Borut Pahor je po več mesecih prekinil molk in spregovoril za N1. Nekdanji predsednik republike, danes pa direktor zavoda Prijatelji Zahodnega Balkana je ocenil, da si lahko javni nastop zdaj privošči, ker se je imenovanje novega posebnega odposlanca EU za dialog med Beogradom in Prištino zamaknilo. V torek, ko smo pogovor posneli, je na Instagramu ta intervju napovedal tudi sam. "Brez velikih filtrov in zavor sem povedal tako, kot mislim," je zapisal. V intervjuju za N1 razkrije, kaj pri njegovi kandidaturi za bruseljski položaj mnoge moti. Pojasni, kaj je imel v mislih januarja, ko je na srečanju AmCham dejal, da je tranzicijska levica v Sloveniji na začetku svojega konca, da bo ta konec bolj kaotičen in da bodo te spremembe vplivale tudi na desnico. Pove, da pri sedanji koaliciji ne vidi "potrebne politične strasti" in da se Janez Janša že vede podobno kot leta 2004. Pogovor pa se je začel z najbolj aktualno temo, ki jo pozorno spremljata vsa Evropa in velik del sveta.
Gospod Pahor, jutri bo v Franciji drugi krog parlamentarnih volitev. Po prvem minulo nedeljo je postalo jasno, da se začenja novo obdobje. Zmagala je skrajna desnica, pri čemer Francozi skrajne desnice še nikoli v svoji zgodovini niso sami izvolili na oblast. Tokrat pa obstaja celo možnost, da bo Nacionalni zbor Marine Le Pen dobil absolutno večino ali pa bo zelo blizu tega. Francija je ena od evropskih trdnjav, druga največja država v EU, sedma gospodarska sila na svetu in stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov. Kakšne bodo po vaši oceni posledice odločitve francoskih volilcev, tudi za Slovenijo in Evropo?
Francozi so glasovali za spremembe in približno take spremembe lahko tudi pričakujemo. Morda bi veljalo povleči vzporednice z Italijo, kjer se je nedolgo nazaj na oblast zavihtela stranka Bratje Italije predsednice vlade Giorgie Meloni.
Pričakovanja, deloma celo strah, povezan z njenim vladnim programom, so se izkazali za prevelike. So spremembe, ki so vidne v italijanski domači in zunanji politiki, a niso tako izrazite in ostre, kot so se bali najhujši nasprotniki desnice ali pa celo skrajne desnice.
Mislim, da bo nekaj podobnega tudi v Franciji. Seveda bodo razlike, a ne bodo tako dramatične, kot bi lahko bile zlasti glede na dediščino Nacionalne fronte, ko je to stranko vodil še oče Marine Le Pen.
Oba sem poznal. Ona je to desnico nekako omehčala, jo naredila veliko bolj sprejemljivo in se odrekla nekaterim zelo kontroverznim zahtevam, ki pa bi dejansko lahko pahnile demokratični proces in Francijo v krizo, doma in zunaj.
Seveda bomo vse zelo pozorno spremljali. Neka skrb je na mestu, strah pa je morda odveč.
Na področju ilegalnih migracij in podobno lahko pričakujemo nekaj prelomnejših korakov, a morda ne bo tako dramatično, kot se je zdelo. To je namreč pomembno tudi za samo desnico, ki jo eni imenujejo skrajna desnica, saj si ta ne želi, da bi s preostrimi spremembami razočarala volilce in potem na naslednjih volitvah zabeležila slab rezultat. Hkrati pa je ta trend značilen za zahodno Evropo in cel zahodni svet.
V ozadju gre po moji oceni za krizo konsenzualne politike, ki je oblikovala evropski in zahodni prostor ves čas po drugi svetovni vojni. Za krizo v političnem smislu. Šlo je za filozofijo, da imamo sicer različne poglede, a da so dovolj sorodni, da lahko iščemo smiselne kompromise. To je več desetletij uspešno oblikovalo, zagotavljalo mir, varnost in blaginjo v zahodnem svetu.
V začetku 90. let pa se je začela kriza te konsenzualne politike. Preveč je stavila na politično korektnost in bila pri tem tako neiskrena, da je izgubila avtoriteto svobode govora, kakršne pa si morda večina vendarle želi.
Tako se je na drugi strani začela bohotiti politična sila, denimo skrajna desnica in delno tudi skrajna levica, ki je s tem, da govori drugače, bolj surovo in manj vljudno, dajala vtis iskrenosti. Konsenzualna politika, torej leva in desna sredina, je vtis iskrenosti izgubljala, skrajna desnica in deloma tudi skrajna levica pa sta ga pridobivali.
In zdaj smo v položaju, ko mora liberalna demokracija – politična sila, ki ji vrednostno pripadam tudi sam – najti izhod iz situacije, ki jo je ustvarila sama.
Vi govorite o desnici, nekateri govorijo o skrajni desnici. Medtem se je v Nemčiji, v največji državi EU, radikalno desna stranka AfD na junijskih evropskih volitvah uvrstila na drugo mesto. Njen vidni član je izjavil, da niso bili vsi, ki so nosili uniformo SS, zločinci. Še skrajno desna evropska politična skupina Identiteta in demokracija (ID) se jim je odrekla.
Nekaj razlik je med francosko desnico Marine Le Pen in AfD v Nemčiji, zato so se v Evropskem parlamentu tudi razšli. Kot liberalni demokrat bi rekel hvala bogu.
V Nemčiji pa je seveda šokantno, da je desnici, ki res ne skriva želje, da bi bila skrajna, uspelo prepričati zelo racionalne in zadržane Nemce.
Prav Nemci so bili morda najbolj od vseh velikih držav v zahodni Evropi navajeni živeti od konsenzualne politike. To je država, ki je imela najdlje velike koalicije, ki so najbolj čisti izraz konsenzualne politike.
A ta politika danes plačuje ceno za to, da so se ljudje nasitili nečesa, kar ne daje pričakovanih rezultatov in kar so ocenili kot neiskreno in nestvarno. To rodi alternative, ki vzbujajo tudi skrb.
Me pa moti, da se stalno poudarja skrb ali strah pred vzponom skrajnih sil, o razlogih se pa ne vprašamo. Veliko razlogov počiva v nesposobnosti in predmodernosti političnih sil konsenzualne politike, torej desne in leve sredine. Kaj bodo storile za to, da si bodo povrnile avtoriteto in znova začele pridobivati zaupanje?
Kaj pa bi morale storiti?
Na novo premisliti svoje poslanstvo. Ti cilji, ki so jih imele dolga desetletja, zagotavljanje socialne stabilnosti, socialna tržna ekonomija, solidarnost … vse to je treba na novo premisliti in na svež način ponuditi javnosti, da bo verjela, da so to dosegljivi cilji.
In da so to cilji, ki na eni strani zavarujejo solidarnost, na drugi pa omogočajo dovolj tekmovalnosti, da bodo šle stvari naprej. Kajti zdaj se vse odvija počasi, upehano, utrujeno in ljudi to začenja motiti.
“Nič ne kaže, da bi se koaliciji vrnila politična strast”
V Sloveniji je na evropskih volitvah po številu izvoljenih poslancev opozicija premagala koalicijo. SDS je prvič v zgodovini prebila 30 odstotkov in sama dobila štiri poslance od devetih. Za kaj gre po vaši oceni? Za evropski trend vzpona desnice in razlogov zanj, ki se preliva tudi k nam? Ali za konkretno sporočilo slovenskega volilnega telesa koaliciji in vladi Roberta Goloba?
Zdaj je čas povečane skrbi tudi zaradi zunanjih razlogov. Ko pride v ospredje varnost, ima desna sredina, včasih pa tudi skrajna desnica, pri tem vprašanju prednost. Ljudje v njihovih obljubah čutijo več verodostojnosti kot v zagotovilih druge strani. Ne vedno in povsod, a to je neka vzporednica, ki se vleče pri vzponih in padcih desne sredine in vprašanju varnosti.
Pri socialni blaginji in problemih na tem področju pa ima prednost običajno leva sredina ali levica. To je splošen trend v zahodnem svetu, tudi v ZDA.
V domači politiki pa je bilo morda vendarle preveč razočaranj nad vlado, ki je dobila tako visoko podporo na zadnjih volitvah, da to ne bi ostalo neopaženo pri ljudeh. Iskali so alternative, ki so na koncu privedle do teh rezultatov.
Verjetno je to tudi opozorilo za vladajočo koalicijo, da bo treba v zadnjih dveh letih mandata narediti nekaj stvari, ki so jih obljubili in ki jih ljudje upravičeno pričakujejo zaradi večine, ki jo ima koalicija v parlamentu.
Deloma so torej izidi povezani s trendi v zahodnem svetu, deloma pa je to odraz situacije v domači politiki, s katero mnogi ljudje niso tako zadovoljni, kot so pričakovali, da bodo.
Menim, da je razlog v tem, da se je koalicija preveč ukvarjala s stvarmi, ki so bile revanša politiki prejšnje vlade.
Pri ljudeh to do neke mere vzbuja razumevanje, veliki večini pa se zdi, da to za njihovo življenje niso bistvene stvari in se potem počasi ohladijo.
Vlada mora razumeti, da so ljudje dojeli, da je prejšnja vlada Janeza Janše izgubila, da je dobila vlada Roberta Goloba in da je zdaj ta vlada z eno pozitivno politiko dolžna poskrbeti za to, da bomo živeli bolj v miru, v večji varnosti in blaginji.
Menite, da bi bili rezultati podobni, če bi bile to parlamentarne volitve?
Do neke mere da. Za razliko od skandinavskih držav, kjer se njihove preference pri izbiri evropskih in domačih poslancev bolj razlikujejo, Slovenija sodi med države EU, kjer so ti rezultati lahko zelo primerljivi.
Če se na strani vladne koalicije nič ne bo spremenilo pri izpolnjevanju nekaterih glavnih pričakovanj, skrbi in potreb ljudi, se bo ta trend nadaljeval in utegne imeti koalicija na naslednjih volitvah težave.
Časa je še nekaj, ampak nič ne kaže, da bi se vrnila politična strast, da bi se po štirih letih pustilo neki rezultat. To pogrešam kot volilec in kot državljan.
Ne pričakujem, da bo vlada delala popolno. Nihče ni popoln, vlada bo delala napake, pričakujem pa, da se bo z neko strastjo in ambicijo trudila doseči stvari, ki so pomembne za našo skupnost in prihodnost. Nimam tega občutka, da bi delala tako, kot bi lahko ob podpori, ki jo ima v parlamentu.
In če tega ne bo? Bo v tem primeru po vaši oceni na naslednjih volitvah ponovno zmagal Janez Janša?
To ni izključeno. To sem povedal že takoj na začetku, ko so vsi tako vehementno trdili, da to ni mogoče. Seveda je mogoče.
Mislim, da si tudi ljudje na desni sredini želijo nekaterih sprememb, ampak če bo delo levosredinske koalicije tako pičlo z rezultati, kot je, potem mogoče ta potreba po spremembah niti ne bo tako izrazita. Ker se bo zdelo, da lahko s statusom quo zmaga celo ta desna sredina.
Če opazujete spretno obnašanje glavnih igralcev, vidite proces, ki je zelo podoben tistemu v letih 2003 in 2004, ko je desna sredina razumela, da so ljudje počasi naveličani vladavine LDS. Da po odhodu Janeza Drnovška s položaja predsednika vlade v to glavno stranko leve sredine ne polagajo več upanja za dobro politiko.
Spomnim se, da je v tistem času SDS prek Zbora za republiko konsenzualno začela povezovati najprej desno sredino, potem pa pozvala bolj zmerne volilce na levi sredini, da ji, če je že ne podprejo, zaupajo, da bo naslednja štiri leta delala v korist ljudi.
Zdi se mi, da se je zdaj začela desna sredina obnašati podobno. Da je razumela, da sta naslednji dve leti, če se ne bo nič spremenilo, pravzaprav velika priložnost, da si znova pridobi zaupanje. Ne kot izraz jeze nad levo koalicijo, ampak kot izraz pričakovanj do nje, da bo naredila nekaj dobro in prav.
“Imam reference, zaradi katerih sem v tem primeru najboljši”
Imate pa odločno podporo premierja Goloba, predsednice Nataše Pirc Musar in zunanje ministrice Tanje Fajon, da postanete novi posebni odposlanec EU za dialog med Beogradom in Prištino. Napovedovalo se je, da boste v tem trenutku tako rekoč že na poti v Bruselj v novo službo, ampak niste. Vse skupaj se je zamaknilo. Kaj se je zgodilo?
Najprej bi se rad zahvalil premierju, predsednici republike in zunanji ministrici. Pravzaprav se v slovenski politiki redko zgodi, da bi bila tako izrecna podpora tako hitra in prepričljiva kot v tem primeru.
Ta moja hvaležnost je zelo iskrena. Zlasti zato, ker imamo tudi različne politične poglede na nekatere stvari in bi lahko bile prav zato vse te glavne politične osebnosti tudi zadržane do moje kandidature. Pa niso bile.
To je obetavna sprememba, ki jo, pa ne zaradi sebe, pozdravljam. Tudi tisti, ki bi lahko imeli kakšen ugovor in jih ne bi nič stalo, če bi to povedali, so molčali. To se do zdaj še ni zgodilo, zato čutim velik privilegij in odgovornost. Ne nazadnje sem bil tudi zaradi tega zelo zadržan pri vseh javnih izjavah in ravnanjih.
Marca sem bil povabljen v Bruselj k posebnemu odposlancu Miroslavu Lajčáku, ki me je vprašal, ali bi bil pripravljen razmisliti, da bi nadaljeval njegovo delo, če bom dobil mandat sveta EU. Vzel sem si nekaj časa. Že tedaj sem se zavedal vseh pasti, ki čakajo tistega, ki bo prevzel to nalogo, ampak sem se odločil, da to storim. Vedel sem, da ne bo šlo brez podpore glavnih igralcev v slovenski politiki. Ti so mi jo dali, za kar sem jim hvaležen.
Potem pa se je v Bruslju zgodila neka sprememba. Ne poznam vseh razlogov, zakaj. Selekcijski proces namreč ni bil opravljen že v maju, kot je bilo sprva rečeno, ampak se je svet (zunanjih ministrov EU; op. a.) junija odločil, da Lajčáku za pol leta podaljša mandat, torej do 31. januarja.
Sam ostajam pripravljen zasesti ta položaj, če bom imenovan. Mi je pa glede na več kot 30-letne domače in mednarodne izkušnje jasno, da bi bilo maja v selekcijskem procesu zame lažje.
Po evropskih volitvah, ko se formirajo vodstva evropskih institucij, je namreč treba razdeliti še nekaj pomembnih mest. In občasno tudi ti položaji pridejo prav za dokončno razdelitev političnih funkcij, kjer pa reference ne pridejo tako v ospredje kot politična razdelitev moči po volitvah. To je do neke mere normalno, s tem sem sprijaznjen.
Ob tem pa Bruslju pravim: tukaj sem s svojimi izkušnjami, dosežki, s poznavanjem in z avtoriteto nekoga, ki je kot pošten posrednik sprejet na Kosovu, v Srbiji in na Zahodnem Balkanu. Kot nekdo, ki je rešil problem s Hrvaško po mirni poti, normaliziral odnose s Srbijo, ko je Slovenija priznala Kosovo in je prišlo do zaostritve, ter kot nekdo, ki je ustanovil in vodil proces Brdo-Brioni.
Mislim, da nekdo s takimi izkušnjami, ki prihaja iz bližine te regije, lahko naredi razliko in je lahko ‘game changer’.
Če pa se bodo odločili drugače, če bodo presodili, da je politik tega kova z izkušnjami premierja in predsednika republike morda preveč ali pa da ni primeren zato, ker je politik, in se bodo zanesli na diplomata, bom to razumel, spoštoval in nadaljeval svoje siceršnje delo.
Obstaja možnost, da se umaknete iz te bitke?
Ne, ostal bom do konca, ampak bom razumel rezultat. Nisem človek, ki bi se umikal. Kandidiram zato, ker mislim, da imam reference, zaradi katerih sem najboljši v tem primeru.
“Povedal vam bom, kaj pri moji kandidaturi mnoge moti”
Razmere na relaciji Beograd–Priština so res silno zapletene. Kosovo ne želi vzpostaviti skupnosti srbskih občin na severu Kosova, Beograd ne pristane na nič, kar bi lahko bilo razumljeno kot korak v smeri srbskega priznanja neodvisnosti Kosova. Vsake toliko pa izbruhnejo incidenti. Zelo blizu hude eskalacije smo bili lansko jesen ob napadu kosovskih Srbov v Banjski na severu Kosova. Kosovski policist je umrl, a glede na šokanten seznam zaseženega orožja skupini kosovskih Srbov bi se lahko končalo veliko huje. Gospod Pahor, je bil to teroristični napad?
Kmalu po tem sem gostoval na konferenci v Črni gori. Tam sem prvič zelo jasno dejal nekaj, kar se mi zdi pomembno še danes: če so uradne oblasti Srbije stale za tem, vedele za to, to podpirale, karkoli … je to skrajno skrb vzbujajoče in spreminja tudi moj pogled na to, kako in koliko se da s sedanjimi oblastmi doseči dogovor, ki bi zagotovil mir, varnost, blaginjo ter uredil nekatere odnose.
Dokončnega odgovora na to nima še nihče, je pa šlo za skrb vzbujajoče dejanje, ki je pravzaprav dalo vedeti, da se tudi na območje Zahodnega Balkana lahko vrne prava vojna, ne samo incidenti.
Pa je bil to tudi teroristični napad?
Sumi so bili, saj je šlo za ravnanja, ki so zelo spominjala na prve korake ravnanja ruskih vojakov na Krimu.
Vendar ne moremo tukaj vleči vzporednic, ker ne vemo natančno, za kaj je šlo.
Zato se mi zdi, da bi bilo v interesu srbskih oblasti, da so skrajno transparentne glede ravnanja tistih, ki so bili odgovorni za zadnje incidente, pa se to še ni zgodilo.
Tako je, Milan Radoičić, ki mu pripisujejo odgovornost za ta napad (in jo je tudi prevzel), je na prostosti in je v Srbiji. Bi ga morala Srbija izročiti Kosovu, kar Kosovo tudi zahteva?
Tukaj pričakujemo ravnanje v skladu z zakoni, tako srbskimi kot mednarodnimi, ki bi ustrezalo sankcijam za tako dejanje, ki ne bi smelo imeti domovinske pravice ne v Srbiji, ne na Kosovu, ne kjerkoli v mednarodni skupnosti.
Dialog med Beogradom in Prištino je medtem na mrtvi točki, prejšnji teden visoki zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell in posebni odposlanec Lajčák nista mogla izpeljati niti sestanka s srbskimi in kosovskimi predstavniki. Pogovori se ne premaknejo nikamor. Zakaj mislite, da bi lahko bili vi pri tem bolj uspešni? In kako?
Mislim, da imam v primerjavi z nekaterimi drugimi kandidati, ki jih pričakujemo za ta položaj, določene prednosti. Ki pa še ne omogočajo, da bi vam zdaj dal vse natančne odgovore, kako in kdaj bomo to vprašanje uredili, kot vsi pričakujejo.
Imam dovolj znanja in izkušenj, da bom znal opaziti okoliščine, ki mi bodo kot posredniku omogočile, da bomo naredili spremembo v igri, ki se je zdaj zaustavila.
Pri tem ne gre samo za poznavanje dejstev in detajlov. Pri kolegih, ki prihajajo od drugod, vidim, da vedo morda celo več od mene. A na koncu ne znajo narediti celotne širše slike, kar jim onemogoča, da bi prepoznali priložnosti, ki obetajo, da bi se kakšna stvar spremenila.
Ne v Srbiji ne na Kosovu ni interesa, da se to vprašanje reši. Vsaj ta hip se zdi, da tako v Beogradu kot v Prištini razumejo, da so njihovi nacionalni interesi najbolj zavarovani, če se ne zgodi nič, zlasti pa ne proti njihovi volji. To je skrb vzbujajoče, ker ne pelje nikamor. Kako iz tega začaranega kroga?
Najprej je treba spoštovati dogovorjeno v Ohridu. Ta dogovor ima vse značilnosti obvezujoče mednarodne pogodbe in obe strani sta dolžni izpolniti načela in dogovore, ki ju zavezujejo – da Kosovo ustanovi skupnost srbskih občin in da Srbija nadaljuje nekatere procese, h katerim se je tam zavezala.
Če pogledamo malo širše, se zdi, da brez tega, da bi Kosovo izpolnilo deset let staro obljubo o ustanovitvi skupnosti srbskih občin, ni mogoče prepričati Srbije, da naredi kakršenkoli bistven korak pri napredku. Zdi se mi, da mora tisti, ki bo imenovan na položaj posebnega odposlanca, najprej predvsem pogledati, kako pri kosovskih oblasteh doseči neko razumevanje za strateški pomen ustanovitve te skupnosti.
Problem pri premierju Albinu Kurtiju, vladi in celotni politični javnosti Kosova je, da razumejo skupnost srbskih občin kot nadaljevanje koncepta srbskega sveta oziroma vzporednico z Republiko Srbsko v Bosni in Hercegovini. Bojijo se, da to pravzaprav daje neki formalni vzvod Srbiji za vtikanje v notranje zadeve Kosova.
Toda ta obljuba je bila dana in podpisana, na Kosovu so jo dolžni izpolniti in mislim, da je mogoče po nekem procesu to tudi doseči. Če bi menil, da tega ni mogoče doseči – čeprav mi vsi pravijo, da ta hip ne – se za ta položaj ne bi potegoval.
Pod določenimi pogoji je to mogoče, zlasti če se Kosovu dopove, da bi izpolnitev te zaveze tako razbremenila zdaj zaprti dialog in da bi to Kosovu na široko odprlo pot do mednarodnih institucij. Česar pa si želijo.
Srbiji pa bi razpletanje tega klobčiča vendarle omogočilo, da bi lahko nadaljevala pogajanja z Evropsko unijo.
Ko zdaj po Evropi govorim s predstavniki vlad in držav, ki jih zanima moja kandidatura, rečem, da se mi zdi, da imam odgovore na veliko vprašanj, ki zadevajo ta dialog, razen na eno, ki pa je naše skupno vprašanje: kakšen je naš odnos do predsednika Aleksandra Vučića in njegove vlade v Srbiji? Ga vidimo kot problem ali kot legitimen del tega političnega procesa?
Dejstvo je, da predsednik Srbije, ki je že zelo dolgo kandidatka za članstvo v EU, sedi na več stolih. Tudi zato odnos v EU do njega ni enoznačen. Kako ga vi vidite? Boste denimo na tem mestu javno obsodili njegove besede, da smo Slovenci odvratni?
Takih izjav, ki so nedostojne, ne v domači ne v zunanji politiki niti ne gre obsojati. To so spodrsljaji, ki pravzaprav naredijo največjo škodo tistemu, ki je to izjavil.
Predsednik Vučić je bil izvoljen na volitvah, on predstavlja Republiko Srbijo. Vedno sem menil, tudi ko sem bil predsednik vlade in predsednik republike, da moramo sodelovati s tistimi, ki so dobili mandat za vodenje njihovih držav. Zlasti če želimo z njimi normalizirati stike.
Seveda moramo v Srbiji ugotoviti neki deficit demokracije …
… ste ga opazili celo na nedavnih volitvah?
Da. Vendar, ali nas to pripelje do zaključka, da torej s predsednikom Vučićem in s Srbijo ne bomo sodelovali?
Povedal vam bom, kaj mnoge pri moji kandidaturi moti, a vztrajam pri tem, ker ocenjujem, da je to zelo pomembno za celoten razplet zahodnobalkanske zgodbe po mirni poti.
Namreč, ključno vprašanje perspektive Zahodnega Balkana je perspektiva Srbije.
Če bi Srbijo iz vrste razlogov, ki ste jih tudi vi omenili, pahnili iz vključevanja v EU, bomo dobili prostor, v katerem bo imela glavno vlogo Rusija. Pa tudi drugi.
Potem bosta zaradi Republike Srbske, severa Kosova, Črne gore … na Zahodnem Balkanu konstantno ogrožena mir in varnost.
Zato je moje stališče, ki ga ne delijo povsod, sam pa ga zagovarjam, da moramo storiti vse, da Srbijo pritegnemo na našo stran. Ne glede na to, kaj si mislimo o predsedniku Vučiću in njegovi vladi.
S tem mislite na EU.
Da. To je strateškega pomena. Ko se bo zaključil proces širitve na Zahodni Balkan, mora imeti EU Srbijo na naši strani. Po vojni v Ukrajini bo prišlo do te delitve, in če bo Srbija na ruski strani, bomo imeli tukaj nenehno problem z mirom in varnostjo.
Na tej točki so med nami razlike in meni gotovo ne koristi, da o teh razlikah zdaj govorim tudi javno. A zato nekateri menijo, da bi bilo namesto politika, ki tako zelo jasno in glasno postavlja nekatere stvari na svoje mesto, morda pametneje poiskati nekega anonimnejšega diplomata, ki bi to urejal na bolj miren način.
Jaz pa odgovarjam tako: morda se bodo tako odločili, to je njihova stvar, to bom razumel in spoštoval. Vendar se mi zdi, da je situacija tako resna in kompleksna, da potrebuje nekoga, ki mu obe strani dovolj zaupata. Ki pozna kontekst, ne samo podrobnosti med obema državama, in ki je v trenutkih, ki jih zdaj ni mogoče opaziti, sposoben opaziti priložnosti za preboj, ki pa ga zaenkrat ni.
“Vztrajam, da za non-paper nisem vedel”
Pred tremi leti je izbruhnila afera non-paper o spreminjanju meja na Zahodnem Balkanu, vloga Slovenije pri tem pa še do danes ni dokončno razjasnjena. Na vrhuncu te afere je hrvaški član predsedstva BiH Željko Komšić razkril, da ste 5. marca 2021 ob obisku v Sarajevu kot predsednik Slovenije člane predsedstva vprašali, ali je miren razhod v BiH možen. Vi ste takrat priznali, da ste to vprašali …
… povem tudi zdaj. Ker me je zanimalo, kakšno je njihovo stališče do te po mojem mnenju zelo iluzorne in nevarne predpostavke, da je to mogoče …
… takrat ste rekli, da ste to vprašali zato, ker vas je skrbelo, saj da v možnost mirnega razhoda ne verjamete. Ali lahko danes o vlogi Slovenije v tej aferi poveste kaj več kot takrat? Vztrajate, da za non-paper ob obisku Sarajeva niste vedeli …
… vztrajam, seveda …
… pa menite, da vam lahko to pri vaši kandidaturi za posebnega odposlanca EU škodi?
No, če bi mi škodilo, bi mi bila storjena velika krivica. Mislim, da bi šlo za veliko podcenjevanje moje inteligentnosti, da bi za ta non-paper vedel in šel s takimi vprašanji na odkrit pogovor z vsemi člani predsedstva.
Če bi človek vedel, takih vprašanj, ki bi bila lahko res zlorabljena, ne bi postavil. To vprašanje sem zastavljal prej in ga tudi danes.
Čeprav poznate odgovor?
Da, zato ker me zanima, kako se s časom spreminjajo detajli odgovora na to vprašanje. Vedno sem stal za celovito Bosno in Hercegovino in stojim tudi danes. Ne nazadnje sem bil tisti, ki je predlagal, da dobi status kandidatke. Sprva so bili mnogi proti, še konec istega leta pa so se navdušili nad to idejo. BiH je status dobila, zdaj je začela tudi pogajanja.
Vedno sem bil med tistimi, ki so BiH razumeli. In v nasprotju s tistimi, ki jo gledajo bolj od zunaj, vam povem: pred meseci sem šel na sarajevski poslovni forum, čez slab mesec dobim nagrado v Mostarju za prispevek k razvoju … Vedno, ko sem v BiH, najdem celo vrsto ljudi, ki dobro vedo, zakaj in do česa mi je, in me taka vprašanja ne skrbijo.
Če pa bo kdo hotel verjeti, da sem imel karkoli pri tem, ga ne morem prepričati drugače, ker potemtakem hoče verjeti nekaj, kar ni res.
Da razčistimo: ves čas poudarjate, da ne verjamete v možnost mirnega razhoda BiH. Če bi bil možen, pa bi ga podprli in se zanj zavzeli?
To vprašanje se je zastavilo na tistem zajtrku avgusta 2018, kjer sta sedela Vučić in Hashim Thaci (takratni kosovski predsednik, op. a.), jaz pa sem bil zraven kot nekakšna priča ali njun prijatelj.
Pogovarjala sta se o zamenjavi teritorija in rekel sem jima, da mi je všeč, da razmišljata izven okvirov, a da mi ni všeč, da v bistvu pristajata na etnični princip.
Kajti v tej zgodbi med Kosovom in Srbijo bi se morda še dalo kontrolirati ta proces, če bi bil zelo spretno voden. Ampak če bi prišlo do vrnitve etničnega principa na prostor Zahodnega Balkana, bi to pomenilo novo vojno.
In to je odgovor na vaše vprašanje. Prvič, ne verjamem, da je to potrebno, ker na koncu bomo vsi v EU, tak je vsaj načrt. Drugič, mislim, da to ne bi bilo izvedljivo in bi prej ali slej kljub morebitni dobri volji pripeljalo do spopadov. In tretjič, mislim, da je to neki predmoderen koncept, ki v sodobnem prostoru, zlasti evropskem, nima prihodnosti.
Ali boste na koncu res postali posebni odposlanec EU, je, kot ste že sami rekli, odvisno od mnogo dejavnikov: kdo bodo protikandidati, ali vas bo nova visoka zunanjepolitična predstavnica – zaenkrat kaže, da bo to estonska premierka, liberalka Kaja Kallas – predlagala in ali vas bo Svet EU podprl. Kako pa ta zamik in negotovost, ali boste sploh imenovani, vpliva na vas? Ste namreč tudi prvi bivši predsednik, ki se je po izteku mandata znašel v situaciji, ko ne more v pokoj, niti ga ne čaka prejšnja služba.
Problem je v tem, in to je prijeten problem, da mi gre zdaj dobro. V zasebnem sektorju sem se znašel, zavod Prijatelji Zahodnega Balkana deluje dobro, z mojimi dejavnostmi se nam je uspelo finančno konsolidirati. Glede tega smo brez skrbi.
Dobro nam gre, je pa ta zamik pri kandidaturi povzročil to, da me tako donatorji kot moji sodelavci in partnerji povsod po svetu sprašujejo: “Kaj zdaj, ostajaš? Bomo sklenili dolgoročnejše sporazume o sodelovanju ali greš v Bruselj?” To je večji problem. Zame osebno pa ni problema.
Jaz nisem želel kandidirati za nobeno mednarodno funkcijo. Rekel sem si, da sem pripravljen kandidirati le za dve, če bo kdaj priložnost: za visokega predstavnika mednarodne skupnosti v BiH, kar je zdaj gospod Christian Schmidt, ali pa za posebnega odposlanca EU za dialog med Beogradom in Prištino.
Če bodo ocenili, da imam dosežke in znanje, da sem dober posrednik, bom to delo rade volje tudi opravil. Če pa bodo ocenili drugače, se bom v celoti vrnil k svojemu delu in ga opravljal z enakim veseljem kot zdaj. Zdaj pa sem, moram priznati, v neki situaciji, ko čakam in ko čakajo moji poslovni partnerji ter vsi drugi, kaj se bo zgodilo.
To ni najbolj prijetno, ampak če je nekomu do nečesa, se bo potrudil, bo potrpežljiv in vztrajen, potem bodo pa drugi odločili, kaj in kako.
Vam je bilo kot nekomu, ki je bil vse življenje v politiki in na plači iz proračuna, težko, ko ste pristali na trgu?
Ne, to je šlo lažje, kot sem mislil. Ko zapustite politiko, nimate nič drugega kot svojo blagovno znamko. In ta je na začetku res zadoščala za to, da smo zavodu omogočili uspešno delo tako s predavanji kot z dogovori s poslovnimi partnerji zlasti iz tujine, nekaj pa jih je tudi doma.
Ne pozabite, da smo imeli zgolj tri mesece po ustanovitvi zavoda mednarodno konferenco, na kateri je bilo 29 govornikov iz 19 različnih držav. Ta konferenca se z lahkoto kosa z najboljšimi specializiranimi konferencami za regije, in to nam je uspelo v vsega nekaj mesecih. To je zasebni zavod, ne dobivamo nobenih finančnih sredstev od države.
Sem pa hvaležen državi, da mi je kot bivšemu predsedniku omogočila eno leto tranzicije, da sem se lahko dobro pripravil na čas po izteku vseh privilegijev, ki jih ima bivši predsednik republike.
Zdaj jih nimam nič, a tudi nimam nobene obveznosti do države. Sem čisti zasebnik, lahko delam, kot mislim, da je prav, in zaenkrat gredo zame osebno in za zavod stvari v redu.
Vsi, ki delamo za zavod, in naši partnerji po svetu pa si želimo, da bi se vprašanje moje morebitne kandidature čim prej razrešilo. Če bo kandidatura uspešna, se bom bistveno manj posvečal zavodu, ne bom več direktor, bo pa zavod živel naprej.
Če ne, pa bom delal to, kar delam zdaj, to tudi rad delam. In ljudje vedo, da ko nekaj rad delam, to delam dobro. In zdi se mi, da res dobro tudi delam.
“Zaton tranzicijske levice v Sloveniji je tukaj”
V začetku letošnjega leta ste na poslovnem zajtrku AmCham dejali, da se za oba politična bloka v Sloveniji končuje neko obdobje, da je tranzicijska levica na začetku svojega konca in da bo ta konec bolj kaotičen. Kaj točno ste mislili s tem?
Hotel sem samo reči, da konec ni nikoli zelo nadzorovan, zlasti če do njega prihaja po tako dolgem obdobju. Mislim pa, da je ta zaton tukaj in da je to naraven proces.
Ko se kritizira sedanjega premierja, vlado in koalicijo, se pozablja, da gre pravzaprav za otroka nekega 30 let trajajočega procesa. Otroka, ki je v ta proces ujet in iz njega pravzaprav ne more izskočiti. In morda pričakujemo preveč, ko mislimo, da lahko vlada naredi čudeže in odigra popolnoma drugačno vlogo, kot ji je namenjena.
Menim, da se bližamo zatonu tranzicijske levice, kar bo vplivalo tudi na spremembe na desni sredini.
Čeprav sem res uporabil besedo kaotičnost, sem rekel tudi, da na ta proces gledam z optimizmom, v tem vidim namreč neko renesanso, ki bo sledila temu zatonu in rojstvu nečesa novega, kar mi vzbuja velika upanja.
Če odmislim, da so razmere v mednarodni skupnosti prvič po 75 letih res delikatne, za prihodnost nimam nekih strahov, niti velikih skrbi. Zdi se mi, da se Slovenija lahko izvleče, da to možnost celo ima. In v tem smislu tega zatona ne vidim kot problem, ampak kot rešitev.
Rekli ste tudi, da ste bili vi slab predsednik vlade, ker niste bili suvereni, da je tako tudi z Robertom Golobom in z drugimi premierji prej …
Da, to je sestavni te tranzicijske levice, ki je vzpostavila neki režim, v katerem imajo ljudje, ki so izven sistema, v bistvu več politične moči, kljub temu da za razliko od tistih, ki zasedajo politične položaje, oni ne nosijo odgovornosti.
Govorite o stricih iz ozadja, kot ste to poimenovali pred leti.
Govorim o centrih moči, o njih govorijo tudi drugi, to je zdaj že splošno prepoznan pojav, tu ne gre za teorije zarote. Prav gotovo se je to do zdaj spridilo do te mere, da ljudje takemu sistemu preprosto ne morejo več zaupati.
Mislim, da je bil rezultat zadnjih parlamentarnih volitev takšen zaradi cele vrste okoliščin, dvomim pa, da je to ponovljivo. In že v naslednjih letih bomo videli prve znake nekaterih sprememb, ki pa bodo zame vzbujale upanje.
Kot liberalni, kot socialni demokrat, pa seveda upam, da bomo priče tudi spremembam na desni sredini. V tem smislu, da se bosta oba bloka vrnila h konsenzualni politiki, k politiki dialoga, neizključevanja, brez maščevanja. Ne nazadnje je to Slovenijo v 90. letih in kasneje vzpostavilo kot demokratično državo, jo naredilo mednarodno prepoznavno, vstopila je v EU in Nato.
Je na desni sredini ta sprememba Anže Logar? Z vami se večkrat posvetuje, vaša tesna sodelavka Alja Brglez je ena od soustanoviteljic Logarjeve Platforme sodelovanja. Govorite o njem?
Ne, ne … Govorim o tem, da upam, da bodo vendarle prišli tudi novi voditelji, ki bodo suvereni voditelji, to bo prišlo očitno z nekim naravnim procesom.
Sem proti temu, da bi vse delali na silo, in zelo verjamem v intuicijo ljudi. Ko bodo ljudje presodili, da je prišel čas za spremembe, bodo Slovenci glasovali za spremembe.
Ob razpadu komunistične partije sem bil v njenem nedrju in sem videl tudi ta kaotični konec, ki je bil sicer še relativno kontroliran. Prav zaradi modre politike takratnega predsednika stranke Milana Kučana. To so bila njegova najboljša leta, pravzaprav ta mirni prehod v demokratično družbo.
V svojem nedavnem javnem nastopu v Popkastu je prvi predsednik Kučan dejal, da ste prav vi spravili v javnost krilatico “strici iz ozadja”, nikoli pa niste hoteli povedati, koga imate v mislih in ali tudi njega.
Kako je mogoče, da vsi ljudje v Sloveniji vedo, kdo so, en tak novinar, kot ste vi, pa ne bi vedel?
Sprašujem sicer vas. Pravite, da o vrnitvi v takšno politiko, kot je sedanja, ne razmišljate. V drugačno bi se ali to možnost popolnoma izključujete?
Nič ne izključujem popolnoma, ampak nimam načrtov, da bi se vrnil v politiko. Če bi jih imel, bi mogoče kandidiral na zadnjih evropskih volitvah.
Vas je kdo vabil?
Če bi menil, da je treba iti, me ni treba povabiti, šel bi sam, ampak tega občutka, strasti in notranjega vrenja, da bi se v to vrnil, nimam.
Zdaj sem se preselil v zasebni sektor, kjer še nikoli nisem bil, in se kljub začetnim pomislekom in skrbem znašel dobro. V redu mi je. Ustvarjam. To je zame najbolj pomembno, veliko je trdega dela, potovanj, skrbi za druge ljudi in za zavod.
Ampak vse to mi daje neko veliko zadovoljstvo, tako da nimam kakšne želje, da bi se vrnil v politiko. Spoštujem pa tiste, ki gredo. Tisti, ki so najboljši, se veliko odrekajo, da bi kaj dosegli.
Kot državljan pa si želim, da bi znova začutili neko veselje do tega, da se ukvarjamo s političnimi zadevami. Zdaj se mi zdi, da se s tem bolj ukvarjamo zaradi žalosti, ne pa zaradi veselja. To veselje smo imeli v 90. letih, ker smo se lahko kot gospodarji svoje usode ukvarjali s političnimi zadevami.
Zavedati se moramo, da se lahko zaradi razmer v mednarodni skupnosti proti naši volji zgodi marsikaj, kar bi nas utegnilo ogrožati. Ne dramatiziram v kontekstu besed predsednice republike ali drugih, ki so nekaj podobnega dejali v zadnjem času.
Ampak moramo biti pripravljeni, če se kaj zgodi, si želim, da bi Slovenci znova pokazali, da skupaj zmoremo. Da se torej vrača vera v dialog in eden v drugega. Zdaj te potrebe ne negujemo dovolj, zdi se mi, da bi moralo biti malo več sodelovanja, kot ga je, in vsem bi bilo boljše.
Članarine matični stranki SD ne boste več plačevali? Ob zaključku predsedniškega mandata ste nakazali, da želite ponovno aktivirati svoje članstvo v stranki, a je bilo ob tem precej burnih odzivov, zato ste se takrat dogovorili še za enoletno zamrznitev statusa. Je ta zdaj trajna?
Ja, seveda. Pri tem bo kar ostalo, mislim, da je za vse najbolje, da se o tem ne prepiramo in izgubljamo časa. Vsaj jaz ga ne mislim, verjetno pa tudi kolegi v stranki ne.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje