Mistični raj sredi največjega afriškega jezera

Na tropskem otoku, ki je več kot tisoč kilometrov oddaljen od morja, iz skale izvira mističen slap in pada po strmi pečini, preden se izlije v Viktorijino jezero in od tam v reko Nil. Za mnoge prebivalce Ugande ta znamenitost predstavlja tako naravni kot duhovni fenomen. Toda ljudje, ki skrbno bdijo nad slapom Nanziri, niso prepričani, da si želijo, da bi širni svet izvedel za ta izjemni naravni pojav.

Medtem ko Benetke zaračunavajo vstopnino za enodnevne izlete, Amsterdam pa je prepovedal gradnjo novih hotelov, je prekomerni turizem zadnja skrb prebivalcev Bukase.

Na otoku ni osnovne turistične infrastrukture – ni tekoče vode, elektrike niti ustreznih prenočitvenih možnosti. Kljub temu pa obisk tega kraja ni nemogoč, vendar to čarobno pokrajino vidijo in spoznajo od blizu le redki. Bukasa je zgolj eden od 84 otokov arhipelaga Ssese, ki leži na 9.000 kvadratnih kilometrih Viktorijinega jezera. To otočje spada med peščico krajev na svetu, kjer so tropski otoki dejansko v celinski državi brez izhoda na morje.

Na Viktorijinem jezeru seveda obstajajo otoki, ki jih je mogoče obiskati, večina turistov se na primer odpravi na Bugalo, kjer je glavno mesto otočja, Kalangala. Otoki, kot sta Banda in Bulago, imajo zasebna letovišča. Na Ngambi možnosti prenočevanja ne obstajajo, vendar pa v zavetišče za šimpanze Fundacije Jane Goodall privablja enodnevne obiskovalce.

Kot je za CNN zapisal avtor potopisne reportaže Griffin Shea, so se mu omenjeni otoki zdeli sicer zelo privlačni, a je imel na voljo samo eno noč, ob tem pa je bil soočen tudi z veličino Viktorijinega jezera, saj je vse tako zelo ogromno. Po površini je to sladkovodno jezero drugo največje na svetu, primerjali pa bi ga lahko s površino Irske.

Potovanje med številnimi otoki je zato zelo podobno plovbi po odprtem morju, saj se razmere na jezeru hitro spremenijo – od razburkanega do povsem mirnega, do obsijanega s soncem in do povsem meglenega.

Trajekti na otočje Ssese redno vozijo po dveh glavnih linijah. Celino zapustijo okoli poldneva, nato prenočijo na otokih in se naslednje jutro vrnejo. Eno potovanje se konča na Bukasi, drugo pa vodi v Kalangalo.

"Glede na svoj zelo omejen časovni okvir sem moral izbrati eno ali drugo. V življenju sem videl že veliko tropskih plaž, a nikoli še nisem stal pred pravim čarobnim slapom. Največja težava pri tem pa je bila, da očitno nihče ni natančno vedel, kako sploh priti do tja," je zapisal Shea.

"Sami ne morete tja. Nikoli ga ne boste našli," me je opozoril arhitekt Jonathan Nsubuga, ki je otoke obiskal v okviru svojih raziskav o obnovi grobnic Kasubi v Kampali. Da bi preveril, ali mi lahko pomaga, je poklical duhovno vodnico. Mukaka Sharifa. Sharifa me je hitro povezala s svojim bratom Mickyjem, ki mi lahko pokaže varno pot.

Tako sem na koncu pristal na oranžnem vodnem avtobusu proti Bukasi – skupaj s kozo, kokošmi in vrečami ribiških potrebščin – ter imel na voljo manj kot štiriindvajset ur, da najdem ta slap. Ob prihodu sva vzela lokalni motoristični taksi, ki mu pravijo "boda", in se z opremo komaj stisnila za voznika, svojo pot opisuje Shea.

"Naivno sem predvideval, da gremo naravnost k mističnemu slapu, a najprej sva morala osebno spoznati varuha svetišča. Ko smo ga na koncu ozke makadamske poti končno našli, nas je mirno pričakal oblečen v bel kaftan in pojasnil, da se moramo pred vstopom obvezno okopati z vodo in vejami fikusa. Varuh to svetišče spoštljivo imenuje palača, čeprav je zgradba zasnovana skoraj kot nekakšen odprt hlev. V znak prijateljstva nama je izročil posušen bananin list, v katerem se je skrivalo osem praženih kavnih zrn, ki sva jih morala izjemno počasi pojesti. Kmalu smo se strinjali, da je za obisk slapa absolutno prepozno, zato bomo tja odšli ob zori, prenočila pa bova kar v svetišču. Ponoči je tja v iskanju zdravja in malo boljše sreče prišlo vsaj štirideset lokalnih ugandskih romarjev, ki so v temi spali stisnjeni na tleh ali kar zunaj na travi," je zapisal za CNN.

Spominja se, da so z Mickyjem in varuhom proti slapu odrinili že pred zoro. Po vožnji po ozkih in temnih makadamskih cestah so se ustavili, varuh pa ju je obvestil, da morata preostanek strme poti prehoditi bosa. Varuh je po ostrih skalah dobesedno letel, sam pa se je bal predvsem morebitnega pika kakšne kače ali pajka.

"Ob zori sva končno ugledala slap: popolnoma kristalno bistra voda je brizgala neposredno iz žive skale, se s polno močjo prelivala v naravni tolmun pod njo in se nato v kaskadah izlivala proti Viktorijinemu jezeru v daljavi. Voda je bila popolnoma bistra, a sam nisem zbral dovolj poguma, da bi vstopil vanjo. Z roko sem le segel v to hladno vodo, ki je brbotala iz tal," je izkušnjo opisal Shea.

Čez dan se je do slapa zagotovo odpravilo na desetine romarjev, čeprav tam res ni prostora za veliko ljudi. Varuh je Sheau dejal, da si želi, da bi kraj obiskalo več ljudi, čeprav svetišče nujno potrebuje denar za vzdrževanje. "A ta čarobni kraj za zdaj ostaja namenjen le romarjem, ki le stežka najdejo pot do tega neoznačenega kraja sredi ničesar in v upanju, da ga bodo zapustili z več moči, kot so jih imeli ob prihodu," svoj zapis zaključi Griffin Shea.