Gorazd Trušnovec je eden redkih slovenskih čebelarjev, ki opozarja, da je šlo navdušenje nad čebelarjenjem v Sloveniji predaleč in da bi bilo treba razmišljati o zmanjševanju števila panjev medonosnih čebel. Slogan Rešimo čebele je bil preveč učinkovit, je prepričan. Njegova zgodba se je začela pred desetimi leti z dvema panjema na balkonu njegove hiše za Bežigradom, kmalu so ga najemala podjetja, ki so s čebelami kazala svojo zavezo trajnosti. Kaj pravi zdaj?
Dobiva se na recepciji Računskega sodišča na Slovenski cesti v središču Ljubljane in se najaviva pri varnostniku. Namenjena sva na streho. Gorazd Trušnovec je urbani čebelar in tudi predsednik istoimenskega društva. Skrbi za približno 50 čebeljih panjev, razporejenih po Ljubljani. Nekateri panji so njegovi, za druge pa skrbi v okviru svojega projekta Najemi panj, kjer ga podjetja in organizacije najamejo kot oskrbnika panjev na njihovih stavbah. To je razlog za na prvi pogled nenavadno lokacijo za najino srečanje. Skrbi namreč za dva čebelja panja na strehi Računskega sodišča. V njegovi oskrbi so denimo tudi čebele na vrhu hotela Park na Taboru.
A v zadnjih letih se je začel zavedati, da ima s svojo dejavnostjo vpliv na okolje, ki ni vedno pozitiven. V povprečju vse manjši pridelek medu in opozorila o vplivu velikega števila medonosnih čebel na divje opraševalce sta mu dala misliti. “Postavitev panja z medonosnimi čebelami morda ni najboljši način za ohranjanje narave. Mnogo boljši ukrep je sajenje medovitih rastlin, torej skrb za to, da imajo obstoječi opraševalci dovolj paše. Osebno sem začel zmanjševati število čebeljih panjev, za katere skrbim.”
Foto: Staš Zgonik/N1
V svojih opozorilih in ravnanju je za zdaj še precej osamljen. “Mislim, da nas je v Sloveniji le kak ducat posameznikov, ki opozarjamo, da zgoščevanje ter povečevanje števila čebeljih družin nima samo pozitivnih učinkov. Ostalih 11 tisoč čebelarjev o tem noče ničesar slišati.”
“Zadnja leta smo srečni, če je sploh kaj medu”
Njegova zgodba se je začela pred desetimi leti. “Začel sem z dvema panjema na balkonu svoje hiše za Bežigradom. Verjetno sem imel nekaj začetniške sreče, a že prvo sezono so čebele rojile in sem povečal število družin, pa tudi med se je lepo točil. In nato sem začel razmišljati, kje bi še lahko postavil panje, glede na to, da nimam nobene druge parcele, vikenda.”
Njegova dejavnost je lepo rasla, urbano čebelarjenje je postajalo vse bolj priljubljeno in številna podjetja so želela na ta način izkazovati svojo zavezo trajnosti. A z uspehom urbanega čebelarstva so kmalu prišle tudi težave. Količina pridelka je začela upadati. “Če smo včasih med točili dvakrat v sezoni, se je to najprej zmanjšalo na eno točenje na sezono, zadnjih nekaj let pa smo zelo srečni, če je sploh kaj medu.”
Foto: Staš Zgonik/N1
“Močno pomilujem današnje čebelarje začetnike”
Čebelarske sezone so zaradi pogostih pozeb, suš, dolgih deževnih obdobij in drugih vremenskih ujm v povprečju vse slabše. “Ko se pogovarjaš z znanstveniki, prebiraš raziskave in upoštevaš lastne izkušnje, spoznaš, da imamo problem,” je prepričan Trušnovec.
