Ali veste, da imate v glavi "tretje oko"? Znanstveniki pojasnili, kako je nastalo

Skoraj točno v središču glave, približno med obema možganskima poloblama, v območju, imenovanem epitalamus, leži majhna žleza.

Velika je približno kot zrno graha ali še manj, a je za nas izredno pomembna.

To je češerika ali epifiza, imenovana tudi pinealna žleza – naše "tretje oko".

Z njim sicer ne vidimo ničesar, kljub temu pa dobiva informacije o svetlobi in temi iz naših oči in jih uporablja za uravnavanje spanja.

Češeriko namreč sestavljajo posebne celice, imenovane pinealociti, ki sproščajo melatonin – hormon, ki našemu telesu sporoča, da je noč in da potrebuje počitek ter ga pripravi na spanec.

To pomaga usklajevati 24-urni cikel, imenovan cirkadiani ritem, ki vpliva na mnoge fiziološke procese v telesu.

Poleg ritma budnosti in spanca vpliva tudi na reproduktivni sistem, delovanje imunskega sistema, nekateri znanstveniki pa domnevajo, da vpliva tudi na naše razpoloženje in sposobnost uravnavanja telesne temperature.

"Tretje oko" je pradavno, starejše od oči

Dolgo pa je bila skrivnost, kako se je ta žleza v naših telesih pojavila.

Zdaj so raziskovalci iz Združenega kraljestva in Švedske natančno analizirali obstoječe raziskave ter genetske podatke živali, kot so ribe in piškurji (pri katerih prav tako najdemo epifizo), ter ugotovili, da je razvoj češerike povezan z razvojem očmi.

Zato so jo v raziskavi, objavljeni v reviji Current Biologiy poimenovali "sestavljeno pradavno sredinsko oko".

Po njihovih ugotovitvah je češerika produkt evolucije, začete pred približno pol milijarde let.

Takrat so se nekateri od prednikov današnjih vretenčarjev (med katere sodijo živali s hrbtenico – tudi ljudje) začeli zakopavati v morski mulj in se prehranjevali s filtriranjem tega mulja.

Te živali so imele tako stranske oči kot sredinsko strukturo s fotoreceptorji (celicami, občutljivimi na svetlobo) za zaznavanje svetlobe.

Oči so se pri naših prednikih razvile dvakrat

V desetinah milijonov let pa so stranske oči zlagoma izgubili ter se začeli zanašati predvsem na to sredinsko strukturo za zaznavanje smeri in razlikovanje med dnevom ter nočjo na površju.

Profesor Thomas Baden, nevroznanstvenik z univerze Sussex, ki je sodeloval pri raziskavi, je za BBC Science Focus povedal: "Potreba po tem, da veš, kateri del dneva je, ali kje sta gor in dol, če si v globoki vodi, ne izgine. Zato domnevamo, da smo takrat izgubili prvotne stranske oči, vendar ohranili prvotno sredinsko oko, ker je bilo za to najbolj uporabno."

Veliko pozneje, ko so naši predniki zapustili mulj in ponovno zaživeli v vodi, so se deli tega "tretjega očesa" razvili in se premaknili na stran glave ter oblikovali eno ključnih struktur današnjega očesa, mrežnico.

V naslednjih milijonih let so se razvile še druge očesne strukture, na primer leča, in razvoj je postopoma privedel do očesa, kakršnega pri vretenčarjih poznamo danes.

To pa pomeni, da sta se češerika in sodobno oko, kakršnega najdemo pri mnogih živalih (in ljudeh), razvila iz skupne starodavne strukture.

Nekatere vrste imajo tretje oko še vedno vidno in razvito

Nekatere vrste imajo tretje oko še vedno vidno in razvito, saj ima poleg mrežnice tudi leči.

Znanstveno temu očesu pravijo "parietalno" (temensko), saj je običajno umeščeno na temenu.

Parietalno oko je vidno pri nekaterih dvoživkah in plazilcih, na primer pri ameriški volovski žabi (na sliki zgoraj) in novozelandskem plazilcu tuatari (na sliki spodaj).

Pri obeh je parietalno oko vidno predvsem pri mladih osebkih, pri starejših pa jih prekrije koža ali luske.

Tuatarino tretje oko ima poleg mrežnice tudi lečo, podobno kot običajne oči.

Njegova glavna naloga pa ni zaznavanje podrobnih podob, temveč sprememb svetlobe, predvsem svetlobe, ki prihaja z neba.

To tuatari pomaga uravnavati cirkadiani ritem in vsakodnevno vedenje, na primer kdaj se nastavljati soncu ali kdaj se skriti.