Perspektiva Cankarjevega doma, avtor Edvard Ravnikar in sodelavci. (Foto: zbirka MAO)
Edvard Ravnikar je bil modernist, učenec slavnega Le Corbusierja in Plečnika - arhitektov, ki bi si bila težko bolj nasprotna - veliki mislec, človek, ki je razmišljal izven okvirjev in ki je imel pred pol stoletja ideje, ki bi jih še danes lahko označili kot drzne. Ob zaključku Ravnikarjevega leta nas je zanimalo, kaj so tiste lekcije, ki so še posebej aktualne in dragocene za današnji čas – za čas, ko se zdi, da javni prostor izginja, ko se soočamo z veliko stanovanjsko krizo, gentrifikacijo, podnebnimi spremembami ... Stanovanjske soseske, odrast, ponovna raba: kaj se lahko naučimo od Ravnikarja?
Cesto in železnico želel umakniti iz Benetk
Ravnikar je “zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države, preoblikoval razumevanje vloge arhitekta 20. stoletja, arhitekturo pa odprl ustvarjalnemu dvomu in nikoli dokončanemu eksperimentu,” je arhitekt dr. Miloš Kosec s Fakultete za arhitekturo zapisal ob razstavi Strukture modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja, osrednji razstavi Ravnikarjevega leta. Kljub temu da je njegovo ustvarjanje zaznamoval povsem drugačen duh časa, pa njegove razmisleke lahko aktualiziramo in se iz njih učimo tudi v 21. stoletju, meni Kosec, ki je tudi kustos omenjene razstave.
Za izhodišče lahko vzamemo njegovo vizijo Benetk. Projekt ureditve Tronchetta, severnega dela tega mesta na vodi, je leta 1964 Ravnikarju prinesel enega od največjih mednarodnih uspehov, ki jih je dosegel v svojem življenju. “Na tem projektu se je ukvarjal s temami, ki so ključne še danes, mogoče celo bolj kot takrat: z vprašanjem, kako prilagoditi strukture nove rabi, in z odrastjo, ki v arhitekturnem smislu predstavlja prav uničenje škodljive infrastrukture 20. stoletja,” razlaga za N1 Kosec.
Projekt za Tronchetto v Benetkah (Foto: zbirka MAO)
Ravnikar je namreč predlagal postopen umik železniške proge in ceste iz Benetk, mesta, ki so ga že takrat oblegali turisti. “Izhajal je iz analize, kakšne so Benetke danes in kakšne naj bi bile v prihodnosti. Razmišljal je, kako bi lahko spet postale prijetno mesto za življenje njenih prebivalcev, ne le, kako ji narediti prijetne za obiskovalce,” pripoveduje Kosec.
Kot ključni moment zatona Benetk je Ravnikar prepoznal gradnjo železniške proge, ki je to mesto v laguni povezala s celino, pozneje pa se je progi pridružila še cesta. “Dva nova nasipa sta radikalno spremenila tokove v tej laguni. Benetke se takrat začnejo bolj pogrezati, bolj poplavljati, to so vse posledice, ki jih vidimo še danes, in to kljub vsem sanacijam.” Zato je predlagal postopen, 30 let trajajoč umik škodljive infrastrukture iz mesta – najprej z uničenjem cestne povezave, nato še železniške. Namesto teh je predvidel povezavo po vodi – med Benetkami in celino naj bi tako vozili zmogljivi visokotehnološki gliserji.
“To je po eni strani radikalen predlog,” pravi Kosec, “po drugi pa zelo pragmatičen.” Ravnikar je namreč na Tronchetto postavil strukture, ki naj bi sprva, ko je mesto še povezano s cesto, služile kot parkirne hiše, ko cestne povezave ne bi bilo več, pa bi se spremenile v stanovanja in v nove kulturne površine. Tako na kraju, kjer je bilo nekoč parkirišče, nastane nova mestna četrt. Na območju nekdanje železniške postaje po umiku proge zraste umetniška univerza. “Ta nova velika umetniška soseska z zelenjem in infrastrukturo ter nova univerza dasta nov zagon lokalnemu prebivalstvu, ki se je takrat že izseljevalo na celino.”
Tronchetto, Benetke. (Foto: Profimedia)
Ta Ravnikarjeva kompleksna rešitev zaradi političnih razlogov sicer ni bila uresničena. Več kot pol stoletja pozneje pa nam kljub temu služi kot ilustracija, da so Ravnikarjevi projekti v času spopadanja s podnebnimi spremembami in družbeno neenakostjo, počasnim razpadanjem družbe in gentrifikacijo še bolj aktualni kot takrat, ko so bili narejeni, poudarja Kosec.
Leto 2023, ki se izteka, je vlada na pobudo ministrstva za kulturo posvetila arhitektu Edvardu Ravnikarju (1907 – 1993). Letos smo v Sloveniji tako obeležili 30-letnico njegove smrti in počastili njegovo delo in življenje.
Mesto kot proces, ne podoba
Ena od za današnji čas aktualnih in dragocenih Ravnikarjevih maksim je bila “mesto kot proces, ne mesto kot podoba”. Kosec pravi, da je Ravnikar o tem pisal sredi gradnje Trga revolucije v Ljubljani, danes Trga republike. Gre za monumentalen poseg v takrat provincialno Ljubljano, ki je nastajal več kot dvajset let. “Redko se zgodi, da se tako velik in pomemben del mesta tako dobro vklopi v staro mestno jedro, ne da bi hkrati poskušal oponašati to staro mesto,” poudarja Kosec.
Po njegovih besedah ključen del trga niso stavbe, ampak praznina med njimi. “To veliko praznino trga s starim mestnim jedrom povezujejo manjše praznine – gre za serijo majhnih trgov, prehodov in pasaž, ki skrbijo za to, da nisi preveč šokiran, ko vstopiš v to veliko novo praznino, ki se odpre med stolpnicama.”
Gradbišče Trga revolucije. (Foto: Janez Kališnik, zbirka MAO)
Ravnikar se je v času gradnje trga veliko ukvarjal z vprašanjem, kako bodo ljudje uporabljali ta prostor. “Manj kot sama podoba ga zanima dolgotrajna perspektiva teh prostorov, ki jih gradi, zanima ga, kako bodo ljudje tam živeli. Zanima ga torej proces – in ta je vedno odprt. Ne moreš vedeti, kako se bo življenje tam odvijalo,” pravi Kosec.
Stolpnici na Trgu republike, nekdaj Trgu revolucije. (Foto: Janez Kališnik, zbirka MAO)
Sogovornik vidi v današnjem načinu urejanja mesta velik kontrast s to Ravnikarjevo filozofijo. “Danes je v prvi vrsti skrb za podobo, kar lahko vidimo že v razvpitem geslu ’Ljubljana, najlepše mesto na svetu’. Namesto da bi se ukvarjali z vprašanjem, kako bi bilo to lahko najbolj solidarno ali najbolj varno mesto, mesto enakih priložnosti, kreativno mesto – vse to namreč vključuje procese – se ukvarjamo s podobo, z zunanjo lepoto. Od najbolj kompleksnega izuma civilizacije, kar mesto je, kjer je treba urediti promet, javne prostore, sobivanje zelo različnih ljudi, ki so pogosto v konfliktu, se ukvarjamo z vprašanjem, kako bo mesto videti. To je neposredno v konfliktu z Ravnikarjevo tezo, da se je treba truditi ne za to, kako bodo stvari videti, ampak kako bodo funkcionirale. Samo tako je mesto ne le prostor konfliktov, ampak tudi prostor razreševanja konfliktov. Če poudarjaš samo podobo, to implicitno pomeni izrinjanje celih skupin prebivalstva. To vidimo v mestu, ki se gentrificira. Pomembne so fasade, manj, kaj se za njimi dogaja. Ogromno ljudi se izseljuje, ker si te lepote ne morejo privoščiti. To je tragika 21. stoletja, v Ljubljani in drugje,” je kritičen Kosec.
Cankarjev dom, velika sprejemna dvorana. (Foto Kristina Bursać, arhiv CD)
“Danes je strukturnega, globinskega razmisleka o mestu malo,” se strinja arhitekt, urbanist in docent na Fakulteti za arhitekturo Aleksander Ostan. Odsotnost celovitega, strokovnega, interdisciplinarnega pristopa k urbanizmu se zrcali tudi v dveh značilnih sindromih. Prvega v stroki poimenujejo NIMBY in je kratica za angleško besedno zvezo “not in my back yard” (v prevodu “ne na mojem dvorišču”), kar pomeni, da pri načrtovanju novih ureditev, četrti, cestnega omrežja in drugih posegov v prostor ljudje predloge načeloma sicer sprejmejo, dokler se ne dotaknejo njihovega dvorišča, njihove lastnine, njihovega partikularnega interesa.
“Tukaj se kaže individualizacija in partikularizacija družbe, kjer večinoma umanjka povezovalno tkivo,” opozarja arhitekt. Pri politiki pa se po njegovih besedah rad manifestira sindrom NIMET, “not in my election time“, torej miselnost “To bi bilo dobro narediti, a ne v mojem mandatu”. “Politiki razmišljajo večinoma o projektih, ki prinašajo hitre politične točke,” ugotavlja Ostan.
V Ljubljani je eden od nujnih strukturnih projektov, ki bi ga mesto in država po njegovih besedah morala izvesti, poglobitev železnice. “To bi povezalo mesto in rešilo marsikateri strukturni problem Ljubljane, a ker gre za kompleksno temo, ki bi terjala veliko časa, energije, povezovanja in ki v času gradnje večinoma ne bi bila priljubljena, se mestna oblast tega dolgoletnega gordijskega vozla ljubljanskega urbanizma ne loti. Po drugi strani pa vidimo množico pretežno kozmetičnih ureditev ali pa trmastno vztrajanje na temah, ki strokovno že dolgo več niso utemeljene – takšen primer je denimo garaža pod tržnico, katere gradnja v najobčutljivejši sredici zgodovinskega mesta bi bila anahronizem in poseg onkraj resnega razmisleka, ki – poleg siceršnjih urbanih tem – ne bi upošteval sodobnih paradigmatskih sprememb, od trajnostne mobilnosti do zelenega prehoda.”
Veliko Ravnikarjevega razmišljanja bi nam danes lahko prišlo prav:
Edvard Ravnikar. (Foto: zbirka MAO)
“O Ljubljani imamo predstave, ki niso vedno enake. Sami si želimo hrupnega velemesta z močnim prometom in gosto, visoko zazidavo. Tujci, ki prihajajo k nam, nam odpirajo oči za njeno manjše merilo, mir, bujno zelenje, lepo tradicionalno arhitekturo, ki je številna mesta nimajo. Ti vidijo tudi okolico z majhnimi mesti in gosto mrežo zanimivih in lepih krajev v izredno lepi pokrajini s svežim zelenjem, bistrimi vodami, zanimivimi cestami in kulturnim prebivalstvom. Kako naj torej bo? Prav bi bila srednja mera. Ljubljana rabi nedvomno več mestnega, boljši promet, višji stanovanjski standard, še mnogo več javnih zgradb vsake vrste, obenem pa ne bi smeli žrtvovati neštetih kvalitet, ki so vedno bolj vidne in dragocene.”
Edvard Ravnikar
Nemalokrat v nemilosti oblasti
Pomanjkanje dolgoročne vizije pa se danes ne kaže samo na ravni mesta, ampak tudi države, meni Ostan. “Ravnikar je bil tudi velik zagovornik prostorskega urejanja. Politika je imela in ima še danes žal vse premalo posluha za stroko. Kako hude posledice ima lahko odsotnost tega zavedanja, so nam pokazale avgustovske poplave – kaj žanjemo v smislu stihijskega prostorskega načrtovanja, urbanizma in gradnje, odsotnosti politične volje, pa tudi kakovostne in načelne stroke, ki ne zmore avtonomno, argumentirano in pokončno parirati politiki. Takšna drža je sicer naporna in projektanta lahko stane marsikaterega projekta, a je hkrati tudi etično nujna.”
Tudi Ravnikar je bil zaradi svoje drže, ki se ni uklanjala nobeni politiki, nemalokrat v nemilosti oblasti. A prav ta drža je bila dragocena, saj je omogočala predanost stroki, ne glede na spreminjajoče se barve vladajočih, menita sogovornika.
“Prostor je pravzaprav edina skupna posoda, v kateri živimo in delujemo,” opozarja Ostan. “Pri nas se še vedno ne zavedamo dovolj dejstva, da so posegi v prostor večinoma ireverzibilni. Odločevalci pa tudi javnost ne razumejo, da je treba razmišljati dolgoročno, racionalno in ustvarjalno hkrati.”
OLO Kranj. (Foto: Janez Kališnik, zbirka MAO)
Stanovanjske soseske – celovite enote v razvoju mesta
Ravnikar se je ukvarjal tudi s stanovanjsko problematiko. S svojimi učenci je nastavil model soseske za pet tisoč prebivalcev, ki je imela po besedah Miloša Kosca zelo velike posledice za jugoslovanske in še posebej slovenske soseske. “Te soseske niso bile spalna naselja, ampak celovite enote v razvoju nekega mesta. Skupaj z javnim prostorom, parki, igrišči, trgovinami, zdravstvenimi domovi, vrtci in šolami. Zavedal se je, da ko gradiš sosesko, gradiš del mesta.”
Modela nove soseske, ki bi ustrezala bivanju v 21. stoletju in vsem njegovim specifikam, nimamo. “Današnja gradnja je preprosto neki večji ali manjši vila blok, ki je izrazito asocialna prostorska kreacija,” opozarja Kosec. “Investitorja, ki se loti takšnega projekta, vodi predvsem ekonomski interes, nima pa posebnega interesa, da je to kakovostna, dolgotrajno uporabna gradnja, ki bi imela tudi odprte površine, dostopne tudi ljudem, ki niso lastniki stanovanj. Ta hiša mestu ne daje nič, vzame pa mu še tisto, kar je bilo prej na tem mestu dostopno javnosti. Ustvarja pogoje na avtomobil vezane asocialne družbe prihodnosti. Očitno smo se odločili, da ne bomo proaktivno usmerjali razvoja mest in izboljševali kakovosti življenja vseh meščanov in meščank, ampak da bomo razvoj usmerili zgolj v nova tlakovanja in prenove mestnih jeder, pa še to predvsem zaradi ekonomskih interesov. Prav to je dokaz, kako nujno je, da se v 21. stoletju učimo od Ravnikarja,” poudarja Kosec.
Drugi dokaz, kako premišljen je bil njegov model, je ta, da soseske, ki so jih sicer ustvarjali šele Ravnikarjevi učenci, še danes dobro funkcionirajo. To so denimo Fužine, BS3, Ruski car, Šišenska soseska 7 – tako imenovana petminutna mesta. “Pri nas nimamo sosesk, ki bi bile geti, ločeni od mesta, na manj zaželenih lokacijah. To so soseske, ki omogočajo kakovostno bivanje, kar se je pokazalo tudi v času epidemije, ki je pomenila tudi prostorski pretres za mesto. Če primerjamo kakovost življenja nekoga v vila bloku, kjer je vse vezano na avtomobil, in nekoga, ki se je znašel zaprt v takšni modernistični soseski, kjer je vse dostopno peš, obkroža te zelenje … Tam tudi v tovrstnih izrednih razmerah lahko kar dobro živiš,” pravi Kosec.
In doda, da je pri Ravnikarju ključno razumeti, da je bil zanj projekt modernizacije družbe povezan prav z vprašanjem, kako se bodo gradila stanovanja. Soseske nikoli niso bile izolirane spalne enote, ampak so imele funkcijo kultivacije vsakdanjega življenja. “Te soseske ne v Ljubljani ne v kakem drugem mestu nikoli niso predstavljale izgube, tudi v finančnem smislu ne, ampak vedno neto pozitivni izplen. Ker ustvarjajo prometno, kulturno, družbeno, socialno kohezivno okolje, bistveno bolj kot razpršene mikro investicije, ki danes pravzaprav predstavljajo slovensko nepremičninsko politiko.”
K reševanju današnje stanovanjske krize bi morali pristopiti resno in celostno, poudarja Ostan. “V evropskih mestih, kot sta Dunaj in München, so nepremičninsko politiko, vključno z najemništvom, zgledno uredili. Torej se da. Zdi se, da pri nas ni politične volje, da bi se to področje sistemsko uredilo. Težko je sicer razumeti, zakaj ne bi omogočili celovite prenove stanovanjskega fonda ali gradnje stanovanjskih zasnov, ki bi bile kakovostne, dobro integrirane v zeleno okolje ali v urbano tkivo. S tem bi rešili tudi vrsto drugih problemov, ki jih pogojuje slaba stanovanjska politika – od višje bivalne kakovosti, socialne kohezije pa do akutnih kolon osebnih vozil, ki se vsak dan valijo v prestolnico.”
Hotel Creina v Kranju, 1970. (Foto: Janeza Kališnik, zbirka MAO)
Del krivde tudi na strani stroke. Pristop, ki je nasproten od Ravnikarjevega
Krivdo za navedene probleme arhitekta vidita predvsem na strani odločevalcev, del odgovornosti pa vendarle pripisujeta tudi stroki. “Stroka je pogosto pretirano samozavestna, polna ega, išče rešitve, ki so ekonomsko ali ekološko neutemeljene in podpirajo predvsem samopromocijo ali ozke koristi naročnikov,” je neposreden Ostan. Takšen pristop je povsem nasproten od vloge arhitekta, kot jo je dojemal Ravnikar.
Ostan, ki je v Cankarjevem domu zasnoval razstavo doslej neznanih Ravnikarjevih osebnih risb in kontemplativnih dnevniških zapisov z naslovom Iskanja v risbi, spoznanja v misli, pravi, da je bil Ravnikar svojevrsten univerzalni človek – razmišljal in pisal je o filozofiji, umetnosti, psihologiji ter budno spremljal aktualno dogajanje doma in po svetu. Čeprav se skozi njegovo delo odraža tudi takratni duh časa, je bil izjemno široko razgledan in globoko razmišljujoč intelektualec z občutkom odgovornosti do sveta, v katerem je živel.
“Kategorija, ki jo je pri študiju zelo zagovarjal in poudarjal tudi v v svojih razmišljanjih, je bila etika. Stroka ne bi smela biti predana večkrat površni ali trendovski estetiki, ampak najprej in v prvi vrsti etiki, skozi katero pa se v ustvarjalnem procesu razvije in manifestira tudi celovita estetika. Z današnjo percepcijo bi lahko rekli, da je Ravnikar razumel in čutil globoko zavezo družbi in planetu.”
Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja, kabinet. (Foto: Klemen Ilovar)
Tudi njegov način dela je bil drugačen, kot je bil, denimo, Plečnikov, pravi Kosec. “Zanj arhitekt ni bil več skrivnostni umetnik, zaprt v svojo delavnico, kot je bil Plečnik, ki je bil v bistvu posrednik med naročnikom in uporabniki ali celo med bogom in zemljo. Plečnik ne govori veliko o sovjem procesu delovanja, ne piše. Zapre se v delavnico in tam s svojimi apostoli, učenci, razume svoje delo kot neke vrste umetniško mašo. Gre torej za izrazito sakralizirano vlogo,” pripoveduje Kosec. “Ravnikar ne le, da modernizira to vlogo, ampak jo tudi v mednarodnem kontekstu, če jo primerjamo z drugimi modernisti, radikalno spremeni v smislu, kaj vse lahko arhitekt počne.”
Stol articulum, 1952, avtorja Edvard Ravnikar, Jurij Jenšterle. (Foto: zbirka MAO)
Učil jih je kritičnega razmišljanja
Ravnikar se je med drugim zelo posvečal tudi pedagoški dejavnosti. Pri njem je diplomiralo več kot 660 študentov arhitekture. Marsikomu je, kot pravi Ostan, zaupal celo posamezne segmente projektov, na katerih je takrat delal sam – tako so nekateri njegovi študentje in študentke diplomirali iz tem, kot je na primer glavni vhod v Cankarjev dom.
Pri poučevanju ga je zanimalo, kako oblikovati odprti sistem, kjer eksperimentirajo tako učenci kot tudi učitelj, pojasnjuje Kosec. “Vsi skupaj so usmerjeni proti nalogam, ki še niso razrešene. Ne uči jih obrti, ampak kritičnega razmišljanja – in samega sebe prav tako. Šola postane laboratorij stvari, ki jih še ne znamo delati. In teh stvari je v 50. in 60. letih zelo veliko,” še pravi sogovornik.
Edvard Ravnikar je nekoč zapisal: “Pravico imamo, da se zmotimo, ker je pomota za nas avantura, odklon, ki vodi k resnici. Kako pusta pa je resnica, ki jo arhitekti vedo naprej!” Kosec je ta citat vzel za vodilo pri pripravi razstave v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. “Prav ta citat ogromno pove o njegovi samozavesti. Pogum je, da si upaš povedati, da ne veš, kam greš, in da tako tudi projektiraš.”
