Hormuška ožina Iranu prinaša večjo moč kot jedrsko orožje in tako bo tudi ostalo

Iran je pokazal, da lahko z razmeroma majhnim številom raket in dronov učinkovito blokira najpomembnejšo svetovno pomorsko ožino za prevoz nafte. Po mnenju več analitikov, ki so dogajanje komentirali za CNN, bo iranski vpliv nad Hormuško ožino trajal še dolgo po koncu konflikta, ne glede na to, kakšen dogovor bo Teheran na koncu sklenil z Belo hišo.

Napadi v zadnjih dneh bi lahko nakazovali na to, da je morebitni dogovor še vedno precej oddaljen. V četrtek se je nato oglasil iranski vrhovni voditelj Modžtaba Hamenej, njegova nepričakovana izjava pa bi lahko po ocenah nekaterih opazovalcev nakazovala približevanje mirovnega sporazuma.

Kadar koli bo že prišlo do dogovora, strokovnjaki menijo, da Iranu verjetno ne bo odvzel na novo pridobljenega energetskega orožja.

Ne gre le za nafto in plin

To ima pomembne posledice za svetovno gospodarstvo, ki se spopada z enim največjih energetskih šokov v zgodovini. Pred vojno je približno petina svetovne oskrbe z nafto in utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG) potovala skozi zdaj konfliktno Hormuško ožino.

Prizadevanja za zmanjšanje odvisnosti od tega pomorskega koridorja – in širše od Bližnjega vzhoda – bodo verjetno okrepila energetsko varnost, vendar za določeno ceno.

Ne gre le za nafto in plin, dolgotrajna negotovost glede varnosti plovbe skozi ožino bo vplivala tudi na druge dobrine, od gnojil in letalskega goriva do helija in aluminija.

"Iran je pokazal, da ima moč, da ožino zapre in jo ohrani zaprto tudi ob silovitem ameriškem in izraelskem bombardiranju," je za CNN dejal analitik pri svetovalnem podjetju za politična tveganja Eurasia Group Gregory Brew. "Tega ne bo mogel Iranu odvzeti nihče več. To je njihova nova jedrska opcija."

"Cestnina" za Hormuško ožino?

Več analitikov meni, da bi odprta Hormuška ožina – tudi če bi bila delno pod iranskim nadzorom – svetovnemu gospodarstvu povzročila manj škode kot popolno zaprtje.

Podjetje Kpler, ki se ukvarja z analizo trgovinskih tokov, je aprila objavilo študijo o tem, kako bi lahko v praksi deloval sistem v Hormuški ožini, ki bi ga Iran upravljal v sodelovanju z Omanom. Podobna stališča zagovarjajo tudi nekateri britanski akademiki – z drugimi besedami, zamisel o pristojbinah za prehod ožine, čeprav skrb vzbujajoča, je postala del resne javne razprave, piše CNN.

Iran je medtem začel formalizirati svoj nadzor nad ožino, kar je v popolnem nasprotju z zahtevami ZDA. Maja je ustanovil Upravo za ožino v Perzijskem zalivu (Persian Gulf Strait Authority – PGSA), ki nadzoruje nov režim plovbe. Ta vključuje preverjanje ladij s strani iranskih oblasti in v nekaterih primerih tudi plačevanje pristojbin.

ZDA so nato uvedle sankcije proti PGSA ter ladjarskim podjetjem prepovedale s Teheranom sklepati dogovore, ki bi jim zagotovili varen prehod skozi ožino. Poleg tega je Bela hiša podjetjem, ki bi Iranu plačevala tovrstne pristojbine, zagrozila s sekundarnimi sankcijami.

Dogovori se že sklepajo

Kljub ameriškim grožnjam naj bi nekateri trgovci z nafto in ladjarska podjetja že sklenili dogovore z Iranom, saj si obupano prizadevajo ponovno vzpostaviti pretok nafte na svetovne trge, kjer se zaloge hitro zmanjšujejo.

"Ključno je, da se pretok skozi Hormuško ožino znova vzpostavi v večjem obsegu. To bi začelo odpravljati energetski šok," je za CNN dejal analitik za rafinerije, kemikalije in naftne trge pri raziskovalnem podjetju Wood Mackenzie Alan Gelder.

Po drugi strani pa bi lahko cena nafte brent, ki velja za svetovno referenčno ceno surove nafte, dosegla skoraj 200 dolarjev za sod, če bi Hormuška ožina ostala zaprta do konca leta. Po besedah glavnega ekonomista Wood Mackenzieja Petra Martina bi to energetski šok spremenilo v svetovno gospodarsko krizo.

Po Gelderjevem mnenju bi bila uvedba pristojbine za prehod skozi Hormuško ožino precej manj boleča za trg nafte, če bi se promet tankerjev vrnil na predvojno raven, to je okrog 140 plovil na dan.

Ocenjuje, da bi tranzitna pristojbina v višini 2 milijona dolarjev na tanker – toliko naj bi Iran po podatkih družbe Lloyd’s List zaračunal vsaj eni ladji – ceno nafte zvišala le za približno 1 dolar na sod (159 litrov).

"Skrb glede upravljanja ožine je predvsem to, v kolikšni meri omejuje pretok ladij," je opozoril Gelder. Ob tem je podvomil, da bi Teheran lahko učinkovito logistično nadzoroval prehode 140 tankerjev na dan.

Pri energetskem svetovalnem podjetju Rystad Energy medtem menijo, da je ocena o podražitvi nafte za zgolj 1–2 dolarja na sod prenizka. Vodja geopolitičnih analiz pri Rystadu Jorge Leon ocenjuje, da je verjetnejši pribitek od 10 do 20 dolarjev na sod.

"Prepričani smo, da bo Iran tudi v prihodnje ohranil določeno moč nad Hormuško ožino. V tem primeru je tveganje za nadaljnje motnje v prometu skozi ožino resnično," je dodal. Prepričan je, da se cene nafte okoli 60 dolarjev za sod, kolikor so bile na začetku leta, ne bodo vrnile. "Niti leta 2027," je povedal.

Alternative Hormuški ožini

Ne glede na to, ali bo Iran svoj nadzor nad ožino formaliziral ali ne, bodo dvomi o dolgoročni varnosti te ključne pomorske poti ostali. Takšni pomisleki so največje proizvajalce nafte v Perzijskem zalivu že spodbudili k uporabi in naložbam v alternativne izvozne poti.

Savdska Arabija in Združeni arabski emirati (ZAE) so del izvoza nafte že preusmerili prek alternativnih naftovodov East-West in Habšan–Fudžajra. Emirati že gradijo tudi drugi naftovod, ki bi obšel Hormuško ožino.

Za druge države v regiji pa so alternative precej manj politično in gospodarsko izvedljive. Kuvajt, Katar in Bahrajn bi morali svoje izvozne poti speljati prek ozemlja Savdske Arabije ali Iraka.

"Novi naftovodi so veliki, pogosto čezmejni infrastrukturni projekti, kar pomeni, da so dragi, zapleteni in jih ni mogoče izvesti hitro," je izpostavil Gelder.

Za Katar, ki izvozi za približno petino svetovne oskrbe z utekočinjenim zemeljskim plinom (LNG), bi iskanje alternative Hormuški ožini pomenilo ne le gradnjo drage mreže plinovodov, temveč tudi velike naložbe v obrate za utekočinjanje plina v pristaniščih. Ti obrati bi plin iz plinovodov pretvorili v LNG, ki bi ga nato lahko z ladjami prevažali po svetu.

Tudi nova energetska infrastruktura pa ne bi bila varna pred morebitnimi iranskimi napadi, kar je pokazala že vojna. Da bi bili takšni plinovodi in naftovodi v dosegu iranskih raket in dronov, je opozoril Brew.

V ospredju energetska varnost

Motnje v prometu skozi Hormuško ožino so po vsem svetu znova postavile v ospredje vprašanje energetske varnosti, le nekaj let po energetski krizi, ki jo je leta 2022 sprožila ruska invazija na Ukrajino.

Prizadevanja za diverzifikacijo energetskih dobavnih verig in zmanjšanje odvisnosti od Perzijskega zaliva so že v teku. To bo spodbudilo več naložb v druge regije, kjer črpajo nafto, na primer v Latinsko Ameriko, pa tudi v elektrifikacijo in obnovljive vire energije.

Z drugimi besedami, države in podjetja bodo zaradi tveganj, povezanih s Hormuško ožino in Bližnjim vzhodom, pospešeno iskali alternativne vire energije ter vlagali v tehnologije, ki zmanjšujejo odvisnost od nafte in plina.

Kljub vsemu bo z nafto bogati Bližnji vzhod še nekaj časa ostal ključen za zadovoljevanje svetovnih energetskih potreb, zaradi česar je iransko novo energetsko orožje še toliko močnejše. "Svetovno gospodarstvo se bo moralo sprijazniti s to realnostjo," je za CNN povedal Gregory Brew.

"Gre za izjemno pomembno spremembo. Nakazuje namreč, da bo varnost Hormuške ožine in Perzijskega zaliva v končni fazi v veliki meri odvisna od dejanj in odločitev Irana," je sklenil.