V Sloveniji je med prostovoljnimi gasilci ena tretjina žensk, medtem ko v poklicnih vrstah delata le dve. Ena od njiju je Suzana Anžur, ki za gasilstvo živi in diha že od sedmega leta starosti, zdaj pa je zaposlena na Gasilski brigadi Ljubljana. V intervjuju za N1 je spregovorila o tem, zakaj meni, da Slovenci gasilstva ne razumejo v celoti. Katerih intervencij nikoli ne bo pozabila in zakaj ji je voznik, ki se je zaletel, med intervencijo rekel "O Suzano, ljubavi moja"? Kako nanjo gledajo moški kolegi in kolikokrat so želeli prevzeti njeno delo, samo zato, ker je ženska? "Jaz živim enakopravnost in tlakujem pot za svoje naslednice," je iskreno povedala za N1.
V Sloveniji je med prostovoljnimi gasilci ena tretjina žensk, medtem sta v poklicnih vrstah le dve, ena od njiju ste vi. Zakaj je po vašem mnenju ta številka tako nizka?
Težko rečem, želja je vedno veliko. Zakaj ne pride do realizacije, pa težko rečem. Res je, da je gasilstvo malce drugačna služba tudi z vidika sprejemnih testiranj. Če že pogledamo vojsko in policijo, se tam sprejemna testiranja za moške in ženske malce razlikujejo, medtem ko so pri gasilcih ne glede na spol enaka. Vendar če si želiš postati gasilka, se lahko natreniraš, pripraviš in cilj tudi dosežeš, seveda pa se moraš sama pri sebi vedno zavedati, kaj dejansko si želiš. Vse službe imajo pluse in minuse, in če znaš to pretehtati, je potem to to.
Kaj ste vi tehtali?
Že od sedmega leta starosti sem prostovoljna gasilka, članica PGD Bizovik, in sem v ta način dela vpeta že celo življenje. Sem človek, ki mu sedenje v pisarni in tipkanje na računalniku osem ur ni blizu, raje počnem kaj z rokami, nekaj aktivnega. In tako mi je bil ta poklic zelo blizu. Konec koncev pa sem v času študija imela možnost opravljati petmesečno prakso v Gasilski brigadi Ljubljana in takrat sem dejansko dobila tisti pravi vpogled, kaj pomeni poklic gasilca. Potem pa je šlo samo še navzgor in sem rekla, to je to.
So se vaša pričakovanja in realnost gasilskega poklica močno razlikovala?
Ne, niso se. Gasilsko delo lahko zelo dobro spoznaš že v prostovoljnem gasilskem društvu, res pa je, da ima ta poklic kar nekaj specifik. To je definitivno velik poudarek na kolegialnosti, spoštovanju in zaupanju v sodelavce. Slednje je mogoče še malce bolj poudarjeno kot v kakšnem drugem poklicu, saj brez tega ne gre. Konec koncev, ko gre na terenu zares, delamo z roko v roki. Takrat ni kompromisov, kolegu moraš stati ob strani in mu nuditi pomoč, če jo potrebuje. Meni osebno ta vrednota veliko pomeni, in mogoče sem zato se še toliko bolj našla v tem poklicu.
Preberite še: Gasilci v parlamentu obsodili zlorabljanje njihovega položaja v politične namene
Mi lahko opišete svojo prvo intervencijo, kako se je spominjate?
Če vam povem po pravici, se prve ne spomnim. So intervencije, ki nam ostanejo v spominu, in so tudi takšne, na katere pozabimo. In prav je tako, drugače bi imeli v naših glavah kar velike težave. Ena izmed mojih prvih intervencij je bila prometna nesreča na ljubljanski obvoznici, žal s tragičnimi posledicami. To je bila ena prvih skupnih intervencij, na katero smo odšli skupaj s kolegi, ki smo bili takrat generacija, če lahko tako rečem. In bila je malo bolj intenzivna. Vsi smo si jo zapomnili, oddelali smo korektno, tako mi kot vodstvo, ki se je zavedalo, da ima pred sabo “frišne” kandidate brez kilometrine in temu primerno nas je tudi obravnavalo.
Vam v spominu bolj ostanejo intervencije s pozitivnim izidom ali tiste težje, hujše?
Težje dogodke poskušamo predelati, niti ji ne poskušamo popredalčkati ali pozabiti, temveč se z njimi spopasti in iti naprej. Intervencij s slabšim izidom se spominjamo, ko se želimo nekaj naučiti, da bi bilo naslednjič boljše … Če seveda lahko na to vplivamo. V spominu meni osebno ostanejo pozitivna posredovanja, bodisi z dobrim razpletom bodisi ker smo dobro delali; ali pa zaradi kakšne anekdote, ki jo mogoče razumemo samo mi oziroma tisti, ki smo bili skupaj na kraju.
Na primer? Lahko eno izmed njih delite z nami?
Katere intervencije ne boste nikoli pozabili?
Požar stanovanjske hiše, ko je zaradi malenkostne napake prišlo do kar konkretnega požara. Nakar je ta oseba povedala, da je že tako v težki situaciji, da so hišo komaj obnovili in za to najeli ogromen kredit. V zelo kratkem času pred tem je ostala še brez partnerja, ki je izgubil boj z boleznijo, zdaj pa jim je zgorela še hiša in spet so na začetku. To so težke zgodbe, ki se tudi nas dotaknejo, saj za ljudi, ki jim pomagamo, želimo najboljše. Da se take nesreče ne bi zgodile, da bi jih lahko preprečili ali pa prišli na kraj, ko bi bil denimo požar še v manjšem obsegu. To žal enostavno ne gre in takrat se z intervencije vrneš s težko zgodbo.
Vas je kdaj, ko dobite poziv, strah? Zdi se mi, da si tisti, ki ne delamo v interventnih službah, ne znamo predstavljati tega občutka …
Mi dobimo neke podatke, kako kvalitetni so, je odvisno od klicatelja samega, ki pomoč potrebuje. Včasih so zelo bogati, včasih so zelo skopi, včasih je problem dobiti celo točno lokacijo, kje nekdo potrebuje pomoč. Seveda nas je strah, če bi rekli, da nas ni, bi lagali. Mora te biti strah, ker edino na tak način delaš previdno. Če si preveč prepričan v svoje delo, te lahko prav to enkrat spusti na trda realna tla. Zato je prav, da čutimo tisti pozitivni adrenalin.
Dejstvo pa je, da manj kot imamo podatkov, težje je za nas, težje si predstavljamo, kaj nas čaka. Več izkušenj, kot imamo, tako mi kot naše vodje, na več stvari s(m)o lahko pozorni. To je čisto življenjsko. Skopi podatki pa so tisti, ki nam povzročajo največ skrbi. Razmišljaš o varianti A, varianti B, varianti C, ko pa prideš na kraj, se izkaže, da je varianta Ž. Ampak tudi to je ena veščina gasilca in naših vodij, da se skozi leta kalimo v tem, kako sprejemati odločitve. Ko pridemo na kraj dogodka, ne glede na to kaj se dogaja, najprej naredimo oceno stanja.
Mogoče včasih kdo reče: “Pa kaj čakate? Dajte hitro, dajte hitro!” Ljudje se mogoče ne zavedajo, da smo gasilci v nekem objektu, hiši ali stolpnici prvič in ne poznamo vsakega hodnika ali nadstropja. Zato mora vodja mora narediti dober ogled, da bo s tem lahko naredil dober načrt, da bomo mi lahko dobro delali. Zato določene stvari nekaj časa trajajo, žal pa tega časa ne moremo izničiti. Zato je tako pomembno, da ko nekaj opazite, pokličete čim prej, da lahko začnemo loviti čas, ki je odločilen. Če mi naletimo na ogenjček, ki je na kvadratnem metru dnevne sobe, ga bomo zelo hitro omejili in pogasili, če pa te stvari ljudje ignorirajo, se bo ogenjček razvil v požar, ki bo zajel še drug prostor, strop in streho. In takrat imamo problem.
Kaj pa vaša družina? Kako gleda na vaš poklic?
Sprijaznili so se. (smeh) Izbira mojega poklica je bila zanje šok. Staršem sem govorila, da bom nekaj takega počela, tudi oče in mama sta bila v svojih mladih letih člana prostovoljnega gasilskega društva. Ampak mama čisto do zadnjega ni čisto verjela, da se bo to zgodilo, vse do trenutka, ko sem rekla: “Glej, razpis je bil zunaj, prijavila sem se in tudi sprejeta sem.” Zdaj stoodstotno stojijo za mano, privadili so se, da je to moj način življenja in da se ne bom kaj dosti spremenila. Konec koncev je zelo pomembno, da tisto, kar delaš, delaš z veseljem. Veliko bolj kot neki nazivi in podobne stvari, ki v življenju zelo malo doprinesejo.
Opazila sem, da o gasilstvu ne govorite kot o službi, temveč kot o načinu življenja.
Ja, sploh gasilci, ki smo vpleteni v gasilstvo po službeni in prostovoljni plati, takih je ogromno. Z lahkoto bi lahko rekla, da je 85 odstotkov poklicnih gasilcev tudi prostovoljnih. Prišli smo iz prostovoljnih vrst, smo poklicni gasilci in še vedno prostovoljnim društvom vračamo nazaj svoj prispevek. Poskušamo jim predati znanje in izkušnje, na tak način širimo dobro prakso, delamo skupaj, konec koncev moramo delati skupaj. Včasih dejansko izgubiš kompas in preskakuješ iz vloge poklicnega v vlogo prostovoljnega gasilca. Zame te meje ni. Če je nekdo na terenu pripravljen delati, če ima znanje, če mu ni nič težko, potem je to to. Mene ne zanima, iz kakšnega okolja prihaja, če je pripravljen človeku, ki tisti trenutek potrebuje pomoč, pomagati in doprinesti svoje znanje, je to to. Vsi predsodki iz vsakdanjega življenja izgubijo pomen.
Kakšen se vam sicer zdi ugled gasilca v Sloveniji?
Kaj pa plača? Ste se udeležili protesta poklicnih gasilcev minuli mesec?
Sem, ker se mi je zdelo prav. Skupaj smo v tej situaciji in samo skupaj lahko kaj premaknemo.
Preberite še: Burno soočenje: “Gasilci so prišli kot cunami.” “Ma dajte, no.”
Prej sva govorili o ugledu. Ali ta odseva tudi v plači?
To je zelo nehvaležno vprašanje, ovrednotiti naše delo. V gasilskih vrstah je redkokdo zaradi plače, saj bi zagotovo nekje drugje z enako izobrazbo zaslužil veliko več. Gasilci smo postali s popolnoma drugim namenom: da ljudem pomagamo, da smo jim na razpolago, in to vsi tudi srčno počnemo. Je pa plača seveda pomemben faktor, saj moraš na koncu meseca tudi preživeti in plačati račune. Smo poklicni gasilci in to je naše delo, za katero dobimo plačilo kot vsak drug človek.
Bilo je precej očitkov glede samega sistema, da se pozablja na prostovoljne gasilce. Zdaj bom govorila zase, ker samo zase lahko dam roko v ogenj: prva sem, ki bo podprla aktivnosti, ki, če in ko se bodo začele odvijati za ureditev statusa prostovoljnega gasilca. Ker status ni urejen, kar ni prav. Do zdaj so rešitev obljubljali vsi: levi, desni, sredinski. Do zdaj je to še vsak napisal v predvolilno obljubo, a je ni uresničil. Kot rečeno, prva se bom zavzela za ureditev statusa, ne moremo pa biti poklicni gasilci tisti, ki bomo sprožili pobudo. Mi smo se šli pogajat zase, za svoje plače, ki so nujne za preživetje. Nismo pa želeli blatiti drugega dela ali pa ga slabše vrednotiti.
Osebno vsakemu prostovoljnemu gasilcu rečem: “Vse spoštovanje za to, kar počnete in kako dobro to počnete.” Roko na srce, vsi se dobro zavedamo, da eden brez drugega ne moremo. To je dejstvo in kdor tega ne sprejme, ima veliko težavo.
Kako pa na vas gledajo moški? So na vas kdaj gledali z viška?
Tega občutka nisem imela, saj enakopravnost živim že od majhnega. Starša sta naju z bratom učila, da je vsako delo treba opraviti in da se delo ne deli na moško in žensko. Tako kot sem jaz morala doma pomagati pri zidanju hiše, je moral brat pomagati pri sobotnem čiščenju. Mogoče sva prav zaradi zaradi teh nalog in načina vzgoje prišla do zaključka, da lahko vlečeva vsak v svojo smer in tako za opravilo porabiva ves dan, ali pa stopiva skupaj in z delom opraviva v nekaj urah. Tudi v prostovoljnem gasilskem društvu smo ženske lahko počele vse. Pogoj pa je bil, da si se za to odločil in sprejel odgovornost. Kar pomeni: nekaj si želiš, društvo ti bo to omogočilo, zdaj pa je tvoja naloga in odgovornost, da to narediš dobro, odlično in da si vzor drugim. Vse te izkušnje so me vodile po moji poti. Vedno se trudim biti poštena, enaka do vseh, trudim se, da spol ne igra vloge, ampak oseba. Če si v redu, zanesljiv, spoštljiv, pošten in če lahko računam nate, je to to. Ni pomembno, kako si oblečen ali pa katerega spola si. In ta način razmišljanja se mi zdi pravi, saj se preveč opiramo na neke stereotipe … Mogoče pa ti stereotipi komu tudi pridejo prav kot izgovor.
Kaj mislite s tem?
Če berem med vrsticami, to, kar ste govorili na začetku najinega pogovora, da se sprejemni testi za ženske in moške ne razlikujejo, vas ne moti.
Na naših testih mi to ne zdi sporno, ker se jih da natrenirati.
Pa je prav zaradi fizičnih specifik, ki jih pripisujemo določenemu spolu, ženskam težje uspeti v tem poklicu?
Fizična sestava ženskega in moškega telesa je pač drugačna in ženske moramo pri tem vložiti več truda, vendar se ta trud tudi močno poplača. Že pri vsakdanjem življenju se počutiš bolje, skrbiš zase in tudi dolgoročno je to pogoj, da boš ostal zdrav in tretje življenjsko obdobje preživel kvalitetno.
Vam je kdo od kolegov kdaj rekel, “pusti, bom jaz, to je pretežko”?
Ja, je. Na začetku, že med šolanjem, se je to dogajalo. Takrat je bilo nekaj takih situacij, vendar sem kolegom – v določenih trenutkih tudi ostro – povedala: “Glej, zdaj pa tako: jaz bom opravila to delo. Če ne bom zmogla, te bom prosila za pomoč.” Spomnim se tudi primera, ko smo pospravljali opremo, mislim, da sem zvijala cev, in mi je nekdo rekel, da bo on dokončal. “Ne, ne boš, to zdaj delam jaz.” Ko pa se znajdem v težji situaciji ali pa ko dejansko potrebuješ več parov rok, mi ni težko vprašati za pomoč. Tako bomo delo hitreje in bolj kvalitetno opravili.
V gasilskih vrstah ste od sedmega leta starosti. Se vam zdi, da se je položaj žensk v gasilstvu v vseh teh letih spremenil?
Ja, na bolje. Pa ne bom si pripisovala zaslug, ker sva poklicni gasilki v državi dve, kar je v primerjavi z ostalimi gasilci majhen faktor. Pa vseeno vsaka ženska, ki je v gasilstvu, tudi kot prostovoljka in dela dobro, tlakuje pot za svoje naslednice. Sprejmeš odgovornost, da če boš nekaj delal slabo, nezanesljivo ali nekorektno, je to slaba popotnica za vse, ki prihajajo za tabo. Jaz bi lahko vsak šalo mojih kolegov dojela kot diskriminacijo ali napad, lahko pa se z njimi pošalim, a hkrati ob tem postavim mejo. Na eni strani jo upoštevajo oni, na drugi pa tudi jaz. Ne morem si privoščiti, da bi jih spravila v neko nelagodno situacijo, to niti ni pošteno. In pošten odnos je tisti, ki prispeva k ugledu, k spoštovanju, kar pa je edina pot, ki lahko vodi v dolgoročni uspeh. Vsaka najbolj drobna podrobnost je lahko dobra popotnica za tiste, ki prihajajo za tabo.
Pa bi ženskam poklic gasilke priporočali?
To je odločitev vsakega posameznika. Če pretehtaš vse minuse in pluse, sprejmi ta poklic, pojdi na to pot in vztrajaj. Tudi če včasih le stopicljamo in delamo majhne korake, so to koraki do cilja. Če začutiš ta poklic, samo pogumno naprej.
Mora človek ta poklic začutiti? Zdi se mi, da se za poklic gasilca ne odločiš tako, da si na list papirja napišeš pluse in minute, ampak, da je odločitev v veliki meri odvisna od čustev.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje