Mateja Sternena razstava v Narodni galeriji spremlja v njegovem razumevanju umetniškega poslanstva od slikarja dekoraterja prek svobodnega do "zasebnega" umetnika, ki je ustvarjanje omejil na svoj atelje in malo razstavljal, preživljanje pa mu je omogočala restavratorska dejavnost.
Z razstavo, ki bo odprta do 9. aprila 2023, želijo v Narodni galeriji predstaviti dosedanje zbrano znanje o umetniku ter omogočiti doslej največji vpogled v njegovo delo, predvsem slikarski, grafični in risarski opus.
Sternen se je rodil 20. septembra 1870 v Verdu pri Vrhniki kot enajsti od 14 otrok dninarju Janezu Šivicu in njegovi ženi Mariji. Sprva je osnovno šolo obiskoval na Vrhniki, pozneje pa v Krškem, kjer ga je vzdrževal očetov vrhniški delodajalec, veleposestnik Franc Kotnik. Z njegovo pomočjo se je vpisal na Državno obrtno šolo v Gradcu, nato pa je leta 1892 začel obiskovati umetnoobrtno šolo in zatem umetnostno akademijo na Dunaju. V Gradcu in na Dunaju se je vzdrževal z risanjem, kopiranjem in priložnostnimi deli. Med poletnimi počitnicami pa je doma slikal portrete ali pomagal pri restavriranju fresk.
Na Dunaju je na akademiji diplomiral leta 1899 ter se še istega leta pridružil Ažbetovi slikarski šoli v Münchnu. Šoli se je pridružil predvsem zato, ker so bili v njej na voljo modeli, ki bi jih sicer sam težko plačeval. Tu se je tudi spoznal in spoprijateljil z Rihardom Jakopičem, Matijo Jamo in Ivanom Groharjem, s katerimi je oblikoval novo smer – impresionizem. Povezali so se v klub Sava in združeni nastopali v tujini. V Münchnu se je poročil s slikarko nemškega rodu Roso Klein, s katero je imel hčerko Rozi. Z družino je živel v Münchnu, Slovenijo pa je obiskoval v poletnih mesecih. Veliko je potoval tudi po Evropi predvsem Italiji in Franciji. Med prvo svetovno vojno je deloval kot vojni risar in restavrator.
Po vojni se je zgradil hišo na ljubljanskem Mirju ter se preselil v Ljubljano, kjer je od 1924 v svojem ateljeju poučeval slikarstvo in restavriranje. Bil je tudi profesor risanja na oddelku za arhitekturo na ljubljanski fakulteti. Med drugo svetovno vojno je bil naklonjen domobrancem ter tudi naslikal portret zloglasnega generala Rupnika. Po vojni ga je nova oblast zaradi visoke starosti in tudi neaktivnosti med vojno pustila pri miru, ni bil pa več cenjen slikar in umetnik. Slovenski širši javnosti zaradi navedenih razlogov še danes ni tako dobro znan, kot so znani Jama, Grohar ali Jakopič. Umrl je leta 1949 v 78. letu starosti v Ljubljani.
Sternen je bil predvsem tehnično odlično izurjen slikar, ukvarjal pa se je tudi z risbo, restavratorstvom, grafiko in poučevanjem. Skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem sodi med slavno ”četverico” slikarjev slovenske moderne, velja pa tudi za enega prvih slovenskih grafikov. Uveljavil se je kot slikar ženske figure, v njegovem opusu pa prevladujejo akti, portreti in vedute. Njegov slikarski princip je temeljil na stvarnem opazovanju predmeta, in ne v čustvenem vživljanju, kot impresionist pa se je razkrival z obravnavo optičnih učinkov, dinamičnim kadriranjem in pastoznim nanašanjem barve. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo.
Razstava v Narodni galeriji je razdeljena na tri dela – slike, ilustracije in grafike ter Odstiranja: Matej Sternen kot pionir in vodilni slovenski restavrator prve polovice 20. stoletja. Ob razstavi so pripravili bogat spremljevalni program z javnimi vodstvom ob nedeljah in četrtkih, 28. in 30. decembra pa bo tudi praznično vodstvo s penino. Pomladi bo tudi ogled na prostem Po stopinjah Mateja Sternena.
Rdeči parazol, 1904
Že v svojem zgodnjem obdobju je ustvaril eno od ikon tistega časa, v kateri se je poigral z barvnimi preobrazbami in odsevi. V tej sliki, ki velja za eno najboljših slovenskih umetnin, se kaže slikarski vpliv slikarstva s severa Evrope (Nemčije in Francije). V Narodni galeriji menijo, da je na sliki Rdeči parazol upodobljena dama, tivolska sprehajalka, nekateri strokovnjaki pa menijo, da je del serije ženskih portretov ljubice in poznejše žene Rozi Klein, ki so nastajali med letoma 1903 in 1907. Nastala je leta 1904, na njej je upodobljena slikarjeva noseča žena.
Rdečelaska, 1902
Med najlepšimi zgodnjimi Sternenovimi deli je akt Rdečelaska, prefinjena, čutna in nekoliko skrivnostna podoba dekleta, ki je h gledalcu obrnjena s hrbtne strani. Tu se že nakazuje čudovita svetloba poznejših Sternenovih portretov in aktov, ta se razliva po telesu in prostoru in se veže z rdečkasto barvo in porcelanasto belino kože ter daje aktu krhkost in milino. Menda velja za najlepšo sliko, kar jih je nastalo v Ažbetovi slikarski šoli.
Ženska na zofi, 1914
Navkljub domobranski preteklosti je bila leta 1969 njegova slika Ženska na zofi upodobljena na jugoslovanski znamki. Pregledna razstava del Mateja Sternena je bila nazadnje postavljena leta 1976 v Moderni galeriji, avtor tokratne postavitve je dr. Andrej Smrekar, umetnostni zgodovinar in muzejski svetnik v Narodni galeriji.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
