Pred začetkom šole: skrbi staršev večinoma niso tudi skrbi otrok

Slovenija 30. Avg. 202107:00
Delite:
Šolarka
Foto: PROFIMEDIA

Začetek šolskega leta prinese spremembe v družinsko življenje, letos pa je povezan tudi z negotovostjo, ki jo prinaša epidemija. O tem, kako naj se starši in otroci pripravijo na začetek pouka, smo se pogovarjali s predstavnico Sekcije psihologov v vzgoji in izobraževanju Društva psihologov Slovenije Ines Piljić. Zadnje desetletje je delala kot svetovalna delavka in učiteljica za dodatno strokovno pomoč na osnovni šoli Antona Žnideršiča v Ilirski Bistrici, s prvim septembrom pa na tej šoli prevzema mesto ravnateljice.

“Itak gremo v šolo samo za nekaj tednov, potem bomo pa spet doma,” mi je rekel petošolec, ko sem ga vprašala, ali ga pred začetkom novega šolskega leta kaj skrbi. So skrbi otrok v času koronavirusa bistveno drugačne od tistih prej?

Večina otrok nima velikih skrbi, manjši delež pa. Nekatere skrbijo ocene, kako se bodo razumeli s sošolci in podobno. So se pa v časih epidemije tudi pri otrocih pojavile nove skrbi, tako kot pri odraslih. Predvsem so povezane z negotovostjo.

Opažam da, ko je znano, kako bodo stvari potekale, ni velikih stisk ali zaskrbljenosti. Te se povečajo, ko otroci niso prepričani, kaj sledi, ali bodo imeli pouk v šoli ali od doma. Še bolj kot skrbi pa se pojavijo nihanja v motivaciji. Ko ne vemo, kaj nas čaka, začnejo nekateri delovati v smislu “bomo počakali in videli, kaj bo”. Zato so manj motivirani za učenje.

Ko z otroki in starši jasno dorečemo pravila, že te osnovne stvari, na primer o vstopanju in izstopanju iz šole, in ko se teh pravil umirjeno držimo, skrbi lažje obvladujemo.

Kako pogosto ste pri otrocih opazili, da jim je bilo težko zaradi ukrepov v šoli, na primer nošenja mask ali ker se niso smeli družiti izven razredov? Starši pogosto pravijo, da jih to skrbi, toda ali otroke res skrbi enako?

Na naši šoli so se otroci zelo hitro navadili na ukrepe, niso imeli težav s tem. Posamezni otroci so povedali, da jim gre na živce nošenje maske. Še najbolj jih je motilo to, da so morali ostajati v matičnih učilnicah, saj jim je hitro postalo dolgčas. Velikih stisk ni bilo, otroci se na spremembe navadijo hitreje kot odrasli.

Z ukrepi ni težav, če ob njihovem izvajanju poskrbimo, da so osnovne potrebe otrok zagotovljene. Otrokom je pomembno, da se lahko pogovarjajo s svojimi prijatelji, to, ali ob tem nosijo masko ali ne, zanje ni bistveno.

Nekaterim otrokom pa so ti ukrepi celo zelo ustrezali. Ostajanje v matičnih učilnicah je bilo za tiste, ki so bolj počasni in manj organizirani, prav odrešilno, saj so prej vedno zamujali.

Ines Piljić
Foto : Osebni arhiv

Ines Piljić je predstavnica Sekcije psihologov v vzgoji in izobraževanju Društva psihologov Slovenije. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako naj se starši in otroci pripravijo na začetek pouka.

Šolanje od doma je bilo marsikateremu otroku všeč. Večinoma so kot glavno prednost izpostavljali dejstvo, da jim ni bilo treba zgodaj vstajati. Svetujete, naj teh nekaj dni počitnic, kolikor jih je še ostalo, hodijo spat in se zbujajo prej ali je vseeno, če se dela po principu “kar je treba, ni težko”?

Rutine so pomembne za bolj umirjen prehod. Ni pa to nujno potrebno za vse, smo različni. Priporočila bi, da gredo postopoma v teh dneh malo prej spat in prej vstanejo. Če pa starši poznajo svojega otroka in vedo, da nima težav z menjavanjem ritma, pa jih v to ne bi silila.

Predvsem bi staršem priporočila, naj bodo pozorni na količino spanja. Psihologi ugotavljamo, da nekateri otroci spijo premalo, tudi zaradi računalnikov in telefonov, ki jih uporabljajo še zvečer.

Kronična neprespanost je dejavnik tveganja. Da smo lahko umsko in fizično dejavni, potrebujemo energijo.

Zdi se, da razmere s koronavirusom veliko bolj kot otroke skrbijo starše. Ena skupina je zaskrbljena zaradi možnosti okužb, skrbi jih, ker otroci in nekateri učitelji niso cepljeni. Druga skupina nasprotuje ukrepom, nošenju mask, pogojem PCT in podobno. Lahko zaradi tako različnih stališč, pri katerih so starši popolnoma prepričani o svojem prav, nastanejo tudi konflikti med otroki in kako jih reševati?

Odrasli se veliko težje prilagajamo in glede trenutne situacije je med odraslimi veliko več konfliktov. Na naši šoli med otroki nismo zaznali kakšnih konfliktov v zvezi s tem.

Lahko pa starši damo zgled otrokom, kako komunicirati tudi z drugače mislečimi. To, da poslušamo argumente drugega, ne pomeni, da se moramo z njim strinjati. Pogosto slišimo otroke, ki uporabljajo besedišče in argumente nas, odraslih.

Opažam, da največ sporov med odraslimi nastane zaradi nekih abstraktnih mnenj, recimo o smiselnosti ukrepov. Ko pa se pogovarjamo konkretno, kako bomo našli rešitev za skupno delo, pa ob spoštljivem pogovoru hitro najdemo rešitev.

Zato bi vsem svetovala, naj se dogovarjajo in pogovarjajo konkretno. Kaj je težava, kako lahko znotraj možnega najdemo rešitev in da ne širimo teme na neko splošno debato o virusu, maskah in podobno.

Otroci
Foto : PROFIMEDIA

Ali je otroke strah, da bi zboleli?

Na naši šoli nisem opazila nobenega takega primera. Skrbi staršev večinoma niso tudi skrbi otrok. Sem pa opazila, da nekaterim otrokom, ki so že prej imeli čustvene motnje, obsesivno-kompulzivno motnjo ali anksioznost, epidemija in vsa pravila okrog nje celo ustrezajo. Na primer tisti, ki so si prej pogosto umivali roke, zdaj je tako splošno navodilo in oni ne izstopajo.

Septembra se začnejo tudi obšolske dejavnosti, marsikoga skrbi, da bodo tudi te okrnjene. Kaj svetujete, je otroka bolje vpisati na individualne ure glasbene šole kot na skupinsko dejavnost plesa, da bo dejavnost lahko obiskoval vse leto? Kako poskrbeti, da se bodo otroci, ne glede na obliko pouka, dovolj gibali?

Starši naj otroka vključijo v dejavnosti, ki ga zanimajo in naslavljajo njegove talente. Ne ozirajmo se na to, katere dejavnosti bodo verjetneje omejene, se bomo že prilagodili, ko se bo treba.

Otrokom je v času šolanja na daljavo res primanjkovalo gibanja. Zato so bili po vrnitvi v šolo po eni strani bolj nemirni, po drugi strani pa manj pripravljeni na te dejavnosti.

Tistim otrokom, ki so bili takrat manj aktivni, se je bilo zelo težko spet začeti gibati. Toda v šport otroke težko silimo. Bolj kot to, da take otroke starši vpišejo v neko športno dejavnost, bi priporočila splošno aktiven, zdrav življenjski slog, da skupaj z njimi hodijo v hribe, na sprehode, se igrajo zunaj in podobno.

Ko želimo s predpisano, organizirano vadbo nadoknaditi zamujeno, je to lahko težko, sploh če otroci na to niso navajeni.

Nekateri otroci imajo skrbi, ki niso povezane z epidemijo. Recimo, da bodo deležni zbadanja sošolcev, da ne bodo imeli prijateljev, ker je bilo tako že lani, in podobno. Je lahko zanje začetek šolskega leta nova zgodba?

Vsaka prelomnica je simbolično lahko nov začetek, ampak to se ne bo zgodilo samo od sebe. Če bomo otroku dejali, da bo letos vse drugače, je to slabo, saj mu obljubljamo nekaj, kar se ne bo uresničilo.

Otroke, ki so imeli že prej težave, je treba pripraviti, delati na njihovih socialnih veščinah. Težave lahko predvidimo in skupaj z otrokom poiščemo možnosti, kako naj se nanje odzove. Odnosi so stvar socialnih veščin, do njih pa otrok ne pride tako, da mu jih povemo, ampak s treningom, ki traja dlje časa.

Staršem, ki zaznajo, da ima otrok težave z vrstniki, da je izločen, da ga zafrkavajo ali da celo prihaja do medvrstniškega nasilja, naj se obrnejo na šolske svetovalne delavce. Oni imajo izkušnje, kako k temu pristopiti širše. Ta problem ni le odgovornost konkretnega otroka, ampak se ga je treba lotiti v razredu. Če nam starši povedo, da ima otrok težave, bomo strokovni delavci pozorni, otroka bomo podprli.

Zaposleni v šoli težave otrok seveda zaznamo tudi sami, ampak pogosto šele pozneje, ko se že stopnjujejo.

Omenila bi še, da smo v lanskem letu med otroki zaznali več šikaniranja po spletu kot v preteklih letih.

Nekateri šolski psihologi so opazili, da je bilo lani po vrnitvi v šolo med otroki več konfliktov, bili so manj strpni, težave so hitreje reševali celo s fizičnim obračunavanjem, ste to opazili tudi vi?

To me ne preseneča. Ko si doma, se prilagajaš manj ljudem kot v šoli, in na neki način izgubiš kondicijo. Ko prideš nazaj, je zato izziv, da se spet naučiš prilagajanja več ljudem. Tudi mi smo opazili, da so otroci bolj nepotrpežljivi, težje razrešujejo konflikte, pa tudi, da težje zdržijo pri vodenih aktivnostih in tistih, pri katerih niso odvisni samo od sebe.

Staršem svetujem, da to veščino urijo že znotraj družine. Da se med sabo poslušajo, kaj kdo želi, in znotraj tega iščejo rešitve. Včasih mora popustiti eden, včasih drugi, včasih pa najdemo rešitev, ki ustreza vsem.

Predvsem pa moramo spoznati, da želja ni enako kot potreba, da moja ideja rešitve ni cilj, za katerega se moram boriti, ampak da je treba poslušati druge in najti cilj, ki bo dober za vse. To je vse stvar veščine, treninga.

Kako naj se starši in otroci še pripravijo na začetek pouka?

Tudi ko se odrasli po dopustu vrnemo na delo, to ne pomeni, da prej en teden doma delamo za trening. Je pa pomembno, da si za dober začetek uredimo misli. Da se pozanimamo glede ukrepov, ki bodo veljali, spremljamo sporočila svoje šole in jih predstavimo otrokom. Tako bo prilagoditev lažja.

Pomemben je način pogovora. Odrasli včasih pozabimo, kako s svojimi sporočili in zgledom vplivamo na noto dogajanja. Če se bomo z otrokom pogovarjali v strahu in zmedi in tudi ob jasnih navodilih iz šole sejali dvom o tem, ali je nekaj smiselno ali ne, se bodo tudi otroci težje prilagodili. Pri zadevah, ki so jasne, ne sejmo dvoma.

Učencem in staršem svetujem, da znotraj skrbi, ki jih imajo, razmišljajo o tem, kaj je v njihovi moči. Da se osredotočijo na tisto, na kar lahko vplivajo znotraj konkretne situacije, in da se povežejo z ljudmi, ki so povezani s to situacijo. Če imajo skrbi v zvezi s šolo, naj si natančno preberejo navodila in se obrnejo na pristojne v šoli.

Del priprave pa je tudi urejanje zvezkov in drugih potrebščin. To je nekakšen mini iniciacijski dogodek, ki olajša vstop v šolo.

Komentari

Vaš komentar