Zakaj praznujemo Prešernovo smrt, ne pa rojstva?

Kultura 08. Feb 202405:37 5 komentarjev
Prešernov spomenik
Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO

Datum smrti Franceta Prešerna so za praznik uradno razglasili leta 1945, a razlogi, zakaj obeležujemo pesnikovo smrt in ne rojstvo, so se razvili že desetletja prej in so mnogo bolj večplastni kot to, da "je decembra praznikov tako ali tako že dovolj". Zakaj kot slovenski kulturni praznik praznujemo Prešernovo smrt, ne pa rojstva?

“To je vprašanje, na katerega dokončno definitivno ne moremo odgovoriti,” se je v pogovoru za N1 uvodoma zasmejal kustos v Prešernovi hiši Gašper Peternel. “Je pa za njim vseeno neka logika”.

Datum Prešernove smrti se je kot slovenski kulturni praznik uveljavil šele po drugi svetovni vojni. Pred tem so kulturno zavestni Slovenci kot pomembni prepoznavali tako datum pesnikovega rojstva kot smrti, a je datum smrti iz več razlogov naposled postal pomembnejši ali pa preprosto bolj pragmatičen. “Na primer v Kranju, kjer je pesnik zadnji dve leti življenja bival, umrl in bil tudi pokopan, je izbira jasna. V njegovi rojstni Vrbi bi bil lahko mogoče poudarek drugačen,” je povedal Peternel.

Prešernova smrt vrhunec tedna, prežetega s kulturnimi mejniki

Od leta 1832, so je umrl nemški pisatelj in dramatik Johann Wolfgang von Goethe, so Nemci praznovali njegovo smrt. Ko je pet let kasneje umrl ruski književnik Aleksander Sergejevič Puškin, so ga Rusi določili za svojega narodnega pesnika in po zgledu Nemcev praznovali njegovo smrt. Puškinova smrt je na vzpostavitev slovenskega kulturnega praznika vplivala na dva načina. Prvi je ta, da so slovenski ideologi takrat razumeli mehanizem ustvarjanja nacionalnega pesnika in ga prevzeli s Prešernom ter njegovo smrtjo. Drugi razlog, zakaj je bila Prešernova smrt za kulturno udejstvovanje bolj prikladna, pa je dejstvo, da je Puškin umrl konec januarja. Zakaj je to pomembno?

Konec januarja in začetek februarja je v evropskem, še v večji meri pa v slovenskem prostoru obdobje, ki je izjemno bogato s kulturnimi obeležji. Med datumoma Puškinove in Prešernove smrti je 3. februarja namreč še rojstni dan Valentina Vodnika. Ta je v drugi polovici 18. stoletja veljal za največjega slovenskega pesnika, izjemno ga je cenil tudi sam Prešeren. Z Vodnikom se je na Slovenskem začelo čaščenje in povzdigovanje pesnikov, njegov rojstni dan pa je bil tako izjemnega pomena za slovensko kulturo.

“Tako imamo v tem tednu en kup datumov, ki pašejo skupaj: Vodnik je bil še zmeraj aktualen, Puškin, ki je bil v tistih časih relevanten za družbeni razvoj tudi na naših tleh, in smrt Franceta Prešerna kot zaključek kulturnega tedna – zelo prikladno,” je povzel Peternel.

“Rodil se je kot kmečki fantič, ki še ni vedel svoje usode”

A tu se razlogi za praznovanje pesnikove smrti še ne končajo. Po sovjetskem zgledu smo Slovenci prevzeli tudi podeljevanje nagrad za kulturno udejstvovanje. Prešernovo nagrado je bilo tako bolj pragmatično podeliti februarja, ko se leto “že obrne” in je mogoče napraviti pregled dosežkov preteklega leta. Če bi nagrade podelili na Prešernov rojstni dan, 3. decembra, pa bi nas od konca leta ločeval še skoraj mesec dni.

Danes ta razlog pravzaprav nima več smisla, saj nominirance za Prešernove nagrajence razglasijo prav na Prešernov rojstni dan. Kot je še pojasnil Peternel, so Prešernove nagrade včasih podeljevali ne samo za umetnost, temveč za vsa področja, tudi denimo znanost. Izključno kulturne narave so postale šele leta 1961.

Še eden od večkrat slišanih razlogov, zakaj 8. februar in ne 3. december, je ta, da je praznik Prešernove smrti zaključek njegovega življenja, v katerem je zaključil svoj opus. “Njegova dediščina po smrti je tista, ki jo slavimo. Rodil se je kot kmečki fantič, ki še ni vedel svoje usode,” je razložil Peternel.

Hiša Franceta Prešerna
Rojstna hiša Franceta Prešerna (Foto: PROFIMEDIA)

Sicer danes tudi njegov rojstni dan obeležujemo z neformalnim praznikom Ta veseli dan kulture, ko Slovence k obisku brezplačno vabi večina kulturnih ustanov.

Datum Prešernove smrti, zakoličen v zavesti narodnih buditeljev, je praznik uradno postal po drugi svetovni vojni. Za vseslovenski kulturni praznik so ga določili člani odseka za prosveto pri predsedstvu Slovenske narodnoosvobodilne skupnosti (Snos) konec januarja 1945 v Črnomlju. Ob tem so zapisali tudi, naj se proslavi z najrazličnejšimi kulturnimi aktivnostmi.

Prešeren in narodnoosvobodilna vojna
Foto: Zajem zaslona/Viktor Smolej, Prešeren in narodnoosvobodilna vojna (1955)/dLib.si

“Da je dan obletnice smrti Franceta Prešerna za to najbolj primeren, je brez dvoma. France Prešeren in njegovo veliko kulturno delo in poslanstvo je tista sila, ki more dati takemu prazniku najtrdnejšo oporo in najmočnejši temelj. France Prešeren je bil in bo ostal vsem slovenskim generacijam utelešenje slovenskega duha,” so člani Snosa zapisali v uradnem listu. Očitno se niso motili.

Kdaj je Prešeren postal “največji slovenski pesnik”?

Nasprotno s pogosto razširjenim prepričanjem, da Prešerna za časa življenja niso cenili, je Peternel pojasnil, da so ga že za časa življenja prepoznali kot velikega pesnika in veliko kulturno figuro, in dodal, da se je na njegovem pogrebu leta 1849 v Kranju zbrala velika množica.

A prelom, ko se je Prešeren povzpel na piedestal največjega slovenskega pesnika, se je res zgodil po njegovi smrti, natančneje leta 1866. Pred tem so slovenski kulturno-politični prostor obvladovali staroslovenci na čelu z Janezom Bleiweisom, urednikom Slovenskih in rokodelskih novic. Ta je Prešerna kot pesnika sicer cenil – Zdravljico je celo objavil na prvi strani časopisa –, a ga je dojemal kot le enega od pesnikov, ne pa najboljšega. Na tem mestu je prepoznal Janeza Vesela Koseskega, čigar poezija je bila v primerjavi s Prešernovo veliko bolj narodnobuditeljska.

Bleiweis in staroslovenci so v drugi polovici 19. stoletja začeli izgubljati svoj politični vpliv, več moči pa je pridobila struja mladoslovencev. Fran Levstik, Josip Jurčič in Josip Stritar so leta 1866 izdali prvi ponatis Prešernovih Poezij. V predgovoru je Stritar zapisal: ‘”Kar je Angležem Shakespeare, Italijanom Dante, Nemcem Goethe – to je Slovencem Prešeren!” Prešernov “kult” je s tem dobil neizmeren zalet, je še dejal Peternel. Čaščenje pesnika je vrhunec doseglo s postavitvijo Prešernovega spomenika v Ljubljani leta 1905. Približno tedaj so se ideje mladoslovencev v tolikšni meri prijele, da je ideja o Prešernu kot največjem slovenskem pesniku dokončno prevladala.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje