Sierra Nevada de Santa Marta na severu Kolumbije je najvišji obalni masiv na svetu, katerega gore se dvigajo do 5.730 metrov visoko. Prav tam, med gorskimi vrhovi, je svoje zatočišče našlo tudi pleme Kogi, ki je več kot 500 let živelo v izolaciji. A odločili so se, da se bodo odprli svetu, da bi ljudi opozorili na veliko nevarnost.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pleme Kogi počasi začelo odpirati zunanjemu svetu. Za pleme so njihove gore “srce sveta, kraj, kjer se je vse življenje začelo”, piše portal punkufer.hr.
Z obredi in molitvami tako imenovani starejši bratje poskušajo varovati to srce, da bi ohranili ekološko in duhovno ravnovesje planeta. Ravnovesje po njihovem prepričanju ogrožajo mlajši bratje oziroma tujci. Glede na škodo, ki jo je povzročila kolonizacija, je naziv za ljudi, ki jih ne marajo, še blag. Kogiji uničevalce narave namreč vidijo kot otroke, ki ne razumejo, kaj pravzaprav počnejo z rekami, gozdovi in gorami.
Kogiji so tako kot plemena Wiwa, Kangwama in Arhuaco potomci staroselske civilizacije Tairona, ki so jo osvojili Španci. Tisti, ki so spopad preživeli, so zbežali v gore. Kogiji, ki so živeli najbližje vrhovom, so se nato izolirali od sveta. “Mlajši bratje” so medtem neutrudno krčili avtohtone gozdove za proizvodnjo hrane in tudi kokaina. Podatki kažejo, da je danes v Sierri Nevadi ostalo le še 17 odstotkov prvotnih gozdov.
“Srce sveta”, prostrani masiv, se razteza od vznožja, ki se dotika Karibskega morja, do vrhov, kjer sneg ostaja vse leto. Med tema dvema skrajnostma so različni ekosistemi, od ledenikov do meglenih gora in soparnih tropskih džungel. Čudovito območje se ponaša z eno največjih biodiverzitet na planetu, prav tako pa je pod zaščito Unesca. Ta del sveta je zatočišče več kot 600 vrstam ptic, vključno s 36 vrstami, ki jih ne najdemo nikjer drugje, in 189 vrstam sesalcev. Leta 2013 je Mednarodna zveza za ohranjanje narave nacionalni naravni park Sierra Nevada de Santa Marta razglasila za najbolj nenadomestljiv kraj na svetu za ogrožene vrste.
V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja so plemenski duhovniki oziroma Mamosi sprejeli težko odločitev, da končajo izolacijo od sveta. Na njihovo povabilo je tja prišel britanski režiser Alan Ereira, ki je v naslednjih dveh desetletjih sodeloval s plemenom, da bi z dokumentarnimi filmi “mlajšim bratom” posredoval sporočilo, kam pelje ropanje narave – svete reke usihajo, ledeniki se talijo.
V režiserjevi knjigi Srce sveta (The Heart of the World, 1990) avtor opisuje, kako se je končala njegova prva izkušnja s plemenom. Po končanem delu je filmska ekipa prečkala most, Mamosi pa so ga simbolično zaprli. Rekli so jim, da se mlajši bratje ne smejo vrniti, dovoljenje so dali le Alanu, da jim pokaže film, ki so ga posneli.
Ereira je naredil, kar je obljubil, a uničevanje narave se ni ustavilo – nasprotno, pospešilo se je. Medtem je novo pridobljena slava plemena pritegnila turiste, antropologe in ljudi, ki iščejo sami sebe. Mnogi so se podali tja v upanju, da bodo spoznali staroselsko kulturo in se naužili njene modrosti – ali pa vsaj naredili nekaj dobrih fotografij.
“Želimo, da mlajši brat ve, da ne more več priti sem, da se ne more vrniti. Tu smo postavili mejo. Razumite, nočemo, da pride sem in nas moti. Uničil je tako veliko,” je eden izmed predstavnikov plemena povedal v dokumentarcu.
Odkar je Ereira prvič obiskal pleme, so tam sprejeli le majhno število tujcev: akademike, jezikoslovce in ekologe. Uradno dovoljenje za obisk izda Organizacija Gonawindúa Tayrona (OGT), ki deluje kot predstavniški organ avtohtone vlade. Danes je organizacija usmerjena predvsem v upravljanje rezervata, varstvo narave, ukvarjajo pa se tudi s proizvodnjo in prodajo kave, od česar pleme danes živi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje