Kdo sploh še piše z roko? Za mlade je to "počasno in nepraktično", a posledice so tu

Raziskave po besedah Nadje Lazar, predsednice društva Radi pišemo z roko, kažejo, da Slovenci v splošnem še vedno pogosto pišemo z roko.

Starejši še vedno pišejo pisma, nakupovalne sezname in osebne zapiske, medtem ko mladi večino komunikacije opravijo digitalno. "Pri mlajših generacijah se količina pisanja z roko hitro zmanjšuje, predvsem pa pisane črke nadomeščajo male tiskane črke," pojasnjuje.

Generacijske razlike so po besedah sogovornice vidne tudi v tem, kako doživljamo ročno pisanje. Za starejše je to pogosto osnovno komunikacijsko orodje, ki ga povezujejo z osebnim stikom in toplino.

Mlajši na drugi strani pisanje z roko pogosto vidijo kot "počasno ali nepraktično", hkrati pa so presenečeni nad lepoto rokopisa. "Pisanje pisem ali dnevnika je za marsikoga spet postala oblika samoraziskovanja," pojasnjuje predsednica društva.

Poučevanje pisanih črk so ukinili. Posledice se že kažejo

Nadja Lazar opozarja, da sposobnost pisanja z roko ni več tako samoumevna, kot je bila včasih. Po njenih besedah so v nekaterih zveznih državah ZDA pred desetletji z uvedbo standardiziranih testov kar ukinili poučevanje pisanja pisanih črk.

Otroke so učili zgolj pisanje tiskanih črk, saj je to za marsikoga manj naporno in hitreje. "Toda posledice tega so že tu. Generacije takratnih učencev ne znajo prebirati dokumentov, tudi zgodovinskih, napisanih z roko," pojasnjuje. To je po besedah sogovornice sprožilo javne razprave o vplivu na pismenost in kognitivni razvoj.

Na Finskem so po prehodu na digitalizacijo ugotovili, da sta se koncentracija in pismenost poslabšali, zato oblasti znova uvajajo več pisanja z roko.

"Šole želijo zagotoviti, da otroci razvijejo potrebne kognitivne, socialne in motorične spretnosti, ki jih bodo potrebovali v prihodnosti. Pisava je konec koncev tudi del narodove identitete," pojasnjuje.

Večja sposobnost za obvladovanje kompleksnih nalog

Slovenski šolski sistem medtem še vedno vključuje pisanje z roko, a digitalizacija ta delež postopoma zmanjšuje.

Po njenih besedah so se prebudile težnje, da bi učenci z roko več pisali v zvezek in manj v delovni zvezek, v katerem je pisanje fragmentirano.

"Učenci ne vadijo sestavljanja daljših odstavkov, pisanja pisem, zgodb ali opomb v svojem slogu. Delovni zvezek že določi, kje bo besedilo, kje risba in kako velik bo zapis. Učenec ne razvija sposobnosti organizacije prostora na strani – to pa je pri ročnem pisanju dragocena veščina."

Nasprotno mora učenec pri pisanju v zvezek sam presoditi, kako bo razporedil naslov, odstavke, alineje in ilustracije.

Roka in možgani se pri pisanju na prazen papir učijo tekočega, povezanega zapisa, kar krepi fine motorične spretnosti in razvija osebni slog pisave. "Ko učenci sami oblikujejo besedilo od začetka, poteka večstopenjski proces: razmišljanje → oblikovanje misli → zapis," pojasnjuje.

Študije so po besedah Nadje Lazar pokazale, da se učenci, ki se učijo s pisanjem z roko v zvezke in z branjem iz učbenikov, bolje osredotočijo in imajo večjo sposobnost za obvladovanje kompleksnih nalog. Poleg tega se bolj vključijo v osebne interakcije z učitelji in vrstniki, kar pa omogoča boljše sodelovanje in razvijanje socialnih veščin, kot so komunikacija, reševanje problemov in sodelovanje v skupinah.

Pisanje z roko je veliko več kot prenos misli na papir

Pisanje z roko je po besedah Nadje Lazar veliko več kot le mehanski prenos misli na papir. Aktivira namreč zapleteno mrežo možganskih centrov, ki so povezani z gibanjem, spominom, razumevanjem in ustvarjalnostjo.

"Ko pišemo z roko, se mišice roke, zapestja in prstov usklajujejo z očmi in možgani, kar spodbuja t. i. fino motorično koordinacijo. To dokazano izboljšuje spominsko sledenje in razumevanje zapisanega," pravi.

Izrinjanje ročnega pisanja s tipkanjem za nas prinaša številne posledice. Zmanjša se dolgotrajna koncentracija, manj razumemo, kaj smo zapisali in prebrali, snov hitreje pozabimo, otroci slabše razvijejo motorične spretnosti, hkrati pa izgubimo svoj osebni stil in identiteto zapisa.

Tiskane vs. pisane črke

Ko pišemo z roko, ni zanemarljivo, katere črke izberemo – tiskane ali pisane. V zadnjih letih je vse več otrok in mladih spontano preidejo na tiskane črke, kar je pogosto posledica vpliva tiskanih pisav na zaslonih, hitrejšega prepoznavanja črk in občutka, da so "lepše" ali "bolj berljive".

"Vendar dolgotrajna opustitev pisanih črk pomeni izgubo ene plasti fine motorike in manjšo tekočnost pisanja," pravi predsednica društva Radi pišemo z roko.

Pisane črke so po njenih besedah med seboj povezane v en sam gib, kar daje besedi enotno linijo. "To pomeni, da jih pišemo kot tok – roka redko zapusti papir, možgani pa obliko besede zaznajo kot celostno podobo. Zato pri pisanih črkah hitreje prepoznamo in si zapomnimo zapisano."

Nasprotno pa tiskane črke stojijo vsaka zase, kot posamezni znaki. "Vsaka črka zahteva nov začetek giba, zato se beseda zaznava bolj kot niz ločenih elementov – skoraj kot serija simbolov ali tipografskih znakov, ne kot tekoča slika besede."