"Nevarnost je, da bomo po ministru, ki so mu očitali, da hoče speljati privatizacijo zdravstva skozi zadnja vrata, dobili ministra, ki mu še tega ne bodo mogli očitati. Če Robert Golob – kot edini premier zadnjih dveh desetletjih, ki ima dovolj moči, da izpelje reformo sistema – ne bo našel ustreznega nadomestila odstopljenemu ministru, ga bo zgodovina ostro sodila," v svoji tokratni kolumni za N1 piše Luka Lisjak Gabrijelčič.
“Gradili bomo nekaj, kar še ne obstaja in kar bo malo levo in malo desno.”
Tako je govoril Robert Golob januarja 2022 na javni tribuni v Mariboru, ki sem se je udeležil tudi sam.
Minilo je skoraj natanko poldrugo leto in zdelo se je, da je minister Bešič Loredan še zadnji ‘malo desni’ element Golobove vlade. Nič več.
Zato je njegovo slovo – po zelo ‘janševskem’ scenariju, z vnaprej napisano odstopno izjavo in obredno rotitvijo, da se bo “še naprej boril proti centrom moči” – pri delu desnega komentatorskega razreda povzročilo že prav histerične odzive.
“V Sloveniji se odvija venezuelski scenarij,” je svaril Žiga Turk. “Nekako demokratično izvoljena oblast, pa prosta zavor in ravnotežij, bo na vseh področjih postopno uvajala avtoritarne socialistične vzorce. (…) Zaradi naraščajočega nezadovoljstva bo pest oblasti vedno trša. Najprej bodo dokončno očistili medije, utišali kritične glasove na družbenih omrežjih, potem pa tudi s trdo roko inšpekcij, inkvizicijskih organov in policije zagotovili ljudsko ljubezen do vladajočih. Žaba se bo kuhala počasi.”
Odmislimo ironijo, da so nas isti ljudje dve leti zaskrbljeno opozarjali na nevarnost histerične kritike oblasti; in odmislimo še, da svarila pred “trdo roko inšpekcij” prihajajo natanko v trenutku, ko javnost pretresajo informacije o domnevnih zlorabah, ki si jih je privoščil urad za preprečevanje pranja denarja pod Janševo vlado; težava reakcij, kot je Turkova, je predvsem, da je odstop ministra, ki naj bi bil poslednji branik pred bolivarizacijo – terjala ravno opozicijska SDS.
Nekateri so celo sumili, da gre za manever, kako utrditi njegovo pozicijo. Opozicija bi vložila interpelacijo in s tem koalicijo prisilila, da strne vrste okoli ministra. S tem bi utišali ministrove najbolj ostre kritike, ki so znotraj same vladne koalicije rovarili proti ministru. Težko je reči, ali je takšen načrt res obstajal ali je zgolj plod levičarske preganjavice, a kot pravijo Italijani, se non è vero è ben trovato – četudi ni res, je zanimiva domislica, kajti v tem primeru smo bili priča političnemu driblanju, vrednemu serije Hiša iz kart.
Opozicija je vložila interpelacijo, da bi vlado prisilila, naj ministra vzame v bran, s tem pa je dala premierju enkratno priložnost, da ga odslovi.
Ugled, ki ga je Loredan vse do nedavnega užival v javnosti (dolgo je bil prav na vrhu anket priljubljenosti, precej nad premierjem), in pa njegova fama, vsaj med desnosredinskim volilnim telesom, ministra, ki znotraj brzda vpliv Levice, sta bila namreč dejavnika, ki sta Golobu narekovala previdnost pri njegovi odstavitvi: po javnomnenjskem fiasku glede odstavitve Bobnarjeve bi si namreč premier težko privoščil še eno zamenjavo, ki bi razburila javnost.
Vložitev interpelacije pa mu je omogočila, da se je Loredana odkrižal z nenadejano elegantnostjo: minister, ki je že dolgo tarča kritik z leve, je zdaj izgubil zaupanje še na desni in predsednik vlade je salomonsko ustregel obema poloma.
Leve struje znotraj vladne koalicije so končno dobile ministrovo glavo na pladnju, desnosredinska opozicija pa je še pred interpelacijo dosegla, kar je terjala. Zakaj naj bi se pritoževala? In res, skoraj istočasno, ko je Žiga Turk ministrov neprostovoljni odstop komentiral kot dejanje, ki je na stežaj odprlo vrata avtoritarnemu socializmu, je Janez Janša pozdravil ministrov odstop kot največji prispevek doslej k skrajševanju čakalnih vrst.
Toda če je Robertu Golobu s prvovrstno taktično igro uspelo brez resnih političnih posledic odsloviti donedavnega najpriljubljenejšega ministra svoje vlade, se je v strateškem pogledu po enem letu in pol vrnil na izhodišče.
Spet smo natanko tam kot pomladi 2022, ko se je Golob vrgel v politiko: pri visokoletečih obljubah o smeli politiki, ki bo povezala najboljše z leve in desne, ohranila javno dobro in ga nadgradila z elementi trga. Medtem je postalo jasno, da je zdravstvo ena od osrednjih tem tega mandata – problem, ki ga ni več mogoče prelagati na jutri in kjer spretno taktiziranje še davno ni več dovolj, da ustavi agonijo sistema. Meglice dvoumnosti, ki so prežemale predvolilno obljubo “malo levo malo desno”, pa se še vedno niso razblinile.
Tragična ironija je v tem, da bi pri reševanju krize v zdravstvu potrebovali natanko nekaj takega, kar je obljubljal Golob v kampanji. Čeprav se v Levici veselijo Loredanovega slovesa, je namreč jasno, da protireforma, kot so si jo sami zamislili v volilnem programu – s popolno etatizacijo, ukinjanjem koncesij in prisilnimi javnimi zaposlitvami za zdravnike – ni niti korak bližje realizaciji.
Podobno pa velja za neoliberalni raj, kot so si ga umislili pri Novi Sloveniji in za katerega so nekateri upali, drugi pa se bali, da ga bo tako rekoč ‘pod mizo’ izvedel odstopljeni minister Loredan.
Alojz Ihan je pred lanskimi državnozborskimi volitvami za N1 lepo povzel, kaj je težava s to utopijo: “Če katerakoli od sprememb, ki si jih je zamislila NSi, ne bi bila izvedena v celoti, bi nam poglavje iz učbenika tržne ekonomije razpadlo in bi z njim razpadel tudi naš zdravstveni sistem.”
Ker, kot opozarja Ihan, “za reševanje stanja v slovenskem zdravstvu sploh ni receptov, brezglave revolucije pa nam lahko zrušijo še tisto, kar imamo,” bi ravno sinkretična pozicija, ki jo je v predvolilni kampanji hotel poosebljati Golob, bila najprimernejši pristop za razreševanje krize zdravstvenega sistema.
Še več. Ihan ne opozarja le, da reforme ni mogoče izvesti na horuk in na podlagi instant ideoloških receptov; opozarja tudi, da je za njen uspeh ključno, da ne ostane projekt ene vlade, kaj šele ene struje znotraj nje – ali celo enega ministra in njegovih svetovalcev.
Nujna je kompromisna in široko usklajena, vendar koherentna rešitev z jasnimi zavezami in časovnico, ki se nato izvaja skozi več mandatov. Če bi Gibanje Svoboda želelo, bi se torej lahko profilirali kot edina stranka, ki lahko izvede takšno reformo. In čez tri leta stopili pred volivce kot edini garant, da se bo začeta reforma nadaljevala.
Toda želje za kaj takega zaenkrat nismo videli.
Kljub vsem napakam je Loredan vsaj približno vedel, kaj si želi: in že zaradi tega pri tistih, ki si želijo nečesa podobnega (tj. večjo vlogo zasebnikov v zdravstvenem sistemu) užival pritajeno simpatijo, pa čeprav ni izkazal nobenega znanja, kako bi svoje ideje uresničil.
Nevarnost je, da bomo po ministru, ki so mu očitali, da hoče speljati privatizacijo zdravstva skozi zadnja vrata, dobili ministra, ki mu še tega ne bodo mogli očitati – ker, tako kot številni Loredanovi predhodniki, ne bo želel ničesar in bo le z birokratsko vestnostjo bdel nad razpadom sistema. A slovensko zdravstvo si še enega ministra z mentaliteto stečajnega upravitelja bržkone ne more več privoščiti.
Če Robert Golob – kot edini premier zadnjih dveh desetletjih, ki ima dovolj moči, da izpelje reformo sistema – ne bo našel ustreznega nadomestila odstopljenemu ministru, ga bo zgodovina ostro sodila.
***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.
Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
