Da bo "zelena" elektrika bistveno dražja, kot je danes, je neizbežno, ocenjuje peterica slovenskih elektrodistributerjev. Sami nimajo zadostne finančne moči za večmilijardna vlaganja v omrežje, zato poleg višje omrežnine omenjajo možnost izdaje obveznic in dokapitalizacij. "Kako zagotoviti takšen obseg sredstev, bo v prihodnjih letih izziv ne le za distribucijo, ampak za vse deležnike, od države, kot zakonodajalca in lastnika, pa do regulatorja," menijo.
Slovensko električno omrežje je zanesljivo, ocenjuje gospodarsko interesno združenje (GIZ) petih distributerjev električne energije (Elektro Ljubljana, Elektro Maribor, Elektro Celje, Elektro Primorska, Elektro Gorenjska).
To podkrepi s podatkom, da je leta 2021 slovenski odjemalec v povprečju dvakrat ostal brez elektrike, prekinitev pa je trajala okoli dve uri in pol.
Vse večji izziv za distributerje postaja zeleni prehod, ki se zadnja leta tudi pri nas že dogaja, aktualna vlada pa načrtuje velik pospešek.
Sončne elektrarne, toplotne črpalke, e-mobilnost
Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) tako predvideva znatno povečanje proizvodnje iz razpršenih virov. Kot izhaja iz razvojnega načrta distribucije, ki je usklajen s cilji NEPN, se bo do leta 2032 odjem povečal za 2,9 odstotka, instalirana moč razpršenih virov pa s sedanjih 900 na 2.470 megavatov (MW), morda celo na 2.700 megavatov. Torej na dvainpol- oziroma trikratnik današnjega stanja.
Število razpršenih virov, predvsem sončnih elektrarn, naj bi se – upoštevajoč tri različne scenarije iz načrta – povečalo z okoli 30 tisoč na 100, 120 ali 140 tisoč.
Spremembe se dogajajo tudi na strani porabe. Tako se povečuje raba toplotnih črpalk, ki imajo trenutno v Sloveniji večji vpliv na distribucijsko omrežje kot maloštevilna električna vozila. Koliko jih je, lahko sicer distributerji le ocenijo (glede na število vlog za subvencije Eko sklada in podatke o porabi), saj za priklop toplotne črpalke ni potrebno nobeno soglasje. Groba ocena kaže, da se je število od leta 2017 do 2021 povečalo s 24 tisoč na 75 tisoč.
Lastniki največkrat vgradijo toplotne črpalke zrak – voda, ki imajo pri nizkih temperaturah (torej pozimi) za polovico nižji izkoristek, zato imajo standardno vgrajene električne grelce. Odjem električne moči toplotnih črpalk se zato zelo poveča, to pa pomeni veliko obremenitev za električno omrežje, je navedeno v razvojnem načrtu. Do leta 2032 se bo letna poraba elektrike za toplotne črpalke po pričakovanem scenariju povečala za 75 odstotkov, s 400 na 700 gigavatnih ur (GWh), lahko pa bi se celo podvojila.
Obremenitev omrežja se bo predvidoma povečevala tudi zaradi rasti števila električnih avtomobilov. Električna in hibridna vozila trenutno predstavljajo le dober odstotek vseh vozil (med 15 in 20 tisoč), kljub temu da smo samo med letoma 2019 in 2021 za subvencioniranje tega segmenta mobilnosti porabili 47 milijonov evrov. Načrt vlade je, da bi – tudi z izdatnim subvencioniranjem – ta delež zdaj močno povečali. Po pričakovanem scenariju bi do leta 2032 lahko imeli 147 tisoč električnih vozil ter 116 tisoč hibridov.
Večja moč in odpornost omrežja
Distributerji navajajo, da bo za odziv na novo realnost ključno “aktivno upravljanje omrežja, kar med drugim pomeni nadzorovano polnjenje električnih vozil in prilagajanje odjema”.
A že nekaj let morajo distributerji zavračati vloge za sončne elektrarne na nekaterih območjih. Kot smo pisali, so v prvih petih mesecih letošnjega leta zavrnili 2.667 vlog za priključitev naprav na omrežje, kar je 25 odstotkov vseh. Največji delež sta imela Elektro Maribor in Elektro Ljubljana, ki sta zavrnila tretjino odjemalcev.
Distributerji pravijo, da razlog ni zamuda pri vlaganjih, temveč je povečan pripad vlog za sončne elektrarne v zadnjih letih presegel razpoložljive kapacitete na omrežju. Regulator trga, Agencija RS za energijo, pa kot ključni razlog za slabo oziroma celo kritično stanje omrežja vidi “neustrezno naložbeno politiko distribucijskih podjetij”.
Sodo zdaj ocenjuje, da bo treba do leta 2032 v distribucijsko omrežje vložiti 3,5 milijarde evrov, kar je trikrat več od dosedanjih investicijskih načrtov. Cilj pa je ne le krepitev omrežja, temveč tudi povečanje odpornosti proti vremenskim vplivom s selitvijo kablov pod zemljo. “V razvojnem načrtu je predvideno povečanje deleža srednjenapetostnih vodov v podzemni izvedbi s sedanjih 38 na 60 odstotkov ter skupnega deleža srednje- in nizkonapetostnih vodov v podzemni izvedbi s 53 na 71 odstotkov,” pravijo distributerji.
Finančni izziv razogljičenja
Odprto ostaja vprašanje, kako bodo to plačali. Iz lastnega denarnega toka tega niso zmožni financirati. “Za zdaj nimamo dovolj razpoložljivih sredstev, s pomočjo katerih bi lahko tako intenzivno investirali v omrežje in nove tehnologije. Potrjeni investicijski načrti distribucijskih podjetij ne sledijo razvojnemu načrtu,” navajajo v GIZ, ki ga zastopa Roman Ponebšek.
Menijo, da bi se primanjkljaj lahko delno financiral z izdajo obveznic, dokapitalizacijo ter povišano omrežnino, ki se bo po oceni regulatorja v desetih letih podvojila. “Kako zagotoviti takšen obseg sredstev, bo v prihodnjih letih izziv ne le za distribucijo, ampak za vse deležnike, od države, kot zakonodajalca in lastnika, pa do regulatorja. Ne nazadnje bo trajnostni prehod izziv tudi za nas, same uporabnike, ki bomo morali svoje brezogljično življenje tudi plačati.”
Sami bodo, kot pravijo, naredili vse za čim večji delež neposrednih evropskih sredstev. Regulator celo predlaga, da bi morali distributerji sprejeti nekakšno zavezo, koliko jih morajo počrpati, saj bi s tem upočasnili rast višine omrežnine. Prav tako bi lahko potrebna vlaganja zmanjšali z uvajanjem sodobnih tehnologij shranjevanja in digitalizacije. A kot pravijo, je “neizbežno, da bo zelena elektrika bistveno dražja, kot je danes”.
O JEK2: Samo da bo, čeprav leta 2040
Distributerji opozarjajo še, da je za zagotovitev zanesljive in varne oskrbe z energijo treba zagotoviti tudi proizvodnjo električne energije v hidroelektrarnah in z gradnjo drugega bloka krške nuklearke (JEK2).
“Postopki za umeščanje JEK2 v prostor bodo dolgotrajni. Določene aktivnosti v povezavi z načrtovanjem drugega bloka že potekajo. Gradnja JEK2 je povezana s stopnjo samooskrbe in zagotavljanjem energetske neodvisnosti Slovenije, kar je pomemben nacionalni cilj. Tudi če bo JEK2 zgrajen v letu 2040, ne bo prepozno, bistveno je, da bo zgrajen,” so projekt podprli distributerji.
Odločitev o gradnji naj bi Slovenija sprejela v nekaj letih. Sveže projekcije Gen energije sicer kažejo, da bi bil, upoštevajoč zdajšnjo zakonodajo, JEK2 zgrajen leta 2047, premier Robert Golob pa je prejšnji petek napovedal pospešek administrativnih postopkov. Po optimistični časovnici bi ga lahko zgradili do leta 2037.
Distributerji dodajajo, da potencial predstavlja tudi varčevanje v smislu učinkovitejše rabe energije.
Vse N1ajboljše: Kaj se dogaja v zakulisju N1?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje