Roman Alamut Vladimirja Bartola je prvič izšel leta 1938, njegovo vrednost pa je svet začel odkrivati in ceniti šele 50 let pozneje. Do danes je knjiga doživela 33 izdaj v 11 jezikih ter je pravi slovenski literarni čudež, kot jo je opisal novinar Marcel Štefančič jr. Po mnenju nekaterih pa je Bartolovo najboljše delo Al Alrif, zbirka 27 napetih kratkih zgodb, ki jih je izdal pred Alamutom.
Vladimir Bartol se je rodil 24. februarja 1903, menda na pustni torek, v tržaški četrti, takrat bolj vasi, Sv. Ivan, in sicer poštnemu uslužbencu Gregorju Bartolu, po rodu Dolenjcu, ter učiteljici in pisateljici Marici Bartol-Nadlišek. Vladimir je bil tretji od 7 otrok, najbolj pa je bil navezan na dobro leto dni starejšo sestro Mašenko. Gregor in Marica Bartola sta otrokom nudila odlično izobrazbo, tako je mama malega Vladimirja navdušila nad slikanjem in literaturo, oče pa mu je razlagal biologijo. V avtobiografiji Mladost pri Sv. Ivanu se je opisal kot pretirano občutljivega otroka, ki se je sam sebi zdel drugačen od vrstnikov, fant z bogato fantazijo.
Trst, Ljubljana, Pariz
Njegov hobi so bili metulji, ki jih je proučeval vse življenje. V Trstu je končal ljudsko šolo in pet razredov nemške realke, srednjo šolo pa je končal na gimnaziji Poljane v Ljubljani (1921), kjer je oče dobil službo, družina pa se je umaknila tudi pred fašizmom. Na takrat novoustanovljeni ljubljanski univerzi je študiral biologijo in filozofijo ter kot stranski predmet še geografijo. Na fakulteti se je seznanil s Klementom Jugom, filozofom in alpinistom, ki je močno vplival na mladega Vladmirja. Na univerzi se je še zlasti navduševal nad Freudom. Po diplomi in doktoratu v Ljubljani je leta 1926 odšel v Pariz, kjer je nadaljeval študij obzorja na sloviti Sorboni.
Vojaški pilot izvidnik
Leta 1928 je služil vojaški rok v srbskem Petrovaradinu, kjer se je naučil leteti in se izšolal za vojaškega pilota izvidnika. Po vrnitvi v Ljubljano je postal svoboden umetnik ter živel od pisateljskega dela. V letih 1933 in 1934 je živel v Beogradu in tam urejal Slovenski beograjski tednik. Kot pisatelj sprva ni bil uspešen, saj se njegova književnost ni prilegala tedanjim ljubljanskim literarnim vzorcem. Prav tako je imel težek značaj, saj je znal biti neposreden in brutalno iskren ter zaradi tega pogosto nesramen in žaljiv.
Tiger in Pen
Vladimir Bartol je kot eden izmed več kot sto tisoč primorskih beguncev simpatiziral z organizacijo TIGR in po mnenju svojega sodobnika kritika in literarnega zgodovinarja Lina Legiše prek alegorij iz islamskega sveta govoril o njenem boju, tudi v zbirki Al Araf in romanu Alamut. Prav leta 1935, ko je izdal izbor novel v knjigi Al Araf, je vzbudil pozornost tudi pri drugih književnikih, ki so ga sprejeli v slovenski klub PEN, z založbo pa je podpisal predpogodbo za roman Alamut, ki je izšel tri leta zatem. Roman je sicer vzbudil veliko pozornosti, a bolj malo odobravanj. Leta 1940 se je preselil v Kamnik, kjer je na gledališki predstavi spoznal mlado amatersko igralko, sicer uradnico, Dragico Karolino Podobnik. V začetku leta 1941 sta se Vladimir in Dragica poročila ter kmalu postala starša Borutu in Bojanu. Drugo svetovno vojno je Bartol kot pilot Kraljevine Jugoslavije dočakal v letalski bazi v Bosanskem Brodu, vendar se zračnih spopadov ni udeležil. Po kapitulaciji Jugoslavije se je vrnil k družini v Kamnik, ki je bil pod nemško okupacijo.
Ilegala in OF
V Kamniku ni zdržal dolgo ter je odšel v Ljubljano in se kot zaveden Slovenec pridružil osvobodilni fronti, čeprav je bil za kakršnokoli javnost že dolgo popolnoma apolitičen. Med vojno je deloval v ilegali ter se udeleževal in organiziral sestanke osvobodilne fronte. Po vojni je na pobudo ministrstva Ljudske republike Slovenije odšel v Trst, da bi kulturniško pomagal tržaškim Slovencem. Leta 1954, ko je bilo konec Svobodnega tržaškega ozemlja, se je moral vrniti v Ljubljano, Italijani mu namreč niso izdali dovoljenja za bivanje v Trstu, saj so ga imeli za jugoslovanskega vohuna, kar je vsaj deloma tudi bil. Tudi po vojni so se ga v kulturnih krogih otepali, saj je njegova literatura odstopala od takrat modnega socialnega realizma z ruralnimi in marksističnimi temami. Leta 1956 je nastopil mesto tajnika na SAZU in tam delal do smrti. Umrl je 12. septembra 1967 po težki bolezni v 64. letu starosti ter je pokopan na ljubljanskih Žalah.
Alamut (1938)
Alamut je zgodovinsko-filozofski roman, ki govori o perzijski trdnjavi iz 11. stoletja, imenovani Alamut, kjer voditelj sekte izmailcev (ismaelitov) Hasan ibn as-Sabah zbira bojevnike za napad na Seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Iran.
Dogajanje romana Alamut je pisatelj oprl na zgodovinsko izpričane dogodke v 11. stoletju v Perziji. Osrednji lik je Hasan ibn Saba. Ta karizmatični verski voditelj, katerega ime Iranci še danes izgovarjajo s strahospoštovanjem, je od Alaha poslani prerok, ki izza okopov svojega orlovskega gnezda, gradu Alamut, vodi pravo sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu. Veliko močnejšemu sovražniku se postavi po robu z majhno skupino privzgojenih privržencev fedaijev, ki jim v zameno za njihovo zvestobo ponudi več, kot so navadni smrtniki kadarkoli mogli okusiti: s ključem, ki mu ga je zaupal sam Alah, jim odklene vrata onostranstva, raja iz Korana. Ko si raj enkrat zares doživel, si pripravljen narediti vse, da se vrneš vanj. Napeto dogajanje romana poteka v ozračju Tisoč in ene noči; v njem se nepopustljivo, do osupljivih razsežnosti zaostrujejo vprašanja človeške biti. …
S pojavom islamskih terorističnih napadov, še posebej 11. septembra 2001, je popularnost knjige v Sloveniji in v svetu močno narasla. Alamut so prevedli v več kot 20 jezikov, pred dvema letoma tudi v kitajščino. Pred leti so izšli tudi nelicenčni prevodi v Egiptu, Libanonu in Iranu.
Zanimivosti
- Zanimanje za roman Alamut doma in v tujini se je močno povečalo s ponatisi in prevodi v 80. letih 20. stoletja, ko je roman izšel v Franciji.
- Velik vpliv nanj in na njegovo pripovedništvo so imeli filozofija Friedricha Nietzscheja in Machiavellija, umetniška smer ekspresionizem in psihoanaliza Sigmunda Freuda.
- Na začetku 30. let prejšnjega stoletja je imel ljubezensko razmerje z igralko ljubljanske Drame, Nado Gabrijelčič.
- V komunistično partijo, čeprav je večkrat izrazil željo, ni bil nikoli sprejet, saj je bil zanje preveč problematičen.
- Roman Fata morgana Bartolove mame Marice Bartol-Nadlišek je bil izdan leta 1998, 58 let po njeni smrti.
- Leta 2003 so izšle 3 njegove knjige s skupnim naslovom Mladost pri Sv. Ivanu – avtobiografija, ki jih je napisal za časa bivanja v Trstu po 2. svetovni vojni.
Spremljajte N1 Magazin tudi na Facebooku.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
