Boštjan Videmšek: Zanju čas ne obstaja

Kolumne 19. Jun. 202106:451 komentar
Delite:
Boštjan Videmšek
Foto: Denis Sadiković/N1

Skoraj dva tisoč metrov visoko, ob vznožju Mt. Kenye, druge najvišje afriške gore, so jutra omamno sveža. Greh je zamuditi en sam sončni vzhod in mehko, neverjetno nežno svetlobo, ki se v rezervatu Ol Pejeta Conservancy v osrednji Keniji navdahnjeno in nikoli ponavljajoče igra z barvami neba in trave.

“Fatu … Najin … Fatu … Fatu,” so prve, tihe in ljubeče jutranje besede Zacharya Mutaia, (o)skrbnika zadnjih dveh severnih belih nosoroginj, funkcionalno že izumrle vrste. Najin je stara enaintrideset let. Fatu, njena hčerka, jih bo letos dopolnila enaindvajset. Sudan, zadnji severni beli nosorog, je poginil leta 2018. Star je bil petinštirideset let.

Edina možnost za preživetje vrste je zato umetna oploditev – znanstveniki v Cremoni (podjetje Avantea) so na čelu s Cesarejem Gallijem shranili spermo pokojnih zadnjih samcev, obenem pa so v zadnjih dveh letih preživelima samicama odvzeli jajčeca. Iz njih so ustvarili devet zarodkov in jih globoko zamrznili.

Ker imata Najin in Fatu zdravstvene težave in ne moreta zanositi, se je mednarodna ekipa znanstvenikov, ki deluje v okviru projekta BIOrescue, odločila za nadomestne matere – genetsko najbližjih južnih belih nosoroginj. Izbrali so štiri, ki v Ol Pejeti, izjemno uspešnem zasebnem rezervatu, čakajo – skupaj z velikim delom svetovne javnosti – na umetno (in vitru) oploditev.

Prav nič ne zagotavlja, da bo reševanje karizmatične, za ekosistem izjemno pomembne živalske vrste uspešno. Tako ali tako bi v najboljšem primeru trajalo vsaj dve desetletji, da bi se iz prvih potomcev “staršev iz hladilnika” lahko razvilo dovolj severnih belih nosorogov, da bi lahko teoretično in praktično govorili o preživetju, kaj preživetju, vstajenju funkcionalno že izumrle živalske vrste.

Toda reševanje severnih belih nosorogov, žrtev vojn v Demokratični republiki Kongo (Garamba), Južnem Sudanu in Čadu ter mednarodne verige tihotapcev z njihovimi rogovi, zaradi katerih v naravi brez varovanja praktično ne more preživeti več niti en sam nosorog, je bilo že do zdaj izjemno uspešno.

Zgodba Sudana, zadnjega samca, je pritegnila pozornost največjih svetovnih medijev in omogočila finančno podporo drage in kompleksne operacije reševanja. Obenem je boj za ogrožene vrste – trenutno je ogroženih kar 16.306! – postal javen, prepoznaven in “udomačen”. V Ol Pejeti, kjer so že pred časom izumili unikaten logistični in poslovni model sobivanja divjih živali in živine, vse skupaj pa poganja denar, zaslužen s turizmom, so opravili veliko delo. Ne le da so s projektom reševanja severnih belih nosorogov poskrbeli za globalno zavedanje pomembnosti reševanja (katerihkoli) živalskih vrst. V Ol Pejeti so s strogo varnostjo in v sodelovanju s številnimi kenijskimi parki in rezervati, ki si tega niso mogli privoščiti, poskrbeli za preživetje še predvčerajšnjim kritično ogroženih južnih belih in črnih nosorogov. Njihove vrste so se dodobra napolnile.

Južni beli in črni nosorogi (ti so manjši in bistveno manj družabni) zdaj v rezervatu živijo v najboljših mogočih pogojih in so zaradi trdega dela oboroženih in dodobra izurjenih rangerjev skoraj popolnoma varni. Kot rečeno: zunaj bi jih lokalni podizvajalci kitajskih in azijskih trgovcev in tihotapcev z rogovi (ki tako kot naše nohte in lase tvori popolnoma neuporabna roževina) nemudoma brutalno pokončali, in to čeprav nosorogovi rogovi, kot nohti, znova zrastejo. Pohlep ubija. Človeška neomejena omejenost – verjetje v čudežne ranocelniške in seksualne “sposobnosti” rogov – tudi. Toda: mar ni bila (in še vedno je) celotna človeška civilizacija utemeljena na fikciji?

Ob silovitem zaostrovanju posledic podnebnih sprememb (suša, erozija, krčenje obdelovalne zemlje …), strmo naraščajočem številu prebivalstva (v Keniji, denimo, danes živi osemkrat več ljudi kot pred drugo svetovno vojno) ter skrajno neugodnih geostrateških razmerah in razmerjih, kjer avtoritarne sile postajajo avantgarda časa, ki prihaja, je popolnoma jasno, da bodo živalske vrste množično izumirale: že tako ali tako živimo v času šestega velikega izumrtja.

A to je – v celoti – pogojeno s človeško aktivnostjo. S celostnim ekocidom, najbolj natančno podobo človeštva, te z naskokom najbolj destruktivne živalske vrste, ki se – v imenu celega razreda – hvali z egipčanskimi piramidami, poleti v vesolje, Eifflovim stolpom, razvojem umetne inteligence in iznajdbo atomske bombe, njen dejanski obraz pa so vojne, holokavst in uničujoča potreba po popolni nadvladi nad vsem(i).

V rezervatu Ol Pejeta so se tudi zato odločili, da – časa za eksperimente praktično ni več – poiščejo model preživetja/reševanja ogroženih živalskih vrst. Ironično je, da je zapiranje teh v dobesedno strogo, malodane vojaško varovane slonokoščene stolpe skoraj nujno, saj je človeška sla po ubijanju in ekstravaganci močnejša od kakršnekoli etične podstati ali, v najslabšem primeru, gole racionalnosti. Zato je mogoče pričakovati, da bodo primeri takšne prakse – opazovanje živalskega sveta, kot je nekoč bil – v naslednjih letih postali pravilo.

Najin in Fatu bi bilo med jutranjo pašo, ki traja tri, včasih celo štiri ure, težko manj mar za naše misli. Dokler je dovolj sveže trave in vsakodnevnega priboljška, korenja, in dokler ju nosijo zaradi bivanja v posebnem živalskem vrtu na Češkem (Dvůr Králové) že pošteno utrujene noge, bosta mirni, kontemplirani, celo navihano razigrani.

Njun čas se izteka, a zanju čas ne obstaja.

**

Boštjan Videmšek je novinar, avtor knjig, publicist.

Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva. 

Komentari

Vaš komentar