Odnosi med EU in Belorusijo so v zadnjem letu izjemno slabi. Zadnji incident, ko je Belorusija prizemljila potniško letalo, da je aretirala do oblasti kritičnega novinarja, pa bo vse skupaj še poslabšal, pravita Branko Soban in Denis Mancevič.
Prisilni pristanek letala družbe Ryanair v Minsku je v mednarodni skupnosti povzročil ogorčenje, nekdanji dopisnik Dela iz Rusije Branko Soban pa ocenjuje, da bo dogodek še poslabšal odnose med EU in Belorusijo. Ti so po lanskih množičnih protestih izjemno slabi.
“Ta dogodek, ki je v resnici dogodek brez primere, pa jih bo samo še zaostril. To, kar je storil Lukašenkov režim, je po ocenah mnogih evropskih politikov in analitikov akt državnega terorizma. To je državni terorizem par excellence (prvovrstni, op. p.), ki se nikakor ne bi smel zgoditi,” dodaja.
“Trenutne sankcije so bile bolj kot ne politične”
Da lahko po tem incidentu pričakujemo dodatne zaostritve med Minskom in Brusljem, meni tudi Denis Mancevič, politolog in nekdanji diplomat. Ob tem omenja možnost, da bodo posamezne države EU v sklopu lastnih interesov blokirale enotno močno stališče.
Predlogi sankcij bodo po njegovih besedah zagotovo šli v smeri poskusov predlogov za dodatne zaostritve in dodatne sankcije.
“Trenutne sankcije so bile bolj kot ne politične in so šle v smeri prepovedi potovanj in zamrznitve premoženja posameznikom. Ampak treba je vedeti, da je na tem sankcijskem seznamu nekaj deset oseb (okoli 60 visokih predstavnikov beloruskega režima), ki ne potujejo v države EU, in je to ukrep, ki nima nobene praktične vrednosti,” komentira Mancevič.
Meni, da bi moral EU storiti bistveno več, predvsem v dialogu z ruskimi oblastmi, in skozi širši mednarodni politični pritisk na Belorusijo zahtevati določene spremembe v odnosu do Lukašenka.
Video: pristanek letala v Minsku, na katerem je bil do oblasti kritičen novinar Roman Protasevič.
Odnosi med EU in Belorusijo so se lani ohladili
Soban pravi, da si EU želi izboljšati odnose s soseščino, kar je logično. Tudi zaradi tega je bilo ustanovljeno vzhodno partnerstvo, v katerem sodeluje tudi Belorusija. “Pred leti je celo bilo neko približevanje med EU in Belorusijo,” pravi sogovornik in omenja, da je Lukašenko uradno obiskal Avstrijo, pred desetletjem pa je bil na zasebnem obisku tudi v Sloveniji.
Odnosi pa so se po njegovih besedah spet zaostrili lani, po brutalnem poskusu uničenja beloruske opozicije in vseh, ki nasprotujejo režimu. “Razen ekonomskih sankcij se ni zgodilo nič dramatičnega. Veliko vprašanje je, kaj lahko EU in mednarodna skupnost režimu Lukašenka sploh še storita,” se sprašuje.
EU je previden, ker za Belorusijo stoji Moskva
Nekdanji dopisnik iz Rusije Soban komentira, da je mednarodna skupnost pri sankcijah proti Belorusiji vedno nekoliko previdna, saj za Minskom stoji Moskva. “Belorusija je nepomemben dejavnik, ker pa je za njo Moskva, se EU noče preveč zaletavati,” pravi.
Tudi sicer so odnosi med Rusijo in Belorusijo v preteklosti nenehno nihali. Državi se že od časa Borisa Jelcina pogovarjata o nekakšnem tesnejšem sodelovanju, o uniji med Minskom in Moskvo, pojasnjuje Soban. “Ampak prav zaradi tega, ker se je Lukašenko zavedal, da se samo od odnosov z Rusijo ne da preživeti, je skušal izboljšati odnose tudi z EU, ampak Putin na to ni gledal najbolj prijazno,” pravi.
Odnosi med Belorusijo in Rusijo so se otoplili po lanskih dogodkih, ko je vsa Evropa obrnila hrbet Minsku. “Ti odnosi so vedno nihali, bila so medsebojna obtoževanja. Po lanskih dogodkih, ko je vsa Evropa obrnila hrbet Belorusiji, so odnosi med Moskvo in Minskom postali izjemno topli, predvsem s strani Lukašenka,” pravi.
Lukašenko je postal popolnoma izoliran in se je zavedel, da brez Rusije ne more preživeti. “Rusija mu je takoj po izbruhu protestov dala 1,5 milijarde dolarjev (1,23 milijarde evrov) pomoči. Brez Rusije ne more preživeti in po svoje Putin to spretno izkorišča,” pravi Soban. Pojasnjuje še, da je za Putina Belorusija izjemno pomembna, ker če bi Belorusija, podobno kot Ukrajina, izšla iz moskovske orbite, bi bila to za Rusijo katastrofa v geopolitičnem in geostrateškem pogledu. Rusija Ukrajino in Belorusijo gleda tudi kot del nekdanjega imperija in tampon med zahodom in Moskvo,” pravi Soban.
Mancevič meni, da ni nujno, da je za včerajšnji načrt vedela tudi Moskva. Pri tem omenja, da je bila lani, malo pred predsedniškimi volitvami, na beloruskih tleh zasebna vojska, t. i. Skupina Wagner. O tem Lukašenko ni vedel ničesar, šlo je za operacijo ruskih oblasti ali elit, povezanih z njimi. Takrat je Lukašenko obtožil Rusijo, da želi Kremelj destabilizirati razmere, nato se je ta zgodba umirila. Na podlagi tega bi Mancevič rekel, da ta akcija ni bila usklajena s Kremljem.
Režim sistematično uničuje protestnike
Po lanskih volitvah in protestih so bile naslovnice svetovnih medijev polne vesti iz Belorusije. V zadnjih mesecih pa je poročil o razmerah v državi manj.
Denis Mancevič pravi, da se razmere v Belorusiji niso umirile. “Režimu je uspelo preživeti prve mesece množičnih protestov in se obdržati na oblasti, čeprav je izgubil vso kredibilnost. Že obseg protestov in to, da so se protestom pridružili tudi delavci iz tovarn, ki so vedno podpirali vladajoči režim, kaže na to, da je izgubil legitimnost in nima več večinske podpore, ki jo je še nekaj let nazaj imel,” pravi.
Kot pojasnjuje Mancevič, je režim preživel nekaj mesecev teh množičnih protestov, nato se je zgodilo dvoje. Prišla je huda zima, ki je pomemben dejavnik na vzhodu ali severu Evrope, z nizkimi temperaturami avtomatsko zavira neka protestna gibanja. In drugič, da se je režim obdržal na oblasti v teh nekaj mesecih, je izkoristil manj množično protestiranje za zelo sistematično uničevanje posameznikov, ki so bili kakorkoli udeleženi ali so pozivali k protestom.
Mancevič našteva, da so javni uslužbenci, ki so sodelovali v protestih, izgubili svoje službe. Športniki so izgubili štipendije in niso člani reprezentance, novinarjem so odvzeli akreditacije. Zgodilo se je tudi, da so neodvisnemu beloruskemu portalu Tut.by odvzeli akreditacijo, vdrli v prostore in preprosto onemogočili delovanje medija.
“V ozadju se v zadnjih mesecih dogaja sistematična represija nad civilno družbo, tudi nad povsem navadnim prebivalstvom, ki je v kakršnikoli mirni obliki izkazalo zgolj podporo protestom. Poznam tudi osebne primere, to so ljudje, ki so zgolj všečkali na Facebooku ali komentirali,” pravi Mancevič.
“Poti nazaj več ni. Tranzicija bo mučna.”
Kot pravi Mancevič, represivni aparat v Belorusiji še vedno deluje in je dovolj močan, saj dobiva podporo iz Rusije. Zdaj izkorišča to zatišje, da kaznuje vse, ki so kakorkoli izrazili svobodno voljo in protestirali. Posledično pa imamo danes v Belorusiji nekaj sto političnih zapornikov, ki so zaprti izključno zato, ker so sodelovali na protestih.
Meni, da se bo s prihodom pomladi in poletjem protestno gibanje vrnilo nazaj. “Poti nazaj ni več, vprašanje pa je, kako dolgo bo ta tranzicija trajala. Kot sem napovedoval že na začetku, bo verjetno kar mučna,” pravi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!