V posebnem intervjuju je za N1 spregovoril Sergei, ruski državljan, ki je decembra pred ruskim režimom z dekletom zbežal v Slovenijo. V njegovi domovini za njegov beg ne ve nihče, niti oče in mama. "Enostavno ne moreš tvegati, sploh ker je eden od mojih bratov FSB-agent, in to je podobno, kot da bi delal za KGB," je povedal. Opisal je pretresljive zgodbe iz življenja povprečnega Rusa. Kaj je z dekletom doživel med begom in zakaj sta bila prepričana, da bosta umrla? Kaj meni o prijateljih, ki trenutno služijo v vojski? Zakaj Rusi ne protestirajo proti Vladimirju Putinu in kaj se zgodi z njimi, če gredo na ulice? "Mene bi zaprli, mojo punco posilili," je pojasnil. Njegovo identiteto smo zaradi njegove varnosti zakrili.
Z mobilizacijo, ki se je začela 21. septembra lani, je po več mesecih Vladimir Putin vojno pravzaprav pripeljal v vaše, ruske domove. Na tisoče Rusov je zapustilo domovino, tudi vi. Zakaj ravno zdaj in kakšen je glavni razlog?
Rusijo sem s punco zapustil 17. decembra lani. Zakaj? Precej težko je izpostaviti le en in glavni razlog, saj sva Putinu in njegovemu režimu nasprotovala že dolgo. Res je, da ima veliko držav slabe predsednike, vendar so se v Rusiji razmere zaostrile in zares postale nasilne, vojne pa po mojem mnenju ne moreš upravičiti. Pa tudi če Putin našteva razloge, kot sta denacifikacija in ta, da so ruski državljani v Ukrajini zatirani.
Nič od tega ne šteje, če začneš v 21. stoletju ubijati ljudi in napadati državo. V to verjamem. Mobilizacijo sva pričakovala, res pa je, da ne tako zgodaj, mislila sva, da se bo zgodila letos. Za naju je pomenila, da imava legalen razlog, da zapustiva Rusijo, pred tem ga nisva imela in ne bi mogla zaprositi za mednarodno zaščito. Najino glavno vodilo je bilo, da če obstaja dejanska grožnja najinima življenjema, zakaj ne bi zbežala. Vsekakor je bil začetek mobilizacije veliko presenečenje, saj nič ni nakazovalo, da se bo zgodila, čeprav smo dnevno spremljali medije. O mobilizaciji do takrat nismo zaznali nobenih informacij. Ni bilo lahko, pobeg pa sva načrtovala dolgo časa.
Kaj so bile vaše prve misli, ko se je začela mobilizacija?
Še vedno se spomnim, da sem moral 21. septembra, ko so objavili novico, v službo. Vsi smo bili potrti, bilo je težko. V Rusiji sem delal v fitnesu in spominjam se, kako smo tisti dan vsi stali pred stavbo. Kljub temu da govorim o športnikih, ki imajo zdrav življenjski slog, smo vsi skupaj zunaj kadili. Nihče ni telovadil. Bili smo šokirani. Nihče ni vedel, kaj pričakovati. Takrat je že precej mojih prijateljev dobilo pozive k mobilizaciji, naj se zglasijo v nabornih uradih.
Pa vi?
Sam ga nisem dobil. Nisem živel na uradnem naslovu, kjer sem prijavljen. Na tistem naslovu v majhnem mestu živijo moji starši. Značilno za Rusijo je, da stvari v majhnih mestih ne tečejo tako gladko kot v večjih, kar pomeni, da so morda v mojem primeru potrebovali več časa, da poziv dostavijo, a kolikor vem, so mnogi naborni uradi nekaterim moškim pozive enostavno pozabili poslati. Zanimivo, pa čeprav sem služil vojsko. V Rusiji je namreč obvezno, da se, ko si star 18 let in nimaš zdravstvenih težav, vojski pridružiš za eno leto. Kakorkoli, najina dejanja, poteze so bile hitre. Z Diano, mojo punco, sva se junija preselila v novo stanovanje, bilo je težko samo pomisliti, da ga bova zdaj morala zapustiti. Morala bi plačati najemnino, a sva se namesto tega najemodajalcu opravičila in rekla, da se bova izselila. Vedela sva namreč, da bova morala, če bova hotela zbežati, prihraniti čim več denarja.
Sta bila prestrašena?
Ja, ampak v takih okoliščinah si ne smeš dopustiti, da nate vplivajo čustva, moraš jih utišati in delovati hitro ter učinkovito. 16. septembra lani sem dopolnil 20 let. To v Rusiji pomeni, da ti potni list preteče in ga moraš obnoviti. Takrat sem si rekel, da se mi ne mudi, a kmalu sem se začel zavedati, da časa pravzaprav nimam. Uradi, v katerih lahko podaljšaš veljavnost potnega lista, so se ukvarjali le še s pošiljanjem pozivov za mobilizacijo. Da ti na uradu podaljšajo veljavnost potnega lista, bi navadno trajalo teden dni, jaz pa sem moral za to zaprositi trikrat in za vsak poskus tudi plačati. Bilo je zelo težko, predvsem stopiti v urad, torej v prostore neke vladne ustanove, v katerih bi me lahko enostavno ujeli, in to bi bilo to. Ne bi več zapustil urada.
Načrt je bil jasen: z Diano sem se preselil k njenim staršem in začela sva prodajati, kar se je prodati dalo. Takoj ko so mi podaljšali veljavnost potnega lista, bi moral zbežati na Irsko, saj imam tam sorodnike, Diana pa bi za nekaj časa odšla v Gruzijo. Nato bi se nekako spet srečala, združila.
A zaradi vojne je bilo zelo težko dobiti vizum, vsi uradi so nehali delati. No, niso nehali delati, čakalna doba se je ekstremno podaljševala. Kasneje sva izvedela, da bi morala na vizum čakati več kot pol leta. Za primerjavo, nazadnje, leta 2019, ko sem zaprosil za irski vizum, je trajalo manj kot dva tedna, da sem ga dobil. Novembra sva na Telegramu brala zgodbe ljudi, ki so za vizum zaprosili že junija, julija ali avgusta, pa prošnja še ni bila obravnavana, in to kljub temu da je šlo za čisto enostavne primere. Čeprav sem vlogo že oddal in plačal od 12.000 rubljev (160 evrov) do 15.000 rubljev (200 evrov), kar je približno polovica ruske povprečne plače, sva vedela, da ne bova imela sreče in da tudi časa nimava.
Opazen skok ruskih državljanov, ki so nezakonito prečkali mejo, je slovenska policija zaznala oktobra lani. Septembra, ko se je v Rusiji začela mobilzacija, je v Slovenijo nezakonito prišlo 12 ruskih državljanov, oktobra že 98, novembra 631, decembra pa se je število skoraj podvojilo, saj je mejo nezakonito prečkalo kar 1.057 Rusov. Lani je policija pri tihotapljenju migrantov ujela 11 državljanov Rusije. Kar 95 odstotkov ruskih državljanov je obravnavala Policijska uprava Novo mesto.
Začela sva razmišljati, da nekaj morava storiti, ukrepati. Ugotovila sva, da ruskim državljanom vizum v roku enega tedna zagotavlja Bolgarija, z njim pa lahko prideš v Romunijo, na Ciper in Hrvaško. To je bila najina edina rešitev. Rezervirala sva letalske vozovnice, se vkrcala v Sočiju, letela v Istanbul in nato v Zagreb, kamor sva prispela okoli 20. ure. Sledila je pot z vlakom v Čakovec, tja sva prišla okoli 1. ure zjutraj. Utrujena od poti: komaj sva hodila, komaj govorila. Čakovec je majhno mesto z majhnim številom hotelov, a tudi če bi nama uspelo najti prosto sobo, v hotelu nisva mogla prespati.
Šlo je za vprašanje varnosti, saj bi ljudje takoj vedeli, da želiva pobegniti in nelegalno prečkati mejo. Ni nama ostalo drugega, kot da nadaljujeva. Po približno 40 minutah hoje sva prispela do bencinskega servisa in poskušala poklicati taksi, a gospa na drugi strani telefona se nama je le smejala. Ko sva ji povedala, da ne razumeva hrvaško, je zvezo prekinila. In tako je bilo trikrat. Zato sva hodila naprej, okoli 25 kilometrov sva prepešačila, da sva dosegla hrvaško-slovensko mejo. Nisva želela, da naju ljudje vidijo kot grožnjo, vendar je bilo, ko so naju opazovali med hojo, v njihovih očeh jasno videti prezir. Točno so vedeli, kaj počneva.
Mislite, da so vedeli, da sta Rusa?
Mislim, da ne, so pa absolutno vedeli, kaj počneva, da poskušava mejo prečkati nelegalno. Bila sva kakšen kilometer ali dva oddaljena od meje. Bilo je ekstremno mrzlo, močno je pihalo, sredi noči, brez javne razsvetljave, svetilke prav tako nisva imela, baterija na obeh telefonih pa se je izpraznila. Nekako se mi je uspelo orientirati in najti pravo pot. Še vedno se spominjam te noči, včasih se mi kot nočna mora prikrade v sanje. Prepričan sem, da je bil to trenutek, ko sva bila najbližje smrti. Lasje so nama začeli zmrzovati, bili so povsem trdi. Bala sva se, da bova zbolela.
Seveda bi si glavo lahko zavila v šal, ampak s to potezo bi pritegnila še več pozornosti in ljudje bi mislili, da sva begunca. Gotovo bi poklicali policijo, midva pa nisva mogla tvegati. Tako dolgo sva načrtovala ta pobeg, kje je najbolje prečkati mejo, da naju policisti pri tem ne bodo ujeli … A ko sva prišla čez mejo, nama je bilo popolnoma vseeno, bila sva pripravljena uleči se na cesto in čakati, naj policija naredi, kar želi.
Je bilo težko tudi čustveno? Kaj sta čutila?
Ja, težko je opisati. Mislim, da sva bila na tisti točki oba pripravljena umreti. Pričakovala sva najhuje, saj je bilo v dober konec nemogoče verjeti. Najin prvotni načrt je bil sicer, da Slovenijo le prečkava in greva v Avstrijo. Ampak ko naju je policija po desetih minutah hoje po slovenski strani ujela, naju je začelo skrbeti, kaj se bo zgodilo. Predstavljajte si, utrujen si, ne veš, kaj se dogaja, slabo ti je. Poskušala sva se pomiriti. Policisti so nama začeli groziti, da naju bodo vrnili na Hrvaško. Povedala sva, da sva proti vojni v Ukrajini, in svoje grožnje niso uresničili. To je bila za naju najbolj čudna stvar, še vedno se sprašujeva, ali je bila njihova odločitev zakonita ali ne. Nelegalen prehod meje je bila zelo travmatična izkušnja in prepričan sem, da nihče noče doživeti česa takšnega.
Je bil pobeg drag? Koliko denarja sta plačala zanj?
Ja, bilo je drago. Za irski vizum sem zapravil vsaj 12.000 rubljev (160 evrov), za dva bolgarska okoli 15.000 (200 evrov). Mislim, da sta letalski vozovnici do Turčije stali 40.000 rubljev (533 evrov), še 35.000 (467 evrov) karti do Zagreba. Seveda so tu še manjši stroški, kot so karte za vlak in taksi. Rekel bi, da naju je vse skupaj stalo okoli 100.000 rubljev, kar je bilo takrat okoli 1.500 evrov.
Ko sta potovala, bežala skozi države, sta se počutila, da vaju obsojajo?
To je bil del načrta, da sva videti kot navadna turista, da ne bi pritegnila neželene, dodatne pozornosti. Diano sem celo prosil, naj seboj vzame ličila, da se bo na letališču naličila in bila videti kot navadna popotnica. Vendar je težko verjeti, da je nekdo, ki hodi sredi noči proti meji, turist. Zlahka sva občutila, da naju niso veseli. Hkrati pa sva na poti srečala tudi veliko dobrih ljudi, na Hrvaškem, denimo, so nama mnogi pomagali z nasveti, kam morava in katera cesta je prava.
Kaj pa o vajinem begu menijo vajini prijatelji in družini?
Nihče ne ve.
Nihče?
Ne. Najini starši še vedno verjamejo, da živiva v najemniškem stanovanju v Rusiji.
Ampak, kako vama uspeva lagati že več kot mesec in pol?
Rekla sva, da živiva v najetem stanovanju, in to je to.
Kako dolgo nameravate lagati družini in prijateljem, kako dolgo vam bo uspelo prikrivati resnico?
Kolikor dolgo bo treba.
Ampak ali vas nič ne pokličejo, vprašajo, kje ste, ali lahko pridejo na obisk?
Ker smo velika družina, starši težko obiskujejo vse svoje otroke. Še posebej če jih imaš šest. Ti obiščeš starše.
Jih pogrešate?
Težko je odgovoriti na to. Seveda jih. A še vedno ne veva točno, kaj se bo zgodilo, kaj se dogaja … Misliva si, saj jih nisva videla le dva meseca. Nato pa ponoči razmišljam, da bom v najboljšem primeru dobil mednarodno zaščito na Irskem, v Veliki Britaniji ali v Nemčiji, v Rusijo pa se zato ne bom smel vrniti verjetno naslednjih deset let. In bog ve, kaj se bo v tem času zgodilo z Rusijo. Verjetno bo razpadla na več manjših držav.
Kaj pa vajini prijatelji?
Enako, ne vedo. Rečeva, da delava, da nimava časa, da imava natrpane urnike.
Zakaj?
Gre za veliko vprašanje varnosti. Enostavno ne moreš tvegati, da bi kdorkoli izvedel, še posebej v mojem primeru. Imam namreč zelo veliko družino; pet bratov, sam sem najmlajši. Eden od bratov je FSB-agent, in to je podobno, kot da bi delal za KGB. Ne upam si posneti kakšnihkoli fotografij, objavljati na družbenih omrežjih, povedati komurkoli.
Menite, da bi se jim lahko kaj zgodilo? Bi se lahko kaj zgodilo vam?
Ja, če bi izvedeli, da sem tukaj in da iščem politični azil, mednarodno zaščito, bi brata verjetno degradirali na nižje delovno mesto. V preteklosti me je namreč že opozoril, da bo, če bom kam potoval, to zanj velik problem. Že to, da smo pred leti obiskali sorodnike na Irskem, je bilo problematično, saj v ruskem sistemu velja, da agent ne sme imeti nobenih družinskih članov v tujini. Gre za varnost.
Pa menite, da je lahko ogroženo njegovo življenje?
Dvomim … Ampak v teh časih nikoli ne veš.
Je to tudi razlog, da ste se odločili, da svojo identiteto za ta intervju zakrijete?
Seveda, vendar se ne bojim za svoje življenje. Vsaj ne več.
Ne več? Torej vas je bilo?
Seveda, če bi Rusi vedeli, kje sva in kaj počneva. Vendar tako kot so se stvari zdaj odvile tukaj v Sloveniji, me ni več strah.
Kdo ste bili v Rusiji, kaj ste pustili za seboj in kdo ste zdaj v Sloveniji? Trenutno živite v zabojniku v azilnem centru v Logatcu, pravzaprav začenjate znova.
Kot rečeno, imam veliko družino, starši so precej stari. Imajo nepremičnine in avtomobile, vendar nismo bogati, spadamo v srednji višji razred. Z Diano sva v Rusiji zaslužila dovolj denarja, da sva normalno živela, da nisva imela finančnih težav. Zares sem si želel študirati, okoli devet let sem se učil angleščino in jo nato začel tudi poučevati, pri 18 letih sem zaključil šolanje, odšel v vojsko, ko sem se vrnil, sem bil star 19 let, in takrat mi je eden od sorodnikov ponudil delo v večjem mestu v fitnesu. Moji trije prijatelji pa so trenutno v vojski.
Kaj menite o njih? Ste razočarani?
(tišina) Ne morem reči, da sem razočaran. To je njihovo življenje, kajne? V vojski niso prostovoljno, ampak v sklopu tega enoletnega služenja. Je pa res, da jih lahko pošljejo v vojno … Težava je, da sem jim že zdavnaj povedal, naj s tem enoletnim služenjem čim prej opravijo, ker se bo prej ali slej zgodilo nekaj slabega.
Potem se je začela vojna …
Ja, ampak je ne podpirajo. Vedeti morate, da zelo majhno število Rusov podpira vojno v Ukrajini. Ker da jo podpiraš, moraš res verjeti, biti nor na ruske medije, če jih ne spremljaš, si rečeš, to je pač nekaj, kar se dogaja … Ko se zgodijo konflikti, ki ne vplivajo oziroma vključujejo tebe ali tvojih bližnjih, te ne briga ravno, kajne? Zakaj bi te? In mislim, da na tej točki moji prijatelji še ne razumejo, kako lahko to vpliva nanje, še posebej zdaj, ko so v vojski, pa čeprav se (še) ne borijo na fronti.
Ko ste ravno omenili ruske medije, spremljamo lahko le propagando, kakšna pa je realnost? Ljudje res verjamejo Putinu? Rekli ste, da le majhen odstotek. So tiho, ker jih je strah Putina in njegove diktature?
Stvar, ki jo morate razumeti, je, da si vsi želimo biti ponosni na svojo državo. Vi želite biti ponosni na Slovenijo, Rusi na Rusijo. To je lastnost ljudi, vedno želimo biti ponosni. Tudi ko gre vse narobe, ljudje želijo biti ponosni na svojo državo. Če se hraniš s tem, kar ti govorijo na državni televiziji, boš Rusijo videl v najboljši luči. Do ostalih kanalov in virov informacij je težko dostopati, saj jih država blokira. Edini vir informacij je Telegram in ljudje, starejši od 45 let, verjamejo Putinu.
Predstavljajte si, da bi morali svoji babici razložiti, naj uporablja novo aplikacijo, naj znotraj nje najde neke pogovore, morali bi ji pojasniti, čemu in komu verjeti … To je precej težko, kajne? In ko je tako težko priti do pravih informacij, je tem generacijam mnogo lažje verjeti površinskim novicam na državni televiziji. Reči moram, da podobno velja za mnoge mlade, ne želijo si podrobnosti o tem, kaj se dogaja. Seveda, nekateri se zanimajo za to, ampak večina si želi le eno – biti mlad. Tako težko obdelajo, sprocesirajo idejo, da se nekaj takega dogaja … “Saj samo živim svoje življenje, saj ni tako, kot da sem koga ubil,” je njihovo razmišljanje.
Bi lahko rekli, da imajo na neki način prevezo čez oči?
Ja, točno tako. To je tako kot na Kitajskem, kjer je toliko virov informacij blokiranih in je do njih tako težko priti. Je pa v ruskem sistemu malo logike. Ko je ruska vojska 14. januarja zadela stanovanjsko stavbo v ukrajinskem mestu Dnipro, ko so ubili okoli 40 ljudi … Takrat je veliko Rusov v znak spoštovanja do ubitih neslo cvetje pred ukrajinske spomenike, ki jih imamo v Rusiji. Nemudoma jih je policija ujela, priprla, hkrati pa še oglobila v višini 30.000 rubljev (400 evrov), kar je približno toliko kot mesečna plača. Vse to samo zato, ker so položili cvetje.
Je med Rusi sploh kaj upanja?
Ne. Razumeti morate, da je Rusija zelo depresivna država, poleg tega ljudje v resnici nimajo veliko denarja, ne vidijo smisla, da bi počeli karkoli. Zdaj veliko mladih zapušča starše in se popolnoma izolira. To je storil tudi eden od mojih bratov. Približno tako kot hikikomori na Japonskem, torej popolni umik iz družbe.
Zakaj?
Ker je težko obstajati v takšni družbi: brez denarja, brez možnosti, zelo je depresivno. Edina možnost, da pobegneš pred tem, je računalnik ali internet.
Torej so se sprijaznili s svojo usodo?
Ja, ker je toliko neznanega. Če za primer vzameva naju z Diano. Odločila sva se, da bova pobegnila … Kaj pa nama je ostalo? Nič, verjetno naju bodo deportirali nazaj v Bolgarijo.
Povejte mi malce več o Bolgariji, tam sta dobila vizuma. Zdaj pravite, da bosta deportirana iz Slovenije. Zakaj?
Torej, dobiti bolgarska vizuma je bila edina možnost, da v Evropo nekako prideva legalno. V ponedeljek sva bila na drugem razgovoru na slovenskem ministrstvu. Obrazložitev slovenskih oblasti je približno takšna: “V Slovenijo sta prišla nelegalno z bolgarskima vizama. In če imata bolgarska vizuma, mora za vaju in vajino zaščito poskrbeti Bolgarija.” Ampak bila sva jasna, da midva v Bolgariji nikoli nisva bila, da je bila to edina možnost, da zbeživa iz Rusije … Pritožila sva se nad odločitvijo, ampak ne verjameva, da se bo kaj zgodilo, kaj dobrega.
(Slovenske oblasti) se pretvarjajo, da bo Bolgarija za naju poskrbela, vendar ne bo. Stvar je v tem, da smo lahko spremljali precej novic o ruskih državljanih v Bolgariji. Spomnim se primera moškega, ki je zbežal v Bolgarijo s prvim letalom, ki je bilo na voljo dva dneva po začetku invazije. Ko se je začela mobilizacija, so njegovi starši celo prejeli poziv k mobilizaciji, da mora braniti domovino. Sliši se kot perfekten primer in vsak bi pomislil, da mu bo Bolgarija nemudoma ponudila zaščito. A mu je ni. Kaj bo potem z nama? Najin primer je šibkejši, nimava tako močnih argumentov …
Ljudje pravijo, da sva zbežala, potem ko se je mobilizacija začela, zato beživa pred njo. Ne, zdaj imava le zakonit razlog, da sva lahko tukaj, kajti če bi zbežala pred začetkom mobilizacije, bi rekli, da razloga za beg nimava. Ni me strah boriti se za svojo državo, a le če bi se zgodila invazija v Rusiji, na našo državo. V ženevski konvenciji jasno piše, da oseba lahko zaprosi za azil, za mednarodno zaščito, če je prisiljena sodelovati v vojni, ki vodi v vojne zločine. In tisočkrat je bilo dokazano, da ta invazija v Ukrajini sploh ni vojna, kajne? Ampak je en sam vojni zločin. In midva? Zdaj naju bodo poskušali deportirati v Bolgarijo, Bolgarija pa verjetno v Rusijo. Pravzaprav nimava države, domovine.
Po podatkih policije je med ruskimi državljani, ki so nelegalno vstopili v Slovenijo, 63,8 odstotka moških in 36,2 odstotka žensk. Med njimi je bilo tudi 31 otrok. Lani so 103 ruski državljani vložili prošnjo za mednarodno zaščito, ministrstvo za notranje zadeve nobenemu od njih ni priznalo statusa mednarodne zaščite.
Pa želita ostati v Sloveniji?
Najin prvotni načrt je bil, da greva – kot rečeno – v Avstrijo, saj sva bila prepričana, da bi tam spoštovali najine pravice, od tam bi šla naprej na Irsko, kjer imava sorodnike. Ko sva prišla v ta azilni center, sva vedela, da veliko ljudi zbeži. Uro, preden sta prišla vidva s snemalcem, je zbežalo od 20 do 30 ljudi. To je enostavno. Ko prideš sem, te prvi razgovor, ko vložiš prošnjo za mednarodno zaščito, čaka čez kakšen teden dni, takrat ti tudi odvzamejo prstne odtise. In v tem tednu lahko zbežiš. A nisva videla potrebe po begu, rekla sva si: Saj sva v Evropski uniji, kjer imajo ljudje pravice, in lahko bova prišla tja, kamor hočeva oziroma morava. Beg se nama je zdel nesmiseln. Že tako sva storila kaznivo dejanje s tem, ko sva nelegalno vstopila v Slovenijo, zato sva si obljubila, da bova od takrat vse počela zakonito in v sodelovanju z vlado. Ampak slovenska država se naju zdaj želi znebiti.
Razmišljata o tem, da bi zbežala zdaj?
Ne, ne moreva. Ker ko zaprosiš za mednarodno zaščito, ti odvzamejo prstne odtise. Če bi naju ujela avstrijska policija, bi nama gotovo spet odvzeli prstne odtise in ugotovili, da sva za mednarodno zaščito zaprosila v Sloveniji, zato bi naju vrnili sem.
Se je vaše mnenje o vojni v skoraj enem letu, ko se je začela, pa do danes, spremenilo? Ali je enako že od samega začetka?
Karkoli si mislite o zahodnih voditeljih ali o Putinu, ne morem in nočem verjeti, da je v modernem času karkoli mogoče rešiti z vojno, z nasiljem. To je tako neumna ideja. Sploh ko govorimo o odnosu Rusija – Ukrajina, to so isti ljudje in razloga za to vojno ni. Razen izključno političnega. Ne vem niti, kakšen smisel ima politično … (tišina) Te vojne ne razumem.
Omenili ste Ukrajince, z vami živijo tukaj v azilnem centru. Se pogovarjate med seboj?
Ne. Zelo težko je. (tišina) Midva sva v njihovih očeh kriva, dokler nama ni dokazano nasprotno … Torej se morava ves čas dokazovati, da zanje nisva grožnja.
Pa sta poskušala?
Seveda, v sosednjih dveh zabojnikih živita ukrajinski družini, s katerima sva prijatelja. Vendar včasih … Veste, midva ne skrivava, da sva Rusa, res pa je, da tega tudi ne obešava na veliki zvon. Ko naju vprašajo, od kod prihajava, jim poveva po resnici, ne vidiva razloga, da bi skrivala, kdo sva. Navadno so odzivi enaki: zavijejo z očmi, njihovi obrazi … (tišina) Poskusiva se navaditi, vendar je težko čustveno. Po drugi strani jih razumeva, saj mnogi Rusi bežijo iz domovine, a še vedno podpirajo Putina in vojno. In o nama si mislijo enako.
Kakšno je vaše mnenje o Vladimirju Putinu? Kako bi ga opisali?
Znorel je, ampak saj drugega ni bilo pričakovati. Poglejte si kateregakoli voditelja, ki je bil na oblasti toliko časa. Putin je kriminalec že od začetka, že njegov začetek vladanja je bil umazan. Če umazanijo nalagaš drugo na drugo 20 let, je lahko le še huje. Mnogi trdijo, da je težava v mladi generaciji, ki je dopustila, da se je to zgodilo. Ni res, star sem 20 let, pa nikoli nisem volil za Putina. Starše sem poskušal prepričati, da Putin ni nekdo, za kogar želimo voliti. Ampak v devetdesetih, ko je vse razpadalo, so Rusi potrebovali močno osebo, ki bi ji lahko verjeli. Ruski predsednik je za Ruse velika figura. Rusi potrebujejo močnega … ne močnega, samo nekoga, ki je videti močno.
Ima trenutno kdo pogum protestirati, se mu postaviti po robu?
Ja, ampak Rusi so zelo … težko je. Predvsem morate razumeti, da veliko ljudi tako ali drugače dela za državo. Tudi če si samo učitelj, imaš navodila, kaj moraš otrokom povedati, katere informacije jim predati. Propaganda. Vi mislite, da govorimo samo o policiji in mogoče vladnih agentih. Ne, govorimo o vsem. O zdravstvu, šolah itd. Ljudje morajo imeti jezik za zobmi. Vzemiva za primer samo mojega očeta, ki je bil v Sovjetski zvezi na vodilnem položaju v vojski. Ko je zveza razpadla, ni več zasedal tega mesta, a zdaj imam brata, ki dela za FSB. Zato je težko. Če bi protestiral, bi to za brata pomenilo še hujše posledice kot pa zdaj, ko iščem mednarodno zaščito.
Diana se je udeleževala protestov, ko je bila stara 16 let. Malo je nora. Ampak vedno sem ji rekel, naj ne hodi, ker je zelo nevarno. To ni kot tisti danski protestnik, ne vem, ali ste slišali zanj, ki podpira protimigrantsko politiko in zažiga Koran. Policija ga ščiti pred drugimi. Pri nas je obratno, policija te bo napadla, tudi če boš najbolj miren protestnik. Zato nima smisla. Nobene zaščite nimaš in težko se je združiti. Nekateri mladi bi se radi, vendar ne moreš priti do orožja, ne moreš začeti nemirov ali izgredov, ki bi karkoli spremenili, ki bi kaj pomenili. Nekateri se organizirajo in upirajo tako, da razstrelijo kakšno železniško progo ali pa izdajajo kakšne informacije, to pa je tudi vse.
Mislite, da bi, če bi večina Rusov stopila na ulice in Putinu obrnila hrbet, če je to sploh mogoče, nehal s svojim početjem? Bi se ustavil?
Ne, absolutno ne.
Kaj pa bi se zgodilo?
Ubili bi jih, tako enostavno je. Razumeti morate, da je Rusija kot država enaka Severni Koreji. Kaj bi se zgodilo, če bi ljudje v Severni Koreji začeli izgrede? Ustrelili bi jih. Koga bi brigalo? Povejte, koga bi brigalo? Enako je v Rusiji. Na državni televiziji bi poročali, da so protestirali podporniki Navalnega ali pa da je šlo za desne ukrajinske ekstremiste. Nikogar ne bi brigalo. Ljudje pravijo: “Rusi, protestirajte!” Kaj je smisel tega? Mene bi zaprli, Diano posilili in nihče ne bi več slišal za naju. To je vse. Kako? Kako naj protestiramo?
Nam je to težko razumljivo. Če želijo Slovenci protestirati, gredo na ulice in protestirajo. Ne morem si predstavljati, kako se počutite.
Točno tako. (tišina) Ja, super je delati nekaj proti ruskemu režimu, delati letake proti vojni, karkoli. Ampak če te že tako majhna stvar, kot je samo polaganje cvetja na ukrajinske spomenike, spravi v zapor ali pa moraš plačati visoko globo, kaj mislite, kaj bi se zgodilo šele, če bi se zares uprli …
Kar Rusija poskuša, kar agenti poskušajo … Država splet vedno bolj nadzoruje. Nekaj novic je bilo, da naj bi agenti vdirali v aplikacijo Telegram, ki naj bi veljal za najbolj varnega in anonimnega. Očitno ni. Ko sva z Diano načrtovala pobeg, si nikoli nisva pisala sporočil, kaj bova storila. Vse sva morala storiti hitro. Letalske vozovnice sva kupila na isti dan, da policija ali agenti ne bi imeli časa izbrskati informacij, kaj počneva. Med potjo, ki sva jo morala prepotovati v Rusiji, sva nosila maske. Na vlakih imajo namreč nadzorne kamere, ki prepoznajo posameznika, ki je storil kaj slabega proti državi. Tudi na letališču sva se ves čas zadrževala v kotu, poskušala biti neopazna, kolikor se je le dalo.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
