Menu Item
SLS ima med vsemi strankami največ županov, SDS pa največ občinskih svetnikov, vendar je rezultat desnih strank precej slabši kot v prejšnjem desetletju. "Samorefleksija na desnici bi se morala začeti že po aprilskih državnozborskih volitvah, a se je takrat zgodilo ravno nasprotno," pravi politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič.
V včerajšnjem drugem krogu lokalnih volitev smo dobili še 47 županj in županov. Od vseh 212 občin jih bo imelo v naslednjem mandatu 64 odstotkov ali 135 župane oziroma županje, ki so se na volitve podali kot neodvisni kandidati. Delež je ves čas samostojne Slovenije naraščal, nazadnje pa je bil 58-odstoten.
Drugi krog je bil potreben v šestih mestnih občinah in v petih od teh so sodelovali kandidati, ki so blizu politični desnici. Vseh pet je drugi krog izgubilo. Od 12 županov mestnih občin je mogoče k politični desnici pogojno šteti samo Gregorja Macedonija, ki je od leta 2014 župan Novega mesta. Sicer je vedno kandidiral kot neodvisen kandidat oziroma s svojo listo, vendar ga je leta 2014 podprla NSi, nazadnje pa SDS.
Stranke aktualne vladne koalicije pa imajo v mestnih občinah vsaj pet županov. Socialni demokrati so na primer predlagali zmagovalne župane v Kranju, Velenju, na Ptuju in v Murski Soboti. Naslednjega župana Nove Gorice je predlagalo Gibanje Svoboda, k Levici pa je mogoče pogojno prišteti Matijo Kovača, ki je presenetljivo premagal dolgoletnega župana Celja Bojana Šrota. Kovač je bil namreč na prejšnjih dveh volitvah na listi Levice izvoljen v mestni svet.
Na levi del političnega spektra bi lahko glede na njihova stališča in podpornike uvrstili tudi župane Ljubljane, Maribora in Kopra.
“Načelo 60/40”
Desnica tudi pred letošnjimi volitvami ni imela veliko županov v mestnih občinah. Že leta 2013 oziroma 2018 sta na primer z županskih mest v Mariboru in Kopru odšla Franc Kangler oziroma Boris Popovič, ki sta (bila) blizu desnim strankam. Letos pa so desne stranke izgubile še župana v Celju in v Krškem. Šrot in nekdanji župan Krškega Miran Stanko sodita k SLS. Stanko letos ni kandidiral, v drugem krogu sta se pomerila dva neodvisna kandidata. Poraženi Dušan Šiško pa je bil do letošnjega leta poslanec SNS.
Kangler, ki je včeraj izgubil v drugem krogu mariborskih županskih volitev, je ocenil, da je slovensko volilno telo nagnjeno v levo, in sicer naj bi bilo razmerje 60 : 40 odstotkov v korist levega pola. Vendar to ne pojasnjuje, zakaj je desnica na lokalnih volitvah poslabšala svoj rezultat.
SLS se sicer lahko pohvali, da ima med vsemi strankami še vedno največ županov. SDS pa, da ima največji delež občinskih svetnikov. Vendar se je število županov SLS v 16 letih zmanjšalo z 49 na 15, delež SDS v občinskih svetih pa je na primer za 4,5 odstotne točke manjši kot leta 2010. Tega leta so SDS, SLS in NSi dobile 82 županov in 34 odstotkov glasov na volitvah v občinske svete, letos pa 38 županov in 25 odstotkov občinskih svetnikov.
“Na desnici ni alternative SDS”
“Ključno je vprašanje realnega političnega vpliva,” pravi zgodovinar in politični analitik Luka Lisjak Gabrijelčič, “in tu je jasno, da je desnica šibka”. Znotraj desnice se krepi hegemonija SDS, ta pa nima dovolj močne baze, da bi bil njen način političnega delovanja uspešen, pojasnjuje.
“SDS po lastnih izjavah sledi iliberalnemu načinu politike, kakršen se je za učinkovitega izkazal na Madžarskem in Poljskem ter v Srbiji in Italiji. Vendar so tam s takšnim delovanjem uspele stranke, ki so bile prej močne na lokalni ravni. SDS pa tako “protisistemsko” politiko vodi brez močne lokalne baze. To je obsojeno na poraz,” pravi Lisjak Gabrijelčič.
Slabši rezultat na lokalnih volitvah pa je pomemben tudi zato, ker manjši deleži na volitvah pomenijo manj funkcij za člane stranke in manj javnega financiranja, še dodaja.
Vseeno pa ima SDS od desnih strank največ občinskih svetnikov, precej uspešna pa je bila na primer tudi v nekaterih mestnih občinah, kot so Nova Gorica, Kranj in Celje. “Na desnici ni videti alternative, ki bi lahko premagala SDS,” pravi Lisjak Gabrijelčič.
SLS ima sicer še vedno največ županov od vseh strank, ki delujejo na državni ravni, vendar jih ima veliko manj kot nekoč, in to so župani manjših občin na relativno omejenem geografskem območju. Tako stranka nima več močne županske figure, ki bi lahko, na primer, prepričevala ljudi v svojem volilnem okraju, kako glasovati na volitvah in referendumih, še opozarja sogovornik.
“V parlament se SLS ni uvrstila že na zadnjih treh volitvah. Po nedeljskih volitvah je jasno, da se v prizadevanjih za vrnitev ne more zanašati na moč ‘lokalne linije’,” pravi.
Ko so volilke in volilci na referendumih, ki jih je sprožila SDS, podprli tri vladne zakone, je predsednik NSi Matej Tonin pozval k samorefleksiji na desnici. Iz njegovih pojasnil je bilo razumeti, da predsednika SDS Janeza Janšo vidi kot oviro za uspeh desnice.
Lisjak Gabrijelčič meni, da se je Tonin oglasil prepozno. “Samorefleksija na desnici bi se morala začeti že po aprilskih državnozborskih volitvah, a se je takrat zgodilo ravno nasprotno,” pravi, “SDS se je zelo radikalno postavila proti vladi, referendumi pa so nato pokazali, da je bilo predvidevanje, kako bo podpora aktualni vladi hitro padla, predvsem SDS-ova želja.”
Kljub temu ni čutiti neke energije, ki bi SDS silila v drugačno politično obnašanje, ocenjuje. “SDS še vedno dosega relativno močne številke in njeni simpatizerji ne kažejo, da bi si spremembe želeli. Očitno bo SDS vedno lahko zbrala zadostno število podpisov za razpis referenduma,” pravi.
Po njegovem mnenju bi morali biti v NSi jezni predvsem sami nase. “Tudi po državnozborskih volitvah so se močno naslanjali na SDS, zato sedanja napoved distanciranja od Janeza Janše izpade neverodostojno. Stališče NSi je, da s politikami SDS ni nič narobe, težava naj bi bila samo v tem, da Janša premočno motivira volilke in volilce, ki volijo proti njemu. Tako stališče prikazuje NSi kot nezanesljivega partnerja in ne vzbuja simpatij niti med desnimi niti med levimi niti med sredinskimi volilkami in volilci,” pojasnjuje.
“NSi bi sicer lahko zasedla prostor, ki bi se odprl, če bi v Gibanju Svoboda ocenili, da želijo kaj izpeljati drugače kot Levica,” še dodaja, “vendar je vprašanje, ali so takšni premiki v aktualnih okoliščinah sploh izvedljivi.”
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje