Za boj proti onesnaženosti zraka je Pakistan v velemestu Lahore prvič uporabil metodo sejanja oblakov, da bi izzval umetni dež. Tehnologija je sporna – in ne samo zato, ker je že bila zlorabljena.
Skoraj celotno svetovno prebivalstvo (99 %) diha onesnažen zrak – torej vdihava nezdrave količine drobnih delcev, piše v poročilu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za leto 2023.
Vdihavanje smoga lahko povzroči resne zdravstvene težave, kot so bolezni dihal, pljučni rak in bolezni srca. Ocenjeno je, da je leta 2019 po vsem svetu umrlo 6,7 milijona ljudi zaradi onesnaženosti zraka v okolju in gospodinjstvih.
Lahore, sedež pakistanske province Punjab, z 11 milijoni prebivalcev velja za eno najbolj onesnaženih mest na svetu. Pred kratkim je imela po lestvici švicarskega okoljevarstvenega podjetja IQAir najslabšo kakovost zraka na svetu med metropolami, piše DW.
Pakistanske oblasti vidijo industrijo, promet in sežiganje odpadkov kot največje vzroke za onesnažen zrak. Pristojna regionalna vlada je bila med drugim prisiljena zapreti vrtce, šole in druge ustanove.
Pakistan je pred kratkim prvič uporabil metodo sejanja oblakov, da bi očistil zrak v Lahoreju. Združeni arabski emirati to metodo že dolgo uporabljajo, da bi sprožili dež v najbolj suhih delih države.
Metoda sejanja oblakov torej ni nova, je pa zelo kontroverzna, tako v svetu znanosti kot politike.
Nič brez oblakov
Za dež so seveda potrebni oblaki, a nekatere sušne regije nimajo niti tega. Nastajanje oblakov se začne, ko se molekule vodne pare v ozračju ohladijo in tvorijo stabilne vodne kapljice ali kristale. Šele ko se nanje “prilepi” določena količina vodnih molekul, se kapljice zlijejo v oblake, razlagajo na DW.
Če se voda še naprej kondenzira na kapljicah, namesto da ponovno izhlapeva, bodo kapljice prej ali slej postale tako velike in težke, da bodo začele padati. Ali bodo padavine dež, sneg ali na primer toča, je med drugim odvisno od temperature zraka.
“Soljenje” oblakov
Med sejanjem oblakov najpogosteje uporabijo soli, ki pospešujejo kondenzacijo vodne pare, ki nato pade na tla v obliki padavin. Sejanje oblakov se lahko izvede s pomočjo letal, dronov ali s tal.
Najpogostejše kemikalije, ki se uporabljajo za sejanje oblakov, so srebrov jodid, kalijev jodid in suh led (trden ogljikov dioksid). Uporabljen je bil tudi že tekoči propan, ki se razširi v plin. Obetavne raziskave pa kažejo, da je lahko zelo učinkovita tudi kuhinjska sol.
Od leta 2021 Združeni arabski emirati uporabljajo novo tehnologijo: drone, opremljene z instrumenti in senzorji za oddajanje električnega naboja, ki letijo na nizkih višinah in oddajajo električne naboje z molekulami zraka.
Kdo je prvi začel
Prve poskuse “sejanja oblakov” so izvedli znanstveniki iz laboratorija General Electric Research leta 1946 v ZDA. Danes njihovo metodo uporabljajo v mnogih državah sveta, predvsem za sprožitev dežja na sušnih območjih, pa tudi za čiščenje zraka.
Največji sistem za sejanje oblakov obstaja na Kitajskem, uporabljajo pa ga tudi v Indiji, Indoneziji, Iranu, Izraelu, Bolgariji, Franciji, Španiji, Avstriji in Nemčiji. Tudi pri nas oblake posipavajo s srebrovim jodidom, da bi s tem domnevno preprečili debelejša zrna toče in večjo škodo.
Cena sejanja oblakov je okoli 330.000 evrov – o tej številki so poročali, ko se je Indija pred nekaj leti poskušala znebiti smoga v nekaterih svojih metropolah, to pa ji je uspelo v slabem tednu dni, piše DW.
To metodo že dolgo uporablja tudi Rusija. Aprila 1986 so sovjetski piloti na ta način povzročili dež v oblakih, ki so se pomikali od jedrske elektrarne Černobil, kjer se je zgodila grozovita nesreča, proti večmilijonski metropoli Moskvi. Radioaktivni oblaki tako niso dosegli ruskih mest. Namesto tega so delci jedrskih odpadkov “posuli” podeželske beloruske pokrajine in nekaj sto tisoč ljudi, ki so tam živeli.
ZDA so to metodo v preteklosti uporabljale tudi kot orožje – v vietnamski vojni so podaljšale monsunsko sezono in zemljo spremenile v blato, s čimer so prekinile dobavno verigo Viet Konga in ustavile napredovanje njihovih enot.
Kontroverzna metoda
Sejanje oblakov je sporno zaradi več razlogov. “Če na enem mestu povzročiš dež, ga boš zmanjšal na drugem. To samo po sebi ustvarja zmagovalce in poražence,” je za DW enega izmed argumentov proti pojasnil David Keith, profesor uporabne fizike na univerzi Harvard.
Strokovnjaki tudi opozarjajo, da bi nadzor nad vremenom lahko premaknil pozornost stran od tradicionalnih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam.
“Geoinženiring, vključno s ‘sejanjem oblakov’, je nevaren eksperiment, ki lahko uide izpod nadzora in povzroči neželene posledice,” meni José Miguel Viñas, španski meteorolog.
Preberite intervju s podnebnim znanstvenikom dr. Blažem Gasparinijem o “dobrih” in “slabih” oblakih, poskusih nadzorovanja vremena, preganjanju ljubljanske megle, neprimernosti državnega financiranja letalske obrambe pred točo in o zaskrbljujoče preprosti možnosti umetnega hlajenja vedno toplejšega planeta.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje