Rastlinska raznolikost v Evropi se povečuje, a to ni nujno dobra novica

Na številnih travnikih, v gozdovih in mokriščih po Evropi danes raste več rastlinskih vrst kot nekoč. Kar se sliši kot dobra novica, je lahko v naravi pravzaprav znak stresa.

O tem poroča univerza Martina Luthra Halle-Wittenberg (MLU), ki je predstavila obsežno analizo evropskih rastlinskih združb, piše portal Smart Up News.

Po ugotovitvah raziskave se je lokalno število vrst v zadnjih 100 letih v povprečju povečalo za 0,2 odstotka na leto, tako imenovana pokrovnost vegetacije (površine, poraščene z rastlinami) pa za 0,7 odstotka.

Več vrst na majhni površini pa še ne pomeni, da je življenjski prostor bolj zdrav.

Pogosto je povečanje vrst posledica širjenja odpornih rastlin, ki uspevajo v različnih razmerah – tako imenovanih generalistov. Poleg njih se pojavljajo tudi tujerodne in/ali invazivne rastlinske vrste, ki domačemu ali mikro okolju prilagojenim rastlinam (specialistom) konkurirajo za svetlobo, vodo, hranila in prostor.

Povečanje generalistov in tujerodnih vrst siromaši habitat

Mednarodna raziskovalna skupina je analizirala več kot 57.000 časovnih nizov – popisov vegetacije, ki segajo tudi več kot sto let v preteklost in zajemajo gozdove, travnike, barja, mokrišča ter območja pod močnim vplivom človeka.

"Znano je, da se biotska raznovrstnost na svetovni ravni spreminja ter da so številne vrste izrinjene ali izumirajo," pravi ekolog Stephan Kambach z MLU.

Na lokalni ravni pa je slika pogosto drugačna. Tam se število vrst ponekod celo povečuje.

Določeno območje lahko tako postane vrstno bogatejše, hkrati pa izgubi svoj prvotni značaj.

Ključna je razlika med specialisti in generalisti. Specialisti potrebujejo zelo specifične življenjske razmere, medtem ko so generalisti precej bolj prilagodljivi in pogosto izkoristijo motnje v okolju, zaraščanje, večji vnos hranil ali spremenjene razmere na rastiščih.

"Vidimo, da na majhnih površinah danes dejansko najdemo več rastlinskih vrst kot nekoč. Toda ob podrobnejšem pogledu ugotovimo, da gre predvsem za generaliste in tujerodne vrste," pojasnjuje Kambach.

Takšen porast zato ni znak dobro ohranjenega habitata, temveč pogosto ravno nasprotno. Dolgoročno lahko to povzroči vse večji pritisk na redke in specializirane rastline.

Največje spremembe so raziskovalci zaznali na barjih in mokriščih, zlasti na motenih območjih ali tam, kjer se širijo grmovne in drevesne vrste.

Ker so številne barjanske in mokriščne rastline prilagojene odprtim, mokrim in s hranili revnim razmeram, je večja poraščenost tam lahko opozorilni znak.

Pogosto gre le za zamenjavo vrst

Skupno število vrst v preučevanih evropskih habitatih se ni splošno povečalo. Nove vrste se sicer pojavljajo na posameznih območjih, vendar gre pogosto le za zamenjavo vrst, ne za dejansko povečanje biotske raznovrstnosti.

"Izrivanje vrst in izumiranje sta počasna procesa, ki ju je mogoče opazovati in dokazovati le v zelo dolgih časovnih obdobjih," poudarja Kambach. Prav zato so stari popisi rastlin tako dragoceni, saj razkrivajo spremembe, ki jih krajše raziskave ne bi zaznale.

Raziskava je bila objavljena v reviji Nature Communications, pri njej pa so sodelovali raziskovalci iz 21 držav.

Poleg števila vrst so analizirali tudi funkcionalno pestrost, evolucijsko sorodnost, ogrožene in tujerodne vrste ter razmerje med specialisti in generalisti.

"Naša raziskava ne bi bila mogoča brez desetletij sistematičnih popisov botanikov iz vse Evrope," pravi Ute Jandt z MLU.

Za varstvo narave zato ni pomembno le, koliko vrst raste na določenem območju, temveč predvsem katere vrste se širijo, katere izginjajo in ali habitat ohranja svoje značilne rastlinske vrste.