Alojz Ihan: Revolucije in spremembe

Mnenja 07. Apr 202205:50 > 13:524 komentarji
Alojz Ihan
Foto: Denis Sadiković/N1

Imunolog dr. Alojz Ihan pred prihajajočimi volitvami za N1 analizira programe političnih strank s področja zdravstva.

V Sloveniji glede ureditve javnega zdravstvenega sistema velja precejšen konsenz, da javno zdravstvo državljanom omogoča znatno slabše dostopne usluge od številnih drugih javnih sistemov (npr. šolstvo, otroško varstvo, univerze, kulturne ustanove, znanost, javne knjižnice …). Seveda imamo tudi javne sisteme, pri katerih se je težko opredeliti, če svoje funkcije servisa državljanom ne opravljajo še slabše kot zdravstvo, na primer oskrba starostnikov. Ampak pri zdravstvu v nasprotju z oskrbo starostnikov težje “gledamo stran”, saj zdravstveno oskrbo vsaj občasno vsakdo potrebuje. Zato je “reforma zdravstva” že dolgoletna predvolilna tema, in letos, ko so se slabosti zdravstvenega sistema še dodatno pokazale zaradi pandemije, smo pričakovali, da bo zdravstvo prav osrednja predvolilna tema.

Vendar pri branju volilnih programov na svoje presenečenje nisem dobil vtisa, da bi se stranke z zdravstvom kaj posebej ukvarjale. Pravzaprav imata samo dve stranki, NSi in Levica, v svojih programih opredeljene načrte za spremembe v zdravstvu toliko, da lahko kot precej izkušen zdravstveni “insajder” razberem, kakšne spremembe bi v primeru uresničitve programskih točk nastale pri oskrbi bolnikov. Pri čemer je program NSi bistveno bolj ekspliciten in razumljiv, medtem ko mora biti človek za prevedbo programskih točk Levice v konkretne spremembe že precej izkušen poznavalec našega zdravstvenega sistema.

A najprej bi rad analiziral dejstvo, da imata obe stranki, ki jima predvolilne ankete namenjajo vodečo vlogo v morebitni prihodnji vladi (levi ali desni), komaj omembe vredna in praktično identična zdravstvena programa. Tako SDS kot Gibanje Svoboda imata o urejanju zdravstvenega sistema zgolj slab ducat kratkih programskih točk, v katerih povzemata splošne želje po boljšem vodenju zdravstvenih ustanov, digitalizaciji, krajšanju čakalnih dob, plačilu po opravljenih storitvah, konkurenci med izvajalci zdravstvenih uslug ne glede na njihovo javno ali zasebno lastništvo.

O spremembah ureditve zavarovalniškega okvira našega zdravstva nobena od strank, ki bo v naslednji vladi pretežno vplivala na politične odločitve, nima programskih točk. To pomeni inercijo sedanjega drsenja v razraščanje vzporednih zdravstvenih zavarovanj (Triglav, Vzajemna), ki v učinkovitem javnem zdravstvu niso možna, ker so tržno absurdna. Zakaj bi se razumen človek odločil zdravstveno vzporedno zavarovati za storitve, ki so mu zagotovljene v javnem zdravstvenem sistemu in za katere vsak mesec (obvezno) plačuje premijo ZZZS? Vedno večje razraščanje vzporednega zasebnega zdravstvenega zavarovanja državljanom Slovenije sporoča, da politika z gesli o ohranjanju javnega zdravstva razume zgolj status quo pri pobiranju prispevkov ZZZS in financiranju zdravstvenih zavodov in z njimi povezanih dobaviteljskih mrež – to je sveto in nedotakljivo. Ko pa človek zboli, pa naj se znajde, kakor ve in zna.

Vsem dosedanjim vladam in ministrom za zdravje je z dopuščanjem inercije ZZZS pri ignoriranju potreb bolnikov uspelo doseči, da se bodo ljudje v letih, ko začnejo groziti bolezni, prisiljeni vzporedno zavarovati še pri zasebni zavarovalnici, če hočejo zares dobiti to, kar ZZZS obljublja le na papirju.

In kakorkoli obračamo zdravstvene programe, sta obe najverjetnejši zmagovalki volitev soglasni tudi pri tem, da se zavarovalniška inercija našega zdravstva nadaljuje tudi v prihodnje. Zato, kar zadeva zdravstvo, ne vidim nobene ovire za prihodnjo “veliko koalicijo” SDS in Gibanja Svoboda, programskih razlik ni. Glede ureditve pridelave konoplje in alternativne medicine, ki jo obljubi “Svoboda”, pa tudi pri SDS najbrž ne bodo nasprotovali.

Precej težje pa bi bilo na podlagi zdravstvenih programov uskladiti NSi in Levico. NSi ponuja vzorno napisano “učbeniško” vizijo konkurenčnega trga izvajalcev in zdravstvenih zavarovalnic, ki pa bi vsi skupaj delovali pod zakonskim in upravnim “dežnikom” javne zdravstvene službe. Zdravniki bi lahko postali “samostojni nosilci zdravstvene dejavnosti” in sklepali pogodbe z javnimi ali zasebnimi zdravstvenimi ustanovami, podobno bi tudi zdravstvene ustanove sklepale pogodbe z javnimi ali zasebnimi zdravstvenimi zavarovalnicami. Da se ne bi vsa ta prostotržna radostna dinamika izrodila v nekritično in mazaško zaslužkarstvo, bi kakovost zdravstvenih storitev nadzorovala novoustanovljena Agencija za kakovost in standarde v zdravstvu.

A zdaj moja skromna pripomba: v Sloveniji se tako velika sistemska sprememba za časa mojega dosedanjega življenja še ni izvedla – na nobenem področju. Že poskus ustanovitve konkurenčne, zasebne zdravstvene zavarovalnice je pred desetletji končal kot nikoli dokončan vmesni korak, s katerim je nastalo nesmiselno dopolnilno zavarovanje – ki ni nič drugega kot zavarovanje plačila odbitne franšize pri obveznem zdravstvenem zavarovanju: kot bi imel za svoj avtomobil sklenjeno kasko zavarovanje pri Triglavu, za plačilo odbitne franšize tega zavarovanja pa bi se “dodatno” zavaroval pri drugi zavarovalnici. Ustanoviti zato posebno zavarovalnico je bilo takrat videti takrat kot birokratska norost. To preprosto pisarniško opravilo bi zgolj z nekaj dodatnimi uslužbenci, pisarno in fikusom lahko takrat prevzel ZZZS. A bolje poučeni so znali povedati, da je bilo takrat to nesmiselno zavarovanje dodeljeno “zasebnim zavarovalnicam” kot vmesni korak, ki bi jim omogočil nekaj kapitalske rasti, da bi se nato kasneje razvile v prave zdravstvene zavarovalnice (ki bi jih potem vodstveno “prevzeli” medtem upokojeni direktorji ZZZS). Kar se, kot nam je zdaj jasno, nikoli ni zgodilo, ker nam sistemske spremembe v Sloveniji težko gredo od rok.

Zato me pri programu NSi resno skrbi, saj je v njem vsaj desetkratna količina “revolucionarnih sprememb” glede na prej opisano zavarovalniško prigodo. Če katerakoli od sprememb, ki si jih je zamislila NSi, ne bi bila izvedena v celoti, bi nam poglavje iz učbenika tržne ekonomije razpadlo in bi z njim razpadel tudi naš zdravstveni sistem. Že izostanek kakovostne agencije za kakovost bi nam lahko iz zdravstvenega trga naredil bolšji trg mazaštva. Množice pogodbenih zdravnikov bi ob neoptimalni regulaciji in vodenju javnih ustanov povsem zaustavile delo teh, ker bi se zdravniki “preselili” k zasebnikom. Državna bolnišnica na dražbi bi postala povsem mogoča opcija. Tveganj je torej ogromno in ob tem je NSi razmeroma majhna stranka, ki skoraj gotovo ne bo vodila vlade. Zato je vprašanje, ali bodo njene zamisli v centru vladnih naporov. Toliko za (dobronamerno) opozorilo.

Najbolj kontrasten programu NSi je nedvomno program Levice. Ta bi celotno financiranje zdravstva centralizirala na ZZZS in proračunska sredstva, ukinila ali pritiskala v smer (samo)ukinitve vseh zasebnih zdravstvenih in zobozdravstvenih izvajalcev, vključno s koncesionarji. Zdravniška služba bi zaradi posebnega pomena morala biti izključno javna, dosedanji koncesionarji si bodo lahko zgolj izplačevali plače v skladu s plačami javnih uslužbencev, presežke pa bodo vračali v javni zdravstveni sistem. Ukinjena bodo pooblastila zdravniški zbornici in onemogočeno njeno “cehovsko delovanje”, ukinjena zdravniška licenca, strokovne izpite za zdravnike pa bodo izvajali na ministrstvu za zdravje. Čakalne dobe bodo zmanjšali s prepovedjo dopolnilnega dela zdravnikov pri zasebnikih in z zakonsko prisilo mladih specialistov, da dvakratno dobo specializacije ostanejo v javnih ustanovah. Način izvedbe desetletnega “prisilnega dela” ni opisan – vendar bi bistveno stopnjevanje dosedanje ureditve (vračanje stroškov specializacije) verjetno hitro padlo na sodiščih kot kršenje človekovih pravic.

