Menu Item
Wafaa Alburai je Palestinka iz Gaze, ki zadnji dve leti in pol živi v Sloveniji. Sem je najprej pribežal njen mož, potem ko je dobil status begunca, je zaprosil za združitev družine. Tako so po izraelskih napadih leta 2021 v Slovenijo prišli Wafaa in njena dva otroka, takrat stara šest in osem let. Njeni sorodniki so še vedno v Gazi, nekateri v prenaseljeni Rafi, nekateri v Han Junisu. Moževa družina je na severu, kjer so razmere še bolj zaostrene. Pogovarjali smo se o tem, kakšno je trenutno življenje v Gazi, in o tem, kakšne posledice ima vojna, tudi če živiš na varnem na stotine kilometrov stran.
To je naše mesto, moje mesto. Zelo težko je, ko vidiš takšno razdejanje.
Wafaa Alburai je s svojo družino živela v mestu Gaza, ki je bilo v napadih izraelske vojske v zadnjega pol leta povsem uničeno. “Vse moje življenje je bilo tam. Zdaj pa je vse uničeno. Predel, kjer smo živeli, univerza, kjer sem študirala, bolnišnica Al Ahli Arab, kjer sem delala. Moje najljubše restavracije, moji najljubši kotički. Stanovanje, kjer je živela moja mama, predel, kjer je živel moj brat. Šola, ki jo je obiskovala hčerka. To je naše mesto, moje mesto. Zelo težko je, ko vidiš takšno razdejanje. Včasih, ko vidim podobe tega zdaj uničenega mesta, sploh ne prepoznam, kaj gledam,” pravi s solzami v očeh.
Z Wafo smo se srečali v torek popoldne v središču Ljubljane. Pogovarjali smo se o tem, kakšne so trenutno razmere v Gazi in kakšno je življenje za njeno družino in prijatelje, ki so ujeti v tej vojni.
V Gazi so namreč še vedno njena mama in trije brati z družinami. Starejši brat z družino se je zatekel v Rafo, kjer skupaj s tisoči ljudi že več mesecev živi v neki šoli, mama in mlajša brata z družinama pa živijo pri sorodnikih njene svakinje v Han Junisu, pravi. Ker so internetne in telefonske povezave slabe, se ne morejo slišati tako pogosto, kot bi si želeli. “Najtežje je, ko zasledim poročila, da so se na tistem območju zgodili napadi, ne morem pa preveriti, ali so vsi na varnem.”
“Življenje je postalo čakanje v dolgi vrsti” – za stranišče, vodo, hrano, kuhanje …
V Rafo, kjer trenutno živi njen starejši brat z družino, se je v zadnjih mesecih zateklo več kot milijon ljudi. Območje je prenaseljeno, opozarjajo humanitarne organizacije. Wafaa pravi, da je pred zadnjo vojno tam živelo nekaj več kot 200.000 ljudi. “Ko pravijo, da je zdaj tam milijon in pol ljudi, si tega sploh ne znam predstavljati. To je zelo majhno območje.”
Izraelski premier Benjamin Netanjahu je pred časom napovedal, da bodo v Rafi izvedli kopensko ofenzivo. Humanitarne organizacije so opozorile, da bi vojaška operacija na tako prenaseljenem območju terjala ogromno nedolžnih življenj civilistov, vendar pa Izrael pri svojih načrtih vztraja. Netanjahu je nedavno sporočil, da je datum ofenzive že določen.
Wafaa pravi, da njen brat z družino živi v majhni šoli, kjer se že več mesecev gnete na tisoče ljudi. V takšnih razmerah je izjemno težko vzdrževati higieno in zagotoviti nekaj zasebnosti. “Ljudje se lahko oprhajo samo vsaka dva ali tri tedne. Vsak dan v dolgih vrstah čakajo na stranišče. Za otroke je to zelo težko. Kako boš razložil otroku, da mora počakati, če pa ga tišči? Velike težave imajo ljudje s kroničnimi boleznimi. Marsikdo zaradi tega dobi zaprtje, pojavljajo se zdravstveni zapleti. Dostop do zdravnika pa je zelo otežen.”
Vrste pa niso samo za stranišče, ampak tudi za vodo, hrano, kuhanje. “Svakinja mi je povedala, da posamezne dneve v tednu namenijo posameznim projektom. En dan je namenjen samo temu, da dobijo pitno vodo za naslednjih nekaj dni. En dan je namenjen iskanju vode za pranje perila in posode. En dan je za zelenjavo in moko. Življenje je postalo vsakodnevno čakanje v dolgi vrsti, danes za to, jutri za nekaj drugega,” opisuje.
Zaradi podhranjenosti umrlo 27 otrok. Več kot 90 odstotkov majhnih otrok, nosečnic in žensk, ki dojijo, dobiva samo eno ali dve skupini živil, večinoma kruh
Dostop do hrane je v Gazi zelo omejen, večini prebivalstva grozi lakota. Po navedbah tamkajšnjega ministrstva za zdravje, ki jih je potrdila tudi mednarodna humanitarna organizacija Save the Children, je zaradi podhranjenosti in dehidracije doslej umrlo že najmanj 27 otrok.
Organizacija Svetovni program za hrano je opozorila, da več kot 90 odstotkov majhnih otrok, nosečnic in žensk, ki dojijo, dobiva samo eno ali dve skupini živil, večinoma kruh, nimajo pa dostopa do sadja, zelenjave, mleka in beljakovin.
Izraelske oblasti so v začetku aprila zagotovile, da bodo dovolile vstop več tovornjakom z nujno humanitarno pomočjo na območje enklave, vendar pa humanitarne organizacije opozarjajo, da Izrael obljub ni izpolnil. Po navedbah Agencije Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem UNRWA bi moralo vsak dan v Gazo vstopiti 500 tovornjakov, da bi zadostili vsem potrebam. Največ jih je vstopilo 9. aprila, ko so jih našteli 246, že naslednji dan pa se je po navedbah te organizacije število tovornjakov, ki so dobili dovoljenje za vstop, spet zmanjšalo, in sicer na 141.
Wafaa Alburai opozarja, da adaptiranega mleka za dojenčke v Gazi praktično ni, prav tako ni prilagojene hrane za otroke, ki imajo posebne prehranske potrebe. Ljudje stojijo v dolgih vrstah za humanitarne pakete, v katerih je le suha, konzervirana hrana. Večina trgovin je praznih, tiste, ki imajo na policah izdelke, pa te prodajajo po desetkrat višjih cenah kot pred vojno, še pravi. Večina ljudi prihodkov nima, prihranki pa so v zadnjega pol leta skopneli.
Še huje je po njenih besedah na severu, kjer je moževa družina. “Hrane je tam še manj, ko pa jo humanitarni delavci razdeljujejo, Izraelci streljajo na ljudi. V enem od teh napadov je bil decembra ubit tudi možev oče. Moževa sestra je povedala, da dva dni niso jedli, saj se bojijo iti po hrano.”
“Najhujši občutek, da ne moreš zaščititi otrok”
Od Wafinih osmih nečakov in nečakinj, ki živijo sredi vojnega območja, je najmlajša stara štiri leta. “Za starše je najhujši občutek, da ne more zaščititi svojih otrok. V Gazi nimamo zaklonišč, saj Izrael ne dopušča njihove gradnje. Ljudje zato bombne napade preživljajo kar doma ali v zasilnih prebivališčih, kamor so se zatekli. Otroci pa pričakujejo, da jih bomo zaščitili. Ne razumejo, zakaj jih ne moremo. Moja štiriletna nečakinja ne more razumeti, zakaj Izrael počne, kar počne. Kako naj bi ji to pojasnili? Ko otroci sprašujejo, baba (oče, op. a.), kaj bomo naredili, kaj naj jim oče reče?”
Kako dolgo lahko traja, da popusti jekleni prijem travm, povzročenih z vojno, pričajo težave Wafine zdaj 10-letne hčerke, ki tudi po dveh letih in pol življenja v miru še vedno vztrajajo. “Ko zasliši hrup, recimo tovornjaka na ulici, začne kričati in teči naokrog, saj takoj pomisli, da gre za bojno letalo F16. Prav tako si še vedno ne upa v noben prostor v stanovanju sama, niti v kopalnico ne. Ne želi, da zapremo vrata, da ugasnemo luči. Ko splakne stranišče, si s prsti zatisne ušesa in gumb pritisne s komolcem. Še vedno ima tudi nočne more, sredi noči priteče in kriči, mama, mama. O tem, kar se zdaj dogaja v Gazi, se ne želi pogovarjati, ne želi poslušati, ko govorim o tem.” Po dveh letih psihoterapije se njeno počutje sicer izboljšuje, a si še vedno ni povsem opomogla, pravi naša sogovornica.
Njenega osemletnega sina je, potem ko je pod streli izraelskega ostrostrelca decembra lani umrl njegov dedek, strah, da bodo ubili tudi njegove strice, bratrance in sestrične. “Ena od njegovih največjih skrbi je, ali imajo njegovi sorodniki v Gazi dovolj hrane. Ko smo praznovali bajram, smo se pogovarjali z moževo družino na severu. Sin je vzel telefon in jih v joku spraševal, ali so v redu in ali imajo kaj jesti. Takšne stiske ima, čeprav je tako daleč od te vojne. Ne morem si niti predstavljati, kaj doživljajo otroci, ki so ujeti tam.”
Otroci s hudimi strahovi, tesnobo, motnjami prehranjevanja in spanja močijo posteljo, nazadujejo v razvoju, so agresivni in imajo druge vedenjske težave
Že pred oktobrom lani so imeli številni otroci v Gazi težave v duševnem zdravju. Po navedbah organizacije Save the Children so temu botrovale ciklične eskalacije nasilja, blokada, ki je povzročila omejitev gibanja in omejila dostop do osnovnih storitev, ekonomska kriza in ločitev od družine in prijateljev.
Novo poročilo te humanitarne organizacije pa kaže, da se je duševno zdravje otrok v Gazi dramatično poslabšalo. Številni otroci so v zadnjih mesecih razvili hude strahove, tesnobo, motnje prehranjevanja in spanja, močijo posteljo, nazadujejo v razvoju, so agresivni in imajo druge vedenjske težave. Tisti, ki bodo preživeli vojne grozote, bodo njihove posledice nosili dolgo.
“Sin me je pred časom vprašal, zakaj nekdo tega ne ustavi,” je še povedala Wafaa. “Kaj naj mu odgovorim? Otroke po vsem svetu učimo, da dobre ljudi nagrajujemo, slabe pa kaznujemo. Kako naj torej svojemu otroku razložim to, kar se zdaj dogaja v Gazi?”
“Otroci vas bodo vprašali, kaj ste naredili, da bi trpljenje ustavili”
“Ne moremo razumeti, zakaj mednarodna skupnost ne zahteva prekinitve ognja in zakaj ne terja odgovornosti tistih, ki so za takšna grozodejstva krivi. Nasprotno, v medijih vidimo, kako je izraelska vlada ponosna na to, kar počne, zahodne vlade pa jo pri tem podpirajo. Kako lahko podpirajo agresorja, žrtve pa pustijo na cedilu? Kako bomo živeli in razmišljali o tem svetu, ko bo tega nekoč konec? Kako bomo to razložili svojim otrokom? Kako boste Evropejci to razložili svojim otrokom? O tem bodo brali v učbenikih, v knjigah. Vprašali bodo, kaj ste naredili, da bi to trpljenje ljudi ustavili,” s solzami v očeh pravi Wafaa.
“Izgubila sem številne prijatelje, imam prijatelje, ki so izgubili svoje družine, svoje otroke”
“Zadnjih šest mesecev komaj kaj spim, ne morem jesti, ne morem živeti. Izgubila sem številne prijatelje, imam prijatelje, ki so izgubili svoje družine, svoje otroke. Moja prijateljica, ki je katoličanka, je izgubila svojega dojenčka, ko je izraelska vojska napadla cerkev. Pred nekaj dnevi bi imela njena hčerka eno leto. Nimam besed, s katerimi bi jo lahko tolažila. Imam prijateljico, ki je izgubila večino svojih družinskih članov v enem izraelskem napadu. Ubili so mojega prijatelja, ko je bil s sinom. Ko sva se nazadnje pogovarjala, mi je napisal: Wafaa, zdi se, da je konec. Dva dni pozneje so ga ubili, njega in njegovega 7-letnega sina.”
Wafaa si najbolj želi, da bi v Slovenijo lahko pripeljala svojo družino, a v trenutni situaciji to ni mogoče brez aktivnega posredovanja slovenskih oblasti. Ljudje v Gazi so namreč ujeti in ven ne morejo. “Ljudi so zaprli na majhno območje, nanje mečejo bombe in jim ne dajo hrane, hkrati pa ne dovolijo niti tega, da bi od tam pobegnili,” pripoveduje Wafaa. “Edini dober Palestinec za ta svet je mrtvi Palestinec.”
“Izčrpani so, preobremenjeni, ne vidijo nikakršne prihodnosti”
Občutek ima, da so ljudje v Gazi prenehali razmišljati o prihodnosti. “V zadnjem času imam občutek, da se z razmišljanjem, ali so varni, sploh ne ukvarjajo več. Tako kot mi tudi oni ne morejo verjeti, da se jim grozote dogajajo že tako dolgo. Upanje, da bo nekdo posredoval in bo vojne konec, je že tolikokrat ugasnilo. Imeli smo upanje, da se bo kaj zgodilo, ko je Južnoafriška republika na Meddržavno sodišče vložila tožbo zoper Izrael. A zgodilo se ni nič. Upali smo vsakič, ko je bilo v Varnostnem svetu Združenih narodov glasovanje o premirju. Pa spet ni bilo nič. Ko so izglasovali takojšnje premirje, se prav tako ni spremenilo nič. Ljudje ne morejo verjeti, da je to mogoče. Izčrpani so, preobremenjeni, ne vidijo nikakršne prihodnosti. Prenehali so razmišljati o prihodnosti, živijo le še iz dneva v dan,” opiše občutek brezizhodnosti.
Po zadnjih podatkih zdravstvenega ministrstva v Gazi, ki jih je povzela Al Džazira, je bilo v izraelski ofenzivi doslej ubitih več kot 34.000 ljudi. Po podatkih Unicefa je med njimi več kot 13.800 otrok. Več kot 70.000 ljudi naj bi bilo ranjenih, več kot 8.000 je po uradnih podatkih pogrešanih. Izraelska stran navaja, da je od 7. oktobra lani, ko je Hamas izvedel napad na naselbine v bližini Gaze, umrlo 1.100 Izraelcev, več kot 8.700 naj bi bilo ranjenih.
Preberite tudi naš intervju s predstavnico Unicefa, ki se je ta teden vrnila iz Gaze: “V dveh tednih sem videla najhujše, kar si lahko predstavljate”
