Je soustanoviteljica Poligona, kjer so bili v preteklosti ljudje iz več kot 60 držav in kjer so delali tudi kampanje množičnega financiranja, ki so bile "v globalnem merilu zelo uspešne". Trdi, da je v zadnjih letih v Ljubljani nastala največja zgodovinska produkcijska prostorska stiska za kreativce. V zadnjih tednih opozarja, da razredni boj še nikoli ni bil tako fotogeničen. Eva Matjaž v intervjuju za N1 pravi, da se za leve vlade prodajajo vlade, ki to niso: "Še vedno smo ujeti v to zastarelo ideološko razlikovanje levo-desno."
Leta 2014 ste soustanovili prvi participatorni kreativni center v Sloveniji, Poligon. Kaj vse ste tam počeli? Koliko ljudi je združeval? Delovali ste povsem brez podpore mesta ali države.
Preden se je zgodil Poligon, se je zgodil “folk”. Mi nismo bili neka institucija, ki se prenovi, ljudje pa nato vstopijo v prazen prostor. Mi smo že dve leti pred začetkom Poligona, torej že od 2012, imeli coworking prostor v Kinu Šiška. Glede na to, da so imeli tam zvečer koncerte, čez dan pa je bil prostor prazen, smo jih prosili, če bi lahko na praktikablih vsak četrtek naredili eno tako pisarno za ljudi, ki nimajo delovnega prostora. Že prvič je prišlo 80 ljudi. Kot rečeno, smo se nato enkrat tedensko dobivali dve leti, hkrati pa smo iskali primeren prostor, ki bi bil naš. Tik preden je šel Imos, ki je imel prostore v Tobačni, v stečaj, smo z njimi podpisali pogodbo. V Poligon smo že prišli s 50 ljudmi.
Vsak dan je tam delalo približno 70 ljudi, na leto približno 200, saj nekateri niso prihajali vsak dan. Skupnosti se ne da zgraditi skozi razpise. Mi nismo imeli protokola, da bi ljudi ob prihodu spraševali o njihovih poslovnih idejah in se na podlagi tega odločali, ali bomo nekoga vzeli ali ne. To je bila zelo heterogena skupina ljudi. Pri nas so delali ljudje iz 63 držav.
Skozi čas se je zato vzpostavil še programski del. Veliko ljudi je imelo svoje vsebine – delavnice, tečaje, konference, vzpostavili smo galerijski prostor … Vseh teh šest let, kolikor je Poligon obstajal, smo delali koprodukcije z ljudmi, ki so bili v stiku s tem prostorom. To je bil tudi čas, ko je gospodarska kriza začela kazati zobe, in naš cilj je bil, da naredimo Poligon dostopen, da si ga bodo ljudje, tudi mladi, ki so pravkar zaključili študij, lahko privoščili. Nekateri uporabnine niso plačevali, ampak so jo skompenzirali drugače.
Vse se je dogajalo zelo organsko. Nikoli nismo vedeli vnaprej, kaj bo tisto, kar bodo uporabniki potrebovali. Zato sem kritična do institucij, ki stvari zastavijo zelo rigidno. Tudi če bi bil Center Rog usmerjen v to, da bi postal nekaj podobnega Poligonu, čas danes narekuje neke druge stvari. Tega se ne da kopirati in prenašati, treba je slediti ljudem in njihovim potrebam.
David Lotric photography/Facebook
Poligon je imel poleg delovnega prostora in galerije 3D tiskalnike in maker lab, softwaresko in hardwarsko inženirsko prototipiranje, lesarsko in kovinarsko delavnico ter crowdfunding lab, v katerem so zbrali prek dva milijona sredstev za kampanje množičnega financiranja. Izvedli so več kot 1000 izobraževalnih dogodkov za 50.000 udeležencev.
Do 35. leta človek misli: Saj se bo dalo
Kaj je Poligon pomenil za posameznika in kaj za skupnost?
Ves čas razmišljam, da bi tudi sama morala napisati tekst o tem, kako sem jaz prispevala h gentrifikaciji Ljubljane. Mislim, da je tudi ta samorefleksija potrebna. Ko smo bili še v Kinu Šiška, je prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede tja pripeljala študente. Takrat mi je rekla, da se ji zdi fino to, kar delamo, ker ljudje potrebujejo prostor za delo, vprašala pa me je, ali sem pomislila, da tudi sami prispevamo k nadaljnji fleksibilizaciji trga dela. O tem sem veliko razmišljala. Zato smo poleg tega, da smo ljudem pomagali priti do kruha, vzpostavili tudi “sistemsko linijo”, ki je detektirala probleme, iskala rešitve. Še vedno verjamem, da je ta model edini možen. Tudi če želimo delati velike spremembe, se moramo zavedati, da bo posameznik moral konec meseca še vedno plačati račune.
V tistem času v kulturno-ustvarjalnem sektorju ni bilo nobenih služb. Noro je, kakšen odmev je imela gospodarska kriza. Rekla bi, da je bila med leti 2014 in 2016 najslabša situacija. Denarja, da bi nekaj zagnal, sploh nisi mogel dobiti. Zato smo začeli delati tudi kampanje množičnega financiranja, ki so postale v globalnem merilu zelo uspešne, pomagali pa smo jih spraviti tudi v produkcijo. Med njimi so bili, recimo, Musguard, Zen Egg, Ondu, Kobeiagi, Killims, Chipolo in mnoge druge.
Zelo zgodaj pa smo zajadrali tudi v polje prekarizacije. Opazila sem, da marsikomu manjka ogromno veščin in spretnosti, da bi lahko sam dobro krmaril. Problem je že postavljanje cene za svoje delo. Imeli so težave z načrtovanjem časa. Dajala sem jim delovne liste, da so ugotovili, koliko časa, ki ga sploh ne zaračunajo, porabijo za določen projekt.
foto: Denis Sadiković/N1
Eva Matjaž je raziskovalka in psihologinja, ki je pred letom dni soustanovila sindikat delavcev iz kulturno-ustvarjalnega sektorja Zasuk. S prekarnostjo se ukvarja že iz časov, ko je soustvarjala kreativni center Poligon, ki je v Tobačni povsem odprto in brez razpisov številnim ustvarjalcem zagotavljal delovni prostor.
Prav to je eden od problemov samozaposlenosti. Ves čas si v eksistencialni stiski. Tipičen problem, ki sem ga opažala, je bil ta: ker te je strah, da ne boš dobil projekta, boš pristal na nižjo ceno. A projekt zahteva določen čas, ki ga moraš vložiti. Ko vlagaš in vlagaš ta čas, si tako ves čas v zamudi, saj ne dobiš dovolj denarja in moraš zato jemati še več projektov. Zgodi se inflacija projektov, zato da s petimi projekti dobiš tisto, kar bi moral z dvema.
Ugotovili smo, da tam nekje do 35. leta človek misli, saj se bo dalo. Odlašaš z nekimi osnovnimi življenjskimi odločitvami, recimo z družino, in jih prestavljaš na pozneje. Delaš po 12 ur na dan. Pri 35. letu se zgodi zanimiv prelom. Pojavijo se lahko prve kronične bolezni, ki so posledica desetih ali še več let tega nenehnega stresa. V primerjavi s svojim vrstnikom, ki je redno zaposlen, nisi mogel priti do kredita za nakup stanovanja, zato plačuješ vse višje najemnine, čeprav se ti dohodek ne povečuje.
To vidimo tudi v sindikatu. Vanj se vključujejo večinoma tisti, ki že imajo nekaj izkušenj. V kapitalizmu je tako, da te najprej “pumpajo”: Samo dobro delaj in ne bo nobenega problema. Na neki točki moraš dobiti uvid, da je nekaj narobe s sistemom, ki te lahko, tudi če si talentiran, zmelje.
Govorite o sindikatu Zasuk, ki ste ga soustanovili pred enim letom in ki združuje delavce iz kulturno-ustvarjalnega sektorja. Kdo je vključen v Zasuk, koliko članov imate? Za kaj si prizadevate?
V sindikatu nas je že več kot tristo, kar se nam zdi velik uspeh, glede na to, da smo kot sindikat zelo specifični. Pri nas se ne vključujejo velike skupine ljudi hkrati. Večina članov se je vključila na podlagi pogovorov ena na ena. Vključitev pride z uvidom, da je kolektivno povezovanje nujno.
Pomemben doprinos k ustanovitvi sindikata so bile Poligonove raziskave o stanju v sektorju. Že pred temi raziskavami sem opažala, da ljudje niso želeli priznati, da jim je gospodarska kriza odžrla del prihodkov. Niso si upali povedati, da nimajo denarja, da bi si lahko najeli pisarno. Spet gre za logiko, da si sam nesposoben, si ne znaš zagotoviti projektov. To je tako velik tabu, da ne vidiš, da tvoji kolegi doživljajo isto. Rezultati raziskav so bili šokantni – več kot polovica vprašanih v sektorju je odgovorila, da zasluži do tisoč evrov neto mesečno, od teh približno polovica do 500 evrov neto mesečno. To so strahotno nizke številke. Ljudje so takrat spoznali, da je vsak drugi v isti slabi situaciji.
Ustanovna skupščina Zasuka, 2022. (foto: Andrej Lamut)
V sindikatu ste kot enega od ključnih dosežkov v prvem letu izpostavili pristop k pred-pogajanjem z Ministrstvom za kulturo za kolektivno pogodbo za samozaposlene v kulturi, ki naj bi bila predvidoma usklajena in podpisana v začetku 2024. Kaj želite določiti v tej pogodbi?
Pogoj, da lahko pristopiš k pred-pogajanjem, je, da kot sindikat postaneš reprezentativen. Mi smo postali reprezentativni z vstopom v sindikalno konfederacijo Glosa-Zasuk. Spomladi smo se začeli pogovarjati z ministrstvom za kulturo. Imeli smo štiri predpogajalske sestanke, na katerih so sodelovali tudi predstavniki Glose in Sviza. Poleti pa je delovna skupina pripravljala izhodišča, prav zato, ker gre za zelo različne situacije, različne probleme. Ukvarjala se je s tem, kako sploh pripraviti enotno osnovo. Delovna skupina je zaključila delo 15. septembra, zdaj je na potezi ministrstvo.
Ta kolektivna pogodba bo urejala odnose zunanjih izvajalcev z javnimi institucijami – agencijami, zavodi … Že zdaj je v zakonu zapisano, da bi moral biti tudi zunanji izvajalec, ki dela za javno institucijo, plačan primerljivo kot nekdo, ki je zaposlen v tej instituciji – a se to ni upoštevalo. To bo zelo velik preskok. Določiti želimo tudi količnik za obteževanje plačnega razreda, kot je določen v javnem sektorju, s tem, da ima nekdo, ki je samozaposlen, veliko večje stroške. Predvidevamo, da bomo januarja pristopili k pogajanjem in končno kolektivno pogodbo podpisali ter jo začeli udejanjati.
Kako potekajo pogovori z ministrstvom za kulturo? Ste zadovoljni z njihovo odzivnostjo, pripravljenostjo urejati ta problem?
Zelo so odzivni. V delovni skupini smo predlagali nekatere inovativne pristope, kako pristopiti k vrednotenju dela, in na ministrstvu so bili zainteresirani, da se jih vključi v predlog pogodbe. Za nas je bil to ogromen zalogaj. Pomembno je bilo, da smo imeli preko regijskih odborov ves čas priprave predloga debate s članstvom. To, da imamo veliko različnih profilov, je tudi dobra stvar. Ko smo v določeni dilemi, imaš nekoga, ki dela kot slikar, urednik, producent … in lahko ves čas preverjaš smiselnost idej in predlogov. To je ključno.
Izkoriščajo tisti, ki bi te delavce morali najbolj zagovarjati – to so javne institucije
Kaj imajo skupnega delavci v tovarnah in delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju? Nekateri menijo, da kulturniki in kreativci, ki živijo in delajo v prestolnici, kot je Ljubljana, nimajo nič s tistim delavstvom, ki v izkoriščevalskih pogojih neoliberalnega kapitalizma gara za prenizko plačilo. Kako gledate na to?
Redko kdaj vidiš na kupu toliko delovnih ljudi, kot jih vidiš v tej ustvarjalni sceni – ravno zato, ker je toliko izkoriščanja. Ker ljudje tako pogosto delajo samo za reference. Vprašanje je, koliko med njimi dela samo osem ur na dan. Razlog, da se pojavljajo takšni očitki in da širša javnost gleda na tak način na to sceno, je ta, da je izkoriščanje sistemsko. Najprej ga izvajajo tisti, ki bi te delavce morali najbolj zagovarjati – to so javne institucije.
Raziskave, ki smo jih delali v času covida-19 in ki so pokazale, da ljudje ne morejo preživeti s svojim delom, so pokazale tudi, da tega ni povzročila epidemija. Če bi imeli trden, delujoč sistem, ki bi poskrbel za delavce, teh problemov ne bi bilo. Govorimo o slikarjih, kiparjih, neodvisnih performativnih umetnikih, oblikovalcih tekstila in modnega oblikovanja, literarnih ustvarjalcih. Covid je samo razgalil to bedno, izkoriščevalsko situacijo.
PROFIMEDIA
Merili smo tudi to, kako pogosto se za javne zavode delajo projekti zastonj, brez plačila. To sem izkusila tudi na lastni koži. Iz projektov sem kot producentka že izstopala, ker sem ugotovila, da tisti, ki najbolj delajo, dobijo najmanj ali nič plačano.
Poudariti moram tudi, da je sektor veliko večji od tistih, ki imajo status samozaposlenega v kulturi. Nihče ne ve, kako velik je. Na podlagi naših raziskav bi rekla, da tisti, ki imajo status ali ki imajo možnost, da status pridobijo, predstavljajo približno tretjino vseh. Za to, da tak človek dobi status, potrebuje reference – kljukico ustanove, da je tam razstavljal. Jasno je, da tej možnosti ne bo rekel ne. Tisti, ki bi morali delavce podpirati, jih noro izkoriščajo. Prav v tem sektorju imamo najdaljšo tradicijo fleksibiliziranosti, zato smo tukaj najbolj vešči izkoriščanja. Lahko pa smo tudi najboljši prototip, kako prekarizacijo ustavljati.
Kako se posameznik lahko upre takšnim izkoriščevalskim praksam, če so, kot pravite, sistemske?
Težko je. Seznam galerij, kjer slikar lahko razstavlja, lahko preštejemo na prste rok. Težko se boriš, saj je v določeni galeriji na poziciji nekdo, ki ima prijatelja v drugi galeriji. Če se boš nekje “skregal”, boš obveljal za problematičnega in ti bodo tudi vsi drugi zaprli vrata. Prav zato je tako pomemben sindikat. Imamo kolektivne zahteve, ki bodo tega slikarja ščitile. Ko bo kolektivna pogodba podpisana, mu te javne institucije ne bodo mogle več tako malo plačati, kot so mu doslej.
Ob tem pogosto dobimo vprašanje, kaj pa bo s produkcijo? Češ da javni zavodi potem ne bodo imeli dovolj denarja. Mi smo delali kalkulacije, koliko denarja javni zavodi namenjajo produkciji. Redkokateri za produkcijo in za honorarje preseže pet odstotkov budžeta, s katerim razpolaga. Verjamem, da je v preostalih 95 odstotkih več kot dovolj prostora za boljše honorarje. Trenutno je tako, da tisti samozaposleni v kulturi, na katerem stoji celotna javna institucija, dela zgolj za referenco. Moj odgovor na očitke, kako da bodo javni zavodi morali zdaj začeti zategovati pasove, je samo en: bo pa pač manj produkcije. Če se navežem na inflacijo dela, o kateri sva govorili – nekdo, ki je prej moral trikrat razstavljati, bo po novem dobil enak honorar za eno razstavo.
To je to za ta denar.
Tako je.
V Sloveniji smo imeli tradicijo tekstilne industrije, vse mame so imele doma šivalne stroje …
Je to sistemsko izkoriščanje glavni krivec, da je med delavci v kulturno-ustvarjalnem sektorju toliko revščine? Kaj so pokazale vaše raziskave?
Javni zavodi so velik krivec, tudi zato, ker postavljajo standarde tudi za druge. Zakaj bi nekdo po pravični ceni kupil umetniško delo v galeriji, če je moral umetnik za ta javni zavod delati za referenco?
Je pa še drugi pomemben uvid te naše raziskave. Gre za podatke o ekonomskem ozadju ustvarjalcev. Razredna razslojenost, ki jo je najbolje prikazala Dijana Matković v svoji knjigi Zakaj ne pišem, je tudi en velik tabu. Pri nas živimo v prepričanju, da smo vsi enaki, da imamo zato, ker je šola brezplačna, vsi enake možnosti. Z Dijano sva se že pred časom pogovarjali, da bi morali v raziskavi ugotavljati tudi to. Izkazalo se je, da je med ustvarjalci samo okrog 15 odstotkov takšnih, ki prihajajo iz ekonomsko šibkejših družin. Ko govorimo o tem, da imamo produkcijo, ki kaže na raznovrstnost ustvarjalcev … Ne, ta je zaklenjena v premožnejši sloj, kar vpliva tudi na to, kakšna produkcija nastaja in kakšna vprašanja se v okviru te produkcije odpirajo.
Še bolj zanimivi so bili podatki o tem, kakšno vstopno točko so imeli ti ustvarjalci iz ekonomsko šibkejših okolij. Že Dijana je v svoji knjigi napisala, da ona pač piše, ker njeni starši niso imeli denarja za to, da bi ji plačevali glasbeno šolo, kupili klavir in tako naprej. Točno to so pokazali tudi podatki raziskave. Na literarni sceni je največji delež ustvarjalcev iz revnejših družin. Presenetilo pa nas je, katera scena je druga. To je namreč modno oblikovanje in oblikovanje tekstila. A to v resnici ni presenetljivo. V Sloveniji smo imeli tradicijo tekstilne industrije, vse mame so imele doma šivalne stroje … Na drugi strani ne preseneča, da je polje, kjer je največ “privilegiranih”, video produkcija, saj je oprema, ki jo potrebujejo za delo, zelo draga.
In kaj smo ugotovili na koncu? Tudi ti, ki prihajajo iz premožnejših družin, zaslužijo enako slabo. A tisto, kar njih rešuje in kar je tudi razlog, da imamo še vedno toliko produkcije, je lastništvo nepremičnine. Če prihajaš iz revnejše družine in si najemnik, skorajda nimaš možnosti, da se boš obdržal v kulturno-ustvarjalnem sektorju.
PROFIMEDIA
Tisoč ljudi izgubilo produkcijske prostore; mislim, da je ta številka bistveno višja
V Zasuku ste opozorili prav na to: da je z zaprtjem participatornih kreativnih centrov, kakršni so bili Poligon, Kreativna cona Šiška, Kersnikova, Rog, pa tudi z višanjem najemnin v Ljubljani v zadnjih letih nastala največja zgodovinska produkcijska prostorska stiska za te delavce. Kakšne situacije to prinaša? Zakaj je to problem? Ustvarjalci so pravzaprav postavljeni pred izbiro, ali naj delajo doma, čeprav pogosto živijo v premajhnih stanovanjih ali pa si jih mogoče celo v finančni stiski še delijo s starši, ali pa naj za najem prostora odštejejo večino svojega nestabilnega zaslužka.
Sploh ne vem, ali je to izbira. Pred nekaj leti je mogoče še bila, zdaj, če nimaš stabilnega dohodka, si najemnine v Ljubljani ne moreš privoščiti. Dejstvo pa je, da imamo praktično vso ustvarjalno produkcijo skoncentrirano v Ljubljani. To seveda ni dobro, morala bi biti bolj decentralizirana. A ni. Zato vsi ti komentarji, češ naj gredo pa v Prekmurje, ker so tam najemnine nižje, kažejo na nerazumevanje stanja. Pogovarjamo se v bistvu o tem, da bo ta človek prenehal delati. To se je dogajalo v času epidemije. Zaznali smo velik odliv iz sektorja. Ljudje so si dejansko poiskali druge službe.
Že tako ti ustvarjalci marsikaj delajo, poleg ustvarjanja. V raziskavi smo ugotovili, da so njihove službe pogosto sestavljene iz treh različnih služb. Mogoče se res dramatično sliši, ko rečemo, da je tisoč ljudi izgubilo produkcijske prostore. A mislim, da je ta številka še bistveno višja.
Nedavno se je odprl Center Rog. Mestne oblasti so ga predstavile kot prostor, ki naj bi imel podobne funkcije kot Poligon – tam naj bi bili ustvarjalni laboratoriji, stalni delovni prostor za ustvarjalce, dogodki za široko javnost … Skupnost neuporabnic Roga je medtem opozorila, da bo ta “bolj kot ustvarjalnost poganjal kapitalske dobičke”. Kako se Poligon in Center Rog razlikujeta? Zakaj Center Rog po vašem mnenju ni participativni kreativni prostor?
Javna institucija bo vedno vztrajala, da mora obstajati transparenten način podeljevanja prostorov, da mora iti to preko razpisov. To sicer ne pomeni, da zato ne bi mogel imeti še enega velikega prostora za souporabo – a tega v Centru Rog ni. Ampak kakor koli se lovimo okrog teh argumentov, da je treba te stvari zastaviti strukturirano, se vedno lahko vrnemo na primer knjižnic. Ko študiraš, je samoumevno, da imaš na voljo čitalnico. Če se želiš učiti v čitalnici, te nihče na vhodu ne vpraša za indeks, zato da bo ugotovil, koliko si dobra ali slaba in ali te na podlagi ocen lahko spusti v knjižnico. O tem govorimo. Zdaj imamo turbokapitalizem, imamo 100.000 ljudi, ki delajo kot samostojni podjetniki, in nihče jih ne vpraša, kakšen je njihov delovni prostor. Če imamo tako fleksibiliziran trg dela, bi javna institucija, ki jo vsi financiramo, na podoben način kot knjižnica morala ponuditi svoje prostore – brez razpisa.
“MOL in država sta strateško območje Tobačne prepustila zasebnim interesom”
foto: Denis Sadiković/N1
“Center Rog je stal 27 milijonov evrov. Celotno območje Tobačne, ki je po kvadraturi verjetno primerljivo, se je prodalo za 24 milijonov. To je bilo območje, ki bi potrebovalo kakšen popravek, niti približno pa ga ne bi bilo potrebno tako megalomansko sanirati. Tja bi lahko poleg vsega programa, ki ga ima Rog, umestili še študentski dom, neprofitna stanovanja … Tako MOL kot država sta imela predkupno pravico za Tobačno, a je nista izkoristila. Zdi se mi nepojmljivo, da sta tako strateško območje prepustila zasebnim interesom.”
Varnostniki, ki so nas pritiskali na šipe, so nam rekli, da bi raje z nami protestirali
Bili ste na otvoritvi Centra Rog. Kako ste jo doživeli?
Očitno se mestna občina na ta dogodek ni dobro pripravila. Policisti, ki so bili tam, so bili zmedeni, ali je to javni ali zasebni dogodek. Tudi mi, ki smo ostali pred vrati, smo bili zmedeni, kakšen dogodek je to. Varnostniki, ki so nas pritiskali na šipe, so nam rekli, da bi raje z nami protestirali, kot varovali tiste, ki se notri gostijo. V izjavi, ki smo jo v sindikatu Zasuk prebrali na novinarski konferenci naslednji dan, smo zapisali, da razredni boj še nikoli ni bil tako fotogeničen. Mislim, da to najbolje povzame dogajanje. Mislim, da so fotografije z otvoritve neizbrisljive. Mestna občina lahko še tako pojasnjuje, kaj naj bi bil namen; te fotografije govorijo same zase in ne potrebujejo nobene razlage.
Fotogenični razredni boj. Ob protestu pred otvoritvijo Roga. (Foto: Borut Živulović/BOBO)
Jaz razmišljam o svojem doprinosu h gentrifikaciji Ljubljane in to je domača naloga tudi za marsikoga z MOL, vključno s Koželjem
Protest proti Centru Rog je bil vsaj delno tudi protest proti gentrifikaciji mesta, proti temu, da mesto vse bolj služi ozkim interesom višjega sloja. Arhitekt Janez Koželj, bivši ljubljanski podžupan, je za Mladino takšen očitek zanikal, rekoč: “V Londonu, Amsterdamu, Barceloni in New Yorku (…) najemnike počasi izrinjajo lastniki nepremičnin in gradijo draga stanovanja. So projekti, ki se danes kažejo kot sporni, soseska Schellenburg in zgradba Šumi, koga izrinili? In če pogledamo nazaj … Kdo je v socializmu živel v mestnem središču? Za koga je Edvard Ravnikar gradil Ferantov vrt? Za koga je bil zgrajen Kozolec? V mestnem središču so se na elitnih lokacijah vedno gradila stanovanja za višje sloje.” Dodal je, da mestne oblasti ves čas gradijo tudi neprofitna stanovanja. Kako ocenjujete takšen argument? Čemu bi v 21. stoletju moralo služiti mesto in mestno središče kot njegov osrednji del?
Če sama razmišljam, da bi morala pisati o svojem doprinosu h gentrifikaciji Ljubljane, je to zagotovo domača naloga tudi za marsikoga z Mestne občine Ljubljana, vključno z gospodom Koželjem. Mogoče bi vsi morali razmisliti, kako so šle stvari narobe. Ob tem je seveda treba povedati, da njegova izjava ne drži. Schellenburg je izrinil Kolizej. Izrinil je tudi javni projekt, operno hišo, projekt, zaradi katerega je investitor sploh dobil dovoljenje.
Marsikdo s temi elitnimi soseskami ne bi imel težave, če bi se hkrati gradile soseske tudi za vse druge. Problem je, da se v Ljubljani gradijo izključno projekti za bogate. Če bi imeli sočasno projekte, ki so socialno naravnani, če bi imeli dovolj neprofitnih stanovanj, verjetno ne bi imeli problemov s tem, da se zgradi tudi blok s stanovanji po ceni 10.000 evrov na kvadratni meter.
Jaz razumem, da je gentrifikacijo težko ustaviti in obrniti trend. Lani sem pisala drugo strategijo za Turizem Radovljica. Tam so rekli, da ne želijo imeti več toliko turistov, kot jih imajo v zadnjih letih. Zelo težko je naštudirati načine, kako to ustavljati. Ker zadeve uidejo izpod nadzora. Se je letos zmanjšalo število turistov v Radovljici? Ne, ni se. Ker tudi če uvedeš določene varovalke, vztraja trend še nekaj let – če že ni šlo čez mejo, ko tega ne moreš več ustaviti. Tako da jaz razumem njihovo bolečino. Nekaj je priznati, da se gentrifikacija dogaja, nepredstavljivo težko pa je to umiriti.
Ampak Koželj s to izjavo ni le priznal, da se gentrifikacija dogaja, ampak je ta trend legitimiral, češ da gre za nekaj normalnega. Podobno kot investitor Schellenburga Jože Anderlič z izjavo o amorfni gmoti. Če osvežim spomin, Anderlič je oktobra za Siol izjavil: “Brez elite ni naroda, elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. Vsak narod potrebuje elito na številnih področjih – gospodarskih, političnih, kulturnih, znanstvenih. Brez tega ni napredka.” To lepo naslika miselnost, ki se nam dogaja v Ljubljani.
Vesela sem takšnih izjav. Ko kaj takšnega preberem, si mislim, no, pa smo končno dali piarovca na dopust, da lahko ti gospodje povedo, kar si dejansko mislijo. Pozivam jih, da dajo še več takšnih izjav, da bodo dosegle čim več ljudi in da se bomo končno začeli ukvarjati s pravimi problemi.
Foto: Denis Sadiković/N1
Vse te vlade uničujejo skupno in ne poskrbijo za šibkejše
Kako ocenjujete delo vlade Roberta Goloba? Ta teden smo lahko prebrali, da mu je strmoglavila javnomnenjska podpora in da je zdrsnil na rep lestvice priljubljenih politikov. Je ta vlada izpolnila pričakovanja? Ali dela, kar je obljubila?
Jaz bi predvsem ustanovila inšpekcijsko službo, ki bi nadzorovala pravilnost uporabe izraza levica. Zdi se mi velik problem, da nam za leve vlade prodajajo vlade, ki to niso. Še vedno smo ujeti v to zastarelo janšistično, ideološko razlikovanje levo-desno. O razlikovanju levo-desno bi se morali pogovarjati predvsem v ekonomskih okvirih.
Ne spomnim se, kdaj smo imeli v Sloveniji nazadnje levo vlado. Vse te vlade so neoliberalne vlade, ki nam uničujejo skupno, ki ne poskrbijo za šibkejše. Sploh nimajo nekih daljnosežnih strategij za večjo blaginjo. Niti toliko niso inovativne, da se še vedno pogovarjamo o gospodarski rasti, namesto o bolj trajnostnih modelih.
Moja definicija salonske levice je ta, da je to nekdo, ki je zelo liberalen, zelo odprt, zelo podpira vso raznolikost, hkrati pa gleda, kako ne bi plačal davkov in kako bi kanaliziral denar nekam drugam … Dokler ne bomo dojeli, kaj v resnici pomeni levo in kaj desno, bomo imeli ves čas desne vlade.
Kako ocenjujete vlogo Levice, ki se deklarira kot leva stranka in ki v tej vladi pokriva sektor dela, kulture in stanovanj, torej vsega, o čemer sva se danes pogovarjali?
Oni so zelo levi samo na tem našem intervalu. V resnici imajo zdaj že zelo sredinske politike. Zavedam se, da v vladi ne moreš delovati enako kot v opoziciji. A jaz tukaj skorajda ne vidim več ločnice med strankami, ki so v koaliciji. Zdi se mi, da so vsi ena neoliberalna gmota.