“Prvič, spoprijemamo se s podnebnimi spremembami. Zame to ni nikakršna teorija zarote, s posledicami se soočam vsako leto znova. Drugič, s popularizacijo čebelarjenja v Sloveniji – in tudi drugod po svetu – se je začelo radikalno povečevati število čebeljih družin. Več kot imamo v Sloveniji čebeljih družin, manjši je pridelek medu. To je empirično dokazljivo.”
Kot pravi, ima slovensko čebelarstvo pravzaprav strukturo piramidne sheme. “Glede na trende, ki jih opažam v zadnjih letih, zelo močno pomilujem tiste, ki v to igro šele vstopajo. Današnje čebelarske začetnike namreč čakajo predvsem stroški in težave, napovedi o donosu in zdravju čebel pa so zelo slabe.”
“Divji opraševalci so prepuščeni sami sebi”
A ne gre samo za vprašanje pridelka medu in s tem donosnosti čebelarjenja. Vse bolj jasno postaja, da (pre)veliko število medonosnih čebel porabi preveč naravnih virov. “Vse več je informacij in znanstvenih raziskav, da preveliko število čebel pomeni pomanjkanje paše ne samo za medonosne čebele, temveč tudi za druge opraševalce, ki so enako ali celo bolj pomembni,” opozarja Trušnovec. Čebele samotarke, čmrlji in drugi divji opraševalci namreč opravijo več kot polovico vsega dela pri opraševanju.
Medonosne čebele lahko na določenem območju povsem “izropajo” cvetni prah. “Medonosne čebele so generalistke in nabirajo vsak cvetni prah, ki jim je dosegljiv, na drugi strani pa imamo številne čebele samotarke, ki so specializirane za posamezne rastline. Če množica medonosnih čebel pobere vso pašo, za ostale opraševalce lahko zmanjka hrane.”
Poleg tega so medonosne čebele v prednosti, saj zanje poskrbijo čebelarji, tako z dohranjevanjem s sladkorjem v času pomanjkanja kot z zatiranjem bolezni. “Divji opraševalci pa so prepuščeni samim sebi in naši skrbi za naravo.”
Kot pravi Trušnovec, je z izkušnjami s čebelarjenjem prišlo tudi zavedanje o odgovornosti, ki jo ima ne samo do čebel, ampak tudi do okolja, v katerem deluje. “Kot čebelarji bi se morali vesti odgovorno in razmisliti o številu čebel, za katere skrbimo, in o učinku tega števila medonosnih čebel na okolje.”
“Z ideologijo ne moremo premagati biologije”
Raziskav o negativnem vplivu velikega števila medonosnih čebel na divje opraševalce v Sloveniji še nimamo. Je pa na voljo veliko poročil iz tujine. Če za primere vzamemo zgolj mestna okolja, so negativne učinke denimo zaznale raziskave v Parizu, Münchnu in Montrealu.
Čebele na strehi Grand Palaisa v Parizu (Foto: PROFIMEDIA)
Ne gre pa samo za mestna okolja, opozarja Gorazd Trušnovec. “Ni samo Ljubljana prenaseljena z medonosnimi čebelami, tudi številne druge slovenske regije imajo podoben problem in se bodo morale soočiti, da ima nosilna sposobnost prostora biološke omejitve in da s svojo ideologijo ne moremo premagati biologije.”
Čebelarstvo kot intenzivna živinoreja
Čebelarska zveza Slovenije je bila v zadnjem desetletju ob trdni podpori politike izjemno uspešna v promociji čebelarjenja, število čebelarjev in čebeljih družin je močno naraslo. Ne nazadnje so Združeni narodi na predlog Slovenije pred leti 20. maj razglasili za svetovni dan čebel. A Gorazd Trušnovec meni, da je šla popularizacija medonosnih čebel predaleč. “Slogan Rešimo čebele je enostavno preveč učinkovit. Vsi so si zapomnili, da so čebele ogrožene, in veliko jih je dobilo idejo postaviti nov čebelnjak.”
A kot opozarja, vsak nov čebelnjak običajno pomeni med deset in dvajset, lahko tudi več dodatnih čebeljih družin. “Vsaka družina pa na sezono porabi med 60 in 80 kilogramov cvetnega prahu, ki ga ‘odvzame’ iz narave.”
Foto: Žiga Živulović jr./BOBO
Čebelarji bi morali po njegovem prepričanju razumeti, da jim njihova dejavnost ne podeljuje posebnega statusa. “Zagotovo si čebelarji mislimo, da smo nekaj posebnega. A v končni fazi je čebela rejna žival, zato je absurdno govoriti, da čebele izumirajo. To je tako, kot da bi rekli, da izumirajo ovce.”
Medonosne čebele je, pojasnjuje, možno in treba oskrbovati, zlahka se jih nadomesti, iz ene družine je mogoče v posamezni sezoni narediti šest ali več novih družin … “Tudi če se morda grdo sliši, se strinjam z oznako čebelarjenja kot intenzivne živinoreje.”
“Vrsto let smo ljudem prali možgane …”
Za zdaj Trušnovec s svojimi opozorili o problematičnih vidikih pretiranega navdušenja nad čebelarstvom pri drugih pripadnikih branže še ni prav uspešen. “Poskušam odpirati to temo, a večinoma je to podobno, kot bi govoril betonskemu zidu.”
To se mu zdi do neke mere povsem razumljivo. “Vrsto let smo ljudem prali možgane s sloganom Rešimo čebele, zato je zdaj težko kar naenkrat priti na plano s podatki in predlagati, da se malo ustavimo in premislimo, ali je nadaljnje povečevanje števila medonosnih čebel, postavljanje čebelnjakov na vse mogoče in nemogoče lokacije res tisto najboljše, kar lahko naredimo.”
Ljudje se težko odrečemo svojim prepričanjem. “In če vam vsi okoli vas govorijo, kako smo čebelarji junaki, kako pomembno je naše delo za ohranjanje biodiverzitete, je zelo težko sprejeti dejstvo, da morda medonosne čebele nimajo najboljšega vpliva na biotsko pestrost in da širjenje čebelarstva ni tisto najboljše, kar lahko naredimo za ohranjanje narave.”
Prepričan pa je, da je to tema, ki bo v naslednjih letih postala odmevnejša in se ji ne bo mogoče več izogniti. “Tako kot so se nekateri posmehovali podnebnim spremembam, zdaj pa imamo dva do tri katastrofalne vremenske dogodke na leto in so tudi teoretiki zarot nekoliko obmolknili.”
Čebela kot plešoči medved: “Prevzemam svoj del krivde”
Trušnovec se zaveda, da je popularizacija čebel in čebelarstva tudi njemu osebno v zadnjem desetletju izdatno pomagala pri uveljavljanju in pridobivanju posla. “Urbani čebelarji smo se dolgo trudili, da so nas sprejeli za legitimen del občestva in smo tudi sami na neki način potrebovali to odmevnost in prepoznavnost, ki jo je prinesla promocija čebelarjenja. Tukaj se absolutno posipam s pepelom in prevzemam svoj del krivde – a pred desetletjem nismo imeli podatkov, ki so znani danes.”
Maskota čebele ob dogodku na Ljubljanskem gradu (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
Zelo pa ga moti, da Čebelarska zveza to prepoznavnost in priljubljenost čebelarstva ohranja s “karnevalizacijo” čebel. “Priča smo temu, da je čebela v Sloveniji postala skoraj nekakšen plešoči medved na verigi v cirkusu. To mi je povsem tuje. Se pa zavedam, da sem tudi sam prispeval k trenutnemu stanju.”
*To je prvi v seriji člankov, ki jih objavljamo ta konec tedna in v katerih čebelarji in strokovnjaki opozarjajo, da smo šli s spodbujanjem čebelarstva v Sloveniji predaleč.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje