Ženska svojemu partnerju, ki mu zaupa, pošilja svoje gole fotografije in posnetke. Ko je čez čas razmerja na njeno pobudo konec, partner iz jeze in maščevanja fotografije in posnetke objavi na družbenem omrežju, od koder se bliskovito razširijo po spletu ...
Maščevalna pornografija: zloraba, ki se dogaja vsem na očeh
Zgoraj opisano dogajanje je tipičen primer spletne spolne zlorabe, ki se jo je prijelo tudi ime maščevalna pornografija (angl. revenge porn) oziroma pornografija iz maščevanja. Posledice so za žrtev lahko zelo hude. Znani so primeri iz tujine, ko so žrtve morale zamenjati službo, kraj bivanja, celo identiteto, saj so bile deležne zasmehovanja, trpinčenja, poniževanja. Nekatere so v obupu naredile samomor. Zaradi občutkov sramu in krivde s svojo stisko namreč pogosto ostanejo same, zlorabe pa ne prijavijo.
Maščevalna pornografija oziroma spolna zloraba na podlagi slikovnega materiala je v Sloveniji od leta 2017 opredeljena kot kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen od treh mesecev do treh let zapora. Šesti odstavek 143. člena kazenskega zakonika določa, da se z zaporom kaznuje, “kdor javno objavi posnetke ali sporočila druge osebe s seksualno vsebino brez privolitve te osebe in s tem huje prizadene njeno zasebnost”. Določba je bila po navedbah policije dodana v kazenski zakonik prav zaradi pojava tovrstnih, novih kaznivih dejanj, ki so povezana z razmahom družbenih omrežij. Večinoma je motiv maščevanje oz. škoditi človeku, nekateri pa posnetke, slike ali sporočila drugih delijo “za zabavo” ali pa želijo s tem zaslužiti, pravijo naši sogovorniki. Še enkrat poudarimo: gre za kaznivo dejanje.
Napačno ime:1. Žrtev ni kriva. 2. To ni konsenzualna stvar.
Izraz maščevalna pornografija, ki je tako v domači kot v tuji literaturi precej pogost, je problematičen z dveh vidikov, opozarjajo avtorji priročnika Odklikni. Besedo “maščevalna” namreč lahko povezujemo s krivdo žrtve, ki naj bi naredila nekaj, da si je nakopala maščevanje. Zato je treba ves čas poudarjati, da žrtev ni naredila ničesar narobe. Problematična pa je tudi beseda pornografija, ki lahko napeljuje k zaznavi, da gre za nekaj konsenzualnega, in ne izpostavlja pomembnega vidika, da gre pravzaprav za zlorabo, so še zapisali v priročniku. Zato je ustreznejši izraz za to vrsto nasilja spolna zloraba na podlagi slikovnega materiala.
Grožnje z objavo slik ali posnetkov
Sociologinja dr. Jasna Podreka, ki se posveča preučevanju nasilja nad ženskami in je tudi prostovoljka Društva SOS telefon, opozarja, da je objavljanje intimnih posnetkov vse pogostejša strategija manipulacije in maščevanja, ki se pojavlja kot del intimnopartnerskega nasilja. Žrtve so – kot tudi sicer velja za intimnopartnersko nasilje – v veliki večini ženske, čemur pritrjuje tudi več tujih študij.
“Poleg zalezovanja je objavljanje posnetkov s spolno vsebino pogosta – in vse pogostejša – oblika nadaljevanja nasilja ob prekinitvi odnosa. Zaradi družbenih omrežij in dostopnosti tehnologije je namreč ta bolj dostopna oziroma enostavnejša,” je Podreka povedala za Poglobljeno. Po njenih besedah običajno ne gre za osamljeno dejanje. “Praviloma to počnejo moški in fantje, ki so bili že prej nasilni v odnosu. To je oblika stopnjevanja nasilja, zlasti ko partnerka prekine ali želi prekiniti odnos.” Lahko je tudi način manipulacije, s katerim storilec žrtev prisili, da ostane v odnosu. Kot pravi Podreka, je pred časom pri njej poiskala pomoč punca, ki je želela prekiniti razmerje, a ji je fant grozil, da bo v tem primeru njene intimne fotografije, ki mu jih je v preteklosti poslala, objavil na družbenih omrežjih in jih poslal njenim staršem. S to grožnjo je dekle še nekaj mesecev zadrževal v odnosu, je povedala Podreka.
Denis Sadiković/N1
Dolgoročne travmatične posledice. Nekatere posnete celo naskrivaj
Posledice takšnih dejanj so za žrtev lahko resne in dolgotrajne, opozarjajo v nevladnih organizacijah, kjer žrtvam takšnega nasilja nudijo pomoč. “Vsak primer objave posnetkov, slik ali sporočil s seksualno vsebino je za žrtve velik poseg v njihovo integriteto in pušča dolgoročne travmatične posledice,” je poudarila predsednica Društva SOS Maja Plaz. “Srečali smo se s primeri, ko so nekdanji partnerji grozili z objavo tovrstnih posnetkov in se po uspešnem posredovanju policije to ni zgodilo. So pa posledice na psihičnem zdravju žrtev takšnih dejanj izjemno hude, saj so jih na takšen način zlorabile osebe, s katerimi so bile v intimnem odnosu, nekatere pa so bile celo posnete naskrivaj.”
Še huje je, ko storilec grožnje uresniči in posnetke objavi. Nekatere žrtve izgubijo službo, ugled v družbi, socialna mreža, kolegi in znanci se distancirajo, izgubijo prijateljice in prijatelje, nekatere celo storijo samomor, je opozorila Tjaša Hrovat iz Društva za nenasilno komunikacijo. Kot rečeno, so žrtve v večini primerov ženske, a včasih so žrtve tudi moški.
Le vrh ledene gore: v prvih devetih mesecih obravnavali enajst kaznivih dejanj
Ker so intimni posnetki, ki se kasneje proti volji žrtve znajdejo na spletu, lahko nastali s privolitvijo ali pa jih je (tedanjemu) partnerju celo poslala sama, se žrtev pogosto počuti krivo in vsaj delno odgovorno za to, kar se ji je zgodilo. Tudi zato je odločitev, da poišče pomoč, težka. “Posredovanje intimnih fotografij je seveda hud poseg v posameznikovo integriteto, v primerih, ko so osebe zaradi zaupanja prostovoljno poslale intimne fotografije ali posnetke, pa so občutki krivde še bolj poglobljeni,” je dejala Tjaša Hrženjak iz Združenja za moč, kjer pomagajo predvsem žrtvam spolnih zlorab in spolnega nasilja. Z žrtvami maščevalne pornografije se, kot je povedala, srečajo relativno redko, razlog za to pa pripisuje prav dejstvu, da ko gre za maščevalno pornografijo, žrtve zelo težko naredijo ta korak in grejo po pomoč.
Na policiji so letos obravnavali enajst kaznivih dejanj na podlagi 6. odstavka 143. člena, ki prepoveduje nekonsenzualno objavo sporočil in posnetkov s spolno vsebino. V preteklih petih letih je bilo obravnavanih takšnih kaznivih dejanj med pet in sedem na leto. Tudi v nacionalnem odzivnem centru za kibernetsko varnost SI-CERT beležijo podobno statistiko. “V zadnjih letih prejemamo majhno število prijav maščevalne pornografije, od ene do pet prijav na leto,” nam je povedal Tadej Hren. A prijavljeni primeri so le vrh ledene gore tega početja v naši družbi.
Aljaž Uršej/N1
Če nekomu, ki mu zaupamo, pošljemo svoj intimni posnetek, nismo naredili nič narobe. Škodljivo in kaznivo pa je, če on zaupanje zlorabi
Podreka opozarja, da gre za obliko nasilja, ki je še vedno tabu. “Žrtve si o tem ne upajo spregovoriti. Sram jih je, da so nekomu poslale svoje intimne posnetke. Počutijo se krive in delno odgovorne za to, kar se jim dogaja, češ, saj sem mu sama poslala, sama sem kriva.” Zato je po njenem mnenju izjemno pomembno ozaveščanje o tem, da če nekomu, ki mu zaupamo, pošljemo intimni posnetek, s tem ne zagrešimo nič slabega. Prav tako ne, če smo pustili, da nas je oseba, ki smo ji zaupali, posnela ali fotografirala. “To, da oseba zaupanje zlorabi, je tisto, kar je škodljivo in kar je tudi kaznivo dejanje. Žrtve morajo vedeti, da niso odgovorne za to, kar se jim je zgodilo, in da je zelo pomembno, da poiščejo pomoč.” Poudarila je še, da morajo to ozavestiti tudi starši in da svojega mladostnika ali mladostnice ne obsojajo, če je svoje posnetke poslal ali poslala nekomu, ki mu je zaupal oz. zaupala. Prav mladi so namreč pogosto žrtve teh zlorab, saj so včasih manj premišljeni pri odločitvah, kakšne vsebine delijo in s kom.
Vsak deseti slovenski osnovnošolec žrtev nekonsenzualne delitve vsebin
Profimedia
Po podatkih prve večje raziskave o spletnem nadlegovanju med mladimi v Sloveniji, ki jo je leta 2019 v okviru projekta Odklikni izvedla Fakulteta za družbene vede, je več kot 10 odstotkov osnovnošolcev povedalo, da so drugi delili njihove fotografije ali posnetke, ki niso bili namenjeni javnosti. Pri srednješolcih je bil ta odstotek še za nekaj odstotnih točk višji. V kakšnem deležu je šlo za fotografije in posnetke s spolno vsebino, raziskava ni preučevala. Nam je pa sodelavec točke ozaveščanja o varni rabi interneta Safe.si Marko Puschner pred meseci povedal, da so med mladostniki tovrstne objave zelo razširjene, kar je zelo zaskrbljujoče. “Na skoraj vsaki delavnici, ki jo izvedemo z 9. razredi, nam učenci pripovedujejo o primeru, ko je nekdo objavil ali razposlal sliko golega partnerja ali dele besedil s spolno vsebino,” je dejal Puschner.
“Marsikdo ne ve, da je to kaznivo dejanje”
Na policiji, kjer nekonsenzualne objave intimnih posnetkov obravnavajo kot kaznivo dejanje, svetujejo, da žrtve tovrstne objave nemudoma prijavijo. “Žrtvam predlagamo, da shranijo sporočila oziroma naredijo posnetek zaslona klepeta, profila, slike, s čim več podatki pošiljatelja oz. storilca, saj je pomembno, da ob prijavi obstaja dokaz,” so navedli na policiji. Prijava je smiselna tudi v primeru, če storilec posnetkov še ni objavil, a grozi, da jih bo. Takšne grožnje sicer niso opredeljene kot kaznivo dejanje, vendar pa, kot pravijo na policiji, lahko samo na podlagi prijave preverijo situacijo, ugotovijo morebitne (druge) elemente kaznivih dejanj in po potrebi zaščitijo žrtev.
Tudi Podreka spodbuja, naj se žrtve obrnejo na policijo že takoj, ko so deležne groženj, in s tem prekinejo nasilje. Po njenih izkušnjah je zavedanje o tem, da ne gre le za škodljivo, ampak tudi kaznivo dejanje, še vedno nizko. “Marsikdo sploh ne ve, da je nekonsenzualno objavljanje intimnih posnetkov kaznivo dejanje.”
Video se širi in znova vznika
V nasprotju z večino drugih spolnih zlorab se maščevalna pornografija dogaja na očeh širše javnosti. Njen ključni element je običajno prav javno poniževanje. Ko je posnetek objavljen, se lahko žrtev znajde v začaranem krogu vedno novih travmatizacij. Kljub prijavi na policijo se namreč video lahko širi in znova vznika, tudi ko je bil na določenem družbenem omrežju že izbrisan, saj je bil medtem lahko shranjen pri številnih uporabnikih, ki ga nato ponovno delijo. To lahko pri žrtvi povzroči občutek brezizhodnosti in brezupa.
Denis Sadiković/N1
Tadej Hren iz SI-CERT pravi, da se je tega dobro zavedati in ukrepati že, ko storilec zagrozi z objavo. V tem primeru se žrtve lahko obrnejo na spletno stran StopNcii.org (angl. Stop Non-Consensual Intimate Image Abuse, v prevodu Ustavimo nekonsenzualno objavo intimnih fotografij). “Prek omenjene spletne strani lahko žrtve nekaterim večjim spletnim portalom vnaprej sporočijo, za katere fotografije ali videoposnetke ne želijo, da jih objavijo,” nam je pojasnil Hren. Spletna stran namreč deluje na način, da pregleda dotični posnetek ali fotografijo in ustvari digitalni prstni odtis datoteke (tako imenovani hash), na podlagi katerega se na partnerskih spletnih straneh nato prepreči objava te datoteke.
StopNcii.org je uradna spletna stran iz Združenega kraljestva, s katero upravlja humanitarna organizacija Revenge porn helpline (Telefon za pomoč žrtvam maščevalne pornografije), priporoča pa jo tudi slovenska policija, pravijo na SI-CERT. Povezana je z omrežji in platformami, kot so Facebook, TikTokom, Instagram, OnlyFans in Pornhub. Na vprašanje, kakšne so izkušnje s tem orodjem, Hren odgovarja, da gre za relativno novo spletno stran, ki so jo šele pred kratkim vključili v nasvete za ukrepanje, in da povratnih informacij uporabnikov za zdaj še nimajo.
Ne sodelujte še vi pri deljenju takšnih slik, posnetkov ali sporočil, ampak prijavljate storilce
Kaj pa v primeru, da je posnetek že objavljen? Družbena omrežja praviloma ne dovolijo nekonsenzualne objave intimnih posnetkov, kar pomeni, da so ob prijavi dolžna takšne vsebine izbrisati oziroma umakniti. “Upravljalci večjih spletnih platform praviloma umikajo take sporne vsebine, če prejmejo prijavo, res pa je, da lahko do izbrisa pride šele po več dneh,” nam je povedal Hren. V tem času se posnetek lahko nenadzorovano širi. “Žal obstajajo tudi ponudniki storitev, ki jih je zelo težko prepričati, da umaknejo določene sporne vsebine, ali pa za to zahtevajo odredbo sodišča. Do te pa je zelo težko priti, sploh če gre za ponudnika s sedežem v neki tretji državi.”
Denis Sadiković/N1
Nevladne organizacije ob tem poudarjajo, da je odgovornost, da takšno nasilje prijavimo in v njem ne sodelujemo, na strani vseh, ki smo mu priča. “Izjemno zaskrbljujoče je sodelovanje oseb, ki nekritično razpošiljajo takšne posnetke brez upoštevanja, kakšno dodatno škodo s tem povzročajo žrtvam, saj so te ponovno izpostavljene viktimizaciji in na ta način skoraj dobesedno vedno znova posiljene,” je opozorila Maja Plaz iz Društva SOS. “Namesto da bi do njih ljudje, ki so posnetke videli, pokazali empatijo in videno prijavili policiji, jih brezobzirno označijo za prostitutke, ki da so si ’zaslužile, kar so dobile’. Obsodbe tovrstnih dejanj bi morale biti jasne in z močnim sporočilom, da gre za kaznivo dejanje, ki bo resno preganjano, kar pa se žal vse prevečkrat obrne v preganjanje žrtve in iskanje razlogov, zakaj se ji je ’to zgodilo’.”
Podreka se strinja, da gre za simptom patriarhata in stereotipov, povezanih s spolnimi vlogami. “Prepogosto se dogaja, da v luči spolnega nasilja učimo ženske, kako naj se samozaščitijo, namesto da bi spreminjali vzgojne vzorce pri fantih. Ko je ženska žrtev, napačno zvračamo odgovornost nanjo: zakaj je pošiljala takšne posnetke, če jih je potem objavil, zakaj je šla z njim, če jo je potem posilil. Ob tem pozabljamo tisto, kar je ključno: da je odgovoren vedno tisti, ki zlorabi situacijo ali zaupanje.”
Zares “varni” le, če takšnih posnetkov sploh ni
Ali se pred takšno zlorabo lahko učinkovito zaščitimo? Pravzaprav ne, odgovarjajo pristojni. Ključno je ozaveščanje o pasteh interneta in previdnost pri deljenju svojih intimnih posnetkov. “Najboljša preventiva je to, da poskrbimo, da taki posnetki sploh ne bi nastali. Ko so enkrat objavljeni – bodisi javno ali pa prek zasebnih sporočil – izgubimo nadzor nad njimi in praktično nemogoče je ugotoviti, kdo vse jih je skopiral in kje vse se nahajajo,” je dejal Tadej Hren. Jasna Podreka pa pravi: “Biti moramo zelo previdni, ko se odločamo, kaj bomo poslali naprej, tudi če je na drugi strani naš partner. Kajti mogoče nam bo čez nekaj časa žal.”
Fotografije in posnetke žensk iz Srbije množično delijo na Telegramu
Denis Sadiković/N1
V nekaterih državah objavljanje in razpošiljanje intimnih posnetkov brez dovoljenja še vedno ni prepoznano kot kaznivo dejanje. Takšen primer je Srbija. Balkanska preiskovalna mreža (BIRN) je marca letos objavila preiskovalni članek o razširjenosti maščevalne pornografije v Srbiji. Ugotovili so, da se zasebne fotografije in posnetki žensk iz Srbije množično delijo v skupinah na družbenem omrežju Telegram. Nekatere ženske so povedale, da so ob njihovih posnetkih objavljeni tudi njihovi drugi osebni in kontaktni podatki in da zato prejemajo sporočila z vprašanji o spolnih uslugah. Ker v Srbiji maščevalna pornografija ni opredeljena kot kaznivo dejanje, morajo žrtve dokazovati elemente izsiljevanja, zalezovanja ali drugih kaznivih dejanj, na podlagi katerih lahko policija sproži pregon. Če teh elementov ne morejo dokazati, jim preostane le še civilna tožba, so še opozorili v BIRN.