Tako je s programom Levice. In če še pri tem skušam dati nekaj dobronamernih pripomb, mi najprej pride na misel, da je mnogo lažje rušiti, kot potem vse spet zgraditi. Za pridobitev strokovnega izpita za zdravnike je bilo pred leti na zdravniški zbornici organizirano fantastično izobraževanje o urgentnih stanjih in drugih nujnih opravilih, ki jih morajo v popolnosti obvladati mladi zdravniki v okoliščinah, ko je treba reševati življenje, pa ni kolegov, ki bi jih vprašal za nasvet. Dr. Prosenu je takrat uspelo z drugimi sodelavci na zdravniški zbornici strokovni izpit povzdigniti v pravi kult, ki je mladim zdravnikom prinesel ogromno poklicne samozavesti za nadaljnje delo z bolniki. Potem je prišla nesrečna ministrica Milojka Kolar Celarc, ki je ta odlični strokovni izpit “vzela” zdravniški zbornici in ga prenesla na ministrstvo za zdravje – izključno iz političnih motivov, ker so jo motili ugovori zdravniške zbornice pri njenih političnih odločitvah. Uboga gospa ministrica ni imela pojma (niti je ni zanimalo), kaj je s tem odvzela mladim zdravnikom in koliko bolnikov verjetno zaradi tega v kritičnih razmerah ni dobilo tako kompetentnega zdravnika, kot bi ga, če bi zdravniški izpit še potekal po programu dr. Prosena. Pred nekaj meseci je pooblastilo za “zdravniški izpit” spet prišlo na zdravniško zbornico, seveda pa je vprašanje, kdaj bo mogoče spet obnoviti zagnanost in kakovost izpitne ekipe, ki jo je razpustila nora politična poteza ministrice.

S tem želim Levici dobronamerno sporočiti, da njen recept krajšanja čakalnih vrst s prepovedovanjem koncesij, prepovedovanjem dodatnega dela, ukinjanjem zasebnikov, ukinjanjem pooblastil zdravniške zbornice, poseganjem v stroke z ukinjanjem zdravniških licenc, prisilnimi javnimi zaposlitvami za zdravnike … morda ni najboljši recept. Dokler smo del EU, bo s prisilami in prepovedmi izsiliti od preobremenjenih in (pre)maloštevilnih zdravnikov sodelovanje pri krajšanju čakalnih vrst recept za to, da bodo vrste še mnogo daljše.

Za reševanje stanja v slovenskem zdravstvu sploh ni receptov, brezglave revolucije pa nam lahko zrušijo še tisto, kar imamo. Za “javno zdravstvo za vse” sta potrebna trdo delo in sodelovanje med načrtovalci zdravstva in zdravstvenimi delavci. Najlažje in najbolj poceni je reči “vsi imajo pravico do vsega”, kot stoji v programu Levice. Ampak naj tisti junak, ki je to napisal, naredi zavarovalniške zdravstvene police za “vse” in organizira, da bodo do “vsega” prišli vsi bolniki brez škodljivo dolgih čakalnih vrst. Ne uide mu Nobelova nagrada za ekonomijo in še kaj.

Šele pod težo podatkov o številu določenih posegov, ki jih bo treba nujno organizirati vsako leto, bodo zdravstveni politiki in zavarovalničarji in direktorji bolnišnic prisiljeni reorganizirati delo v primarnem zdravstvu in v bolnišnicah tako, da bo delo mogoče opraviti. In šele takrat, ko bodo politiki videli, kako velik razkorak imamo med potrebami bolnikov in operativno zmožnostjo svojega zdravstvenega sistema, se bo začelo konstruktivno partnersko dogovarjanje z vsemi mogočimi zdravstvenimi izvajalci, kako s skupnimi močmi in razčiščenimi odnosi sodelovati, da slovenski bolniki ne bodo umirali v čakalnih vrstah, kot se to dogaja zdaj.

***

Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva. 

***

Spremljajte volitve 2022 na n1info.si. #volitve #volitve2022 #n1slovenija

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar