Begunski otroci v Dobovi, december 2015. (foto: Srdjan Zivulovic /BOBO)
Vojna v Ukrajini je razgalila dvojna merila in rasizem pri ravnanju z begunci. Pokazala je, da ima predvsem Evropska unija (EU) do tistih, ki bežijo iz Ukrajine, več sočutja pa tudi več politične volje za zagotavljanje njihove zaščite, kot pa do beguncev iz Sirije, Afganistana in drugih kriznih žarišč po svetu. Odnos evropskih držav do beguncev iz Ukrajine je hvalevreden, na žalost pa takšnega odnosa niso deležni begunci od drugod. Odkrit rasizem je vel tudi iz poročanja nekaterih novinarjev. Generalni sekretar Združenih narodov je zapisal, da je hvaležen za sočutje in solidarnost držav, ki sprejemajo ukrajinske begunce, in da je pomembno, da pri tem ne ločujemo glede na raso, vero ali poreklo.
Prikrite predsodke, dvojna merila, razlikovanje med ljudmi in ljudmi so v minulih dneh tako ubesedili tudi nekateri novinarji, ki so, zgroženi nad dogajanjem v civilizirani Evropi, poročali o “modrookih in svetlolasih beguncih”, ki so tako podobni “nam”. Dopisnik ameriške televizijske mreže CBS Charlie D’Agata je med javljanjem iz Kijeva dejal: “To ni, z vsem dolžnim spoštovanjem, kot Irak ali Afganistan, kjer že desetletje gledamo divjanje konflikta. To je relativno civilizirano, relativno evropsko, te besede moram izbirati pazljivo, mesto, kjer ne bi pomislil (…), da bi se to lahko zgodilo.”
Problematičen je bil tudi nastop nekdanjega namestnika državnega tožilca v Ukrajini, ki je v pogovoru za britanski javni servis BBC dejal: “To je zame zelo čustveno, saj iz dneva v dan gledam, kako Putinove rakete ubijajo Evropejce z modrimi očmi in svetlimi lasmi.” Namesto, da bi novinar BBC-ja opozoril na neprimerno izjavo, je dejal, da “razume in spoštuje njegove občutke”.
Novinar Al Jazeere Peter Dobbie je medtem izjavil, da se mu zdi “zanimivo”, kako so ukrajinski begunci oblečeni. “Gre za uspešne predstavnike srednjega razreda. To očitno niso begunci, ki bežijo z območij na Bližnjem vzhodu, kjer divja vojna. To niso ljudje, ki bežijo z območij v Severni Afriki. Videti so kot evropska družina, ki živi na vaši ulici.”
[Thread] The most racist Ukraine coverage on TV News.
1. The BBC - “It’s very emotional for me because I see European people with blue eyes and blonde hair being killed” - Ukraine’s Deputy Chief Prosecutor, David Sakvarelidze pic.twitter.com/m0LB0m00Wg
Na francoski televiziji BFM TV je novinar Phillipe Corbé dejal, da “tukaj ne govorimo o Sirijcih, ki bežijo pred bombami režima, ki ga podpira Putin”, ampak o “Evropejcih, ki bežijo v avtomobilih, ki so podobni našim”.
Na NBC je poročevalka Kelly Cobiella skušala pojasniti, kaj se je na Poljskem, kamor je v zadnjem tednu pribežalo največ beguncev iz Ukrajine, spremenilo od zadnje begunske krize leta 2015, ko so tja prihajali večinoma Sirijci in državljani drugih bližnjevzhodnih držav. Takrat je Poljska namreč begunce zavračala. Novinarka je dejala: “Če sem neposredna, to niso begunci iz Sirije, ampak begunci iz sosednje Ukrajine. To je, iskreno, del tega (odgovora, op. a.). To so kristjani, so beli, zelo so (nam) podobni.”
Novinar britanskega Telegrapha Daniel Hannan je napisal: “Takšni so kot mi. To je tisto, kar je tako šokantno. Vojna ni več nekaj, kar se dogaja revnim in oddaljenim skupnostnim. Lahko se zgodi komur koli.”
Zveza arabskih in bližnjevzhodnih novinarjev (Ameja) je novinarske organizacije pozvala, naj bodo pozorne na prikrite in odkrite predsodke pri poročanju o ukrajinski vojni. “V samo nekaj dneh smo zasledili primere rasističnega poročanja, ki pripisuje večji pomen enim žrtvam vojne kot drugim,” so zapisali v izjavi. Takšen način komentiranja po njihovi oceni odslikava splošno razširjeno prepričanje in normalizira tragedije v določenih predelih sveta. Žrtve vojn s teh območij razčloveči in njihovo izkušnjo vojne prikazuje kot nekaj normalnega in pričakovanega, so še opozorili.
This is a civilized city! They're blue-eyed and blond-haired! This is Europe, not the Third World!
Tonight on @MSNBC, @AymanM and I discussed some of the awful and, frankly, racist coverage of the Ukraine war & Ukrainian refugees compared to the MidEast:pic.twitter.com/ir6qWHBNE6
V Sloveniji se je takšne retorike posluževala tudi politika. Vlada je pred dnevi objavila tvit, v katerem je pisalo, da “ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana”. Tvit so nato relativno hitro izbrisali.
Zajem zaslona Vlada RS/TWITTER
Premier Janez Janša je v Odmevih na vprašanje voditeljice, ki je opozorila, da je bil zapis rasističen, odgovoril, da Slovenija “de facto razlikuje med ekonomskimi migranti in begunci”. “Ne po barvi kože in ne po veri, recimo. Slovenija je v letih 1994, 1993, 1992, sam sem takrat skrbel za to kot minister za obrambo, sprejela 70.000 beguncev iz Bosne in Hercegovine. Mnogo je bilo muslimanov. Ampak so to bili begunci, ženske in otroci, ki so bežali pred vojno. Niso bili to za boj sposobni moški, ki iščejo boljše življenje v Evropi in kjer ni prostora za vse. In tudi zdaj iz Ukrajine prihajajo ženske in otroci. Moški se tam borijo. Skratka, ne gre za razlikovanje po veri, rasi, po barvi kože ali po barvi oči. Gre pa za zelo potrebno razlikovanje med begunci in migranti.”
Sporočilo, ki smo ga lahko razumeli iz Janševih besed, je pravzaprav potrdilo stališče, zapisano v izbrisanem tvitu – da so Ukrajinci “pravi” begunci, Afganistanci pa ne.
Ukrajinski begunci na poljsko-ukrajinski meji. (foto: F. Z./N1)
Diskriminacijo prepoveduje ustava in mednarodno pravo
Urša Regvar iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) pojasnjuje, da je v skladu z definicijo Združenih narodov in Ženevske konvencije oseba begunec, takoj ko zapusti svojo državo. Temu pa sledi ugotovitveni postopek, s katerim država osebo za takšno tudi prepozna in ji podeli status. “Vsi, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, ne glede na to, od kod prihajajo, so v tem smislu begunci in morajo biti kot takšni prepoznani. To pa ne pomeni, da so vsi tudi upravičeni do vsakega statusa. O tem mora presojati pristojni organ.”
“Prejudiciranje, da so tisti, ki prihajajo iz Bližnjega vzhoda, ekonomski migranti, oziroma razlikovanje samo na podlagi tega, od kje nekdo prihaja, pomeni diskriminacijo na podlagi narodnosti, ki je prepovedana z ustavo in mednarodnim pravom,” še opozarja Regvar.
Notranji minister Aleš Hojs je kmalu po začetku vojne v Ukrajini dejal, da bo Slovenija lahko sprejela do 200.000 ukrajinskih beguncev, vendar pa se je nato nekoliko popravil in dejal, da je za največ toliko ljudi Slovenija sposobna vzpostaviti kapacitete, da pa bo dejansko število beguncev iz Ukrajine zagotovo bistveno nižje.
Lani priznan status 17 prosilcem za azil
Slovenska politika je bila doslej bistveno manj naklonjena sprejemu večjega (pa tudi manjšega) števila beguncev. Po javno dostopnih podatkih je bilo od leta 1995 do januarja letos v Sloveniji podeljenih 1012 statusov mednarodne zaščite, daleč največ leta 2016 – 170. Lani je Slovenija status priznala 17 prosilcem.
Pred letom dni je državni zbor sprejel novelo zakona o tujcih, ki v času povečanih migracijskih tokov predvideva razglasitev tako imenovane kompleksne krize. Policija bi ob razglašeni krizi dobila pristojnost presojati, kdo izpolnjuje pogoje za pridobitev azila, tiste, ki po njeni oceni pogojev ne bi izpolnjevali, pa bi lahko vrnila v sosednjo državo. Na notranjem ministrstvu so takrat pojasnili, da bi kompleksno krizo lahko razglasili, ko bi v državo vstopilo “zelo veliko” prebežnikov, ki bi hkrati izrazili namero za pridobitev azila – tako kot se je to, denimo, zgodilo ob migracijskem valu leta 2015. Opozicija je pred tedni vložila zahtevo za presojo ustavnosti spornih določb, varuh človekovih pravic pa je o tem obvestil Evropsko komisijo. Zakon je kljub temu še vedno v veljavi.
Enako sporen zakon o tujcih je po begunskem valu 2015 pripravila tudi Cerarjeva vlada, DZ ga je potrdil v začetku leta 2017. Ustavno sodišče ga je leta 2019 razveljavilo.
Strah pred begunci in žica na meji
Borut Zivulovic/Bobo
Slovenska vlada v neprijaznem pristopu do »ne-pravih« beguncev ni bila osamljena. Tako na zunanjih kot tudi na notranjih mejah držav članic so vlade postavljale žičnate ograje, s katerimi so želele beguncem preprečiti vstop.
Tudi Slovenija je konec leta 2015 na mejo s Hrvaško postavila žičnato ograjo. “K nam pride povprečno 7000 migrantov na dan. Če Avstrija in Nemčija zapreta meje, je lahko v nekaj tednih v Sloveniji okoli 100.000 beguncev. Če ne moremo zagotoviti ustreznih bivalnih pogojev, hrane, vode, medicinske oskrbe …, lahko pride do hudih posledic. Preprečiti moramo humanitarno katastrofo in hkrati zagotoviti normalno delovanje države in varnost državljanov,” je takrat dejal tedanji predsednik vlade Miro Cerar.
Ob tokratnem “migracijskem valu” je odziv ne le slovenske, ampak tudi evropske politike bistveno drugačen in – človeški. Notranji ministri EU so v četrtek na predlog Evropske komisije prvič v zgodovini EU aktivirali direktivo o začasni zaščiti, ki beguncem zagotavlja takojšnjo začasno zaščito, vključno z dovoljenjem za bivanje ter dostopom do dela, nastanitve, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvene pomoči, in to v vseh državah članicah.
Pred več kot 20 leti sem spisal enega prvih prispevkov. O pravnih vidikih začasnega zatočišča. V tem tednu je EU pričela postopke za aktivacijo določb Direktive o začasni zaščiti. DČ so prvič naklonjene tej rešitvi, v času sirske vojne ni šlo. Bolje vsaj zdaj kot nikoli.
Na vprašanje, zakaj EK takšnega predloga ni podala že leta 2015, ko so pred vojno, ki je divjala v njihovi državi, bežali (predvsem) Sirijci, so pri komisiji pojasnili, da za Ukrajince že velja brezvizumska ureditev, kar bistveno spremeni položaj, in da ta možnost niti ne bi rešila tedanjih težav zaradi izjemnega pritiska na Grčijo in Italijo, zaradi katerega je bilo premeščanje ustreznejša možnost. Premeščanje sicer omogoča tudi omenjena direktiva.
Rigonce, 2015. (foto: Srdjan Zivulovic/BOBO)
Urša Regvar pravi, da so bili pogoji za aktivacijo direktive izpolnjeni tudi leta 2016, a takrat politične volje za to ni bilo. “Ta uredba se lahko aktivira vsakič, ko pride do množičnega vstopa ljudi v državo, zaradi česar obstaja skrb, da azilni sistem ne bi zmogel dovolj hitro sprocesirati vseh prošenj. Pogoj je tudi, da so osebe evakuirane oziroma da bežijo iz države, v kateri se sistematično kršijo človekove pravice,” pojasnjuje pravnica.
Z direktivo bodo begunci dobili obseg pravic, ki je primerljiv s tistim, ki izhaja iz statusa o mednarodni zaščiti. A za začasno zaščito bodo lahko zaprosili samo begunci iz Ukrajine. Katarina Štrukelj iz Urada za oskrbo in integracijo migrantov je v četrtkovih Odmevih zagotovila, da tudi oskrba beguncev z drugih območij še vedno poteka nemoteno. Vendar pa so ti – četudi so lahko enako ranljivi pred nevarnostjo vojne – deležni bistveno drugačne obravnave.
Minister Hojs je po poročanju STA povedal, da so notranji ministri v četrtek sprejeli kompromisni predlog direktive, v katerem “jasno piše”, da začasna zaščita velja za Ukrajince ter za tiste neukrajinske državljane, ki so jim mednarodno zaščito ali dovoljenje za bivanje v Ukrajini dodelili pred 24. februarjem letos. Iz povedanega lahko sklepamo, da prosilci za azil iz Ukrajine, ki statusa še niso dobili, do takšne zaščite ne bodo upravičeni.
Kako prijazna je Slovenija za begunce
Kot že leta opozarjajo nevladne humanitarne organizacije, imajo namreč begunci v Sloveniji sicer močno otežen dostop do azilnih postopkov. “Pravzaprav nimajo nikakršnih možnosti, da bi lahko vstopili v Slovenijo drugače, kot pa iregularno,” pravi Regvar. V nasprotnem (pa tudi v primeru, da jih pri iregularnem vstopu ujame) jih namreč slovenska policija zelo pogosto vrne na Hrvaško. Zato ubirajo čedalje bolj nevarne poti in pogosto tvegajo tudi življenje. Spomnimo, da je pred meseci v Dragonji utonila 10-letna kurdska deklica. Žrtev med prebežniki je veliko.
Reševanje kurdske družine, ki je prečkala Dragonjo, zato da bi vstopila v Slovenijo. (PU Koper)
Poleg tega postopki za mednarodno zaščito trajajo dolgo, lahko tudi leto ali celo več let. V tem času ima oseba samo status prosilca za azil, iz katerega izhaja bistveno manjši obseg pravic. Prosilci za azil lahko, denimo, začnejo delati šele devet mesecev po tem, ko so podali prošnjo za mednarodno zaščito, in še to le pod pogojem, da prej niso prejeli negativne odločbe. V tem času od države prejmejo 18 evrov mesečno.
Gibanje prosilcev za mednarodno zaščito je po slovenski zakonodaji omejeno na občino prebivališča. Lahko pa se jim tudi odvzame prostost na območje centra za tujce. Če prosilec odpotuje v drugo državo EU, ga po dublinski uredbi vrnejo tja, kjer je prošnjo podal prvič.
Vse to za begunce, za katere je aktivirana direktiva o začasni zaščiti, ne velja: postopek je hiter, dostop do dela, nastanitve, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvene pomoči pa zato takojšen. Lahko se prosto gibljejo ne le po državi, ampak tudi znotraj EU. “Največja razlika pa je, kako se dokazuje upravičenost do statusa za mednarodno zaščito,” še pravi Regvar. “Postopek mednarodne zaščite je bistveno bolj zahteven in bistveno težje je dokazati, da zaščito potrebuješ, kot pa bo to v primeru začasno razseljenih oseb, ki bodo s samo aktivacijo direktive že prepoznane kot osebe, ki potrebujejo zaščito.” Po omenjeni direktivi bodo ukrajinski prebežniki lahko dobili takšen status za dve leti, izjemoma tudi za dlje, pojasnjuje sogovornica, že v tem času pa bodo lahko zaprosili tudi za mednarodno zaščito.
Evropa očitno – tako, kot je tudi edino prav – v ukrajinskih beguncih vidi ljudi in se do njih tako obnaša. Tisto, kar bode v oči, pa so dvojna merila.
“Potrebujemo enotna zagotovila za vse prebežnike”
Miha Blažič iz Delovne skupine za azil, ki se že leta bori za pravice beguncev, ocenjuje, da je EK z aktivacijo direktive “pravzaprav priznala, da azilni sistem, takšen kot je, ne more zadovoljivo pomagati ljudem v stiski in ni funkcionalen”. “Absolutno pozdravljamo sprejem ukrajinskih beguncev in to, da so evropske vlade nenadoma pripravljene na sprejem velikega števila ljudi. Pozdravljamo tudi to, da se postopki skrajšajo in poenostavijo, saj vemo, da so takrat, ko nekdo beži od vojne, dolgotrajni in zapleteni azilni postopki nefunkcionalni. Vendar pa se mora ta sistem zdaj uporabiti za izboljšanje razmer za vse, ne pa za še povečanje diskriminacije tistih, ki že doslej niso imeli niti dostopa do azilnih postopkov,” opozarja Blažič. “Potrebujemo enotna zagotovila in pravice za vse prosilce za azil.”
Tudi Regvar se strinja, da je treba delati na krepitvi kapacitet na področju azilnih postopkov. “Evropske države so imele doslej politiko preprečevanja vstopov, negativni odnos do migracij, ni se gradilo na izboljšanju reševanja postopkov. To je signal, da je treba graditi na sistemu, ki je sposoben hitreje sprocesirati tudi večje število prošenj ljudi, ki prihajajo. Počasi se moramo začeti zavedati, da migracij ne moremo preprečiti. Države tega ne morejo preprečiti. Lažje je delati v skladu s človekovimi pravicami, kot se proti temu boriti.”
Blažič še opozarja na diskriminacijo med “pravimi” begunci iz Ukrajine in tistimi iz drugih predelov sveta. “Ločnica je precej jasna. Države, v katere so posegle države Nata in kjer so tudi slovenski vojaki, za mnoge očitno ne producirajo pravih beguncev. Lahko torej vidimo, kako se begunce zlorablja za definiranje dobrih in slabih strani. Zavedati se moramo, da je podeljevanje azila bilo – in še vedno je – politično motivirano in ne (samo) humanitarno vprašanje.”
Rasizem na ukrajinski meji: “Ukrajinci so prehajali čez mejo, mi smo čakali brez hrane in vode”
PROFIMEDIA
Od začetka vojne je iz Ukrajine zbežalo že več kot milijon ljudi. Vendar pa glede na nekatera poročila na mejah vsi niso vedno deležni enake obravnave. Zdravnica Chineye Mbagwu iz Nigerije, ki je poskušala prestopiti na Poljsko, je za New York Times povedala, da ukrajinske oblasti Afričanov niso želele izpustiti iz države skupaj z drugimi, belimi begunci. “Ukrajinski obmejni policisti nas niso spustili skozi,” je povedala Mbagwu. Pretepali so jih s palicami in jih odrivali na konec vrste. Čakali so na prostem, medtem ko je snežilo, brez hrane, vode in kakršnega koli zatočišča, je njene besede povzel New York Times.
Študent medicine Ahmed Habboubi, ki je tunizijskega porekla, je za omenjeni časnik dejal, da so ga ukrajinske oblasti tako močno preteple, da ni mogel normalno hoditi. “Bil je popoln kaos. Obravnavali so nas kot živali. Še vedno je na tisoče ljudi ujetih tam.”
Študent Dennis Nana Appiah Nkansah, ki je poskušal prestopiti iz Ukrajine v Romunijo, je povedal, da so na meji veljala ena pravila za Ukrajince in druga za tujce. Na tisoče državljanov Zambije, Namibije, Maroka, Indije in Pakistana naj bi usmerjali na en izhod, ki je bil večinoma zaprt in kjer so samo vsakih nekaj ur omogočili izhod štirim ali petim beguncem, Ukrajinci pa so brez omejitev odhajali iz države na drugem izhodu.
Proti takšnemu ravnanju je prostestirala Afriška unija in nigerijski predsednik Muhammadu Buhari, a je svetovalec ukrajinskega notranjega ministra Anton Heraščenko navedbe beguncev zanikal.
My sister was trapped in #Ukraine. This is a thread about her incredible journey to reach #Poland. During her escape she experienced #racism, injuries, freezing temps and sleep deprivation. Her story is only one of the hundreds of thousands of people trying to get out.
Tudi s Poljske prihajajo nekatera poročila o primerih rasizma nad nebelimi begunci, ki prihajajo iz Ukrajine. Skupina skrajnežev je po poročanju tujih medijev pred dnevi pretepla skupino beguncev afriškega in azijskega porekla. Poljska policija je opozorila, da skupine, povezane s skrajno desnimi gibanji, po družbenih omrežjih širijo lažna sporočila o tem, da so begunci iz Afrike in Bližnjega vzhoda, ki bežijo iz Ukrajine, zagrešili več kaznivih dejanj, med drugim tudi posilstva. Kot je še zapisala policija, navedbe, katerih očiten namen je podpihovanje sovraštva, ne držijo.
I am grateful for the compassion, generosity and solidarity of Ukraine’s neighbors who are taking in those seeking safety.
It is important that this solidarity is extended without any discrimination based on race, religion or ethnicity.
Menu Item
