Pust je star slovenski ljudski običaj, ki je skozi čas doživel mnogo sprememb. Morda smo še zlasti v zadnjih letih pozabili, kaj je njegov prvotni namen. Pa se opomnimo ...
Pustovanje izvira še iz časa pred krščanstvom. Običaji pa so se iz roda v rod spreminjali, pozneje tudi pomešali s krščansko vero in sodobnim načinom življenja. Pa vendar lahko ponekod še najdemo drobce stare tradicije, ki je bila včasih za ljudi izredno pomembna.
Praznovanje pusta nikoli ni bilo zgolj veseljačenje
Namen pusta je predvsem, da preganja zimo in kliče pomlad. Včasih so s pustnimi običaji počastili in priklicali pomladne sile. Obred je bil namenjen naravi. Naravi, ki se bo počasi ponovno prebudila. Praznovanje pusta nikoli ni bilo zgolj veseljačenje brez pomena. Namen večine starih obredov je bilo čaščenje življenjske sile, ki nam omogoča življenje. Častili so sile v naravi, prav tako pa ”čarali” potrebno rodovitnost in obilje. Februar velja za čas očiščevanja in s pustom so očistili vse slabo ali vse ”temne sile” ter pusta običajno tudi simbolično zažgali. V obredih je bil vedno prisoten ogenj ali pepel. Zažgali so vse, kar je bilo slabega, in tako odprli vrata pomladi, svetlobi, soncu, obilju in radosti.
Človek se je maskiral od nekdaj
Podobo maske z jelenjimi rogovi lahko najdemo na jamskih slikarijah v francoskih Pirenejih, ki naj bi bila stara več kot 20.000 let. Maske so poznale različne kulture po svetu od Tibetancev, Kitajcev, Indijcev do Slovanov. Eden izmed namenov maskiranja naj bi bil v preteklosti tudi povezovanje s predniki, z onostranstvom ter drugimi nefizičnimi bitji. Poleg tega je bilo maskiranje priložnost, ko se je človek lahko vživel v vlogo nekoga drugega.
Na začetku naj bi cerkev nasprotovala temu staremu običaju. V 7. stoletju naj bi uvedli celo kazen (tri leta spokorne kazni), ki je prepovedovala šemljenje v živali. A ljudje po podeželju so se še vedno maskirali. O tem, da je ponekod krščanstvo temu običaju nasprotovalo še ne tako dolgo nazaj, priča tudi zapis Pavla Medveščka v knjigi Iz nevidne strani neba: ”Največji ropot in nenavadni glasovi so se slišali le ob pustu, ampak to je sodilo v tisti praznični čas različnih demonov, ki so se ga vsi veselili, še posebno otroci. Bolj zadržani so bili le tisti, ki so živeli v bližini cerkva.” V cerkvi naj bi v tem času tudi molili za tiste, ki so na pustni dan kot maškare zganjali norčije oz. grešili.
Kurent – spoštovan bog
Pri pustu na Slovenskem ne moremo mimo lika kurenta. Iz starih slovenskih pripovedk (Jakob Kelemina) lahko izvemo, da je bil Kurent pri starih Slovanih zelo spoštovan bog, praznovanje pusta pa je bil spominski dan starega Kurenta. Posvečen dan mu je bil torek. Z bogom Kurentom sta bili povezani vinska trta in ajda.
Kurent predstavlja nadnaravno moč, s katero odganja zimo. S svojim divjim plesom in glasnim ropotom kravjih zvoncev odganja zimo in kliče v deželo pomlad, preganja slabo in prinaša dobro.
Tudi po drugih območjih Slovenije obstajajo različna stara izročila, ki se navezujejo na pust. Na Gorenjskem je pust povezan tudi s kresom na pustni večer. Po razlagi starih ljudi naj bi šlo za počastitev ajdovske boginje, ki je poskrbela, da je lan spomladi dobro zrasel.
Čeprav je pust danes postal nekaj, kar je primerno le še za otroke, pa si ga brez slabe vesti lahko privoščite tudi starejši in tako obudite staro tradicijo maskiranja in pustovanja.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!