Kardiolog prof. dr. Zlatko Fras, vodja priprave umaknjenih prehranskih smernic: "Nisem aktivist"

Dr. Zlatko Fras je specialist interne medicine ter kardiologije in vaskularne medicine, strokovni direktor interne klinike UKC Ljubljana, profesor na Medicinski fakulteti.

Vlada Roberta Goloba ga je imenovala v strateški svet za prehrano, ki je pripravljal prehranske smernice. Dr. Fras je bil v drugem delu delovanja strateškega sveta vodja priprave smernic.

Nova vlada je kmalu po prevzemu oblasti smernice umaknila s spletnih strani, kmetijski minister Janez Cigler Kralj pa je napovedal pripravo novih. "Kot kmetijski minister želim pokazati – ob tem imam podporo kmetijskih organizacij –, da ne bom dovolil, da se da aktivizmu prednost pred stroko," je takrat dejal Cigler Kralj.

"Nisem aktivist," pravi profesor in zdravnik, ki dvomi, da bo mogoče napisati bistveno drugačne smernice, če bodo avtorji dosledno sledili razpoložljivim znanstvenim dokazom na področju prehrane.

Kakšna so znanstvena dognanja o (ne)škodljivosti mesa in kakšne posledice nezdravega prehranjevanja vidi pri svojih pacientih?

Sam, kot pravi, ni vegetarijanec, a se trudi jesti manj mesa.

Katere zdravstvene težave, ki jih imajo vaši pacienti, bi lahko povezali z neustrezno prehrano? Bi lahko del teh težav konkretno pripisali uživanju mesa oziroma prevelikih količin mesa?

Kot preventivni kardiolog se srečujem z verjetno poglavitnim bolezenskim bremenom sodobnih populacij, to so srčno-žilne bolezni. V zvezi z obolevanjem za to vrsto kroničnih nenalezljivih bolezni je zelo pomembna ateroskleroza, ki je vzročno povezana predvsem z maščobami, nasičenimi maščobami, holesterolom, ki so pomemben del živil živalskega izvora. (Ateroskleroza je proces kopičenja maščobnih oblog v stenah arterij, zaradi katerega se žile zožijo in poveča tveganje za srčni infarkt in možgansko kap, op. p.)

Neposredne učinke posameznih živil na zdravje je sicer zelo težko proučevati, zato se velik del ugotovitev opira na opazovalne študije in skupne analize številnih raziskav. Težko je tudi ločiti vpliv posameznega dejavnika, saj na srčno-žilne bolezni poleg maščob vplivajo krvni tlak, premalo telesne dejavnosti, kajenje, alkohol in drugi dejavniki.

Kljub vsemu, prehrana je nek element našega življenja, ki se mu nihče ne more izogniti, in hkrati točka, na kateri bi lahko zelo veliko naredili za bolj zdrave izbire.

Povezana je z več dejavniki tveganja – od krvnih maščob in telesne teže do krvnega tlaka.

Od tod izhaja tudi priporočilo, naj zdrav odrasel človek uživa manj mesa, zlasti rdečega, predvsem pa predelanega. Pri slednjem ima pomemben vpliv dodajanje soli in kemičnih konzervansov, ki lahko ob nadaljnji obdelavi povzročajo dodatne škodljive učinke.

Po pojavnosti so takoj za srčno-žilnimi boleznimi – pri moških pa celo pred njimi – rakave bolezni. Najbolj znanstveno podkrepljena trditev glede škodljivega delovanja rdečega in predelanega mesa je povezava z rakom debelega črevesa in danke. Ta povezava je tako dobro podprta z dokazi, da je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) predelano meso uvrstila med rakotvorne za ljudi, rdeče meso pa med verjetno rakotvorne.

Gre torej za razpon dokazov, ki se razlikujejo po trdnosti – od povezav, ugotovljenih v opazovalnih študijah, do bolj neposredno znanstveno dokazanih povezav. Na teh ugotovitvah temeljijo priporočila in opozorila, ne pa prepovedi.

To je pomembno poudariti, saj se razprave o prehrani v javnosti, tudi med vplivneži, pogosto razvnamejo. Smernice oziroma priporočila niso zapovedi. Tudi namen znanosti ni, da bi ljudem nekaj zapovedovala. S priporočili skušamo najti način, kako spremeniti vedenje in spodbuditi bolj zdravo ravnanje. Pri doseganju takšnih sprememb je po našem mnenju bistveno učinkovitejše spodbujanje zdravih izbir kot prepovedovanje.

Pomemben element so tudi čustva. Prepričan sem, da bi bistveno več ljudi upoštevalo prehranska priporočila, če ne bi bili tako čustveno navezani na določeno hrano – zaradi otroštva, družinskega okolja, zgledov in naučenih okusov. Ko se pojavi dilema, se zato pogosto odzovemo v skladu s čustvi, povezanimi s temi socialno varnimi okolji.

Če povzamem: pomembno je, koliko jemo, kaj jemo in kako je hrana pripravljena. Na vse to bi morala odgovoriti splošna prehranska priporočila za prebivalstvo. S tem se lahko ukvarjamo zelo celovito, lahko pa ostanemo precej površni. Tudi v mednarodnem prostoru imamo priporočila, ki preprosto pravijo: jejte manj mesa, več zelenjave in se več gibajte. Toda to je morda nekoliko premalo.

Rekli ste, da je takšne raziskave težko izvajati, ker na zdravje oziroma razvoj bolezni vpliva veliko dejavnikov. Kljub temu raziskave obstajajo. Kaj kažejo glede mesa? Zakaj naj bi bilo prav rdeče meso in predelano meso bolj škodljivo?

Pri predelanem mesu gre predvsem za dejavnike, ki smo jih že našteli: dodajanje soli in kemičnih konzervansov, sušenje in s tem povezano koncentracijo teh snovi.

Če govorimo o predelanem mesu, si lahko predstavljamo klobase in salame, kjer se uporabljajo različni deli živali. Imam tudi izkušnje s pacienti, ki me prepričujejo, da so lahko takšni mesni izdelki narejeni iz zelo kakovostnega mesa. In drži, to je bolje. Vendar potem skupaj pridemo do ugotovitve, da je lahko denimo vidne živalske maščobe, ki vsebuje veliko nasičenih maščobnih kislin, preveč.

Po drugi strani takšna priporočila ne pomenijo, da smo zdravniki policisti ali sodniki. Vsak se odloča sam in nikogar ne bomo obsojali, če bo občasno ravnal drugače. Ko spremeniš življenjski slog, pa te nekatere stvari niti ne privlačijo več tako kot nekoč.

Raziskave na področju prehrane je težko izvajati predvsem zato, ker gre večinoma za anketne oziroma opazovalne raziskave, udeleženci pa niso ves čas nadzorovani. Ni tako kot pri študijah zdravil, ko nekomu daš eno tableto na dan in lahko spremljaš, ali jo je zaužil. Pri prehrani je vključenih veliko različnih dejavnikov.

Večina teh raziskav je bila narejena tako, da so udeleženci beležili, kaj jedo, na tej podlagi pa so raziskovalci opravili analize. Malo je raziskav, v katerih bi udeleženci dalj časa dobivali zelo natančno določene obroke. Zato je, če izhajamo iz načel z dokazi podprte medicine, težko govoriti o stoodstotni gotovosti.

Tudi zato raje govorimo o priporočenih prehranskih vzorcih. Razprava o vegetarijanstvu, veganstvu in drugih načinih prehranjevanja se mi zdi manj pomembna. Osebno menim, da je mogoče bolj zdravo prihodnost graditi na polnovredni rastlinski prehrani, ki se ji glede na osebne izbire dodajajo tudi druga živila.

Trenutno se zdi, da je vsaj v zahodnem svetu kot ena najboljših izbir sprejet in priporočljiv mediteranski vzorec prehranjevanja. Tudi ta temelji predvsem na polnovredni rastlinski hrani, vendar ne izključuje živil živalskega izvora.

Kaj ta vključuje?

Tudi meso in ribe, vendar v omejenih količinah. Podatki za Slovenijo so zelo zgovorni. Če seštejemo količino zaužitega mesa in mesnih izdelkov na posameznika, pridemo do približno 90 kilogramov na leto pri moških in nekaj več kot 60 kilogramov pri ženskah. To pomeni približno kilogram in tri četrt mesa na teden pri odraslem moškem ter nekoliko manj kot kilogram in pol pri ženski. To so zelo velike količine.

Tudi priporočila NIJZ glede količine zaužitega mesa pravijo, da se zdravstveno tveganje zazna pri količini 300 gramov ali več na teden, škodljivost pa pri 500 gramih ali več na teden. To je splošno znano in v tej smeri gredo tudi mednarodna priporočila.

Kakšna je pri vplivu na zdravje razlika med belim in rdečim mesom? (Med rdeče meso štejemo svinjino, govedino, jagnjetino in kozje meso, med belo pa perutnino). Je razlika, če na teden pojemo 300 ali 500 gramov piščanca ali pa enako količino svinjine oziroma govedine?

To izhaja iz znanstvenih raziskav in dokazov, ki jih imamo na voljo. Že omenjene opazovalne raziskave na velikem številu ljudi so škodljive povezave ugotovile predvsem pri rdečem mesu. Pri belem mesu so te povezave bistveno šibkejše.

Kar zadeva tveganje za nekatere vrste raka, lahko rečemo, da je bila povezava ugotovljena pri rdečem mesu, medtem ko pri belem mesu takšna povezava doslej ni bila dokazana.

Pri drugih kroničnih nenalezljivih boleznih, kot so srčno-žilne bolezni in sladkorna bolezen, so povezave šibkejše. Težko bi torej rekli, da lahko zgolj rdečemu mesu pripišemo visoko tveganje oziroma močno vzročno povezavo s temi boleznimi.

Pomemben je tudi način priprave. Pacientom denimo svetujemo, naj pri pripravi mesa odstranijo vidno maščobo in se čim bolj izogibajo postopkom, ki lahko dodatno poslabšajo njegovo prehransko oziroma zdravstveno kakovost, na primer cvrtju in žganju mesa.

Gre torej za več dejavnikov, ki se seštevajo in lahko skupaj povečujejo škodljive učinke. Ne moremo pa preprosto reči, da je neko meso samo po sebi toksično. To bi bilo pretiravanje.

Je škodljiv vpliv prehrane nujno povezan s prekomerno telesno težo ali je lahko nekdo vitek, uživa preveč mesa in ima kljub temu srčno-žilne težave? Imate tudi takšne paciente?

Pri kardiometabolnih zapletih, ki so povezani predvsem s prekomerno, zlasti centralno zamaščenostjo, je ta povezava jasna. Drugače pa je denimo pri hiperholesterolemiji oziroma povišanem holesterolu. Ljudje z najhujšimi, genetsko pogojenimi oblikami hiperholesterolemije so pogosto vitki, neustrezna prehrana pa lahko pri njih tveganje še dodatno poveča.

Torej ne drži, da so škodljivi učinki neustrezne prehrane omejeni na ljudi s prekomerno telesno težo. Ker je prekomerna telesna teža zelo razširjena, so povezave z njo zelo očitne, vendar lahko neustrezna prehrana škoduje tudi človeku z normalno oziroma priporočeno telesno težo in indeksom telesne mase.

Pri rakotvornih učinkih je povezava s telesno težo še manj neposredna kot pri srčno-žilnih boleznih. Telesna teža sicer lahko vpliva na tveganje za raka, vendar ni edini dejavnik.

Kaj pa ljudje, ki ne jedo mesa, vegetarijanci in vegani? Imajo lahko kljub temu srčno-žilne težave?

Seveda jih lahko imajo. Vegetarijanci in vegani niso nič manj izpostavljeni nezdravi hrani, "junk foodu". Nezdrava hrana namreč ni samo meso.

V veliki meri sicer vključuje tudi mesne izdelke, pri čemer ima industrija velik vpliv, vendar imajo lahko škodljive učinke tudi živila neživalskega izvora, če jih uživamo v prevelikih količinah – bodisi kar se tiče sladkorjev, maščob ali tudi beljakovin, pri katerih je trenutno zelo velik trend.

Tudi industrija se je temu zelo prilagodila. Ugotovila je, da je rastlinska prehrana vse bolj priljubljena in da je lahko ta tržna niša zelo donosna. Zato ljudi, ki se prehranjujejo pretežno rastlinsko – in ti to običajno tudi dobro vedo – opozarjamo, da morajo biti pri izbiri rastlinske hrane zelo pozorni.

Ni namreč mogoče enoznačno reči, da je nekaj zdravo že samo zato, ker je rastlinskega izvora. Treba je biti pozoren na izbiro živil. Tudi ko priporočamo pretežno rastlinsko prehrano, to vedno znova poudarjamo.

Omenili ste beljakovine. Trenutno je zelo razširjen trend dodajanja beljakovin oziroma proteinov različnim živilom. Takšni izdelki se komercialno promovirajo kot zdrava izbira. Vendar tudi pri beljakovinah verjetno velja, da ni dobro pretiravati?

Seveda. Vse ima svojo mejo, veliko pa je odvisno tudi od tega, kaj je cilj oziroma namen. Dodajanje beljakovin in uporaba prehranskih dodatkov s koncentriranimi beljakovinami izvirata predvsem iz programov za povečevanje fizične moči in mišične mase.

Pozneje se je to razširilo tudi na druga področja in danes imajo številni občutek, da morajo proteinske dodatke vključevati v vsakodnevno prehrano. Zlasti pri mladih gre po mojem mnenju za veliko pretiravanje. Za tem je seveda tudi industrija. Lahko opozarjamo, da ti dodatki niso nekaj nujnega, vendar se bo njihova uporaba kljub temu nadaljevala.

Podobno je z energijskimi pijačami ali denimo kokakolo. Ljudje jih uživajo kljub številnim opozorilom in objavam o njihovih možnih škodljivih učinkih.

Kakšne škodljive učinke pa ima lahko prevelik vnos beljakovin oziroma dodanih proteinov?

Odvisno je predvsem od njihovega vira. Najprej pa se moramo vprašati, ali ima dodajanje beljakovin sploh kakšno korist. Tudi prevelika količina beljakovin lahko neugodno vpliva na telo, podobno kot ni ustrezno, če bi se prehranjevali skoraj izključno z mesom.

Telo ni neomejen prostor za eksperimentiranje. Če močno povečamo vnos ene skupine hranil, se spreminjajo tudi presnovne poti. Med tri temeljna makrohranila sodijo ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine, obstajajo pa priporočena razmerja med njihovim vnosom. Ta se skozi čas nekoliko spreminjajo in so odvisna tudi od življenjskega sloga posameznika.

Človek, ki porabi veliko energije, ker opravlja težko fizično delo ali se intenzivno ukvarja s športom, ima bistveno drugačne potrebe po ogljikovih hidratih, maščobah in beljakovinah kot nekdo, ki je zmerno ali malo telesno aktiven.

Enotnega recepta torej ni. Danes smo, zlasti na spletu, izpostavljeni tisočem različnih prehranskih nasvetov in programov. Če uporabim star pregovor: vsak svojega konja hvali. Precej manj pa je diet oziroma prehranskih programov, katerih koristnost in varnost sta dobro podprti z raziskavami.

Primer iz nedavne zgodovine je Atkinsova dieta. Gre za dieto, ki temelji na močnem omejevanju ogljikovih hidratov in dovoljuje precejšen vnos maščob. Sorodna je pristopu LCHF. Bila je izjemno priljubljena, ker so ljudje z njo izgubljali telesno težo, vendar je bilo v ozadju tudi trženje njihovih izdelkov. Takšni komercialni interesi so pri prehranskih trendih nekaj, do česar sem zelo zadržan. (Robert Atkins je ustanovil podjetje Atkins Nutritionals, ki je prodajalo živila, skladna z dieto, op. p.)

Imate iz svoje ordinacije kakšen pozitiven primer človeka, ki je imel srčno-žilne težave, nato pa je spremenil prehrano in se mu je stanje izboljšalo?

Tipičen primer je oseba s prekomerno telesno težo in centralno zamaščenostjo, ki pride k nam še pred akutnim srčno-žilnim dogodkom, denimo zaradi povišanih krvnih maščob. Obravnavamo pa tudi paciente, ki so akutni dogodek že doživeli in imajo denimo povišan holesterol in krvni tlak.

Pri vsakem skušamo opredeliti individualni profil tveganja in zanj pripraviti ustrezen program. In imamo dobre izkušnje. Po občutku bi rekel, da približno 50 do 60 odstotkov pacientov, ki so dalj časa vključeni v program rehabilitacije po srčno-žilnem dogodku, spremeni svoje navade, kar se odraža tudi v njihovem zdravstvenem profilu.

To sicer ne pomeni, da imajo vsi potem optimalno urejene vse dejavnike tveganja. Približno 30 odstotkov jih v takšnem programu doseže optimalne vrednosti krvnih maščob, krvnega tlaka in krvnega sladkorja ter ustrezno raven telesne aktivnosti in telesne mase. Toda vsaka izboljšava šteje.

Ti bolniki imajo sicer še vedno lahko zaplete, vendar bistveno redkeje kot tisti, ki teh sprememb ne naredijo. Zato si prizadevamo predvsem za to, da do prvega srčno-žilnega dogodka sploh ne bi prišlo. Akutni srčni infarkt je v do 30 odstotkih primerov prvi, zadnji in edini dogodek. Zato želimo ukrepanje premakniti v čas pred takšnim dogodkom in pravočasno spreminjati dejavnike tveganja. Marsikdo pri tem prepozna možnosti za spremembe, ki jih prej ni jemal dovolj resno.

Je lahko tako izboljšanje zdravja konkretno povezano tudi z zmanjšanjem uživanja mesa ali s tem, da nekdo postane vegetarijanec?

Da, tudi takšni primeri so, čeprav jih je morda premalo. Toda vsak pozitiven premik šteje. Mislim, da prehranskih priporočil ne smemo predstavljati kot nekakšnega nauka, ki bi mu morali vsi brezpogojno slediti. S pozitivnim spodbujanjem bolj zdravih izbir bomo dosegli več. In vsekakor imamo tudi pozitivne izkušnje.

Danes je na spletu ogromno informacij, ob razpravi o prehranskih smernicah pa je nastal tudi vtis, da v stroki ni soglasja glede škodljivosti oziroma koristnosti veganske na eni in mesne prehrane na drugi strani. Ali v zdravniški stroki obstaja soglasje o tem, kakšna prehrana je zdrava in kakšna škodljiva, predvsem glede uživanja mesa?

To je odvisno od zornega kota. Če gledamo globalno, velike neodvisne mednarodne strokovne organizacije pripravljajo priporočila in tukaj konsenz obstaja. Ta je, da je smotrno, primerno in znanstveno utemeljeno spodbujati povečevanje deleža rastlinske prehrane.

Ob vseh omejitvah znanstvenih dokazov se to odraža tudi v priporočilih za posamezne prehranske vzorce. Z vedno večjim številom raziskav se priporočila iz leta v leto nekoliko spreminjajo. Omenili smo mediteranski vzorec prehranjevanja, ki velja za splošno priporočljivega. Zadnje smernice Evropskega kardiološkega združenja (na tej povezavi) denimo govorijo o pretežno rastlinski prehrani mediteranskega tipa. To je vključujoč pristop in mislim, da glede tega konsenz obstaja.

Ker je na področju prehrane težko izvajati randomizirane kontrolirane raziskave s placebom, obstajajo tudi drugačni pogledi. Za vse, ki dvomijo o prevladujočih priporočilih, je pomembno preveriti, koliko so nasprotne trditve podprte z neodvisnimi raziskavami.

V znanstvenih revijah je mogoče najti zelo različne ugotovitve, zato je treba vedno preveriti verodostojnost vira in avtorjev ter morebitne konflikte interesov. Obstajajo denimo članki, ki že v naslovu trdijo, da so opozorila glede rdečega mesa neutemeljena. Ko pogledaš, kdo stoji za takšno raziskavo oziroma objavo, pa lahko v nekaterih primerih prideš do interesnih združenj ali skupin, ki jih podpirajo. Zato je treba biti zelo previden. Ko vse to upoštevaš, se tudi nabor raziskav, na katerih lahko temeljijo priporočila, bistveno zoži.

Običajen človek težko prebira raziskave in preverja, kdo jih je financiral oziroma vplival nanje. Ljudje za to potrebujejo strokovnjake in strokovne institucije. Tudi vaša skupina za pripravo prehranskih smernic je bila ustanovljena s tem namenom. Kako ste pripravljali smernice?

Naša skupina je transparentno, pošteno tri leta delala po jasni, vnaprej dogovorjeni in objavljeni metodologiji, ki je navedena tudi v dokumentu. Po najboljših močeh smo skušali zbrati relevantne vire.

V publikaciji je natančno opisan tudi sistem iskanja virov. Tega nismo izvajali člani avtorske skupine, ki smo pozneje pisali besedilo, ampak strokovnjaki za bibliografsko iskanje. Dogovoriš se za strategijo iskanja, na tej podlagi pa poiščejo razpoložljivo literaturo, iz katere nato sledi izbor. Možnost pristranskosti vedno obstaja, vendar jo transparenten postopek bistveno zmanjša.

To je samo en del procesa – poleg avtorske skupine so pomembni še iskanje literature in metodologija. Slovenska metodologija za pripravo smernic je bila oblikovana pred približno 20 leti in jasno določa, da nimamo zmogljivosti, da bi smernice pripravljali povsem od začetka. Zato vzamemo najboljše razpoložljive smernice iz tistega obdobja ter jih na podlagi novejših dokazov prilagodimo in jim po potrebi dodamo svoje poudarke.

Pri naših smernicah se mi zdi pomembno, da smo bili vključujoči do različnih prehranskih vzorcev, poleg tega pa smo obravnavali tudi okoljski oziroma trajnostni vidik. To je nekaj, kar se pogosto spregleda.

K sodelovanju je bil povabljen zelo širok krog strokovnjakov in veliko jih je tudi sodelovalo. Lahko bi jih še več, vendar nikogar ne moreš prisiliti k sodelovanju. Razlogi, zakaj se nekdo ne vključi, so lahko različni – poklicni, zasebni ali tudi ideološki.

Dokumentu pa pravo vrednost dajejo predvsem recenzije. Imel je ugledne mednarodne recenzente, ki imajo znanstveno težo in obsežno strokovno delo. Postopek je podoben objavljanju v mednarodni znanstveni reviji, kjer delo prav tako pregledajo recenzenti.

Zato se mi ne zdi prav, da se vrednost takšnega dokumenta in vsega vloženega dela ocenjuje zelo površno. Dvomim, da so mnogi, ki imajo o njem zelo močna mnenja, dokument dejansko odprli in pogledali še kaj drugega kot to, kar je kak novinar iztrgal iz konteksta in napisal, da nam bodo prepovedovali jesti meso. To je daleč od resnice, to sploh ni resnica.

Na tem je temeljil pogrom. Dvomim, da lahko kdo drug v tem trenutku napiše bistveno drugačne smernice, če bo dosledno sledili razpoložljivim znanstvenim dokazom na področju prehrane.

Nova vlada je prehranske smernice umaknila s spletnih strani in napovedala pripravo novih. Kaj menite o tem?

Dokument je še vedno dostopen na posebni spletni strani https://prehranskesmernice.si/, z vladnih strani pa je bil umaknjen. Minister je dejal – oziroma vsaj tako je bilo mogoče razumeti –, da zato, ker je dobil vtis ali mu je bilo sugerirano, da naj bi smernice pripravljali aktivisti. Sam nisem aktivist, vsaj ne na tem področju.

Upam, da bodo smernice komu koristile. Zelo celovito obravnavajo prehranske izzive in še enkrat poudarjam: meso je samo eno od poglavij.

Kaj lahko iz teh smernic odnese nekdo, ki želi jesti bolj zdravo? V njih ste predstavili tudi različne prehranske vzorce oziroma krožnike – veganskega, vegetarijanskega in mešanega?

Da. To je morda ena od prednosti teh smernic, čeprav je zahtevalo precej več dela. Upoštevanje priporočil omogoča, da imajo od njih korist različne skupine ljudi.

Smernice niso izključujoče. Če bi jih pripravili samo za ljudi, ki se prehranjujejo mešano, bi s tem izključili druge. Če izhajamo iz tega, da je polnovredna rastlinska hrana oziroma prehrana, ki pretežno temelji na njej, bolj zdrava, bi bilo takšno izključevanje napačno.

Zato smernice vključujejo tako veliko večino ljudi, ki se prehranjujejo mešano, kot tudi manjši del tistih, ki denimo ne uživajo mesa in mesnih izdelkov. Ključno sporočilo je spodbujanje bolj zdravih izbir, ne prepovedovanje česarkoli.

Vsak lahko na podlagi priporočenih živil in njihove zastopanosti v prehrani presodi, koliko njegova prehrana od tega odstopa, in morda naredi kakšen korak v bolj zdravo smer.

Ob tem se pojavlja še ena zmota. Deležni smo bili komentarjev, češ da nam nihče ne bo spreminjal tradicionalne prehrane, ki smo jo podedovali od svojih babic. Toda prehrana z velikimi količinami mesa in živil živalskega izvora na našem prostoru ni bila od nekdaj del vsakodnevne tradicije.

To vem iz pogovorov s starejšimi pacienti, pa tudi iz izkušenj svojih staršev in starih staršev. Obilnejše uživanje mesa je postalo standard in tudi nekakšen statusni simbol predvsem v obdobju večjega blagostanja od konca 60. in v 70. letih. Morda bi se bilo zato dobro ozreti tudi sto let nazaj in se iz takratnih prehranskih navad kaj naučiti. Ni bilo vedno tako.

Zato me trditve o tradiciji vsakodnevnega uživanja mesa ne prepričajo.

Če dovolite še eno osebno vprašanje, kako se vi prehranjujete?

Nisem ne vegan ne vegetarijanec. Se pa trudim omejevati uživanje mesa.

Kako vidite vlogo države? Pred leti so bili na slovenskih televizijah predvajani oglasi združenja mesne industrije s sloganom "Rdeče meso, telo ga potrebuje", kar je v nasprotju z znanostjo. Imamo Nacionalni inštitut za javno zdravje, zdravnike in druge strokovnjake. Kakšna bi morala biti vloga države, da bi bilo čim manj ljudi, ki zaradi nezdrave prehrane potrebujejo zdravniško pomoč?

Na prehrano gledam kot na zelo velik potencial za izboljšanje dejavnikov tveganja, saj je povezana s sedmimi najpogostejšimi dejavniki tveganja za kronične nenalezljive bolezni.

Predstavljam si, da bi država oziroma javne politike spodbujale znanstveno utemeljena prehranska priporočila. Hkrati bi morale spodbujati takšno pridelavo hrane in težnjo k samozadostnosti, ki bi nam dolgoročno zagotavljali tudi prehransko samooskrbo.

Priporočam, da preberete drugi del našega dokumenta, ki so ga pripravili dr. Žiga Malek in sodelavci. V njem zelo natančno opisujejo okoljske posledice prehrane, ki temelji na živilih živalskega izvora. Ta spoznanja bi morala država postopoma vključevati v svoje politike.

Pri tem se odločno ograjujem od interpretacij, da gre za boj proti slovenskemu kmetu. Ravno nasprotno. Slovenija mora svoje kmetijstvo prilagajati tako, da bo pridelava hrane trajnostna in vzdržna. Prav tako ne bi pristal na to, da bi zaradi tega postali uvozno odvisni od nekih eksotičnih rastlin. Treba pa se je zavedati, koliko virov, denimo vode, je potrebnih za pridelavo kilograma govejega ali drugega mesa.

Od države bi pričakoval ukrepanje v tej smeri. Ko je bil pred nekaj leti ustanovljen Strateški svet za prehrano, sem imel občutek, da ima takšne ambicije. Prehranske smernice so namreč samo manjši del celotne zgodbe.

Če govorimo o kmetijski politiki, bi morala ta vprašanja reševati z roko v roki z ministrstvom za zdravje, ki je odgovorno za javno zdravje, ter ministrstvom, pristojnim za okolje in podnebje. Gre za medsektorsko politiko in skupno odgovornost. Zelo kratkovidno bi bilo, če bi eno področje prevladalo ali blokiralo oziroma izključevalo druga.

Namen smernic je osveščanju splošnega prebivalstva, namenjene pa so tudi javnim ustanovam, ki seveda imajo pomembno poslanstvo na tem področju. Med njimi so domovi za starejše, bolnišnice in podobno. Tu ne govorim o klinični prehrani, da ne bo pomote, ampak o splošnih priporočilih za prehrano.

Prehrana je postala tudi politična tema, razdeljena na levo in desno, čeprav v resnici ni.

Žal res. To je naša skupna odgovornost, lahko bi rekli celo vprašanje preživetja. O podnebni krizi oziroma vsaj o podnebnih spremembah danes težko govorimo kot o nečem, kar bi lahko preprosto zanikali. Te spremembe zahtevajo prilagajanje tudi na področju prehrane in kmetijstva. Neracionalna poraba velikih količin virov za razmeroma majhen izplen ni smiselna.