Tovornjaki vsak dan na slovensko obalo zvozijo za skoraj olimpijski bazen vode. Pridelek poljščin je ponekod tudi pol manjši od običajnega. Struge številnih rek in potokov so presahnile. Rekordno je upadla gladina podzemne vode. Sneg v gorah se je stalil že zdavnaj. Na obilnejšo pošiljko dežja čakamo že več mesecev.
O tem, kako preprečiti, da bi se s težavami zaradi pomanjkanja vode spopadali vse pogosteje, smo se pogovarjali s hidrogeologom prof. dr. Mihaelom Brenčičem z Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, strokovnjakom za varovanje podzemnih voda in oskrbo s pitno vodo. Podzemna voda je v Sloveniji vir pitne vode za kar 95 odstotkov prebivalcev.
Dr. Brenčič je predsednik Slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov in član Slovenskega društva za zaščito voda. Med drugim se je zelo angažiral v lanski kampanji proti spremembam zakona o vodah, ki so bile nato zavrnjene na referendumu.
Na eni strani poslušamo, da je Slovenija bogata z vodo, da imamo skoraj idealne pogoje za izkoriščanje podzemnih voda itd. Na drugi strani pa ob trenutni suši prihajajo opozorila o velikem padcu gladine podtalnice, iz katere črpamo 95 odstotkov pitne vode. Kako varna je v Sloveniji oskrba s pitno vodo?
Če govorimo o državi kot celoti, lahko rečemo, da razpolagamo z velikimi količinami vode. Vendar pa naravne danosti niso povsod enake, zato je porazdelitev podzemne vode neenakomerna. Polovica države ima opravka s kraškimi vodonosniki, ki imajo svoje specifike, na drugi strani imamo opravka z velikimi ravninami, kot so Ljubljansko, Dravsko in Ptujsko polje … Vsaka od teh pokrajin ima svoje hidrogeološke značilnosti.
Ni torej težava količina vode, ampak njena razporeditev.
Kras kot celota vsebuje ogromne količine podzemne vode, vendar ima ta zelo posebne značilnosti. Najlažje si to recimo predstavljamo, če opazujemo kakšen velik kraški izvir v Sloveniji, denimo Hubelj nad Ajdovščino. Danes iz njega komaj kaj priteče. Ob visokih vodah, po močnem jesenskem deževju, pa je fascinantno, koliko vode priteče. To ni več potok, ampak mogočna reka.
Za Kras je značilno, da ima zelo velika nihanja količine vode in velika nihanja se potem odražajo na izvirih. Če te izvire uporabljamo za vir pitne vode, lahko nastanejo težave.
Na Obali je problem, da je na izviru Rižane najmanj vode na razpolago ravno takrat, ko so potrebe po vodi največje – ob visokih temperaturah ljudje že tako porabimo več vode, na Obali pa se hkrati zaradi turistov močno poveča tudi število porabnikov vode. In potrebe po vodi se poleti podvojijo.
Da pa ima Obala take težave pri oskrbi s pitno vodo, je glede na razpoložljivost vode v državi milo rečeno nekorektno in povsem nepotrebno.
Kaj mislite s tem?
Kot rečeno, v Sloveniji ni problem količina vode, temveč njena razporeditev. S povezovanjem vodovodov bi lahko že davno rešili težavo. Samo dogovoriti se ne znamo. Že desetletja je jasno, da Obala potrebuje dodaten vodni vir, ker pa se nam ni in ni uspelo poenotiti o rešitvi, jim danes vodo vozimo s tovornjaki, namesto da bi voda lahko k njim pritekla po ceveh.
Polnjenje vojaških cistern za oskrbo Obale / Valter Leban (BOBO)
Rešitev je torej v povezovanju vodovodov?
Povezanost regionalnih vodovodnih sistemov bi prinesla več stvari. Kot prvo bi s tem povečali odpornost proti podnebnim spremembam, prav tako pa bi bila s tem oskrba veliko varnejša. Ne gre samo za vprašanje količine vode, varovati je treba tudi kakovost vode. In če se zgodi nesreča, kot denimo z razlitjem kerozina na Obali nedolgo nazaj, je onesnaženi vir mogoče začasno nadomestiti z drugimi.
To seveda mora biti pobuda države. Žal pa smo pri sprejemanju dolgoročnih, strateških odločitev pri nas zelo slabi. Celo v stroki se vedno znova pojavljajo razhajanja. Kot država, kot družba bi morali te delitve res čim prej preseči.
Če ne bomo naredili nič, če bomo pustili stvari tako, kot so zdaj, bomo imeli vedno večje težave. Potem se nam bo Rižana zgodila še drugod.
Je v zvezi z vodooskrbo Obale del rešitve tudi zajetje Padež, ki ga del stroke in politike zelo zagovarja?
Gotovo je tudi zadrževanje vode v zadrževalnikih del rešitve, ne more pa biti to edina rešitev. V primeru Padeža se težko natančno opredelim do sprejemljivosti rešitve, ker je ne poznam dovolj. Vsaka taka tehnološka rešitev ima svoje dobre in slabe strani. Zdi pa se mi, da ne znamo pretehtati, na katero stran se pri Padežu nagiba tehtnica.
Vodni zadrževalnik Vogršček (Denis Sadiković/N1)
Gradnja zadrževalnikov za seboj potegne ogromno problemov. Lep primer je zadrževalnik Vogršček v Vipavski dolini, ki praktično od dokončanja ne deluje tako, kot je bilo načrtovano. Vse vlade od osamosvojitve so se ukvarjale z njim, trenutno poteka obsežna in draga sanacija, ki bi morala biti že zdavnaj končana … Nesporno pa vodo za namakanje v kmetijstvu nujno potrebujemo, vendar je potreben tudi temeljit premislek, katere poljščine je smiselno namakati in katerih ne.
Pri gradnji zadrževalnikov in podobne infrastrukture se hitro pojavijo civilne iniciative, ki jih skrbi spreminjanje njihovega lokalnega okolja za potrebe drugih. Predstavljam si, da bi bili tudi v primeru povezovanja vodovodnih sistemov zelo glasni tisti, ki bodo nasprotovali razdajanju “njihove” vode.
V Sloveniji je voda naravno javno dobro. Lanskoletni referendum o zakonu o vodah je zelo dobro pokazal občutljivost ljudi za to vprašanje. To je voda, ki je od vseh nas, v tem kontekstu je treba razmišljati. Ne nazadnje smo pravico do pitne vode vpisali v ustavo.
Problem oskrbe s pitno vodo je treba na ravni države reševati celostno. Tukaj ne bi smelo biti prostora za t. i. učinek NIMBY (“ne na mojem dvorišču”).
Egon Parteli/N1
Pravite, da na ravni celotne Slovenije oskrba s pitno vodo ni ogrožena. A na spletni strani Društva za zaščito voda je zapis predsednice dr. Marjetke Levstek, ki pravi, da bi “še ena sezona z nezadostnim obnavljanjem količin podzemnih voda lahko že v prihodnjem letu povzročila težave pri oskrbi s pitno vodo, s kakršnimi se v Sloveniji še nismo srečali”.
Pri tej izjavi bi bil malo bolj previden. Podzemne vode je zelo veliko, je pa, kot sem že rekel, razporejena zelo neenakomerno. Problem lahko nastane pri majhnih vodovodnih sistemih, majhnih zajetjih.
V Ljubljani, kjer je vodonosnik ogromen, pa si upam trditi, da težav ne bi bilo. Tudi če si zamislimo kataklizmični scenarij, ko eno leto v Ljubljani ne bi padla niti kaplja dežja, bi še zmeraj imeli dovolj vode.
Bi pa to pomenilo, da ne bi več porabljali zgolj plasti podzemne vode, ki se sproti obnavljajo, ampak bi načeli zaloge podzemne vode, ki jim pravimo geološke zaloge. Dolgotrajno izkoriščanje geoloških zalog pa bi verjetno lahko povzročilo probleme.
ARSO
Ljubljana: Tudi v najizdatnejših virih rekordno nizke ravni podzemne vode
Letošnja suša je močno nižala gladino podzemne vode na zajetjih, ki jih upravlja ljubljansko javno podjetje VOKA Snaga. “Trenutno beležimo gladine podzemne vode, ki se približujejo ali pa so že pod najnižjimi doslej izmerjenimi gladinami podzemne vode,” navaja dr. BrigitaJamnik, ki je na VOKA SNAGA odgovorna za skladnost pitne vode. “V primerjavi z letom 2003, ko smo najnižje nivoje podzemne vode na Ljubljanskem polju beležili v začetku oktobra, te vrednosti letos dosegamo že dva meseca prej.”
Ne glede na pričakovano zniževanje gladin podzemne vode vse do jeseni pa, kot poudarja, “zaradi zadostnih razpoložljivih količin ne pričakujemo, da bi bilo za nemoteno oskrbo potrebno omejiti uporabo pitne vode, razen lokalno.”
Zanimalo nas je tudi, kako se upadanje gladine podzemne vode pozna v največji in najpomembnejši ljubljanski vodarni v Klečah. V tamkajšnjih vodnjakih vodo zajemajo na globini med 40 in 60 metrov, z vodo napolnjene peščeno-prodne plasti pa segajo do 100 metrov globine. “Na območju vodarne Kleče je gladina letos v začetku avgusta 2 metra nižje kot lani v tem času, okrog 31 metrov pod površino.”
Tina Kosec/BOBO
Vode ne bo kar zmanjkalo, pomirja Brigita Jamnik. “Obstaja pa možnost, da se bo v letošnjem sušnem letu količina voda, s katero se v povprečju obnavljajo vodni viri, zmanjšala za več kot tretjino. Pomembno je razumeti, da že stoletje in več izkoriščamo le del obnovljivih količin vodnih virov, zato vodnih virov ne izčrpavamo. Če pa se vodne zaloge ne bi obnovile vsaj na letnem nivoju in bi se suša nadaljevala v prihodnje leto ali še dalj, bi lahko tudi tam, kjer je vode trenutno dovolj, krepko posegli v neobnovljiv del količin vodnih virov, kar bi lahko povzročilo dalj časa trajajoče ali trajno znižanje gladin.”
Po Arsovih navedbah imamo trenutno v dveh regijah, na Primorskem in Gorenjskem, tudi izjemno sušo podzemne vode. Izrazita suša podzemne vode je denimo tudi v ljubljanski regiji.
Ne govorim o tem, da ni suše. Suša je po vseh kriterijih izredna. A eno so sezonska nihanja gladine podzemne vode, nekaj pa so celotne zaloge. Ljubljana ima denimo zaradi naravnih danosti zelo velike geološke zaloge vode.
Izsušeno barje Hraše na Gorenjskem (Žiga Živulović jr./BOBO)
Ne razumite me narobe, čas je za ukrepanje. Razmere so resne, ni pa razloga za neko neracionalno paniko. Vode je dovolj za vse, če bomo z njo ustrezno ravnali in gospodarili. Če ne bomo naredili nič, pa se nam bodo zagotovo dogajale vedno večje krize.
O suši moramo začeti govoriti takrat, ko imamo vode na pretek. Ko vode enkrat zmanjka, smo lahko samo še varčni.
Pravzaprav se je treba, figurativno, o suši pogovarjati takrat, ko imamo poplave. Bistvo naše strategije boja proti poplavam je namreč še zmeraj, da skušamo vodo čim prej odvesti. Ampak vodo bi bilo treba na neki način zadržati. Ne nujno tako, da zgradimo velike zadrževalnike, predvsem je treba spremeniti naravo vodotokov.
Treba je začeti razmišljati, kje lahko nazaj vzpostavimo naravne sisteme in damo vodi prostor, da se ob poplavljanju razlije. Ker takrat, ko se lahko razlije, se razlije tudi tako, da napaja podzemno vodo.
Imate v mislih kakšen konkreten projekt?
Več bi lahko na primer naredili za izboljšanje urbanega vodnega kroga v Ljubljani. Nedavno so bili vsi podvozi pod železniško progo ob neurju zaliti. In kaj smo s to vodo naredili? Šla je po kanalizaciji, takoj ko so jo lahko izčrpali. A to vodo bi morali zadržati. Poskrbeti bi morali, da bi se lahko infiltrirala v podzemno vodo. V mestih potrebujemo več prepustnih površin, po katerih lahko voda pronica v zemljo.
Več bi morali narediti za obnavljanje podzemne vode v urbanih okoljih. Gradaščica je od Vrhovcev do Trnovega, pri katerem se izlije v Ljubljanico, ujeta v betonski kanal. Tudi tu bi morali poiskati rešitve, da se voda dlje časa zadrži in da ji omogočimo infiltracijo v tla.
Nisem si predstavljal, da bo kdaj Gorenjsko pestila suša.
Problem Gorenjske je pomanjkanje snega v zadnjih letih. Snežna odeja se obdrži vse krajši čas in je vse tanjša. Sneg je izjemno pomemben za napajanje vodnega kroga. Zelo radi govorimo, da so Alpe vodni stolp Evrope. A ta deluje samo, če ima sneg.
ARSO
Brez snega se spremeni narava napajanja vodonosnikov. Sneg pomeni zalogo vode, ki se s taljenjem sprošča relativno počasi, sploh v primerjavi s kakšno intenzivno nevihto, ko naenkrat pade velika količina vode in potem tudi hitro odteče.
Kaj pa zmanjševanje količine snega pomeni za dolgoročno napajanje podzemne vode?
Večina podnebnih scenarijev Sloveniji na letni ravni ne napoveduje izrazitega zmanjšanja količine padavin. Bodo pa drugače razporejene, z daljšimi sušnimi obdobji in bolj intenzivnimi padavinami.
Povečana energija v ozračju zaradi povišane temperature povzroča, da voda bolj “niha” v sistemu.
Primanjkljaj snega že ima vidne posledice. Kot primer navedimo dinamiko reke Radovne v Triglavskem narodnem parku, v kateri postaja voda toplejša, to pa vpliva na spreminjanje ekosistema v njej.
Vodotoki v visokogorju imajo tako imenovani snežno-dežni režim. To pomeni, da je odtok vode v tem sistemu bolj vezan na sneg kot dež.
Slap Savica (Jaka Vinšek/BOBO)
Snežni odtok je včasih na izviru Savice predstavljal tudi do 70 odstotkov vse vode. Danes je ta delež že pod 50 odstotkov. Brez snežnih zalog pa voda hitreje odteče in je manj enakomerno razporejena čez leto, to pa vpliva tudi na obnavljanje podzemne vode.
Ali suša lahko vpliva tudi na kakovost podzemne vode?
Lahko. A na udaru so, kot rečeno, predvsem manjši vodni viri, ki recimo oskrbujejo do 50 ljudi ali pa mogoče nekaj sto. Ko v takem zajetju upade količina vode, začne voda tudi počasneje krožiti, kar lahko v primeru prisotnosti onesnaževal pomeni povečano koncentracijo teh snovi v vodi.
Pri velikih sistemih, kot je recimo ljubljanski vodovod, se to ne bo zgodilo. Ali pa se lahko zgodi na primer v nekem zelo skrajnem primeru. Šibki člen v verigi so gotovo mali vodni viri, najodpornejši proti takim dogodkom pa bi bili integrirani vodovodni sistemi, o katerih sem že govoril.
Zagovarjate povezovanje regionalnih vodovodov. Ali si v prihodnje predstavljate tudi recimo nacionalno ali celo evropsko vodovodno omrežje, po vzoru električnega omrežja?
To, da bi imeli nacionalno vodovodno omrežje, je na neki način utopija. Nisem povsem prepričan, da je s strokovnega vidika smiselna. Trenutno se mi zdi najbolj ključna gradnja regionalnega vodovodnega sistema za jugozahodno Slovenijo. Ker če tega sistema ne bomo vzpostavili, se bodo težave tega predela pri oskrbi z vodo glede na podnebne scenarije le še poglabljale.
Zaradi suše prizadeta koruza (Žiga Živulović jr./BOBO)
Kar zadeva čezmejne vodovodne povezave, nekatere obstajajo že danes. Ne nazadnje slovenska obala iz Istre v normalnih razmerah že danes dobi nekaj vode. V preteklosti so že obstajale zamisli, po katerih bi Slovenija dobavljala nekaj vode v Italijo, vendar pri oskrbi s pitno vodo države še vedno gledajo zgolj na svoje interese.
Bojim se, da bo treba vložiti še zelo veliko energije, da bomo tako razmišljanje presegli, in da bo preteklo še veliko vode, preden bomo lahko govorili o čezmejni integrirani oskrbi z vodo.
Večkrat napol v šali rečemo, da bo v prihodnosti Slovenija izvažala vodo, da bo to naša nafta. Kako realno je to v resnici?
Dokler imamo doma toliko problemov z vodooskrbo, bi bilo zgrešeno razmišljati o izvažanju vode. Že izvažanje ustekleničene mineralne vode, o čemer se velikokrat pogovarjamo, se je izkazalo za zahtevno nalogo, zelo malo smelih načrtov se je uresničilo.
Na področju ustekleničene vode imamo peščico globalnih blagovnih znamk, večinoma pa gre za regionalne znamke, ki segajo čez nekaj držav. Večina ustekleničenih voda je zelo “lokalnih”. In tako bo tudi ostalo. Na eni strani danes ekonomsko in trajnostno ni smiselno iz Ljubljane voziti vode na Arabski polotok, prav tako je voda zelo občutljiv produkt, ki na daljših transportnih poteh hitro izgubi začetno kakovost.
Govoriti o vodi kot o nafti enaindvajsetega stoletja se sliši zelo “seksi”. A vodni viri morajo biti rešeni na lokalni oziroma regionalni ravni. Da pa bi voda postala globalna dobrina, s katero se trguje, se mi zdi zelo malo verjetno. Gre bolj za posledico kapitalističnega razmišljanja, kako naravnim virom, ki so last vseh, postaviti ceno.
Bi morali več postoriti na področju nadzora nad individualno rabo vode? V zadnjih letih se je denimo zelo povečalo število montažnih bazenov, skoraj vsaka druga hiša ga ima poleti na vrtu. Je to za vas sprejemljivo?
Varčno ravnanje z vodo mora biti aktualno vedno, tudi takrat, kadar je vode veliko. To je eden temeljnih postulatov. V Sloveniji vsak od nas porabi med 130 in 140 litrov vode na dan. Če to primerjamo z nekaterimi razvitimi zahodnimi državami, je to relativno vzdržno.
Enoznačnega odgovora o bazenih sicer ne morem dati, gotovo pa gre na neki način za razmetavanje z vodo. Mislim, da ni primerno, da ima vsak svoj bazen, to mora biti urejeno na ravni skupnosti.
BOBO
Na zahodni obali ZDA se denimo vsako leto spopadajo s pomanjkanjem vode, hkrati pa porabijo od 200 pa celo do 400 litrov vode na prebivalca, ker vsak polni svoj bazen in intenzivno zaliva zelenico. Takšno početje gotovo ni vzdržno.
Tudi pri nas na Obali se bodo verjetno morali resno vprašati, ali bodo še naprej do nezavesti forsirali turizem. Zaradi turistov se potrebe po vodi zelo povečajo.
Ob visokih cenah zemeljskega plina in drugih fosilnih goriv se mnogi odločajo za namestitev toplotnih črpalk, ki so tudi okoljsko mnogo bolj sprejemljive. Nekatere od teh za ogrevanje izkoriščajo toploto podzemne vode. Ali je tovrstnih toplotnih črpalk lahko preveč in kako lahko vplivajo na podzemno vodo?
To je zelo relevantno vprašanje, s katerim se stroka vedno bolj ukvarja. Analize ne kažejo, da bi posamezne toplotne črpalke lahko povzročale težave. Ni pa še povsem jasno, kaj bi se zgodilo, če bi bilo na razmeroma zgoščeno poseljenem območju teh črpalk veliko.
Če namreč iz globine odvzamete preveč toplote, lahko območje na dolgi rok lokalno ohladite in izgubite vir toplote za ogrevanje. Poročila iz Nemčije, v kateri so to že bolj podrobno preučevali, kažejo, da se to lahko zgodi. Treba je ostati pozoren.
Ljubljanska občina trenutno gradi kanalizacijski vod C0, ki bo odpadne vode izpod Šmarne gore odvedel na centralno čistilno napravo. Nasprotniki opozarjajo, da bo kanal tekel preblizu glavnega ljubljanskega vodnega zajetja v Klečah, na občini vztrajajo, da bodo lahko na tak način ukinili več tisoč greznic in zmanjšali ogroženost pitne vode. Kakšen je vaš pogled?
Zgodba kanala C0 ni črno-bela. To je dolgo načrtovani kanal, načrti zanj obstajajo že od 70. let prejšnjega stoletja. A tehnologija čiščenja odpadnih voda je od takrat močno napredovala in rešitve, zamišljene pred desetletji, niso več rešitve, ki so smiselne za današnji čas.
Vsi v stroki se strinjamo, da je v ljubljanski aglomeraciji nujno treba urediti kanalizacijo. Danes namreč ta onesnažuje reko Savo, ki napaja vodonosnik ljubljanskega Ljubljanskega polja, s katerim se tako zelo radi pohvalimo.
Ob tem pa del stroke, vključno z mano, opozarja, da bi morali kanal C0 speljati po drugi trasi, ki bi manj ogrožala zajetje v Klečah. Obstajajo tehnološke možnosti, da bi ta kanal tekel drugod, in pri tako veliki investiciji tudi nekaj višji stroški ne bi bili usodni.
Nobena kanalizacija na tem svetu ni absolutno tesna in vsak kanalizacijski vod je potencialno ranljiv, denimo v primeru potresov. Tveganje za morebitno onesnaženje bi bilo preprosto manjše, če bi kanalizacijski vod speljali po drugi trasi.
Gradbišče kanala C0 / Borut Živulović (BOBO)
Po kateri?
Lahko bi šel po levem bregu reke Save. Če smo bili sposobni zgraditi avtocesto čez Rebrnice, bi bili verjetno tudi kanal sposobni zgraditi po malo bolj neravnem terenu. Druga varianta bi bila, da bi kanal speljali po Celovški cesti.
A kanal C0 je danes praktično že dejstvo, do dokončanja naj bi manjkalo samo še nekaj metrov. In ta kanal je zdaj realnost, s katero bomo v prostoru morali živeti in ga ustrezno nadzorovati in vzdrževati. Na žalost.
Kako bi se morali po vašem mnenju, kar zadeva oskrbo z vodo, še pripravljati na zaostrovanje podnebnih sprememb?
Zelo pomembno se mi zdi, da vodi v vodotokih omogočimo, da se dalj časa zadrži v strugah in da ima čas za infiltracijo v podzemlje. Zelo majhen delež vodotokov v Sloveniji ima naravno strugo. Skoraj v vseh vodotokih smo odstranili meandre, ki so zadrževali vodo. Zdaj ta voda samo “švigne” mimo nas po kanalu. Vsaj določene odseke rek bi bilo nujno “renaturirati”, vrniti v bolj naravno stanje.
Prazna struga reke Pšate / Marjetka Levstek
Treba je začeti razmišljati, kako bomo začeli uporabljati tako imenovano “sivo” vodo, ki odteče iz naših umivalnikov in tušev. Zakaj ne bi z njo splakovali stranišč? Treba je začeti razmišljati o zbiranju in uporabi padavinskih voda v urbanih okoljih. Treba je začeti razmišljati, kako uporabiti vodo na iztoku iz čistilnih naprav.
Predvsem pa je treba ohraniti fokus tudi takrat, ko bo padlo veliko dežja. Jeseni bo verjetno voda prišla nazaj. Verjetno bomo imeli spet poplave. In obstaja zelo velika verjetnost, da bomo takrat na sušo spet pozabili. Do naslednje.
Takrat se bomo verjetno pogovarjali, zakaj še vedno dopuščamo gradnjo na poplavnih območjih …
To je absolutno praksa, ki bi jo morali odpraviti. Samo poglejte, kaj se dogaja na Ljubljanskem barju. To je poplavno območje in prostorsko planiranje, kot ga imamo na jugu Ljubljane, je dolgoročno nevzdržno.
Vsaka novogradnja ima višji nasip. In to v prostoru, kjer se voda razliva. Če dviguješ nasipe, prej ali slej dviguješ tudi nivo vode, ker voda zaradi vseh nasipov nima več prostora.
Tiste hiše, ki so bile na Barju zgrajene pred 50 leti, imajo danes že prenizke nasipe in bodo ob naslednji poplavi pod vodo. Zadnje večje poplave na Barju so bile leta 2014. In ljudje, ki so živeli na Barju, pri hiši niso imeli škornjev?! Ko sem bil otrok, je v tem delu Barja, kjer se danes tako intenzivno gradi, pred vsako hišo stal čoln.
Voda na Barju je vedno bila. Včasih je tudi suša, ampak vsa ta voda nekoč v paketu pride nazaj.
Menu Item
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje