Kaj vemo o ruskih vohunih dve leti kasneje: "Tudi vrhunski vohuni delajo napake"

Prvega avgusta 2024 je v turško prestolnico drug za drugim priletelo sedem letal: dva iz ZDA ter po eden iz Nemčije, Slovenije, Poljske, Norveške in Rusije. Na letališču v Ankari se je namreč odvila največja izmenjava zapornikov med Zahodom in Rusijo po koncu hladne vojne.

Rusija in Belorusija sta Zahodu predali 16 oseb, predvsem aretirane oziroma obsojene novinarje, opozicijske politike in aktiviste. Zahod je iz svojih zaporov izpustil osem zapornikov, med njimi pripadnika ruske tajne službe FSB Vadima Krasikova, ki je zaradi brutalnega umora nekdanjega čečenskega poveljnika Zelimkana Kangošvilija v Nemčiji prestajal dosmrtno zaporno kazen, pripadnika ruske vojaške obveščevalne službe GRU Mihaila Mikušina ter agenta ruske zunanje obveščevalne službe SVR Artema Viktoroviča Dulceva in Ano Valerevno Dulcevo, ki sta bila decembra 2022 aretirana v Ljubljani.

Na moskovskem letališču Vnukovo je osmerico ruskih državljanov (ob njih sta v Moskvo priletela tudi mladoletna otroka zakoncev Dulcev, ki do poleta nista vedela, da sta Rusa) z rdečo preprogo in šopkom rož pričakal ruski predsednik Vladimir Putin. "Rad bi se vam zahvalil za zvestobo prisegi, dolžnosti in domovini, ki ni pozabila na vas," je dejal. Z odmevnim sprejemom naj bi med drugim želel dati signal drugim vohunom, ki jih Rusija po svetu nima malo, da bo država poskrbela za njih, če jih bodo odkrili.

Za opravljanje obveščevalne dejavnosti sta ruska vohuna "mrtva"

Da sta bila Ana Dulceva in Artem Dulcev za Putina zelo pomembna, poleg šopka rož ruski vohunki na moskovskem letališču kaže predvsem to, da je zakoncema pozneje podelil visoko državno odlikovanje, red za pogum. Po vrnitvi v domovino sta imela v ruskih medijih več intervjujev, v zadnjem letu pa ni bilo zaslediti nobenega njunega javnega nastopa ali zapisa o udeležbi na kakšni uradni prireditvi. Kaj počneta zdaj, tako ni znano. Kot poudarjajo poznavalci delovanja obveščevalnih služb, sta "za opravljanje obveščevalne dejavnosti mrtva", lahko pa ju uporabljajo za poučevanje novih kadrov. "Bila sta preveč dobra, še zlasti Ana Dulceva, da bi ju povsem izločili," ocenjuje eden naših sogovornikov.

Ruska ilegalca, ki sta se izdajala za argentinska državljana po imenu Ludwig Gisch in Maria Rosa Mayer Munos ter sta lažno identiteto oziroma legendo najprej več let gradila v Argentini, sta se v Slovenijo preselila leta 2017. On je v Ljubljani odprl računalniško podjetje DSM&IT, ona spletno umetniško galerijo Art Gallery5’14. Zanimali so ju ljudje in informacije, povezani z evropsko energetiko – med tarčami njunega obveščevalnega zanimanja se je znašla Agencija EU za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER). Iskala sta tudi dostop do umetniških krogov v tujini.

Ti krogi so dobro izhodišče za pridobivanje podatkov: udeleževati se je mogoče razstav in spremljajočih druženj kjerkoli po svetu, umetniki so praviloma osebe s širokim krogom znanstev in tudi z vpogledom v družbeno dogajanje ... Primarno zanimanje za tujino pa sodi med osnovna pravila obveščevalcev: kjer si doma, ne delaš.

Obveščevalno delovanje zakoncev Dulcev je bilo sicer še na precej nizki ravni – v veliki meri sta legendo še gradila in se pripravljala na morebitno aktiviranje.

Od 20 do 25 pasti, ko se lahko "zalomi"

Da se nekje v Sloveniji skrivata ruska vohuna, je takratnega direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) Joška Kadivnika kmalu po začetku ruske invazije na Ukrajino leta 2022 obvestila britanska obveščevalna služba MI6. Prav z namenom posredovanja te občutljive informacije je Kadivnika vodja MI6 povabil v London. Vendar pa imen ruskih vohunov ni navedel.

V Sloveniji je nemudoma steklo njuno iskanje. Skrbno izbrana skupina Sove je začela prečesavati podatke in potovalne evidence za vsakogar, ki bi bil lahko sumljiv. Kot je lani razkril Wall Street Journal, se je dolgoletna krinka ruskih vohunov v Ljubljani začela podirati, ko so slovenski obveščevalci ugotovili, da se je družina Dulcev leta 2018 odpravila v Rusijo na ogled tekme svetovnega prvenstva med Argentino in Hrvaško. Ta obisk sta izkoristila tudi za srečanje s starši, pri načrtovanju poti pa sta naredila veliko napako. V Rusijo namreč nista potovala z argentinskima potnima listoma, pač pa z ruskima diplomatskima potnima listoma in torej pod svojima pravima imenoma, medtem ko sta njuna otroka potovala kot argentinska državljana.

Razlag, zakaj sta elitna ruska vohuna naredila takšno napako, je več. Wall Street Journal je ugibal, da morda v svojih argentinskih potnih listih nista želela pustiti sledi, da sta bila v Rusiji. Več naših sogovornikov pa dodaja, da tudi vrhunski vohuni delajo napake – po nekaterih analizah naj bi v vsaki operaciji obstajalo od 20 do 25 pasti in "pri kateri od njih se pač lahko zalomi".

Od fotografije do psa po imenu Lev

K potrditvi prave identitete ruskega vohunskega para naj bi prispevala tudi fotografija notranjosti hiše Artemovih staršev, ki jo je mati vohuna objavila na Facebook profilu. Ko so fotografijo povečali, se je na steni videla poročna fotografija Artema in Ane. Zakonca Dulcev sta bila namreč pravi in ne za vohunske potrebe ustvarjen par.

Kot sta povedala v intervjujih po vrnitvi v domovino, sta se spoznala v ruskem mestu Nižni Novgorod, ko sta oba že delala za rusko obveščevalno službo. Poročila sta se leta 2004, leta 2009 pa so ju začeli usposabljati za ilegalca. Poroka v Buenos Airesu leta 2015 pa je služila ustvarjanju njune lažne identitete argentinskega zakonskega para.

Preiskovalci omenjajo še en detajl, ki naj pri razkrinkavanju ruskih vohunov v Ljubljani ne bi bil nepomemben. Artem Dulcev je kot velik občudovalec nogometne legende Lionela Messija po njem poimenoval svojega psa. A mu ni dal imena Lionel ali pa Leo, kot Messiju rečejo Argentinci, temveč Lev, kot ga (šaljivo) poimenujejo Rusi. Po aretaciji zakoncev Dulcev so po naših informacijah psa vzeli njuni prijatelji, ki so se v Slovenijo tudi preselili iz tujine, o vohunski dejavnosti svojih prijateljev pa niso imeli pojma.

Spektakularna aretacija in pomoč angleških obveščevalcev

Aretacija, ki se je po večmesečnem spremljanju vohunskega para odvila v ponedeljek, 5. decembra 2022, je bila precej spektakularna. Kot smo poročali na N1, so pripadniki specialne enote po odhodu otrok v šolo precej nasilno vpadli v hišo v Črnučah. Razbili so šipe in se v zgradbo povzpeli (tudi) skozi okna. Za takšno akcijo so se njeni snovalci odločili, da bi vohunoma preprečili prikritje sledov kaznivega dejanja. Eden od pogojev za izvedbo operacije je namreč bil, da se ju zaloti pri samem obveščevalnem dejanju.

Kamere N1 so takole ujele vohuna, ko sta po izreku sodbe 31. julija 2024 zapuščala sodišče.

Ponedeljek je bil – tako naši viri – eden od dveh dni v tednu, ko je bilo mogoče pričakovati komunikacijo med vohunoma in SVR. Ko je angleška obveščevalna služba s pomočjo satelitov to komunikacijo 5. decembra 2022 zaznala, je akcija slovenskih specialcev nemudoma stekla. Artem Dulcev je bil ob vdoru zaloten sklonjen nad prenosnim računalnikom, vohuna pa komunikacije z rusko obveščevalno službo nista imela časa prekiniti. Policisti so ju vklenili in odpeljali, stekla je temeljita hišna preiskava. Po besedah naših virov je bilo najdenih ogromno naprav, nekaj gotovine (medijska poročanja o več sto tisoč evrih naj bi bila močno pretirana) in tudi večje število različnih SIM kartic. Na računalniku so bile datoteke z navodili za vohunsko delovanje.

Na seji vlade so si ogledali posnetek aretacije

Pri hišni preiskavi je bila prvič doslej navzoča Sova – z odredbo preiskovalnega sodnika je bila določena kot strokovna pomoč. Javnost pa doslej ni bila seznanjena, da je Kadivnik v dogovoru z državnim sekretarjem za nacionalno varnost v kabinetu premierja Goloba Vojkom Volkom posnetek aretacije ruskih vohunov predvajal na seji vlade. Do tega je – skupaj s predstavitvijo drugih posnetkov, fotografij in dokumentov iz operacije – prišlo ob obravnavi poročila o delovanju Sove za leto 2024, ministrsko ekipo pa sta želela nazorno seznaniti, kako se je odvila odmevna akcija.

Ko je Sova po aretaciji ruski službi SVR izrazila protest zaradi vohunjenja, je ta nemudoma zahtevala vrnitev zakoncev Dulcev. S tem je pravzaprav potrdila, da gre za njena vohuna. Slovenska stran pa je skupaj z zahodnimi partnerji začela razmišljati o njuni zamenjavi. Prvotni cilj je bil, da bi v menjavo vključili ostrega kritika ruskega režima Alekseja Navalnega.

Smrt Navalnega je resno ogrozila zamenjavo zapornikov

Pogovore med Rusijo in Zahodom o vključitvi Navalnega je Robert Golob izpostavil na panelu voditeljev Blejskega strateškega foruma (BSF) septembra 2024. "Res mi je bilo žal, da smo bili tako blizu, da bi rešili Navalnega. Vendar je bila morda to, da je bil vključen v to izmenjavo, tudi njegova smrtna obsodba," je na dogodku, ki se ga je udeležila tudi soproga pokojnega ruskega opozicijskega voditelja Julija Navalna, dejal Golob. Kot so po smrti Navalnega povedali njegovi sodelavci, je bil dogovor o njegovi izmenjavi dosežen 15. februarja 2024, torej dan pred tem, ko je v zaporniški koloniji na severu Rusije umrl.

Njegova smrt, ki je projekt zamenjave zapornikov resno zamajala, je močno odmevala tudi na tedaj potekajoči Münchenski varnostni konferenci, Ob robu te konference se je Robert Golob srečal s takratno ameriško podpredsednico Kamalo Harris. Po besedah naših virov naj bi Harris tedanjega slovenskega premierja vprašala, ali je Slovenija še vedno pripravljena na zamenjavo ruskih vohunov. Odgovor je bil pritrdilen.

Težave Olafa Scholza

Ob robu Münchenske konference je imela Harris poseben pogovor s takratnim nemškim kanclerjem Olafom Scholzem. Prosila ga je, naj razmisli o izpustitvi Vadima Krasikova, ker da brez njega zamenjava zapornikov ne bo mogoča. Kot je znano, si je Putin za vrnitev Krasikova v Rusijo vztrajno prizadeval, Nemčija pa je njegovo izpustitev zavračala. Umor, zaradi katerega je bil obsojen na dosmrtni zapor, je namreč sodišče označilo za državni terorizem Rusije na nemških tleh, zato je bila odločitev kanclerja Scholza pravno in politično izjemno občutljiva.

Ko je bilo na seznam za zamenjavo zapornikov vključenih več nemških državljanov in je bil konec junija 2024 nemški državljan Rico Krieger v Belorusiji obsojen na smrt, se je položaj pomembno spremenil. Po veliki izmenjavi zapornikov, med katerimi je bil tudi Krasikov, je Scholz poudarjal, da je šlo za izjemno težko tehtanje med izvršitvijo kazni in dolžnostjo države, da zaščiti življenja po nedolžnem zaprtih ljudi.

Pot odvetnikov zakoncev Dulcev v Rusijo, ki je prinesla olajšanje

Poleti 2024 je Rusija določila: zamenjava zapornikov bo 1. avgusta ali pa je ne bo. Ob tem pa se je odprlo vprašanje, ali bosta lahko vanjo vključena tudi v Ljubljani aretirana ruska vohuna. Medtem ko so bile druge osebe na seznamu za zamenjavo bodisi že obsojene bodisi jih je bilo mogoče v projekt vključiti tudi brez sodbe, je bilo namreč treba glede na slovenski pravni red pred vrnitvijo zakoncev Dulcev v Moskvo sodni postopek dokončati. Slovenski strani pa je bilo dano vedeti, da bo brez vključitve ilegalcev iz Ljubljane celotna zamenjava padla v vodo.

Kot so pozneje poročali ameriški mediji, je predsednik ZDA Joe Biden 21. julija 2024 osebno poklical slovenskega premierja Roberta Goloba in ga prosil, naj ukrepa hitro ter zagotovi, da bo slovenski pravni sistem lahko omogočil izpustitev obeh ruskih vohunov.

Upanje, da bo slovenski del projekta menjave mogoče izpeljati, je po navedbah naših virov zraslo z odločitvijo o odhodu odvetnikov Ane in Artema Dulceva v Moskvo. Tam sta dobila navodila SVR, naj zakonca, ki sta sicer ves čas tajnega sojenja vztrajala pri svoji krinki in svojega vohunskega delovanja nista potrdila, priznata krivdo za očitana kazniva dejanja. Odvetnika sta nato predlagala, da se obtoženima izreče obsodilna sodba z zaporno kaznijo v višini že prestanega bivanja v pridržanju in priporu, kar je tožilstvo sprejelo in sodišče potrdilo.

Eden javno razkrit in nekaj tihih izgonov tujih diplomatov

Okrožno sodišče v Ljubljani je tako 31. julija 2024 sporočilo, da sta obtožena krivdo za očitani kaznivi dejanji vohunstva in overitve lažne vsebine priznala, sodišče pa jima je izreklo enotno kazen vsakemu po eno leto in sedem mesecev zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Pripor jima je bil odpravljen.

Zakonca Dulcev sta edina, ki sta bila v Sloveniji doslej obsojena za kaznivo dejanje vohunstva – sodne prakse na tem področju do tedaj ni bilo. Pri izvajanju obveščevalnih aktivnosti je bilo sicer – tako poznavalci – pri nas zalotenih nekaj tujih diplomatov, ki pa so bili tudi zaradi diplomatske imunitete zgolj izgnani iz države. Praviloma se je to zgodilo potiho, edini primer, da je Slovenija javno razkrila takšno odločitev, je bil izgon namestnika vojaškega atašeja na ruskem veleposlaništvu v Ljubljani Sergeja Lemeševa marca 2024.

Če ne bi bil sklenjen dogovor o priznanju krivde in posledični vrnitvi v Moskvo, se zdi našim sogovornikom, ki so bili seznanjeni s potekom sojenja zakoncema Dulcev, malo verjetno, da bi ruska vohuna v Ljubljani dočakala obsodbo. Kot pravijo, je bilo namreč sojenje – zaradi tajnosti dokumentov, ki je zahtevalo poseben postopek vročanja, zaradi prevajanja in tudi zaradi prizadevanja odvetnikov, da se postopek zavleče – tako rekoč še na začetku in se v osmih mesecih, kolikor bi bila zakonca Dulcev še lahko priprta, skoraj zagotovo ne bi zaključilo. Ko bi ju izpustili iz pripora, pa bi "vohuna nedvomno izginila".