Kakšne so pomembne informacije za poletne dopuste? Zakaj v jogurtovem lončku dobite manj jogurta kot včasih? Kako se spreminjajo sestavine? Zakaj gre Zveza potrošnikov Slovenije zaradi testiranja izdelkov marsikomu v nos? Zakaj so skupaj s partnerskimi organizacijami podali prijavo proti 17 evropskim letalskim družbam? In zakaj so kritični do vladnega primerjalnika cen hrane? Pogovarjali smo se z Boštjanom Okornom, ki na ZPS dela že skoraj dve desetletji, ukvarja pa se predvsem s primerjalnim testiranjem izdelkov. V velikem intervjuju za Poglobljeno med drugim opozarja: "Žal je biti potrošnik zaposlitev za ves dan."
Poletje je obdobje, ko več časa preživljamo na prostem in ko smo bolj izpostavljeni soncu. Pred kratkim ste izvedli test sredstev za zaščito pred soncem za otroke. Koliko izdelkov ste testirali in na kakšen način?
Naj najprej pojasnim, kako poteka testiranje. Na Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) zelo redko opravljamo testiranja sami, na nacionalni ravni. Večinoma sodelujemo z drugimi potrošniškimi organizacijami, s katerimi smo povezani na mednarodni ravni, saj tako lahko zmanjšamo stroške akreditiranih laboratorijev, ki jih izberemo za testiranje izdelkov. Testiramo predvsem izdelke, ki jih potrošniki najpogosteje kupujejo, prav visok strošek pa je glavni razlog, da v nabor ne moremo vključiti še več izdelkov z našega trga.
Tokratni test sredstev za zaščito pred soncem za otroke smo opravili v sodelovanju z nemško in avstrijsko potrošniško organizacijo. Preizkusili smo enajst izdelkov, ki so tudi na slovenskem trgu, dosegljivi v fizičnih ali spletnih trgovinah.
Ugotovitve so podobne kot pri drugih testih sredstev za zaščito pred soncem, ki smo jih izvedli v zadnjih 20 letih. Med izdelki, ki smo jih preverili, so bili tudi takšni, ki niso dosegli zaščite, kot bi jo glede na navedbe proizvajalca morali. Pri vseh drugih pa so se razlike pojavljale le pri, recimo, uporabi – pri nanašanju, konsistenci, kako hitro se sredstvo vpije v kožo in podobno. Preverimo tudi kemikalije. Tukaj je prišlo do določenih pozitivnih sprememb, tudi v zakonodaji in v dojemanju, kaj je lahko v sredstvih za zaščito pred soncem in kaj ne. Letos pri sredstvih, ki so namenjena otrokom, k sreči nismo našli nobene kemikalije, ki bi bila tvegana in zaradi katere bi se morali odreči določenemu izdelku.
Tukaj se je zgodil korak naprej in veseli smo, da so sredstva, ki so namenjena otrokom, varna za uporabo in predvsem za njihovo kožo.
Preverjate pa tudi učinkovitost zaščite teh sredstev.
Najprej se po vnaprej znanem protokolu preverja skladnost zaščite pred žarki UVB, ki je navedena na embalaži. Tukaj v praktičnem delu sodelujejo tudi prostovoljci. Zaščito pred žarki UVA, ki mora doseči tretjino zaščite UVB, se preverja v laboratoriju. Od enajstih izdelkov, ki smo jih testirali, tri niso dosegli ustrezne zaščite in zato nadaljnjih testov nismo niti opravljali.
Zaščita pred sončnim sevanjem je tisto, kar je najbolj pomembno za potrošnike in kar tudi potrošnik najlažje opazi na embalaži.
Če proizvajalci navajajo določeno zaščito na embalaži, sredstvo pa je v resnici ne dosega oziroma je ta bistveno manjša, je to hudo zavajanje.
Ta sredstva določeno zaščito še vedno zagotavljajo, v posameznih primerih pa ne ustreza temu, kar je navedeno na embalaži. Seveda gre v tem primeru za zavajanje. Tukaj morajo tudi proizvajalci sami ukrepati. Mi jih seveda po testu obvestimo, da njihovi izdelki niso dosegli ustrezne zaščite. V določenih državah tudi uradne institucije ukrepajo in takšne izdelke potem umaknejo oziroma preverijo, kaj se dogaja.
Ali tudi slovenske inšpekcijske službe reagirajo na vaše prijave oziroma obvestila? Ste obveščeni, kaj se potem dogaja s tem izdelkom?
Ne, v Sloveniji tega večinoma ni. Ko se zgodi, da izdelek ne doseže parametrov, ki bi jih moral, obvestimo proizvajalca in inšpekcijo, a običajno ne dobimo podatkov, kaj se potem dogaja s tem izdelkom v okviru inšpekcijskega pregleda. Vsekakor bi si želeli boljše sodelovanje z inšpekcijami, v nekaterih državah so takšne službe celo proaktivne, in ko se seznanijo z rezultati primerjalnih testiranj, same ukrepajo.
“Negodovanje kozmetične industrije”
Kako pa je s sredstvi za zaščito pred soncem za odrasle?
Tukaj je način testiranja enak, preverjamo enake parametre. So pa ta sredstva manj primerna za občutljivo otroško kožo. Šest ali sedem let je meja, do katere je skorajda nujno, da otroke zaščitimo s sredstvi, ki so namenjena posebej za otroško kožo. Seveda pa lahko sredstva za otroke brez težav uporabljajo tudi odrasli. To je celo priporočljivo za tiste, ki imajo bolj občutljivo kožo.
Kaj pa se je izkazalo na zadnjem testu sredstev za zaščito pred soncem za odrasle?
To testiranje smo opravili lani. Rezultati so zelo podobni. Nekaj izdelkov vedno “pade”, torej so na testu ocenjeni kot nezadovoljivi. Med njimi je bil lani tudi izdelek slovenske znamke ekološke proizvodnje, pri njem je bila dejanska zaščita pred sevanjem UVB bistveno manjša od označene. Takšnega izdelka žal ne moremo priporočiti za nakup.
Kakšno je razmerje med kakovostjo in ceno pri teh izdelkih? Zapisali ste, da je bila najslabša krema štirikrat dražja od tiste, ki se je izkazala kot najboljša.
Ne spomnim se, da bi bilo prav veliko testov, kjer bi zares dragi izdelki vedno blesteli. Da bi lahko rekli, da obstajajo izdelčne skupine, kjer velja, da če kupite drago, bo zagotovo dobro. Ne, zelo pogosto se dogaja, da se na seznam bolj kakovostnih in bolj učinkovitih izdelkov uvrstijo tudi tisti cenejši. Predvsem diskontne trgovine so s svojimi blagovnimi znamkami očitno našle sistem in vedo, kaj je treba narediti, da je izdelek kakovosten in hkrati cenovno dostopen.
Prav pri sredstvih za zaščito pred soncem pogosto naletimo na negodovanje s strani kozmetične industrije, ker nekateri proizvajalci vztrajajo, da je nemogoče, da so izdelki tako poceni in hkrati kakovostni. Kako proizvajalec to doseže, tega mi ne raziskujemo; glede na to, da je večina teh izdelkov vendarle izdelana v EU, verjamemo, da so izdelani po ustreznih standardih.
Dejstvo je, da so na nekaterih področjih znamke zelo močne in imajo velik vpliv na nakup, kozmetična industrija je ena od njih. To ne pomeni, da so ti izdelki slabši, da se razumemo; a tudi če je izdelek takšne znamke dober, je običajno dražji od podobno dobrega, za katerim ne stoji bleščeča znamka.
Lahko razumem, zakaj gredo testi, ki jih izvajate, marsikomu v nos.
Vsak naj izbere svoje.
Mi primerjamo izdelke med seboj, zato vemo, da so med tistimi, ki jih uvrstimo na test, razlike. Hkrati pa vedno poznamo rezultat samo za tiste izdelke, ki smo jih preizkusili. Ne moremo reči, da ima določena znamka, samo zato, ker je določen izdelek dober, vedno dobre izdelke – ali obratno.
Pred kratkim ste testirali tudi izdelke za samoporjavitev. Kakšni so bili tukaj rezultati? In kako ste ta test izvajali?
Prej nisem dovolj poudaril, da pri teh testiranjih vedno sodeluje akreditiran laboratorij in vedno uporabljamo metode in načine testiranja, ki so seveda enaki za vse preizkušene izdelke. Tudi če so vsi izdelki dobri in ustrezajo določenim standardom in smernicam, poskušamo med njimi najti še boljše, zato so naše zahteve ali kriteriji pogosto bolj strogi od zakonodajnih. Stremimo namreč k temu, da se splošna kakovost in učinkovitost izdelkov dvigneta, zato tudi naši testi pogosto pripomorejo, da se sčasoma dvignejo meje za presojanje ustreznosti izdelkov pred njihovim prihodom na trg.
V primeru sredstev za samoporjavitev sodelujejo tudi prostovoljci, predvsem pri ocenjevanju uporabnosti in občutka ob uporabi. Je pa to še en od kozmetičnih testov, ki so strahotno dragi. Za testiranje vsakega takšnega izdelka moramo plačati nekje med 3000 in 5000 evrov. Lahko si samo predstavljate, kako pomembno je za nas sodelovanje z drugimi potrošniškimi organizacijami, s katerimi si lahko delimo stroške testiranja vsaj za izdelke, ki so na voljo na več trgih.
Prav zato se zdi zanimivo, da ste za testiranje izbrali te izdelke, ki so precej specifični.
Mi iščemo, kaj se pojavlja na trgu, kaj ljudje kupujejo, kako je z oglaševanjem teh izdelkov in podobno. Če se pojavi trend in ti izdelki postanejo prepoznavni v javnosti, gremo preverit, kaj se dogaja. Na ta način lahko potrošnikom svetujemo. Če bi odkrili kaj nevarnega, bi uporabo odsvetovali. V tem primeru to ni bilo potrebno.
Torej so se vsi izdelki izkazali kot varni?
Tukaj je bil presenetljivo dober izid. Vprašanje je sicer, ali takšne izdelke potrebujemo. Načeloma pa so ti izdelki veliko bolj varni, kot je ležanje na soncu. Glavna aktivna učinkovina, ki obarva vrhnjo plast kože, je največkrat brezbarven sladkor, pridobljen iz glicerina in pogosto naravnega izvora. Seveda pa učinek ni trajen, za daljšo porjavelost je treba sredstvo nanašati na koži vsake tri do pet dni. In tukaj je že majhna past, ki zahteva dober razmislek, ali bomo takšen izdelek sploh uporabljali.
“Z višjo ceno nam skušajo dopovedati, da je njihov izdelek boljši”
Zakaj je tovrstno testiranje izdelkov pomembno?
Osnovno vodilo neodvisnega potrošniškega primerjalnega testiranja je preverjanje dejstev in ne sledenje fanfaram oglaševalcev. Prav informacije na podlagi preverjenih dejstev so lahko v pomoč potrošnikom v tiraniji ponudbe, ki smo ji priča dandanes. Danes imaš na razpolago tudi več deset podobnih izdelkov, cene pa se lahko razlikujejo tudi za desetkrat ali še več. Ljudje si želijo izvedeti, kakšna je razlika med njimi. Sicer pa neodvisno testiranje potrošniške organizacije v ZDA izvajajo že skoraj 85 let, v Evropi več kot 60 let, v Sloveniji pa ZPS testira že 32 let.
Naša glavna skrb oziroma težnja je, da potrošniki med izdelki, ki so na trgu – ki ustrezajo standardom in so varni – izberejo takšnega, ki je najbolj učinkovit. Vedeti moramo, da podjetja izdelujejo podobne izdelke, na koncu pa se mogoče najbolje prodaja tisti, za katerega vložijo več denarja v oglaševanje in ki bolj cilja na čustva kupcev, ne pa izdelek, ki je morda bolj učinkovit, pa se bistveno manj oglašuje.
Tržno gospodarstvo nam ne ponuja vseh informacij. Podjetja vedo veliko več o teh izdelkih, kot vemo mi potrošniki. Z višjo ceno nam skušajo dopovedati, da je njihov izdelek boljši, ampak v resnici, kot sem prej rekel, to pogosto ne velja.
Poleti se vrstijo opozorila o potrošnikih pasteh, povezanih s potovanji in turizmom. Letos smo že poročali o zaračunavanju visokih nadomestil za dvigovanje na hrvaških bankomatih, o astronomskih cenah mobilnega gostovanja v tretjih državah, o pasteh dvigovanja kratkoročnih kreditov za dopust. Pred potovanjem pa nas lahko preseneti tudi občutna podražitev turističnega aranžmaja. Lani poleti so potrošniki opozorili, da so nekatere letalske družbe dodatno zaračunavale strošek podražitve kerozina. Izkazalo se je, da kljub jezi potnikov to ni bilo v neskladju z zakonodajo.
Naj povem, da to ni čisto moje področje, zato bo odgovor bolj splošen. Pravila za ponudnike so natančno določena, s tem pa tudi sankcije, če se pravil ne držijo. V splošnem pa je težava v tem, da kupec seveda lahko odstopi od potovanja, dobi tudi povrnjen denar – a ostane brez dopusta. Rezervirali smo dopust, datum imamo določen, nakar sporočijo, da bodo aranžma podražili. Vse v skladu s pravili, lahko tudi odstopimo od pogodbe, ker je podražitev večja od določenega zneska. A datum je en mesec stran. Bomo šli iskat druge aranžmaje? Verjetno bomo pač doplačali. Vsak od primerov, ki jih navajate, je zoprna anomalija, ki potrošniku zmanjša užitek.
Tukaj se moramo predvsem bati, da bi industrija to začela izkoriščati. Ne bom rekel, da to zdaj počne. Mislim pa, da bi moral vsak ponudnik razumeti – in to si prizadevamo tudi dopovedovati skozi naše nasvete, članke, sestanke in neformalne pogovore – da gre za njihov ugled. Oni lahko mirno rečejo, glejte, vse se draži, za vas pa še vedno velja ista cena. Naslednje poletje se bo k njim vrnilo 90 odstotkov potrošnikov. Če bodo naredili obratno, jih bodo ohranili 10 odstotkov.
Tudi to je del tega našega mehkega prepričevanja, saj potrošniške organizacije nimamo nobene možnosti, da kakor koli kaznujemo, da kar koli spremenimo na trgu neposredno, tako kot imajo inšpekcijske službe. Mislim, da se dobri ponudniki tega tudi zavedajo in se ne gredo takšnih kratkoročnih poskusov, da zaslužijo nekaj več.
Tudi na telekomunikacijskem področju imamo kar velik problem, ne samo s cenami gostovanja v tujini, ampak tudi s tem, da se človek pri izbiri operaterja pogodbeno veže za dve leti in mu operater že dva meseca pozneje spremeni ceno. To ni pošteno. Ta cena bi morala veljati za dve leti. Verjamem, da se v tem času spremeni marsikaj, ampak to je tveganje, ki ga prevzame ponudnik. Potrošnik pa prevzame tveganje, da bo v tem času prišel nov ponudnik z neko super ponudbo in bo pol cenejši, pa on ne bo mogel stran od trenutnega operaterja brez plačila pogodbene kazni.
Tukaj vidimo, da ima industrija večjo moč kot potrošnik na trgu. Ker ima več informacij, več vzvodov, da ustrezno nastavi svojo ceno in pogoje.
Prevečkrat se zgodi, da je potrošnik obravnavan, kot da ima enako moč kot industrija. Ko se zgodijo takšne anomalije in potrošniku svetujemo, naj toži, zato žal ne moremo biti prepričani, da bo vedno zmagal potrošnik. Industrija ima svoje razloge in dovolj močno pravno službo, da vedo, kaj delajo in kako bodo to zagovarjali. Vprašanje je, če ima potrošnik dovolj tega znanja.
Ko opozarjamo na visoke cene telekomunikacijskih storitev v tujini, namenoma izpostavljamo primer Velike Britanije. Če bi bili zdaj v EU, bi zanje veljala evrotarifa (zdaj pa ne velja, op. a.). Nisem še slišal, da bi kateri koli operater propadel zaradi evrotarife. Tudi Evropska komisija zahteva, da operaterji zaračunavajo stroškovno ceno. Kako lahko samo zato, ker neka država sprejme neko politično odločitev in zapusti EU, cene narastejo za 7000-krat? Tukaj gre za oderuštvo, nič drugega.
Ne vemo, zakaj si lahko to privoščijo oziroma kakšen je njihov motiv, ker navsezadnje zaradi teh cen ljudje kupujejo SIM kartice države, kjer gostujejo, naš operater pa nima nič od tega. Če bi bile cene normalne, pa na dopustu potrošniki na ta strošek sploh ne bi gledali.
“Potrošniška organizacija ni tukaj zato, da bo podjetje propadlo …”
Kako se torej potrošnik lahko zaščiti pred pastmi industrije?
Na to vprašanje bi bolje odgovorili naši pravniki, saj imajo s tem več izkušenj. Sam pa ocenjujem, tudi na podlagi izkušenj, da se teorija in praksa razlikujeta. Imamo posebno zakonodajo, namenjeno potrošnikom, zakon o varstvu potrošnikov in določene dele zakonodaje po sektorjih. Ta zaščita dejansko ni tako slaba, na papirju zadeva deluje. Težava je, ko se srečata različni mnenji. Zakonodaja pove, kdo mora kdaj kaj dokazovati, ampak če ne pridemo skupaj, je na koncu siva luknja, kjer ne moreš nič več narediti. Lahko greš na sodišče. A kaj to pomeni? Kupiš neki izdelek, ki stane recimo tisoč evrov, in z njim je nekaj narobe. Proizvajalec trdi, da z njim ni nič narobe. Gremo na sodišče in kaj se zgodi? Tri ali štiri leta se ne zgodi nič. Tega izdelka ne moreš uporabiti, torej moraš kljub vsemu kupiti novega. Imaš dodatne stroške, ne veš pa, kakšen bo izid.
Evropska komisija si zelo prizadeva, da bi tovrstne spore reševali z izvensodnimi poravnavami, a pogoj je, da pri tem sodeluje tudi ponudnik. Kot je meni znano, smo v Sloveniji, kar se tiče izvensodnih poravnav takšnih sporov, med slabšimi v EU.
Sam v odnosu države najbolj pogrešam moralno podporo, to, da država stoji za močno potrošniško organizacijo, jo podpira tudi s svojimi dejanji. Da so, če potrošniška organizacija nekaj ugotovi, tudi inšpekcijske službe bolj aktivne na tistem področju, država pa omogoči, da se takšni spori hitreje razrešujejo, ter vzpostavi vse za to potrebne vzvode.
Podpore države torej ne čutite?
Ne, žal res ne.
Ko so Breda Kutin (dolgoletna in aktualna predsednica ZPS, op. a.) in njene kolegice v začetku 90. začele s to zgodbo, je bila to ena od uspešnejših zgodb, verjetno v svetu potrošništva skoraj ni primera, da bi v takšnem času prišli na takšno raven, kjer smo zdaj. Dejstvo je, da je bilo na začetku kar veliko podpore države. Nekatere ideje, ki so prišle s strani Zveze potrošnikov, so bile sprejete na politični, na sodni in drugih ravneh. Stvari so se začele urejati, postavile so se strategije. Potem pa se je kar naenkrat vse sesulo, pojavila so se določena razhajanja in ta komunikacija se je praktično prekinila.
V zadnjem času poskušamo ponovno to vzpostaviti, v določenih primerih nam uspeva vsaj osnovno sodelovanje. Še vedno pa dostikrat naletimo na odgovor: “Mi moramo gledati tudi na podjetja.” Saj potrošniška organizacija ni tukaj zato, da bo podjetje propadlo. Mi smo tukaj zato, da naredimo skupaj kakovosten trg, in mislim, da bi se to dalo, a ne samo z enim ali dvema igralcema, tukaj mora celoten orkester dobro igrati. In tega sam trenutno žal ne čutim.
Namesto stvarne napake neskladnost
Januarja je stopil v veljavo nov zakon o varstvu potrošnikov. Kako zadovoljni ste z njim?
Določene stvari v zakonu so zelo dobre. Določene stvari pa so zdaj slabše, kot so bile v prejšnjem zakonu, denimo, kar se tiče stvarne napake oziroma po novem neskladnosti.
Pred 26. januarjem, ko je zakon stopil v veljavo, smo imeli institut stvarne napake, ki je potrošniku zagotavljal, da je v dveh letih po nakupu lahko sam izbral, ali bo izdelek z napako zamenjal, ga vrnil, ga dal popraviti ali zahteval vračilo dela kupnine. Po novi evropski direktivi, s katero je usklajen nov zakon o varstvu potrošnikov, ne govorimo več o stvarni napaki, ampak o neskladnosti. Potrošnik lahko v primeru neskladnosti blaga izbira med brezplačnim popravilom ali zamenjavo blaga z novim in brezhibnim, razen če je izpolnitev nemogoča ali če bi prodajalcu predstavljala nesorazmerne stroške. Le če se neskladnost pojavi v prvih 30 dneh od dobave izdelka, lahko kupec poleg popravila ali zamenjave izbere tudi odstop od pogodbe.
Po 30 dneh se je potrošniku torej izbira skrčila. Tukaj so se izgovarjali na trajnost, češ da ne bi bilo toliko izdelkov v obtoku in da bi zmanjšali količino odpadkov. A breme so spet preložili na potrošnika. Če se izdelek pokvari mesec, dva po nakupu, mislim, da obstaja velika verjetnost, da se bo kvaril tudi v prihodnje. Naj podjetje takšen izdelek vzame nazaj, naj ga temeljito pregleda, popravi, vrne z znižano ceno v prodajo ali uporabi kot nadomestni izdelek, nikakor naj ga ne vrže stran. Zdaj so, kot rečeno, to preložili na potrošnika, kar je po naši oceni slabše.
To, kar je pri nas standard – da imaš kot kupec garancijo za vse tehnične izdelke, da garancija vsebuje tudi določilo, da je izdelek popravljiv, da morajo biti na voljo rezervni deli najmanj tri leta po preteku garancije – to je v EU nadstandard. Obvezne garancije večina držav ne pozna, in če je ne ponuja proizvajalec ali prodajalec, z izdelkom pa je nekaj narobe, ti lahko rečejo: Ne bomo ga popravili. Z novo evropsko zakonodajo se bo to spremenilo bolj v smeri, kot jo poznamo pri nas.
Pri določeni zakonodaji EU je žal včasih tako, da nas malo “prizemlji” oziroma nas spusti na nižjo raven, ki pa je potem pri harmonizirani zakonodaji enaka po celotni EU. Tukaj skušamo potrošniške organizacije vplivati s primeri dobre prakse iz različnih držav, ni pa nujno, da smo vedno povsem uspešni. Na ravni EU je, denimo, trenutno v postopku sprejemanja več določil, ki se tičejo trajnosti in popravljivosti izdelkov, in pri tem smo res aktivni, zato upamo, da bo za potrošnika izid predvsem pozitiven.
V ZPS ste nedavno opozorili na zavajanje potrošnikov v zvezi s tako imenovanim trajnostnim letenjem. Skupaj z drugimi evropskimi potrošniškimi organizacijami ste zaradi takšnega zavajanja vložili pritožbo pri Evropski komisiji in mreži organov za varstvo potrošnikov proti 17 evropskim letalskim družbam. Za kaj natančno gre in kako je do tega prišlo?
“Green-washing” oziroma zeleno zavajanje je zelo razširjeno. Po podatkih izpred leta ali dveh je bilo približno 450 različnih oznak, znakov, izrazov, ki so bili povezani z nekim bolj zelenim izdelkom. V resnici sta med temi zaupanja vredna kakšna dva odstotka. Gre za to, da ponudniki ciljajo na vest potrošnika.
Vemo, da letalski promet ni trajnosten in nikoli ne bo. Letalske družbe skušajo to nekako kompenzirati. Ena od najbolj klasičnih kompenzacij je: odkupite si svoj CO2, ki ga boste porabili na poti, mi bomo pa ta sredstva vložili v zasaditev dreves ali kaj podobnega. Če zdaj posadimo drevo, nima nobenega vpliva na CO2, imelo ga bo čez 50 let, ko pa nas ne bo več.
Hkrati nam zdaj dajejo še možnost, da prispevamo za razvoj čistejšega goriva, za katerega vemo, da ga vsaj še 15 let ne bo. In to so lahko kar veliki zneski. Če smo pri odkupovanju deleža CO2 na nekaj evrih, smo tukaj lahko tudi na nekaj sto evrih.
Gre za zavajanje, mi ga izpostavljamo pod sloganom Zeleno letenje? Zeleno laganje, s katerim želi letalska industrija obdržati potnike in dokazati, da so zeleni. To lahko obstaja na papirju, v realnem svetu pa tega ni. In tukaj mislim, da moramo biti zelo striktni, ker gre za stvar, ki vpliva na vse nas.
Veliko govorimo o radioaktivnem sevanju, ko se zgodi kakšna jedrska nesreča. Radioaktivno sevanje je pravzaprav zelo preprosto izmeriti. Postavimo ustrezen merilnik in ugotovimo, ali so vrednosti presežene. Hkrati živimo v svetu, ki je poln onesnaženja, merilniki pa so postavljeni na mestih, kjer ni nujno, da je okolje najbolj onesnaženo, mi pa se mimo najbolj onesnaženih točk še vedno sprehajamo, vozimo s kolesom, bivamo in tega sploh ne vidimo. Vsa ta nevidna tveganja ostajajo. Če želimo zmanjšati ta tveganja, je zelo nujno, da se držimo nekih ukrepov, nekih smernic.
Spodbujanje letalskega prometa zagotovo ne spada v to. Zato smo se odločili, da je treba preveriti, na kakšni osnovi temeljijo te izjave. Vsaka izjava, ki jo podjetje poda, mora imeti neko osnovo, morajo stati za njo. Vedno mora obstajati neki certifikat, zaupanja vreden dokument. In tukaj mislim, da ga te letalske družbe nimajo.
Ste že prejeli kakšen odgovor?
Ne, zaenkrat še ne.
“Plastenka je v resnici zelo draga”
Na Zvezi potrošnikov Slovenije tudi sicer pogosto opozarjate na trajnost in na pomen varovanja okolja, tudi s pozivi za zmanjševanje embalaže za enkratno uporabo.
Mislim, da je to rakasta rana našega časa, ki je večina ljudi sploh ne zazna. To je najbolj zaskrbljujoče. Tudi podjetjem, ki to embalažo izdelujejo, se zdi fino, da plastiko reciklirajo. A ko ti recikliraš plastiko, uničiš obstoječi izdelek, da lahko narediš novega. Tukaj ni nič trajnostnega. Bistveno bolj trajnostno je, če izdelek vzameš, ga pripraviš za naslednjo uporabo in istega ponovno uporabiš. Prepričan sem, da se bo v prihodnjih letih izkristaliziralo, da to ni tako nedolžna zadeva. Ni nujno, da bomo zaradi tega umirali, zagotovo pa bomo zaradi tega slabše živeli. Ker jo bomo imeli povsod, plastika ne razpade, na našem dvorišču se bo valjala še 400 let.
Če bi strošek, ki ga ta plastika povzroča – to, da jo mora nekdo odstraniti, sežgati, reciklirati – vgradili v ceno, bi ugotovili, da je plastenka zelo draga. Želimo, da začnejo ljudje razmišljati v tej smeri.
Predvsem pa skušamo vplivati na podjetja. Prvo, kar moramo vedeti pri trajnosti, je, da ne gre kriviti potrošnika za uporabo netrajnostnih izdelkov. Če je 90 odstotkov ponudbe na policah trgovin netrajnostne ali manj trajnostne, ne krivite za to potrošnika. Storite vse, da bo potrošnik moral posebej poiskati netrajnostni izdelek, ne pa da mora, kot je to zdaj, iskati bolj trajnostne.
Mislim, da je tudi to naloga potrošniških organizacij in tudi tukaj poskušamo na mehak način vplivati na tista podjetja, ki so za to bolj dovzetna. V zadnjem času se je kar veliko spremenilo. Žal v Sloveniji vidimo, da so za to bolj dovzetne tuje trgovske družbe.
Poletja si v času, ko beležimo temperaturne rekorde, skorajda ne moremo več predstavljati brez klimatskih naprav. Pred meseci ste v ZPS organizirali skupinski nakup teh naprav. Kaj je bil namen te akcije? Kakšen je bil odziv?
To je bil drugi skupinski nakup klimatskih naprav. Gre za evropski projekt CLEAR-X, ki je namenjen osveščanju potrošnikov o obnovljivih virih energije, pa tudi primerjalnemu testiranju naprav in njihove energetske učinkovitosti. Glavni namen vsakega skupinskega nakupa je potrošnikom omogočiti nakup testiranih naprav, po pogojih, ki jih pri izbranem ponudniku za potrošnike dogovorimo mi, vključno s ceno.
Pri storitvah je bilo to dokaj preprosto. Trikrat smo izvedli skupinski nakup zemeljskega plina in električne energije. Večina sodelujočih potrošnikov je takrat prvič zamenjala dobavitelja. Predvsem prva dva nakupa sta bila z vidika cene zelo uspešna, tretji iz različnih razlogov nekoliko manj.
Pri skupinskem nakupu klimatskih naprav smo imeli dve zahtevi: da je bila ta klimatska naprava preizkušena na našem primerjalnem testu in da je dobila dobro oceno ter da je bila storitev montaže naprave vključena v ceno in izvedena s pooblaščenimi izvajalci. Zveza potrošnikov je kupcem ves čas pomagala pri tem. Nekateri so šli v ta nakup predvsem zato, ker je bilo potrebnih samo nekaj klikov, skoraj vse drugo pa smo uredili mi. Ni bilo torej treba iti v trgovino, iskati, izbirati …
Pri prvem nakupu smo prodali nekaj več kot 600 klimatskih naprav, tokrat smo jih prodali nekaj več kot 500. Vmes smo izvedli tudi skupinski nakup sušilnih strojev, tudi teh smo prodali podobno število.
Ko smo konec lanskega leta dobaviteljem poslali povpraševanje, so se že bali, kako bodo podražitve vplivale na cene. Prišlo je celo do tega, da smo imeli v ponudbi za skupinski nakup ceno višjo, kot je bila v danem trenutku v trgovini. Kako naj zdaj rečemo potrošniku, kupil boš klimo, ki bo dražja, kot je na spletu? Že tako se ve, da takoj ko bomo objavili ceno, bodo nekatere druge trgovine določenim izdelkom znižale ceno. Veliko trgovcev se torej ni želelo odpovedati svoji marži, trženjskemu dodatku, čeprav smo celotno trženje za te naprave prevzeli mi. Tako da tukaj smo mi in kupci kar precej izgubili.
Prvotna ideja je sicer bila, da bi tovrstne skupinske nakupe izvajali skupaj z drugimi potrošniškimi organizacijami v EU. To so mednarodne firme, zakaj se torej osredotočamo vsak na svoj trg? Pojdimo raje centralno in skupaj naročimo toliko in toliko klim. A to ni šlo, ker so trgi tako različni. To je zelo dober signal EU, da v resnici nimamo enotnega trga. Italijani so nam rekli, da so na določeno znamko dobili 40 odstotkov popusta, ker si ponudnik prizadeva priti na trg. Pri nas pri tej znamki, ki je med močnejšimi, nikoli ne bi dobili takšnega popusta.
Ta zgodba za potrošnika žal ni najbolj pozitivna. Dobro je, da smo poskusili. Prav je, da je Evropska komisija financirala ta projekt, sami se tega praktično ne moremo lotiti. Organizacija, oglaševanje, kontakti, vse to nekaj stane, mi pa tega sami ne moremo pokriti. Ti nakupi so torej zelo odvisni od zunanjega financiranja.
Boste torej sploh še izvajali skupinske nakupe?
Zagotovo. Pripravlja se še ena večja akcija, a zaenkrat še ne bi o tem, saj se evropski projekt začne šele septembra.
“Danes ima neki detergent 1165 mililitrov. Zakaj?”
Od začetka vojne v Ukrajini je veliko govora o draginji na področju energetike, gnojil in hrane. Kako gledate na te podražitve? Koliko podražitev, ki smo jim bili priča v zadnjem letu in pol, je po vaši oceni neposredno povezanih s to vojno? In ali so nekateri tudi izkoristili priložnost za dvig marž?
Teh raziskav v zvezi nismo opravljali, tako da lahko odgovarjam le v svojem imenu. Zelo me je začudilo, kako močna država je Ukrajina, da je tako rekoč tri četrt sveta oziroma tri četrt izdelkov na svetu odvisnih od nje – od hrane do energentov do avtomobilskih delov … Mislim, da je bilo v določenih primerih kar precej pretiravanja. Primer so lesni peleti. Ti v Slovenijo prihajajo najdlje iz Romunije, večinoma pa iz Bosne in Srbije, pa so se vseeno podražili za dvakrat. Zdi se, da so ponudniki izkoristili situacijo. Res je, da so lahko nekateri začeli na veliko prodajati v države, ki so prej kupovale od Ukrajine, a ta trg je v Evropi relativno omejen in to ne bi smelo imeti tako velikega vpliva.
Podobno je bilo pri hrani. Lahko da se je podražilo gnojilo, tudi za sto odstotkov, a to ne pomeni, da bo zato tudi hrana dražja za sto odstotkov. Določene stvari so se v tem obdobju verjetno tudi pocenile. Koliko je trgovec pribil marže? Ne želim pa obtoževati nikogar. Mislim, da je vsak delček v tej verigi malo izkoristil, kolikor je pač lahko.
Lahko pa že vidimo, da so te podražitve v različnih evropskih državah zelo različne. V Avstriji so šle cene še bolj navzgor kot pri nas, predvsem v diskontnih trgovinah. Belgija ima medtem minimalno inflacijo.
Mi smo ob teh podražitvah potrošnikom posredovali kar nekaj informacij, prav tako smo vsem potrošnikom dali brezplačno na voljo rezultate določenih testov, da bi lahko bolj racionalno kupovali izdelke, ki jih potrebujejo vsak dan.
Recimo za jogurte smo ugotovili, da so zelo podobne kakovosti, a če kupiš vsak dan en jogurt, lahko s premišljeno izbiro privarčuješ tudi nekaj sto evrov letno. Nismo in nikoli ne bomo zagovarjali načela, da je treba kupovati poceni, ampak da je treba kupovati kakovostno po nižji ceni in da je mogoče prihraniti tudi in predvsem z rezultati primerjalnega testiranja.
Proizvajalci na področju živilske industrije niso samo dvignili cen; trenda, ki sta postala v tem času očitna, sta skrčflacija (zmanjšanje količine izdelka za isto ceno) in skimpflacija (poslabšanje kakovosti izdelka za isto ceno). Potrošniki teh sprememb pogosto sploh ne opazijo in v dobri veri še naprej kupujejo izdelek, ki pa količinsko oz. kakovostno ni več enak. Kako problematično je to? Se v ZPS ukvarjate tudi s tema problemoma, kako razširjeni sta ti praksi?
To se dogaja ves čas. Za jogurtov lonček je dolgo veljalo, da vsebuje 2 decilitra. Danes je v lončku zelo pogosto zgolj 150 gramov jogurta.
Skrčflacija je zanimiv fenomen. Če se ozremo v čas prejšnje države, vedno se mi je zdelo, da obstajajo neki standardi za te izdelke. Jogurt je bil dva decilitra, pijača je bila pol litra, liter, liter in pol. Podobno je bilo z detergenti. Danes ima neki detergent 1165 mililitrov. Zakaj? Zakaj ne tisoč, tisoč dvesto, tisoč petsto? Hkrati plastenka ni zapolnjena. Industrija tukaj stalno išče neke poti za dodane dobičke. Prepričan sem, da ko je šel detergent iz 1500 proti 1165 mililitrom, se cena ni spremenila ali pa se je celo višala vmes.
Podobno smo zdaj ugotovili s testeninami. Če je embalaža enaka, ima enak napis, enake barve, a je pakiranje manjše, ali bo kupec v trgovini to res ugotovil? Če cena manjšega pakiranja ostane enaka, gre preprosto za prikrito podražitev. Potem poslušamo izgovore, da s takšnimi pakiranji ciljajo na manjše družine.
To je bil eden od izgovorov?
Da. Rečejo tudi, da so tako želeli potrošniki. Pokažite mi potrošnika, ki si želi, da ima sončna krema, ki je imela vedno 300 mililitrov vsebine, kar naenkrat 270 mililitrov, embalaža pa je še vedno enako velika. Prav smešna je že industrija s svojimi izgovori za ta dejanja, ki pa so najmanj neetična. Seveda se kot proizvajalec lahko odločiš za drugačno velikost izdelka, a spremeni potem tudi embalažo, pokaži potrošniku, da je to drugačen izdelek. Ne pa da v podobni ali celo enaki embalaži prodajaš manj izdelka.
Podobno je s skimpflacijo, ki je še večji problem. Če greste danes v trgovino in pogledate piškote, tudi tiste, ki so jih v Jugoslaviji delali pred 40 leti; takrat v njih zagotovo ni bilo palmovega olja, ki je cenen, najmanj trajnostni produkt in ki ga danes uporablja celotna slaščičarska industrija. To je bila skimpflacija, ki se je kar zgodila. Zato, da so privarčevali nekaj denarja pri izdelku, so šli na slabšo kakovost, manj trajnostni izdelek. Potrošnik pa ni nikoli videl napisa “Odslej s palmovim oljem”. Vidimo pa lahko napise “Brez palmovega olja”, in to na izdelkih iz Evrope, v katerih slednjega niti ne bi pričakovali. Tukaj gre spet za tako imenovano zeleno zavajanje.
“Če bi mi tako delali, bi nas vrgli iz združenj”
Vlada je lani jeseni zagnala primerjalnik cen hrane, s katerim naj bi kupcem zagotavljala pregled nad podražitvami osnovne košarice pri različnih trgovcih. Cilj je bil, kot so pojasnili takrat, zaščita potrošnika in njegove kupne moči. V ZPS ste takrat začeli z drugo akcijo, ZPS svetuje, potrošnik privarčuje, ki je, kot ste že omenili, promovirala kupovanje kakovostnih izdelkov po nižji ceni. Dnevnik je poročal, da je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano še pred objavo javnega naročila za primerjalnik cen projekt ponudilo vam, a da ste ga zavrnili. Zakaj?
Ker se z njihovo metodologijo nismo strinjali, naših predlogov pa niso upoštevali.
Mi imamo izkušnje s tem. V obdobju, ko smo prehajali na evro, smo v okviru projekta Precenimo cene preverjali cene oziroma morebitne podražitve zaradi menjave valute. Takrat smo dokazali, da je z neko resno akcijo mogoče vplivati na to. Na koncu smo imeli v košarici okoli 1500 izdelkov, tudi storitev, popisi so bili dolgotrajni in zelo zahtevni.
Na ZPS smo o podobni košarici ves čas razmišljali, to je želja potrošnika. A vprašanje je, kako to izvesti? Ali sodijo v košarico samo najcenejši izdelki in zakaj? So ti izdelki res kakovostni in ali bi jih res priporočali potrošniku? Koliko izdelkov? Trgovine so v primeru primerjalnika cen celo obveščene, kdaj bo popis in kaj bo v košarici. To so napake, ki jih potrošniške organizacije ne smemo narediti. Če bi tako delali, bi nas vrgli iz združenj potrošniških organizacij, saj sta neodvisnost in nepristranskost osnova pri delu.
To lahko delajo časopisi ali spletne strani, kot zanimivost. Da ne govorimo, da se zdaj nekateri trgovci oglašujejo kot najcenejši. To bi morali preprečiti.
S hrano in njeno kakovostjo se v Zvezi precej ukvarjate.
Imamo močan prehranski oddelek, ki spremlja dogajanje na zakonodajnem delu, močan pa je tudi na testnem delu. Vsak mesec imamo tržni pregled, ko naberemo izdelke po trgovinah, pregledamo sestavine, kakšne so razlike med izdelki, koliko imajo aditivov, kateri so boljši, in na podlagi tega svetujemo. Vse bolj pogosto pa izvajamo tudi primerjalne teste, ko izdelke pošljemo še v akreditiran laboratorij.
V zadnjem času ste izvedli teste hrenovk, kave, orehov, sladoledov, mesa … Kaj ste ugotovili, pod črto? Kako kakovostna je hrana na policah naših trgovin? Kakšno je tukaj razmerje med kakovostjo in ceno?
Pri hrani še posebej velja, da so med izdelki – omenil sem že jogurte – razlike lahko minimalne, cene pa se lahko precej razlikujejo. Trgovske znamke so tukaj naredile določen preboj, predvsem kar se tiče osnovnih izdelkov, ki so lahko zelo kakovostni.
Sicer nisem prehranski strokovnjak, rekel pa bi, da je kakovost hrane sprejemljivo dobra. Nikakor pa to ne pomeni, da ne bi bilo lahko bolje. Vidimo veliko predelane hrane in v njej se skriva marsikaj. Potrošniki imajo vedno manj časa in volje, da bi kuhali doma, zato je najlažje kupiti nekaj predelanega. Po drugi strani je v tej hrani veliko stvari, ki jih včasih tja nismo dajali – to so predvsem aditivi, barvila in podobno. Poleg tega opažamo velike količine sladkorja in soli.
Predvsem na vsebnost sladkorja opozarjamo že dolgo. Industrija pravi, da se to zmanjšuje, a v resnici ni videti kakšne velike revolucije na tem področju. Izdelki v določenih drugih državah vsebujejo bistveno manj sladkorja. Res pa je, da namesto sladkorja lahko nato začnejo dodajati sladila, ki pa so še vedno relativno neraziskana. Načeloma jih odsvetujemo, niso pa prepovedana.
Iluzija izbire
Kako naj torej potrošniki izbirajo med številnimi izdelki, ki so si, kot pravite, lahko tudi zelo podobni, cena pa ni nujno povezana s kakovostjo? Kako lahko zagotovijo, da s polic izbirajo najbolj kakovostna živila?
O vsaki stvari je treba vedeti vsaj nekatere osnovne stvari. Žal je biti potrošnik zaposlitev za ves dan. Če kupujemo določen izdelek enkrat na leto ali enkrat na deset let, je to lažje; takrat se malo podučimo, pogledamo primerjalne teste. Za tiste izdelke, ki jih kupujemo vsak dan, je dobro vsaj vsake toliko časa preveriti, kaj piše na embalaži, tudi če gre za isti izdelek. Sestave se spreminjajo in dobro je vedeti, katere sestavine naj bi imel bolj kakovostni izdelek oziroma katerih naj ne bi imel. Ko je bil problem z E-ji, jih je industrija mirno ukinila in namesto njih napisala sestavino, tako da moramo zdaj poznati namesto oznake sestavino.
Načeloma pa več kot je v izdelku sestavin, ki so “čudne”, ki niso osnovne sestavine, ki bi jih tudi mi dali tja, slabši je izdelek. Predstavljajmo si, da bi tisto predelano hrano skuhali doma, in razmislimo, kaj bi pri tem uporabili. Jasno je, da določeni konzervansi podaljšujejo rok trajanja, ampak najbrž jih ni treba dodati deset. Barvila v hrani niso potrebna.
Lahko rečemo, da izbire potrošnikov oblikuje “prehransko okolje”, tj. trženje in oglaševanje, promocijske ponudbe, razpoložljivost in cena hrane, prostorska postavitev v supermarketih itd. Potrebujemo cilje, ki bodo pripomogli k oblikovanju primernega prehranskega okolja.
Nedavno je bilo objavljeno poročilo evropske krovne potrošniške organizacije BEUC Iluzija izbire, ki opozarja, da na izbiro potrošnikov močno vplivajo oglaševanje, trženje in druge dejavnosti različnih subjektov v živilski industriji, česar se potrošniki pogosto sploh ne zavedajo. Gre za iluzijo izbire, ne zares za izbiro, opozarja poročilo. BEUC in tudi ZPS opozarjata, da potrebujemo cilje, ki bodo pripomogli k oblikovanju primernega prehranskega okolja in da morajo biti ti cilji zakonsko regulirani na nacionalni oz. na evropski ravni. Kakšni bi morali biti ti cilji?
Spet poudarjam, da nisem prehranski strokovnjak, zato odgovarjam poenostavljeno: cilj je, da hrana postane bolj zdrava, torej z manj maščob, manj sladkorja, manj soli, in da je v njej čim manj aditivov. Pa tudi to, da se pri potrošnikih ustvari zavest, da je bolje kupovati kakovostna in ekološko pridelana osnovna živila in ne predelane hrane.
Dober primer so veganska in vegetarijanska živila. Dobrodošlo je, da jemo več zelenjave, a naj bo ta z oddelka z zelenjavo, ne z oddelka s predelano hrano. Večkrat se je že izkazalo, ne le na naših testih, da so predelana veganska in vegetarijanska živila lahko še bolj obremenjena z nepotrebnimi snovmi.
Korak naprej je treba narediti tudi pri oglaševanju. Pred časom smo si zelo prizadevali, da se oglaševanje, ki cilja na otroke, zmanjša oziroma da ga v času otroškega programa sploh ne bi bilo. Pri tem smo bili kar uspešni. Od ene od partnerskih organizacij pa smo nedavno prejeli fotografijo, ki kaže, kaj vse otrok vidi na svoji poti v šolo. Tam je vse, kar smo se trudili preprečiti, da bi otrok videl po televiziji. Treba se je tega lotiti celostno. Dejstvo je, da oglaševalska industrija išče načine, kako nas pripraviti, da bomo poiskali točno določen izdelek.
Oglaševanje je lahko pozitivno, pove nam, da obstaja nov izdelek, nova sestavina. A preden to kupimo in začnemo uporabljati, poglejmo, kaj je v izdelku. Premislimo, ali to res potrebujemo.
Se še spomnimo, kako pripravimo sok iz malinovega sirupa? Iz steklenice, ki jo uporabljamo dlje časa, lahko tudi teden, dva, nalijemo delček sirupa in ga razredčimo z vodo iz pipe. Zakaj bi kupovali v trgovini že pripravljeno pijačo in ob tem uporabili embalažo za enkratno uporabo, ki jo bomo takoj za tem zavrgli?
Oglase je treba jemati s skepso in mislim, da se ljudje tega vse bolj zavedajo. Še vedno pa včasih kupijo neki izdelek, ki jim ne prinese tistega, kar so pričakovali. Ker so “padli” na oglas.
Spet smo pri tem, da je odgovornost na strani potrošnika.
Absolutno. Zato se moramo pogovarjati, kaj bomo podpirali, kaj pa je tisto, kar bomo odstranjevali izpred oči potrošnika, s tem pa tudi omejevali oglaševanje. Oglaševanja tobačnih izdelkov recimo ni več, pa oglaševalska industrija še vedno živi, tudi Formula 1 še vedno vozi. Tukaj je veliko prostora, ki ga lahko zasedejo boljši, bolj zdravi izdelki. Mogoče bi bilo dobro, da se pretirana promocija izdelkov, ki so škodljivi, prepove ali vsaj ustrezno regulira.
Kako se ZPS financira
Zveza potrošnikov Slovenije je neprofitna organizacija, ki se financira iz prispevkov članov, prek namenskih sredstev za projekte, v katerih sodelujejo doma in v mednarodnem okolju, in iz donacij dela dohodnine. Za svoje osnovno delovanje ne prejemajo sredstev iz državnega proračuna. Prav tako ne prejemajo sredstev podjetij in drugih pravnih oseb. Zaradi zagotavljanja neodvisnosti tudi ne ustvarjajo prihodkov iz naslova oglasnega prostora, še piše na njihovi spletni strani.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
