Zaton sončnega kralja

Ena od mojih napovedi, ki se niso uresničile – za to sem se že obredno pokesal – je bila, da bo "afera Karigador" usodno zamajala popularnost nekdanjega predsednika vlade. Ko jo danes omenjam, bo moral verjetno marsikateri bralec prositi umetno inteligenco, naj mu osveži spomin, za kaj je šlo. Afera se je izgubila v vrtincu kasnejših, tako vladnih kot opozicijskih, Robert Golob pa je kljub njej in kljub odločitvi KPK glede kršitve integritete v "aferi Bobnar" postal relativni zmagovalec volitev.

V svoji kritiki afere Karigador pred dobrim letom in pol sem zapisal še nekaj: če se bo slučajno vendarle izkazalo, da afera Golobu ni škodila, se bo s tem umestil med redke "teflonske" politike v Sloveniji – ob bok Zorana Jankovića in Janeza Janše. Tudi ta ocena se utegne izkazati za napačno.

Spodbuda, da se po tolikšnem času vračam h Karigadorju, ni odločitev, ki jo je sprejela KPK pred dobrim tednom, da se je Robert Golob v tistem primeru znašel v konfliktu interesov. Novica je šla mimo brez velikega pompa – žal imamo v svetu in v Sloveniji danes opraviti s hujšimi problemi. Bila je tudi antiklimaktična. Po enem letu in pol smo dobili dramatično potrditev: konflikt interesov, kaj res, kakšno presenečenje … Pomembnejša se mi zdi nedavna novica, da je bil direktor hčerinske družbe Gen-I Sonce v Romuniji priprt zaradi suma korupcije, ker naj bi od poslovnega partnerja zahteval okoli pol milijona evra podkupnine.

Osumljenec je Golobov prijatelj in aretacija bržkone pomeni, da bo treba insinuacije, češ da je Golob ohranjal nadzor nad podjetjem Gen-I, temeljito preveriti. Od tega, kaj bodo ugotovile preiskave – ki imajo mednarodno razsežnost, zato nad njimi ni mogoče kar tako zamahniti z roko, češ da gre za poskus diskreditacije vodje opozicije –, bo odvisna Golobova usoda.

Tajming je za Goloba skrajno neprijeten. Ne le, da novica prihaja skoraj istočasno kot ugotovitev KPK o konfliktu interesov v Karigadorju in jo zato amplificira. Prihaja tudi v zadnji fazi referendumske kampanje o zakonu o preiskovalnih komisijah, glede katerega – to si upam trditi – večina volivcev nima pojma, za kaj točno gre: zato obe strani nanj lepita svoje interpretacije.

Za vladno stran gre za nujne spremembe, ki bodo omogočile učinkovito preiskavo nad rabotami prejšnjih vlad, predvsem (no, če bi sodili po oglasih in panojih, izključno) levosredinskih. Novica o romunskem priporu za svata na Golobovi poroki prihaja zato kot naročena: težko si je zamisliti boljšo reklamo za provladne teze.

Opozicija pa že od začetka ljudem ni znala prav dobro razložiti, zakaj točno nasprotuje zakonu. Njen argument, da je treba spremembam zakona nasprotovati, ker si hoče Janša z njimi podrediti institut preiskovalne komisije in ga uporabiti kot orožje proti opoziciji (kar se bo v primeru njegovega sprejetja bržkone tudi res zgodilo), bo pustila trpek priokus pri levosredinskih volivcih: katera pa so, točno, tista vprašanja, kjer bo Janša izkoristil preiskovalne komisije proti opoziciji …

Tu pridemo, mislim, do srža problema. Golob je štiri leta kazal neverjetno odpornost do afer predvsem zato, ker so levosredinski volivci v njem videli nekoga, ki je dokončno vnesel red v svojem taboru. Znal je udariti po mizi, afirmirati hierarhijo v levosredinskem taboru, ne da bi iz njega izrinil radikalnejše glasove (ravno nasprotno: v ekonomski in socialni politiki je marsikje podpiral pobude najmanjšega koalicijskega partnerja); pokazal je leadership, s katerim se je pokazal kot nekdo, ki zna premagati Janšo in končati perverzno rotacijo "novih obrazov".

Ta vtis se je po nastanku četrte Janševe vlade zamajal. To se je videlo v paradoksnem nihanju povolilnih anket. Takoj po volitvah je prišlo do znanega "efekta zmagovalca": med pogajanji za novo vlado je bila Svoboda na vrhu javnomnenjskih anket, ki so na ta način vzvratno potrjevale, da se volivci niso "zmotili" in da relativna zmaga Svobode ni bila le slučajni učinek večje razpršitve glasov na desnici. Toda v trenutku, ko je Janša sestavil vlado, se je spremenil tudi trend anket. Ko so volivci spoznali, da je Golob volitve dejansko izgubil, je podpora Svobodi začela padati – in ankete so bile nenadoma spet podobne tistim izpred predvolilnih mesecev in tednov, s SDS na vrhu.

Analiza nam hitro pokaže, da ne gre toliko za to, da bi podpora SDS ali desnici kot celoti rasla. Je zgolj stabilna. Padati pa je začela Svobodi. Njeni podporniki – tisti, ki so ji omogočili relativno zmago – se znova vračajo med neopredeljene. Ali celo k zunajparlamentarnim strankam, za katere je prve tedne po volitvah kazalo, da bodo plačale ceno za to, da so levi sredini menda preprečile zmago.

V tem spreminjajočem se javnomnenjskem okolju se utegne kmalu pokazati, da bodo napake, afere in razvade, ki so jih bili levosredinski volivci pripravljeni odpustiti premierju Golobu, bistveno bolj škodljive za poslanca in opozicijskega voditelja Goloba.

Aroganca Golobovega odvetnika Stojana Zdolška, ki je nedavno sporočil, da bo kljub zelo banalni ugotovitvi KPK o konfliktu interesu v aferi Karigador, tožil komisijo zaradi domnevne kršitve postopka, kaže, da ni zapopadel, da je javno mnenje zanihalo drugam. Je to razumel njegov klient?

Promptnost, s katero se je odzval na novice o priprtju njegovega prijatelja, daje slutiti, da se tega vsaj deloma zaveda. Tudi napoved o ustanovitvi vlade v senci kaže na zavest, da zgolj z nadaljevanjem užaljenosti in protijanšizma ne bo šlo in da njegova stranka potrebuje tako trdnejšo strukturo kot bolj jasen in pozitiven alternativni program. A ker gre za gibanje, zgrajeno okoli voditeljstva enega človeka, obstaja možnost, da bo začelo toniti skupaj z njegovim ugledom – oziroma, bolje rečeno, skupaj z zatonom njegove avre zmagovalca.

A tu je paradoks. Afere, ki se lepijo nanj, vodijo k sklepu, da bi bilo zanj in za njegovo gibanje bolje, če bi se umaknil nekoliko v ozadje. To napako je storil že Marjan Šarec leta 2020, ko se je stopil v drugi plan v trenutku, ko je levosredinsko javno mnenje najbolj potrebovalo učinkovitega opozicijskega voditelja. Kar bi moral Golob storiti – kar bi bil moral storiti že v času svojega predsednikovanja vladi – pa je vzpostaviti strankarsko strukturo, ki bi lahko preživela vzpone in padce enega samega voditelja.

To je tudi nauk, ki ga kažejo številne volilne kampanje, ki so zadnje leto vzbudile pozornost opazovalcev, od Madžarske pa do Saške-Anhalt. Ne glede na ideološki predznak zmagovalcev je iz teh kampanj jasno, da so minili časi, ko je bilo mogoče zmagovati brez staromodnega dela na terenu in brez jasno komuniciranega sporočila o drugačni prihodnosti. To pa ni mogoče brez kapilarne organizacijske strukture ter brez pozitivnega programa, ki ljudi povezuje okoli tega, kaj hočejo, in ne le tega, česar nočejo.

Gibanje Svoboda trenutno nima ne enega ne drugega. Brez obojega bo sledila zatonu svojega sončnega kralja, tako kot je sledila njegovemu vzponu. Z njo pa vsa opozicija.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.