Kako je iz bodeče žice nastala zelena pot

Poglobljeno 07. Maj. 202206:00 > 19:264 komentarji
Delite:
PST
Foto: Pohod ob žici leta 1989; Srdjan Živulović/Bobo

Pot ob žici, Pot spominov in tovarištva ali pa kar PST je danes za prebivalce Ljubljane nekaj samoumevnega. Od postavitve bodeče žice okoli Ljubljane, ki je bila povod za današnjo Pot, je sicer ravno letos februarja minilo 80 let. Od prvega organiziranega pohoda po poteh okupirane Ljubljane mineva 65 let. Pot, kakršno poznamo danes, pa je stara šele 37 let. In njen obstoj kljub velikemu bogastvu, ki ga predstavlja za meščane, v teh 37 letih ni bil vedno samoumeven. Objavljamo zgodbo o ožičenem mestu in nastanku poti, ki se je rodila iz tega.

Zjutraj 19. februarja 1942 je začelo več tisoč italijanskih vojakov okrog Ljubljane v zemljo zabijati kole. Štiri dni zatem je bilo mesto obdano z bodečo žico, prehod iz mesta in vanj je bil za starejše od 13 let prepovedan oziroma omogočen zgolj tistim s posebno dovolilnico.

Žica Ljubljana
Foto : Žica okoli Ljubljane, leto 1944/1955. Foto: neznan, reprodukcija, hrani: MNZS

Za Ljubljančane se je začelo 1.170 dni življenja v žičnem obroču in ob številnih drugih omejitvah. Kot v svoji knjigi o življenju v okupirani Ljubljani navaja dr. Mojca Šorn z Inštituta za novejšo zgodovino, je bilo februarja tistega leta prepovedano smučanje. “Kdor se zaloti pri smučanju ali zunaj svojega stanovanja kakor koli opremljen s smučmi, se takoj zapre in se kaznuje.”

Dokumenti
Foto : Italijanska in nemška prepustnica za prehod mimo ljubljanske žične ograde / MGML

Z aprilom so italijanske oblasti prepovedale vožnjo s kolesi, pa tudi “bicikle prevažati (prenašati) ali jih kakor koli voditi”. To je sicer številne prebivalce spodbudilo k temu, da so svoja kolesa predelali v tricikle in se z njimi mirno vozili mimo straž, preden so prepoved junija razširili še nanje.

V veljavi je bila policijska ura, prepovedano je bilo čez noč sprejemati obiske, ki so imeli v mestu svoje stanovanje ali sobo.

Žica pri žici, barikada pri barikadi

Glavni namen žice okrog Ljubljane je bil dvojni – preprečiti morebitne napade partizanov in oslabiti povezavo med poveljstvom odporniškega gibanja, ki je imelo sedež v mestu, in zaledjem.

Prepoved Ljubljana
Foto : Razglas italijanske oblasti o zaprtju Ljubljane / Mestni muzej Ljubljana

Po zaprtju mesta so se začele racije, v katerih so Italijani ob pomoči domačih kolaborantov iskali sodelavce in simpatizerje odporniškega gibanja, ki so jih bodisi deportirali v taborišča bodisi so jih zadržali kot talce, ki so jih streljali kot povračilo za partizanske napade.

Prvotni obroč iz bodeče žice so kasneje večkrat razširili, da bi zajeli dodatno ozemlje. Na svojem vrhuncu je bil tako dolg malo manj kot 30 kilometrov, širok med 5 in 8 metrov ter visok do dva metra, ob njem so bili razporejeni bunkerji.

Poleg tega je bila Ljubljana tudi znotraj mesta razdeljena na sektorje, z zaporami in španskimi jezdeci na prehodih med njimi.

Tiste, ki jim je uspelo priti skozi žični obroč in so bili namenjeni na sever, pa so kmalu pričakale nove zapore. “Ljubljana je bila med drugo svetovno vojno v edinstvenem položaju,” pripoveduje zgodovinar dr. Božo Repe z ljubljanske Filozofske fakultete. “Bila je razdeljeno mesto, saj je severni del pripadal Nemčiji.”

Črnuški most 1941
Foto : Mejni prehod med Italijo in Nemčijo na Črnuškem mostu leta 1941 /Foto: Miran Pavlin, hrani Mestni muzej Ljubljana

Meja med italijanskim in nemškim ozemljem je pri Ljubljani potekala po reki Savi, a so jo Nemci premaknili nekoliko na italijansko stran, da so jo lažje ogradili in varovali. “S cesto in železnico so tudi povezali Črnuče in Šentvid ter se tako izognili prehodom čez italijanski del Ljubljane – ta cesta je še danes znana kot Nemška cesta.”

Ljubljana ni bilo edino slovensko mesto, obdano z žico

Ljubljana je zgolj najbolj znan primer in simbol te vrste okupacije, opozarja dr. Božo Repe. “Med našim raziskovanjem smo odkrili vsaj še sedem drugih mest po Sloveniji, ki jih je med drugo svetovno vojno obdajala bodeča žica. Najbolj znano med temi je Novo mesto, kjer tudi ohranjajo spomin na žico, pa še Črnomelj, Semič, Logatec, tudi Idrija … Ta italijanska okupacijska politika ni bila značilna samo za Ljubljano, v Ljubljani je bila le izvedena v najhujši možni obliki.”

Pohod ob žici Novo Mesto
Foto : Pohod okoli Novega Mesta / ZB Drska

Tudi v Novem mestu se s pohodom vsako leto ob dnevu upora proti okupatorju spomnijo takratne žične ograde, predvsem po zaslugi lokalnega Združenja borcev za vrednote NOB.

Spominska rekreativna turistična pot objetega mesta“, kot so poimenovali pot, je dolga 12 kilometrov in razdeljena na osem etap.

Novo mesto žica
Foto : Zračni posnetek Novega Mesta z vrisanim obrambnim sistemom iz leta 1942, ki ga hranijo v Dolenjskem muzeju / Foto: Boštjan Pucelj

Pohod sprva preprečevale mine

Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, je bil velik del žičnega obroča nekaj dni nenadzorovan, kar so člani odporniškega gibanja izkoristili in pravočasno zapustili mesto, preden so svojo oblast v njem utrdili Nemci.

Bodeča žica je del življenja ljudi ostala vse do odhoda nemške vojske leta 1945, ko so si prebivalci dali duška z razbijanjem stražarskih bunkerjev. Spomin na najtemnejše obdobje ljubljanske zgodovine pa je ostal.

“Manifestacije v spomin na okupacijo so se začele takoj po vojni, bolj sistematične pa so začele postajati v 50. letih,” pravi dr. Božo Repe. “Prva povojna faza je bila bolj v znamenju odstranjevanja obroča – žičnih ograj, bunkerjev in zlasti minskih polj. Za kakšen množičen pohod je bilo v prvih letih še prenevarno. Marsikakšen otrok je ob igri nastradal zaradi mine.”

Plakat 1957
Foto : Dlib

Prvi organizirani pohod po poteh okupirane Ljubljane so tako izvedli leta 1957, v okviru Slovenskega festivala telesne kulture.

Tekmovalci so progo premagovali v skupinah po pet, obvezna oprema so bile takrat še puške (kot je vidno tudi na spodnji fotografiji).

tek ob žici 1957 MNZS
Foto : Tek ob žici, Ljubljana, 1957. Foto: Miloš Švabić, hrani: MNZS

Tistega leta je bila v mestnem svetu sprožena tudi pobuda za spomeniško zaščito peščice preostalih utrjenih delov nekdanjega žičnega obroča.

Štiri leta zatem so začeli po celotni trasi nekdanje žične ograje, na mestih, kjer so nekoč stali bunkerji, postavljati osmerokotne stebre oziroma spominske kamne.

kamen PST
Foto : Bor Slana/Bobo

Ideja za urejeno pot se porodi pri Figovcu

Organizirani pohodi in teki po poteh okupirane Ljubljane so postali tradicionalni, a zaradi posegov v prostor niso imeli vsako leto enake trase. Leta 1972 je iz sproščenega gostilniškega pogovora vzklila zamisel, ki je to spremenila.

Družbi, zbrani v ljubljanski gostilni Figovec, v kateri je sedel študent arhitekture Mitja Omersa, se je nekega večera pridružil novinar Stane Škrabar, ki je ravno prišel s sestanka organizacijskega odbora Pohoda ob žici.

Plakat pohod ob žici
Foto : Dlib

Kot se je v knjigi Žica okrog Ljubljane, ki je izšla leta 2012, spominjal Omersa, se je razvila razprava, da imajo vsako leto težave zaradi spreminjanja trase. “V zbrani družbi pa se je porodila zamisel, da bi bilo dobro urediti stalno traso – pešpot, obdano s pasom zelenja.”

Tako so Omersa in še dva kolega študenta – Jože Štok in Franc Kastelic – svoj predlog “Aleje spominov in tovarištva”, kot so sprva poimenovali načrtovano pot, najprej predstavili na mestni mladinski organizaciji, kjer pa sprva zanjo ni bilo veliko zanimanja. “Zgodba se je nadaljevala zgolj po zaslugi funkcionarja Franca Kimovca – Žige, ki je fantom iz lastnega žepa plačal izdelavo prvih načrtov.”

Tek otrok ob žici 1966
Foto : Tek otrok v okviru pohoda ob žici leta 1966 / Hrani: Mestni muzej Ljubljana

Projekt je bil nato javno predstavljen julija 1972 v takratnem Muzeju ljudske revolucije, današnjem Muzeju novejše zgodovine. “Zahvaljujoč zelo pozitivnemu sprejemu je bil kmalu zatem ustanovljen odbor za gradnjo Poti spominov in tovarištva ter podpisan tako imenovani družbeni dogovor o izgradnji, ki naj bi jo financirali iz mestnega proračuna ter s prispevki podjetij in občanov.”

Predsednik odbora je postal in ostal Franc Kimovec, projekt izgradnje je vodil Mitja Omersa.

Obroč so razdelili na 36 odsekov, ki so jih urejali po fazah, v skladu z razpoložljivimi sredstvi. Čast prvega urejenega odseka je pripadla delu poti čez Golovec, ker je bilo tam najmanj dela s pridobivanjem zemljišč.

PST 1989
Foto : Začetek vzpona na Golovec, pohod 1989 (Srdjan Živulović/Bobo)

Pot je bila po številnih zastojih zaradi pridobivanja zemljišč in težav s financiranjem dokončana šele leta 1985, njeno končno podobo z značilnimi označbami, talnimi kovinskimi oznakami in konstruktivističnimi poševnimi jambori z rdečo zvezdo ob mestnih vpadnicah pa je s sodelavci zasnoval arhitekt (sicer današnji ljubljanski podžupan) Janez Koželj, čigar idejna zasnova je takrat zmagala na natečaju.

“Sociološko zgrešeni rdeči jambori”

Po osamosvojitvi je Poti spominov in tovarištva grozilo, da jo bodo kot “ostanek nekdanjega režima” potisnili v pozabo. Ljubljana je za župana dobila Janeza Strgarja, pripadnika Demosa.

