Na slikah mojstrov, kot so da Vinci, Botticelli in Rembrandt, so v preteklosti večkrat zasledili prisotnost beljakovin v barvi. Doslej je veljalo mnenje, da je šlo za kontaminacijo barv, a kot so v novi študiji ugotovili znanstveniki, je mogoče, da so slikarji v oljnati barvi namerno uporabljali jajčni rumenjak. Zakaj?
Pri klasičnih oljnatih slikah je bilo že pred časom zaznati sledove beljakovinskih snovi, a so jih večinoma pripisali kontaminaciji barv. A nova študija, objavljena v znanstvenem časopisu Nature Communications, nakazuje, da so slikarji beljakovine, torej rumenjak, verjetno vključili namenoma.
“Tudi z zelo majhno količino rumenjaka je bilo mogoče doseči neverjetno spremembo lastnosti oljnate barve, kar je bilo lahko za umetnike koristno,” je za CNN dejala vodja študije Ophélie Ranquet s tehnološkega inštituta Karlsruhe v Nemčiji.
Oljnati barvi dodati rumenjak je lahko imelo dolgoročne učinke onkraj same estetike.
V primerjavi s tempero, ki so jo zasnovali že stari Egipčani in vsebuje rumenjak, vodo in pigmente v prahu, je v oljnati barvi namesto vode uporabljeno laneno olje ali olje žafranike. Oljnata barva ustvari bolj žive barve, omogoča bolj gladke barvne prehode in se suši veliko počasneje, zaradi česar jo je mogoče uporabljati več dni po tem, ko so jo zmešali. Po drugi strani oljnata barva na svetlobi veliko hitreje potemni in se poškoduje.
Oljnata barva se je v 7. stoletju prvič pojavila v Srednji Aziji in se v srednjem veku razširila v Severno Evropo ter med renesanso v Italijo. Ker je šlo pri mešanju oljnatih barv za nov in obrtniško zahteven proces, je mogoče, da so slikarji dodali znano sestavino, rumenjak. V študiji so raziskovalci poustvarili proces mešanja oljnatih barv in pri tem uporabili štiri sestavine: rumenjak, destilirano vodo, laneno olje in pigment. Zmešali so dve zgodovinsko najbolj priljubljeni in pomembni barvi, svinčeno belo in ultramarin modro.
“Dodatek rumenjaka lahko drastično spremeni lastnosti oljnatih barv,” je povedala Ranquet. Takšna barva se stara drugače, saj zaradi antioksidantov v rumenjaku barva potrebuje več časa, da oksidira.
Kemične reakcije med oljem, pigmentom in beljakovinami v rumenjaku neposredno vplivajo na vedenje in viskoznost barve. Pigment svinčeno bele je na primer precej občutljiv za vlago, a če ga premažemo z beljakovinsko plastjo, postane veliko bolj odporen proti njej, zaradi česar je barvo relativno preprosto nanesti.
Če bi po drugi strani želeli malce gostejšo barvo, ne da bi dodajali veliko pigmenta, je mogoče z malce rumenjaka ustvariti barvo za uporabo slikarske tehnike, pri slikanju s katero so poteze čopiča še vedno vidne. Pred stoletji je bilo zaželeno, da bi za barvo porabili manj pigmenta, saj so bili nekateri od njih – denimo lapis lazuli, s katerim so ustvarjali ultramarin modro – dražji od zlata.
Neposreden učinek (ne)uporabe rumenjaka je viden v da Vincijevi Madoni z nageljnom. Na obrazu Marije in otroka je namreč vidno gubanje.
Eden od razlogov za gubanje je lahko nezadostna količina pigmenta v barvi. Študija je pokazala, da bi se takšnemu gubanju da Vinci lahko izognil, če bi barvi dodal rumenjak. “To je precej neverjetno, ker gre za enako količino pigmenta, a vsebnost rumenjaka spremeni vse,” je dejala vodja študije.
Ker se gubanje po uporabi oljnate barve pojavi že po nekaj dneh, je verjetno, da so Leonardo da Vinci in drugi slikarski mojstri to hitro opazili, prav tako pa druge uporabne učinke rumenjaka v oljni barvi, denimo odpornost proti vlagi. Madona z nageljnom je ena od da Vincijevih zgodnejših slik, ustvarjena v času, ko je morda še vedno poskušal usvojiti uporabo tedaj nove oljnate barve.
Med študijo so proučevali tudi Botticellijevo sliko Objokovanje Kristusa, ki jo lahko vidite na vrhu prispevka, katere ozadje je naslikano z oljnatimi barvami. Na sliki so zaznali sledove beljakovin. Ker gre za majhne količine, sicer niso prepričani, ali gre za kontaminacijo ali namerno uporabo.
Profesorica analizne kemije z italijanske Univerze v Pisi Maria Perla Colombini je za CNN dejala, da so raziskovalci v študiji skušali odkriti skrivnosti starih “receptov”, o katerih je zapisano zelo malo ali pa nič. “Novo znanje prispeva ne le k boljši konzervaciji in ohranjanju umetniških del, temveč tudi k boljšemu razumevanju umetnostne zgodovine,” je še dodala.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!