Pogled s Tajvana: Bolj kot obisk Nancy Pelosi me skrbijo ščurki v spalnici

Svet 03. Avg 202212:19 > 12:361 komentar
Delite:
Nancy Pelosi
Foto: REUTERS

Clarissa Wei, novinarka ameriško-tajvanskih korenin, v komentarju za CNN piše, kako Tajvanci dejansko dojemajo obisk predsednice predstavniškega doma ameriškega kongresa Nancy Pelosi na Tajvanu. Clarissa Wei je več kot dvajset let živela v Los Angelesu, nato pa se je vrnila v domovino svojih staršev in v Tajpeju dela kot dopisnica CNN.

Ob poplavi novic in časopisnih naslovnic z novicami o prihodu predsednice predstavniškega doma Nancy Pelosi na Tajvan sem dobila malo morje dobronamernih sporočil znancev z Zahoda, ki jih resnično skrbi za mojo varnost. Ampak trenutno je moja največja življenjska drama, o kateri se največ pogovarjam s svojo tajvansko družino, to, da sem zamudila letni tehnični pregled avtomobila in kako so se v moji spalnici v Tajpeju med dopustom zaredili ščurki.

Včasih se zalotim, kako razmišljam in miselno preklapljam med dvema alternativnima realnostma – ena je potopljena v eksistencialni strah pred morebitnim oboroženim spopadom, v drugi pa rahlo trepetam zaradi ščurkov v svoji spalnici, medtem ko življenje normalno teče dalje. A to traja le do takrat, ko ugotovim, da trenutna politična retorika prihaja izključno od zunaj in da se večina ljudi na Tajvanu s tem ne ukvarja. Tudi tajvanski politiki so bili glede obiska Pelosi povečini molčeči.

Med tem, kako zunanji svet dojema Tajvan (kot potencialno žarišče nove svetovne vojne), in tem, kako Tajvanci vidimo Tajvan (naš dragi dom, kjer živimo), je mogoče opaziti grozljiv razkorak. Posledica tega je tudi to, da se v mednarodnih pogovorih na Tajvan gleda vedno skozi geopolitični vidik in skoraj vedno v skupnem kontekstu s Kitajsko.

A najbolj frustrirajoče pri celotni stvari glede obiska Nancy Pelosi ni preroško oznanilo o neizbežnem propadu vsega, kar poznamo, temveč pričakovanje strahu in presenečenje, ki sledi, ko ljudje spoznajo, da Tajvanci nismo panični. Kot da je mir, ki ga izžarevamo v luči groženj brez primere, simptom našega nepoznavanja dejstev, ki so pred nami.

Kitajske grožnje za nas niso nič novega. Bile so del mojega življenja, življenja mojih staršev in življenja njihovih staršev. Ljudska republika Kitajska dejansko ogroža Tajvan že skoraj 70 čet. Tri krize v Tajvanski ožini iz preteklosti so več kot očiten dokaz za to.

Moja starša sta odraščala v senci teh napetosti in v poznih dvajsetih letih sta se odločila, da imata dovolj življenja na robu vojne. Odločila sta se za selitev v predmestje Los Angelesa. Tam sem se rodila jaz in tam sem tudi odraščala. V svojih poznih dvajsetih letih pa sem naredila ravno nasprotno od dejanj svojih staršev. Skupaj z možem sva se kot mladoporočenca za stalno preselila na Tajvan, da bi začela novo življenje.

Clarissa Wei
Foto : Arhiv Clarisse Wei

Nacionalni sistem zdravstvenega varstva, dober sistem javnega prevoza in nizke cene najemnin v Tajpeju … vse to vidim kot veliko nadgradnjo svojega življenja v primerjavi z življenjem v Kaliforniji. Celo moji starši – ko so zdaj tik pred upokojitvijo – večino svojega časa preživijo na Tajvanu, saj tukaj živita bolj varno in udobno.

Morda si kdo našo sproščeno držo v Tajvanu tudi napačno razlaga, da smo se s trenutnimi razmerami zadovoljili. Vendar nikoli ne moremo odmisliti vseh stvari, ki nam predstavljajo grožnjo. Kitajska je med drugim zagrozila tudi z “odločnimi odzivi in močnimi protiukrepi za obrambo svoje suverenosti in ozemeljske celovitosti”. V torek je urad tajvanskega predsednika poročal tudi o kibernetskem napadu na svoje spletne strani.

Kot je dejal eden od mojih tajvanskih prijateljev, je kitajska grožnja Tajvanu kot rak, ki je v remisiji. Nenehno grozi, da se bo vrnil. Za tem rakom bolehamo že desetletja in zelo se zavedamo dejstva, da nas tokrat vendarle lahko ubije. A to so dolgotrajne težave, na katere Tajvanci opozarjamo že leta in leta. Naletimo pa vedno na gluha ušesa.

Tajvan, Tajpej
Foto : Profimedia

Kljub večkratnim pobudam, da bi se Tajvan pridružil Svetovni zdravstveni organizaciji, so bile naše prošnje zaradi pritiskov Kitajske venomer zavrnjene. Čeprav je Tajvan samostojen otok z lastno samoupravo, pa je na spletnih straneh mednarodnih hotelskih verig in letalskih družb še vedno naveden kot kitajska provinca. Zaradi kitajskih investicij po svetu pa so z leti začeli izginjati tudi tajvanski diplomatski zavezniki.

Če kaj, potem ljudem zamerim to, da se od Tajvancev pričakuje paničen odziv na trenutne razmere, medtem ko se mi trudimo živeti čim bolj normalno življenje. Kajti če je svetu res mar za blaginjo Tajvana, potem bi se lahko potrudili in nam dali “sedež za mizo”.

Obisk Nancy Pelosi je sicer dobrodošla gesta solidarnosti, a hiperbolični alarmi, ki so se zaradi tega sprožili, koristijo zgolj Kitajski, s tem pa še dodatno podpirajo iluzijo, da Tajvan ni demokratična država s svojimi zakoni in mejami. Mnogi obisk predsednice predstavniškega doma kritizirajo, češ da je porušil občutljivo geopolitično ravnotežje, vendar imajo tuji politiki vso pravico obiskati naš otok. To so storili že večkrat v preteklosti, kljub nasprotovanju in jezi Kitajske.

Tajvan nikogar ne provocira in glede na nedavne raziskave javnega mnenja, ki jo je naročila vlada, večina ljudi na Tajvanu – vključno s trenutnim vodstvom – podpira ohranitev trenutnega “status quo”. Kar pomeni “brez poenotenja, brez neodvisnosti in brez uporabe sile”. Gre za sivo področje, kjer se tajvanska suverenost venomer postavlja pod vprašaj, čeprav se je Tajvan izkazal za šibek vir stabilnosti.

Ljudska republika Kitajska še nikoli v zgodovini ni vladala Tajvanu in krepitev kitajskega vztrajanja pri združitvi in krepitvi njenih izbruhov jeze predstavlja strašen precedens. Krivdo za napete odnose nosijo izključno kitajske oblasti. Podrejena mirnost prebivalcev Tajvana v primerjavi z nasilno retoriko, ki nam jo vsiljuje Peking, je najboljša metafora, ki opisuje naše odnose.

Tajvan, Tajpej
Foto : Profimedia

Naša življenja na Tajvanu se ne vrtijo okoli odnosov na drugi strani tajvanske ožine. Ne vidimo se kot “stroga skala v morju, polnem tajfunov”, ali celo “najnevarnejši kraj na Zemlji”. Če že kaj, smo zdaj po dveh letih strogih ukrepov za zajezitev epidemije covida-19, veliko bolj osredotočeni na ponovno odpiranje preostalemu svetu.

O Kitajski ne razmišljam pogosto, večkrat se moram celo opomniti, da je kakršna koli tesnoba, ki jo čutim zaradi posledic obiska Nancy Pelosi, pravzaprav posledica zunanjega vpliva. Ko sem govorila s svojimi tajvanskimi prijatelji in sem jih prosila za nekaj besed, ki bi me pomirile, so mi dejali, da nihče v njihovih krogih ne govori o obisku Pelosi. “Prepričan sem, da bo Kitajska, vključno z njihovimi troli, jezna zaradi tega,” se je pošalil eden od mojih prijateljev.

Ko je postalo jasno, da bo letalo Nancy Pelosi poletelo proti Tajvanu, sem bila zasuta z novicami, ki mi jih je posredovala družina. A družinski prijatelj mi je nato pomagal pri tem, da sem opravila tehnični pregled, tudi motorno olje mi je zamenjal – za vsak primer. V stanovanju pa sem postavila še pasti za ščurke. Osebno sem nad tem zadnjim dejstvom celo najbolj navdušena.

Clarissa Wei, CNN

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar