V Los Angelesu že teden dni divjajo požari, ki so popolnoma uničili številne domove in vzeli že najmanj 25 življenj. Popolno razdejanje je doživela tudi soseska Pacific Palisades, v kateri sta si dom ustvarila zakonca iz Slovenije, Nadja Skale in Jernej Barbič. Za N1 sta spregovorila o dnevu, ko sta izgubila vse, o obupanih poskusih, da bi vendarle rešila hišo, in o neverjetni solidarnosti, ki sta jo na lastni koži občutila sredi te nepojmljive tragedije.
Nadja Skale in Jernej Barbič sta zakonca. Ona prihaja iz Rogaške Slatine, on z Mosta na Soči. Življenje sta si ustvarila v Los Angelesu, natančneje v soseski Pacific Palisades. Doma, ki sta si ga ustvarila, ni več.
Njuna zgodba se je začela v Sloveniji. Spoznala sta se leta 2015 na konferenci, ki je potekala na Institutu Jožef Stefan. Nadja je takrat delala na vladnem uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, Jernej, ki je univerzitetni profesor računalništva na univerzi v Južni Kaliforniji (USC), pa se je konference udeležil kot slovenski znanstvenik, ki deluje v tujini.
Nekaj časa sta si dopisovala, nato pa sta bila devet mesecev v razmerju na daljavo. Ona v Sloveniji, on v Los Angelesu. Eden njunih zmenkov se je zgodil v Londonu. “To je bil zmenek, ki je trajal pet dni,” se začetkov spominja Jernej.
Konec leta 2016 se je Nadja preselila v Los Angeles, kjer danes dela z zagonskimi podjetji v industriji hišnih ljubljenčkov in jim pomaga pri lansiranju produktov ter marketinški strategiji.
Na začetku njune skupne poti v mestu angelov sta živela v garsonjeri v Santa Monici. Konec leta 2017 sta se poročila v Malibuju – poroka je bila intimna, v krogu najožje družine. Sredi epidemije, avgusta 2020, ko sta imela dovolj prihrankov, sta kupila hišo v soseski Pacific Palisades, ki zadnji teden polni naslovnice svetovnih medijev zaradi neusmiljenega divjanja ognja. To je bila hiša, zgrajena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgradil jo je angleški par, prav tako priseljenca. Nadja in Jernej sta postala šele druga lastnika hiše.
Njun dom je bil na zanju sanjski lokaciji, blizu narave – na eni strani morje, na drugi gozd, opisujeta. Da bi lahko hišo kdaj ogrozil požar, nista niti pomislila. “Hiša je bila od gozda oddaljena dva kilometra, vmes je bilo še 200 hiš. Če bi rekla, da naju skrbi požarna varnost, bi to označili za popolnoma iracionalno skrb,” oriše Jernej. Kljub temu sta imela v praktično vsakem prostoru gasilni aparat. Hišo sta dodatno zaščitila pred potresom, saj se je to zdela bolj verjetna nevarnost, ki bi lahko pretila zgradbi, pripovedujeta. “Ironično, kajne,” ob tem dodajata z žalostnim nasmeškom.

Soseska Pacific Palisades ima približno 30.000 prebivalcev. Zakonca pravita, da imaš v njej občutek, kot da si v manjšem mestu sredi velikanskega. Los Angeles ima sicer približno 3,8 milijona prebivalcev.
“S sosedi, s katerimi smo skupaj živeli v tej slepi ulici, imamo skupino za pogovor. /…/ Vsak dan srečuješ iste ljudi, v soseski so na primer trije večji supermarketi, kjer vsi nakupujejo. Tudi ko sem šla na sprehod s psičko Piko, sem srečevala iste ljudi,” Nadja opiše občutek skupnosti, ki sta ga vseskozi imela. V soseski je bilo tudi ogromno generacijskih hiš. “V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je prišla ena družina in zgradila hišo, potem so njihovi otroci zgradili hišo nedaleč stran, ker jim je bilo tako všeč, pa še njihovi otroci …” dodaja.

V hiši sta vseskozi gostila prijatelje, večerje in druženja so bili pogosti. Nemalokrat so pri njiju prespali kolegi, ki delajo na drugem koncu Los Angelesa, pa je bilo zanje prepozno, da bi se po službi vrnili domov. Sredi ZDA sta ustvarila dom z evropsko, slovensko gostoljubnostjo, pripovedujeta. Obenem sta se vedno počutila popolnoma sprejeto od domačinov, čeprav nista Američana.
Zakonca poudarjata, da čeprav Pacific Palisades velja za premožnejšo sosesko, tam ne živijo le slavni in bogati – takšnih je le okoli pet odstotkov. V ostalih primerih gre za manjše hiše, “navadne hiše navadnih ljudi”.
Dan, ko sta izgubila vse
V pogovoru z Nadjo in Jernejem smo se vrnili dober teden v preteklost, ko sta v 24 urah izgubila vse. Goreti je začelo v torek okoli 10. ure po lokalnem času. Ko se je začelo, je bil požar tri kilometre proč od njune hiše, visoko v hribih. Ukaz o evakuaciji za to območje so izdali že dve uri pozneje, ob 12.00. “Nato je med dvanajsto in drugo uro sledil kaos na cesti, zamašek vseh zamaškov,” opiše Jernej. Vsi so želeli ven, iz soseske pa vodi ena cesta.
Jernej in Nadja sta ostala doma. V kovček sta spakirala le osnovne stvari, dokumente in nekaj kosov oblačil, Jernej je vzel tudi pripravljene zapiske za predavanja na univerzi. Nato sta vse moči usmerila v reševanje hiše. Na vprašanje, kdaj je nastopil trenutek, ko jima je postalo jasno, da res morata oditi, pravita, da takrat, ko so začele goreti palme okoli 200 metrov stran od hiše, pa tudi hiša nedaleč stran od njiju. “Poklicala sem gasilce, čakala 10, 15 minut na liniji. Nato so čez 20 minut tudi prišli,” pove Nadja. Hiše, ki so jih takrat pogasili, še danes stojijo.
Potem ko je poklicala gasilce, se je Nadja odločila, da je čas za odhod. Vzela je njuno psičko Piko in malo psičko Oakley, ki sta jo ravno v tistem času imela v rejništvu, ter odšla do najbližjega hotela v Santa Monici. Jernej je ostal še kar nekaj ur. Zalival je njuno hišo, avtomobil, vdrl je tudi na vrtove sosedom, ki jih je poznal, ter zalival še njihove hiše. Želel je rešiti, kar se rešiti da.

V soseski po 15. uri ni bilo več nikogar, pripeljal se je le neki moški z druge strani mesta, da bi pomagal gasiti. Ko je Jernej govoril z njim in ga vprašal, zakaj je tam, mu je odgovoril: “Želim pomagati. Samo ljudje smo.” Na edini hiši v ulici, ki še stoji – uničenih je devet od desetih hiš, pravita – je nekdo z ogljem zapisal: “Hello. My name is Juan. I saved your house.” (Zdravo. Moje ime je Juan. Rešil sem vašo hišo, op. a.). Jernej pravi, da ne ve, ali je bil to moški, ki ga je srečal tisti dan. Nikoli ne bodo vedeli, dodaja.
Ko je ocenil, da je ogenj vendarle preblizu in da ne more več ničesar storiti, je odšel tudi Jernej. Ura je bila okoli enajst zvečer. V sosesko se je vrnil že naslednje jutro okoli 9. ure – tja se je pravzaprav pretihotapil, prizna, z masko je iz Santa Monice hodil eno uro. Hiša v sredo zjutraj še ni gorela. Še eno jutro pozneje sta se tja vrnila skupaj. Hiše ni bilo več.

Občutkov, ko sta videla, da od njunega doma, ki sta ga renovirala dve leti, ni ostalo nič, pravzaprav ne moreta opisati. Ko ju vprašam, kaj je bil vendarle njun prvi odziv na pogorišče hiše, v katero sta vložila vse, nekaj časa ne rečeta nič. “Grozljivo,” nato izusti Jernej. “Misliš, da se boš zbudil in bo potem vse v redu,” nadaljuje. “Nejevera,” doda Nadja. Nejevera, ker sta vse naredila prav, pa se je to še vseeno zgodilo. “Zalivaš, ostaneš 11 ur, ne živiš blizu gozda, urejaš drevesa okoli hiše, rešuješ, vse narediš tako, kot je treba …” opisuje ona.
“Ironično, ko sva delala renovacijo, sva zamenjala celo električno napeljavo, da se ne bi stara napeljava iz šestdesetih vžgala. Misleč, da boš hišo tako ubranil pred požarom,” pove Jernej.
Ko vidiš, da je vse zgorelo, prvotnemu šoku sledijo misli: “Zakaj sem polivala streho, namesto da bi pakirala pisma od babice? Zakaj sem vzela čevlje, namesto da bi vzela unikatno poročno darilo?” Jernej se je vprašal, zakaj ni prvo jutro vstal dve uri prej, ali bi lahko rešil hišo, če bi bil tam pravi čas. Četudi globoko v sebi ve, da je ne bi mogel rešiti nihče.

Bi se vrnila v Slovenijo?
Vprašanje, kako naprej, je v takšni situaciji zelo nehvaležno. Zakonca trenutno živita v stanovanju prijateljice, ki se je v Los Angeles preselila iz Nemčije. Pred tem sta zamenjala dva hotela – veliko jih nudi nižje cene za tiste, ki so ostali brez doma. Njuna prijateljica je stanovanje ravno kupila, a je selitev prestavila za en mesec, da se lahko Nadja in Jernej postavita na noge. Da najdeta nov začasen dom. Nov dom, ki ga sočasno išče še 30.000 drugih ljudi. “Nimava še trajne rešitve,” povesta z nemalo zaskrbljenosti.
Cene zvišujejo, čeprav je v zvezni državi Kalifornija v času naravnih nesreč to prepovedano z zakonom. “Ljudje zvišujejo cene, so pa tudi ljudje, ki so napisali računalniške programe, s katerimi iščejo tiste, ki cene zvišujejo. Primerjajo cene pred požarom in zdaj, nato pa sezname javno objavijo ter tudi kličejo novinarje,” kot zanimivost pove Jernej.
Hišo sta imela zavarovano, a zavedata se, da bo tudi, če dobita povrnjen denar, manko ogromen ter da še zdaleč ne bosta pokrila nastale škode. “To so nepredstavljive številke,” poudarjata.
Zavedata se, da bo boj z zavarovalnico hud. Trenutno sta po Nadjinih besedah sredi popisovanja vsakega predmeta, ki sta ga v hiši imela, iskanja računov za “vsak lonec, za vsak nož”, navajanja datumov, kdaj sta kaj kupila, v kakšnem stanju je bilo …
“Nikogar ne prosiva za nič. Pomagate nam lahko tako, da nas pokličete, vprašate, kako smo, naju podpirate moralno … Bova že preživela. Sem rekel, če kdo namerava donirati denar, naj raje donira kakšni družini v Sloveniji, ki ji je pogorela hiša,” poudarja Jernej. Nadja pa pravi, da ko njo nekdo vpraša, kako lahko pomaga, reče: “Prosim, ko boste videli neko čipko, stvari od doma, slovenske spominke, spravljajte to na kup v neko škatlo. In če bova imela kdaj spet hišo …” Vskoči Jernej, ki odločno reče: “Imela jo bova.”
Pa sta po izgubi težko prigaranega doma pomislila, da bi se vrnila v Slovenijo? “Sva pomislila. Že ob evakuaciji, ko sva videla ogenj, ko sva videla pogorelo hišo … Milijon emocij. Med drugim tudi: ‘Pr****ta Amerika, vse sva ti dala, delava kot črna živina, dve leti sva živela v sobici, obkrožena s škatlami, vse sva dala tej državi …’ Ampak oba imava službe tukaj. V Sloveniji bi morala prav tako na novo začeti.”
Na koncu sta izpostavila odnos skupnosti v Los Angelesu in ga označila za neverjetnega. “Pika je dobila škatle in škatle donacij, od hrane do posteljic, vse, kar si lahko sploh želiš. Znanci in neznanci so nama poslali obleke, stvari za osebno higieno … To, kako so stopili skupaj in pomagajo, nisem si mogla misliti, da je to mogoče,” solidarnost v času hude tragedije še izpostavi Nadja. Do te tragedije nista vedela, koliko ljudem je mar zanju, še doda Jernej.
Strtosti sogovornika ne moreta skriti, prav tako priznavata, da verjetno še ni minil niti šok. A obenem je čutiti, da se je vanju že naselil tisti sloviti ameriški duh. Da so Američani bolj optimistični in manj fatalistični kot mi, Evropejci, v pogovoru o domačinih oceni tudi Jernej. “Večina ljudi pride v Los Angeles, da bi uspeli, prisotna je miselnost, da je za vogalom vedno nova velika priložnost, nov velik uspeh,” o mestu pravi Nadja. Tokrat je za vogalom upanje na nov začetek, upanje na to, da bi si še kdaj ustvarila dom …