Pričakovano. Tako bi lahko ocenili včerajšnjo parlamentarno razpravo in padec ustavne obtožbe, ki jo je proti premierju Janezu Janši vložil četverček LMŠ, SD, Levica in SAB.
Rezultat glasovanja je potrdil, da je domet opozicije 43 poslanskih glasov (zaradi sicer upravičene odsotnosti poslanca Levice je tokrat zbrala še enega manj) in da na glasove DeSUS in SNS, čeprav se ti stranki označujeta kot opozicijski, ne more računati.
Na drugi strani 44 glasov proti ustavni obtožbi ne pomeni, da Janezu Janši s projekti, za katere potrebuje absolutno večino 46 glasov, ne bo uspelo. Ne gre spregledati, da poleg poslanca SMC, ki je bil odsoten iz zdravstvenih razlogov, dva predstavnika DeSUS nista glasovala: Franc Jurša se je vzdržal, Ivana Hrška v dvorani ni bilo. To pa pomeni, da sta premierja Janšo podprla – resda na nekoliko bolj prikrit način kot njuna poslanska kolega Branko Simonovič in Robert Polnar, ki sta glasovala proti ustavni obtožbi. Pri glasovanju o tem institutu namreč šteje zgolj to, koliko poslancev pritisne tipko “za”: če je teh vsaj 46, ustavna obtožba uspe, če jih je manj, pade. Število glasov proti je kvečjemu simbolnega pomena. Iz razpleta včerajšnjega glasovanja torej lahko sklepamo, da bo Janši tiste projekte, ki bodo zanj ključni, uspelo spraviti skozi parlamentarno proceduro, pri čemer mu bo lahko pomagalo tudi žuganje s predčasnimi volitvami.
Tokratna razprava o ustavni obtožbi je spominjala na februarsko obravnavo konstruktivne nezaupnice: ostrih puščic z desnice in levice ni manjkalo, premier Janša je ponovno pokazal podcenjevalni odnos do demokratičnih institutov, ki jih opoziciji omogoča ustava, in tudi prezir do zakonodajne veje oblasti.
Medtem ko so bili Janševi predhodniki na čelu vlade, proti katerim je bila v preteklosti vložena ustavna obtožba, pri njeni obravnavi ves čas v parlamentarni dvorani in so odgovarjali na očitke opozicije, je aktualni premier včeraj v državni zbor prišel šele po šestih urah razprave in parlamentarno dvorano takoj po svojem nastopu zapustil. V dobre pol ure trajajočem govoru je pokazal nekaj grafov o napredovanju Slovenije, za kar naj bi bila po njegovih navedbah zaslužna (izključno) sedanja vlada. Izpostavil je, da so bile pretekle levosredinske ministrske ekipe neučinkovite in razsipne, saj da so denar trošile za različne nebodijihtreba, med katere šteje zlasti nevladne organizacije. Osrednje očitke v ustavni obtožbi, kot so nezakonito prenehanje financiranja STA, nedopustni posegi v tožilstvo, izkoriščanje epidemije za sprejemanje protiustavnih odlokov, napadanje drugače mislečih in širjenje nestrpnosti, je enostavno prezrl.
Potem ko je predsednik vlade pred tremi meseci konstruktivno nezaupnico označil kot “destruktivno farso”, je tokrat v ustavni obtožbi prepoznal “precej destruktiven instrument”. Ob tem ni pojasnil, zakaj se je instrument ustavne obtožbe, h kateremu se je stranka SDS v preteklosti kar petkrat zatekla, iz konstruktivnega prelevil v destruktivnega. Prav tako ni pojasnil, kdaj bi lahko napočil pravi čas, da opozicija proti njemu vloži ustavno obtožbo – sedanji trenutek je namreč po njegovi oceni za takšne poteze “nenormalen”.
Janez Janša je včeraj sicer pozval, naj politika v času slovenskega predsedovanja Svetu EU strne vrste. A je ta poziv zgolj farsa. Če bi z njim mislil resno, SDS v resoluciji, ki jo bo sprejemala na kongresu sredi junija, ne bi težila k prepovedi demokratično izvoljene leve stranke, ne bi grobo blatila sindikatov, civilne družbe in evropskih institucij ter celo žugala z obnovitvijo državljanske vojne. Slovenski demokrati, ki so se v kongresnem dokumentu razglasili za edini branik demokracije pri nas, so tako ponovno dokazali, da imajo z razumevanjem demokracije resne težave, in dali dodatno težo očitkom, ki so jih v ustavni obtožbi premierja Janše izpostavile opozicijske stranke.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!