“Strgar je takrat želel uničiti Pot spominov in tovarištva, ker naj bi bil to spomenik komunizmu, zato so požagali stebre oziroma jambore z rdečimi zvezdami in s tem uničili njihovo statiko,” je pred leti za Mladino dejala Strgarjeva predhodnica na mestu županje Nuša Kerševan. “Takrat smo ustanovili Zeleni prstan, društvo za ohranitev pomena Poti spominov in tovarištva, in z njim preprečili, da bi nova mestna oblast uničila ta pomembni spomin, čeprav so nam vzeli financiranje.”

jambor PST
Foto : Konstruktivistični jambor na Tržaški cesti pri Dolgem mostu, ki je razburjal pred štirimi leti. (Žiga Živulović / Bobo)

Jambore so takrat požagali pod pretvezo, da jih bodo obnovili in prepleskali, a se to ni zgodilo. “Ponovna postavitev jamborov bi bila sociološko zgrešena in politično negativna; otežkoča in časovno odmika pa jo tudi dejstvo, da moramo preje pridobiti gradbenotehnično dokumentacijo ter lokacijsko in gradbeno dovoljenje z vsemi soglasji in prilogami vred,” je leta 1992 v časniku Naša skupnost pojasnjeval takratni mestni sekretar Damjan Dolinar.

Nove jambore, ki so enaki takratnim, je sedanja mestna oblast na nekaj nekdanjih mestih – ob vnovični kritiki “totalitarnih simbolov”, ki jo je izpostavljal desni pol politike – spet postavila leta 2018.

“Mesto je z njo neskončno bolj človeško”

Danes je po mnenju krajinske arhitektke dr. Maje Simoneti Pot ustrezno zaščitena. “Ima zadostno mero pozornosti, obstaja politična volja za njeno ohranjanje, upravljanje poti je razmeroma dobro zastavljeno, ima tudi potrebno civilnodružbeno in strokovno podporo. Pot spominov in tovarištva ni v nevarnosti, da bi nanjo pozabili ali da bi jo urbanizacija izrinila iz prostora.”

PST
Foto : Pohod ob žici leta 2014 ( Žiga Živulović/Bobo)

Možnost za izboljšave vidi zlasti v morebitnem širjenju zelenih površin ob sprehajalni poti. “Te predstavljajo izjemno podporo sicer dokaj obremenjenemu sprehajalnemu koridorju. Če bi nam to uspelo zagotoviti še na več odsekih, bi bilo to izjemno pozitivno.”

Največjo nevarnost pa vidi v tem, da bi v preveliki želji po zagotavljanju dodatne ponudbe začeli pot opremljati z dodatno opremo. “Pot ne potrebuje dodatnih igral, razsvetljave in podobnih posegov. Smiselno je ohranjati določeno stopnjo prvinskosti ureditve, nobene potrebe ni, da bi povečevali doživljajske možnosti in jo skušali preoblikovati v bolj klasičen javni park.”

Razprtije v zvezi s politično dediščino se ji zdijo nepotrebne in tragične. “Večina ljudi se večino časa v zvezi s Potjo ne ukvarja z zgodovinskim spominom, temveč preprosto z ureditvijo živi in v tem prostoru uživa svoje vsakdanje življenje. Spominskim dogodkom se je mogoče preprosto izogniti, če koga motijo. Hkrati pa ti dogodki ne spremenijo dejstva, da bo ureditev tudi naslednji dan tukaj in bo prebivalcem dobro služila tudi vnaprej.”

Ali kot je v uvodnem besedilu fotografske monografije Joca Žnidaršiča Najlepša pot zapisal dr. Matjaž Kmecl, prvi predsednik društva Zeleni prstan: “Z vsakomer prijateljuje ta lepa in nenavadna pot na njemu ljub način – s spomini, z zelenimi drevesi, z osrečujočim sproščanjem telesa, z navdihujočim mirom, z ljubezenskimi zavetji, s svobodnimi obzorji – ničesar ne zapoveduje in vse daje. /…/ Mesto je z njo neskončno bolj človeško.”

*Zahvaljujemo se Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Mestnemu muzeju Ljubljana, Zgodovinskemu arhivu Ljubljana in Dolenjskemu muzeju za pomoč pri iskanju in dovoljenje za objavo fotografij v njihovi hrambi. Hvala tudi Srdjanu Živuloviću – Bobu, ki je posebej za nas pobrskal po svojem arhivu. 

Komentari

Vaš komentar