Na predvečer slovenskega kulturnega praznika, Prešernovega dneva, je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma potekala proslava, na kateri so slovesno podelili najvišja priznanja za dosežke na področju umetnosti. Prešernovo nagrado za življenjsko delo sta prejela pesnica Erika Vouk ter baletni plesalec in koreograf Henrik Neubauer. Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič je v slavnostnem nagovoru opozoril na umetnike, ki so po njegovih besedah z imaginacijo sposobni posvetiti v notranjost stvari, "da lahko odsevu bistvenega z njihovega dna potem sledimo tudi drugi".
Na predvečer največjega slovenskega kulturnega praznika so že tradicionalno podelili najvišja priznanja za dosežke na področju umetnosti – Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada.
Uverturo v svečani del proslave je predstavljala peterica predstavnikov različnih generacij in poklicev – od osnovnošolke do redovnice -, ki so po konceptu igralca, dramatika in režiserja Gregorja Čušina zrecitirali izbor Prešernovih poezij. S kletkami v rokah, v katerih so bile namesto ptic knjižice Prešernovih Poezij, so tako Kristian Koželj, Zala Podobnik, Uroš Sterle, Marjan Kuret in Ana Šuštar interpretirali Prešernove pesmi Pevcu, Zapuščena, Slovo od mladosti, Komur je sreče dar bila klofuta ter Nuna in kanarček.
Pesnik, gledališki in filmski igralec ter profesor umetniške besede Tone Kuntner je zrecitiral Zdravljico. Režijo državne proslave pa so letos zaupali mednarodno uveljavljenemu koreografu in umetniškemu direktorju mariborskega baleta Edwardu Clugu.
“Elitizem in virtuoznost ne ustvarjata človeške bližine”
“Slovenija je med redkimi državami, ki je kulturi in umetnosti posvetila državni praznik in ga poimenovala po svojem največjem pesniku,” je v uvodnem nagovoru dejal predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič. Kot je dodal, je v tem veliko pomenljivega, čeprav na to ne mislimo več veliko.
“Vas je danes kaj presenetilo, ko je Prešeren na začetku na oder Cankarjevega doma stopil v vsakdanji obleki in preprosti recitatorski izreki? Da je spregovoril tako, kakor da se njegova poezija tiče vsakogar? Le zakaj je ob tej priliki pustil ob strani elitnost in virtuoznost?” se je spraševal Muhovič in si odgovoril, da verjetno zato, ker elitizem in virtuoznost sicer res premagujeta vse razdalje, ne ustvarjata pa nujno človeške bližine, ki je za poezijo neobhodna. “Še posebej, kadar je poezija razglašena za epicenter neke kulture in neke nacije,” je poudaril.
Spregovoril je tudi o pomenu umetnosti, ki se nahaja v določenem času. “Vsi vemo, da se je času lahko prepustiti. V njegovem gladkem teku najdemo marsikaj gladkega, kar nam takoj ugaja. Neprimerno težje pa je v labirintih kronosa priti na sled temu, kar potrebujemo, temu, kar je res bistveno. Situacija je paradoksna,” je nadaljeval Muhovič ter ob tem dodal, da je človek z obema nogama v svojem času, da bi se dokopal do najvažnejšega, pa bi moral biti vsaj korak pred njim.
“Umetnost ta korak od nekdaj išče. Biti pred svojim časom pomeni, videti v njem več, kot v njem običajno gledamo. Šele v tem primeru se namreč lahko vse odvečno poradira in vse se le na bistveno zgosti, kakor pravi slovenski pesnik. Umetniki to zmorejo. Z imaginacijo so sposobni posvetiti v notranjost stvari, ljudi in dejstev, da lahko odsevu bistvenega z njihovega dna potem sledimo tudi drugi. Umetniki so podobni svetilki, ki jo je nekdo pustil prižgano sredi belega dne, ker je preroško ocenil, da je za resnost življenja, za človekovo negotovost in minljivost in za vsa njegova veliko obljubljajoča hrepenenja samo svetloba sonca premalo,” je zaključil ter nadaljeval s predstavitvijo in utemeljitvijo letošnjih nagrajencev Prešernove nagrade za življenjsko delo ter nagrajencev Prešernovega sklada.
“Ogljični odtis je verjetno med najbolj frekventnimi izrazi našega časa. Vsi ga poznamo. Z njim merimo količino s človekovimi dejavnostmi povzročenih škodljivih vplivov na okolje. Prav lahko pa bi govorili tudi o človekovih dejavnostih, ki na okolje pozitivno vplivajo, ker imajo obliko refleksije, konstruktivnosti, inovativnosti in ljubeznivosti,” je po predstavitvi še dejal Muhovič ter po analogiji mersko enoto imenoval “srčni odtis”.
“In ni težko ugotoviti, da med dejavnostmi z visokim srčnim odtisom od nekdaj na izpostavljenem mestu najdemo umetnost. Tudi umetnost tokratnih Prešernovih nagrajencev, saj prek izkustva nečesa navdihujočega vnaša v kulturo forme in vsebine, ki pomagajo, da dobe naša življenja obliko, barvo in melodijo. To je še posebej pomembno danes, ko branje sveta otežuje dejstvo, da je lahko moda v vsem, srčni odtis pa ne.”
Prešernovo nagrado za življenjsko delo sta letos prejela pesnica Erika Vouk ter baletni plesalec in koreograf Henrik Neubauer. Nagrade Prešernovega sklada pa so prejeli pesnica Miljana Cunta, dramska igralka Jana Zupančič, mezzosopranistka Nuška Drašček, stripar Ciril Horjak, scenaristka in režiserka Sara Kern ter grafični oblikovalec Tomato Košir.
Prešernovi nagrajenci so bili predstavljeni z videi, v katerih so spregovorili o svojem ustvarjanju in navdihih zanj. Ustvarjanje Erike Vouk je predstavila Zora A. Jurič, ki je nagrajenkino poezijo označila za univerzalno oz. namenjeno vsakemu, ki v njej išče nesluteno lepoto in večno hrepenenje. Kot glavna elementa pesničinega ustvarjanja je omenila eros in spomin.
Neubauer je v posnetem videu nanizal več misli in življenjskih resnic, od tega, da je bil zanj ples v prvi vrsti veselje, da je balet zahtevna umetnost, pa vse do nasveta, naj gre umetnik “v življenje z radostnim srcem” in naj bo “privržen svojemu delu”. Podal je tudi svojo definicijo kulture, ki jo vidi “v širokem obsegu”. “Kadar bomo imeli kulturo spoštovanja drug do drugega, bomo lahko rekli, da nam kultura veliko pomeni”, je prepričan.
V sklepnem umetniškem delu programa pa so udeleženci proslave videli skrajšano različico baleta Povodni mož po konceptu in v koreografiji Edwarda Cluga ter v izvedbi baletnega ansambla SNG Maribor. Gre za veličastno predstavo, s katero smo z gledališkim krstom Blejskega otoka obeležili tudi začetek slovenskega predsedovanja svetu EU pred slabimi tremi leti. Predstava se opira na slovenske mitološke začetke in bogato Prešernovo zapuščino. V vlogi Povodnega moža je zaplesal Sytze Jan Luske, v vlogi Uršike Monja Obrul, glasbeniki, med njimi pianist Bojan Gorišek, pa so izvajali izvirno glasbo Milka Lazarja.
Začetek podeljevanja nagrad sega v leto 1946. Z zakonom, sprejetim leta 1955, so bile poimenovane po Francetu Prešernu. Na začetku niso bile namenjene zgolj dosežkom na področju umetnosti, temveč so jih podeljevali tudi akademikom in znanstvenikom, raziskovalcem ter inovatorjem. Od leta 1961 so Prešernove nagrade namenjene samo še umetniškemu delovanju, razdeljene pa so na Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Prešernovo nagrado posameznik praviloma lahko prejme le enkrat.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!