Nekoč so bile to pekarna, tovarna streliva, menza in vojašnica …

Poglobljeno 18. Dec 202206:004 komentarji
Metelkova, 1993
Foto: Metelkova, 1993. Foto: Miha Fras/Fotoarhiv KUD Mreža

V zapuščenih prostorih nekdanje menze so danes delavnice, tečaji in filmski večeri, v nekdanjem vojaškem kompleksu kulturna cona, v nekdanji pekarni koncerti. V zadnjem času odmeva zgodba Placa, kakšna pa je zgodovina in kakšno je ozadje skvotov?

Prvo soboto letošnjega septembra je približno sto ljudi vstopilo v leta zapuščeno in zanemarjeno stavbo na Linhartovi ulici v Ljubljani. V njej je bila nekdaj menza Cestnega podjetja Ljubljana, po njegovem stečaju pa jo je v last prevzela Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB). Prostovoljci so začeli čistiti, pospravljati in urejati prostore ter snovati načrte za njihovo nadaljnjo uporabo, na novo osmišljeni prostor pa so poimenovali Participatorna ljubljanska avtonomna cona oziroma Plac.

Od takrat je v stavbi znova življenje. Ljudje, ki vanjo zahajajo, samoiniciativno snujejo javni program, organizirajo delavnice in tečaje, filmske večere, koncerte, kuhajo in delijo obroke, posedajo in se družijo. Radovedne mimoidoče pred zunanjimi vrati pričaka napis, ki sporoča, da so v prostorih dobrodošli vsi.

Plac smo ta teden obiskali tudi mi. Kaj se je v prostorih dogajalo, si poglejte v videoposnetku na dnu članka. Poročali smo tudi o dosedanjem dogajanju v prostorih, od začetkov Placa do napovedanega in odpovedanega obiska DUTB, tožbe zoper 46 obiskovalcev prostorov in možnih rešitev, ki jih je predlagal lastnik prostorov.

avtonomna cona, plac
Participatorna ljubljanska avtonomna cona oziroma Plac, 2022. Foto: N1

Skupnost, ki se je od zasedbe oblikovala v Placu, nadaljuje tradicijo številnih skvotov in avtonomnih prostorov, ki so jih na različnih koncih Slovenije v preteklosti že vzpostavile raznolike skupine ljudi. Nekatere so s tem reševale svoj stanovanjski problem, druge manko prostora za kulturno, športno, družbeno ali politično udejstvovanje, tretje so zadovoljevale potrebo po prostoru, ki od njih ne zahteva potrošništva.

Izraz skvot oziroma skvotanje ali skvotiranje pomeni naselitev oziroma zasedbo nenaseljenega, praznega in neuporabljanega prostora brez dovoljenja formalnega lastnika.

Med vidnejšimi zasedbami v slovenski zgodovini je zagotovo zasedba leta 1993, ko je množica približno dvesto ljudi zavzela prazne prostore nekdanje vojašnice Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Ljubljani in tako preprečila njihovo rušenje. Danes na tem območju deluje Avtonomni kulturni center (AKC) Metelkova, ki velja za živahno središče alternativne kulture. Postala je tudi ena od ljubljanskih znamenitosti, ki jo obiščejo številni turisti.

Leto dni kasneje je skupina “alternativcev” podobno zgodbo pisala tudi v Mariboru, ko je zasedla prostore nekdanjega vojaškega kompleksa skladišč ter pekarn in vzpostavila Kulturni center (KC) Pekarna. Tako kot Metelkova tudi Pekarna ob klubskih prostorih za dogodke in koncerte obsega še številne umetnostne ateljeje in skupnostne prostore.

Metelkova, 1993
Metelkova, 1993. Foto: Barbara Sršen (zdaj Čeferin)/Fotoarhiv KUD Mreža
Metelkova, 1993
Metelkova, 1993. Foto: Barbara Sršen (zdaj Čeferin)/Fotoarhiv KUD Mreža
Metelkova, 1993
Metelkova, 1993. Foto: Barbara Sršen (zdaj Čeferin)/Fotoarhiv KUD Mreža
Metelkova, 1993
Metelkova, 1993. Foto: Barbara Sršen (zdaj Čeferin)/Fotoarhiv KUD Mreža

Na vseh štirih fotografijah so prizori zasedbe prostorov nekdanje vojašnice v Ljubljani septembra 1993, v katerih danes deluje Avtonomni kulturni center (AKC) Metelkova. Avtorica vseh štirih fotografij je Barbara Sršen (zdaj Čeferin), pridobili pa smo jih iz Fotoarhiva KUD Mreža. Avtor naslovne fotografije je Miha Fras, tudi za to se zahvaljujmo Fotoarhivu KUD Mreža.

Na prelomu tisočletja je samo v prestolnici vzniknilo več kratkotrajnih skvotov, številni pa so delovali tudi v drugih mestih. Večja skupina je v Ljubljani najprej zasedla del Cukrarne, potem hišo za Bežigradom, ki so jo poimenovali Vila Mara, na Parmovi ulici v neposredni bližini današnjega Muslimanskega kulturnega centra so vzpostavili enega največjih skvotov v tem obdobju Avtonomno cono (AC) Molotov, v zapuščeni hiši na Prulah pa še AC Galicija.

“Pri vseh teh stavbah je šlo za neke vrste politično zasedbo, kljub temu da je bila zasedba bolj tiha oziroma nejavna. Pretežno smo iskali zapuščene objekte, ki so v državni ali občinski lasti, ker smo jih smatrali za skupno lastnino, ki je tam in propada. Večina teh stavb je bila prazna desetletja, če ne celo več, te avtonomne skupnosti pa so v njih vzpostavile aktivne in zanimive kulturnopolitične in socialne centre,” se spominja Peter, ki je bil aktiven v številnih od njih (na fotografijah spodaj prizori iz AC Molotov).

Molotov
Avtonomna cona Molotov, 2002. Foto: Srdjan Živulović/BOBO
Molotov
Avtonomna cona Molotov, 2002. Foto: Srdjan Živulović/BOBO

Dogajanje v teh skvotih je bilo večinoma povezano z alternativno kulturo – takrat predvsem s pankom, avtonomistično politiko in anarhizmom, v prostorih so se razvijale razne politične iniciative, tako v Galiciji kot v Molotovu pa je približno dvajset ljudi tudi živelo.

V tistem času je več skvotov delovalo tudi v Novi Gorici, v Železnikih je bil aktiven prostor z imenom Petek 13., pomemben je bil tudi nekdanji pokriti bazen v Kranju, ki so ga po več letih truda za pridobitev prostorov po uradni poti zasedli člani tamkajšnjega alternativnega kulturnega društva Izbruh. “Vsi ti prostori so bili med sabo tudi zelo močno povezani. Zelo normalno je bilo recimo, da so dogodek v Železnikih prišli podpret ljudje iz vseh teh prostorov iz vse Slovenije,” nam je opisal Peter.

Molotov
Avtonomna cona Molotov, 2002. Foto: Srdjan Živulović/BOBO
Molotov
Avtonomna cona Molotov, 2002. Foto: Srdjan Živulović/BOBO

Leta 2006 sta bila vzpostavljena še dva pomembna skvota: v prostorih zapuščenega Narodnega doma v Novem mestu je nastal AC Sokolc, v prestolnici pa je skupina študentov zasedla tovarno Rog (fotografije spodaj). Čeprav so se uporabniki številnih prostorov v nekdanji tovarni koles pogosto spreminjali, je bila skupnost v Rogu aktivna petnajst let. Delovala je na širokem kulturnem, umetniškem, družbenem, izobraževalnem in športnem področju, pomemben pa je bil tudi tamkajšnji socialni center, katerega člani so delali z najbolj ranljivimi družbenimi skupinami, kot so osebe, ki so doživele izbris, in begunci.

Rog
Tovarna Rog, 2016. Foto: Žiga Živulović Jr./BOBO
Rog
Ana Desetnica v tovarni Rog, 2016. Foto: Žiga Živulović Jr./BOBO

Leta 2016 so na območje tovarne, ko je bila v njej polno delujoča skupnost, vstopili gradbeni delavci z bagrom, uporabnikom prostorov pa se je poskusu deložacije, ki je – kot so takrat poročali mediji – vključeval tudi nasilje, uspelo upreti. Takrat je v javnosti zakrožila zmagoslavna fotografija z bagrom, ki so ga rogovci pobarvali v rožnato barvo. Zatem se je spor med nekaterimi uporabniki prostorov in Mestno občino Ljubljana (Mol), ki je lastnica prostorov, s posestnimi tožbami rogovcev in lastninskimi tožbami Mola premaknil na sodišče. Leta 2021 je Mol znova prevzel posest nad nekdanjo tovarno in nemudoma začel rušiti tamkajšnje objekte, številni pa so nasprotovali sili, ki jo je policija uporabila nad takrat prisotnimi uporabniki, ter dvomili o pravni ustreznosti postopanja ljubljanske občine.

Tovarna Rog
Roza bager v tovarni Rog, 2016. Foto: Žiga Živulović Jr./BOBO
Rog
Rušenje tovarne Rog, 2016. Foto: Borut Živulović/BOBO

Okrog leta 2015 in 2016 sta bila dva vidnejša skvota vzpostavljena tudi na Primorskem: v Izoli je nastal Argo, v Kopru pa Ustvarjalna platforma Inde. Kot nam je povedal lokalec Toni Bračanov, ki je v skvotu Inde deloval od začetka, je zasedba prostorov propadajoče tovarne številčni skupini za tri leta nekoliko osmislila vsakdan (nekaj dogodkov je razvidnih s spodnjih fotografij).

Ustvarjalna platforma Inde
Dogodek v Ustvarjalni platformi Inde, 2015–2017. Foto: Ustvarjalna platforma Inde

“Takrat se je izkazalo, da je na Obali ogromno kreativnega potenciala in da obstaja velika potreba po takšnem prizorišču, na katerem se lahko izvajajo urbana kultura in razni dogodki,” se spominja. V svojevrstnem kulturnem centru so na leto organizirali približno dvesto dogodkov, prostor pa so delili tudi s številnimi drugimi organizatorji, ki so ga takrat potrebovali. Leta 2017 so stavbo, ki je bila takrat tako kot prej omenjeni Plac v lasti DUTB, sporazumno zapustili, danes pa je prostor večinoma namenjen proizvodnji embalaže.

Ustvarjalna platforma Inde
Dogodek v Ustvarjalni platformi Inde, 2015–2017. Foto: Ustvarjalna platforma Inde
Ustvarjalna platforma Inde
Dogodek v Ustvarjalni platformi Inde, 2015–2017. Foto: Ustvarjalna platforma Inde

Beseda skvot sicer izhaja iz angleške besede squat, ki pomeni čepeti. Njen izvor lahko razumemo v okoliščinah starorimskega načela, po katerem je lahko oseba prevzela premoženje druge osebe, če je ta z njim ravnala neodgovorno, nam pojasni profesor za kulturno antropologijo na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič. V skladu s tem načelom je bilo denimo v Angliji v približno 17. stoletju mogoče pridobiti pravico do ravnanja s tujo lastnino. “Če si bil v nekem prostoru dovolj časa in dotedanji lastnik tega ni opazil – s simbolnim čepenjem si pokazal, da je to prostor, kjer si želiš biti – si dobil pravico do posesti,” opiše Muršič in opozori, da podobna praksa tudi v našem pravnem redu obstaja še danes. Imenuje se priposestvovanje in pod določenimi pogoji omogoča tudi poseg v lastninska razmerja.

Od priimka Novak do skupnosti na Danskem

Profesor Muršič nas popelje v preteklost. Pravi, da že samo dejstvo, da za poimenovanje zasedenih prostorov uporabljamo tujko, pove veliko. “Če nimamo lastne slovenske besede, to pomeni, da bodisi nekoč v preteklosti ni bilo potrebe po tem, da bi človek zasedal prazen prostor, bodisi je bilo to tako samoumevno, da tega niti ni bilo treba posebej poimenovati.”

Pravi, da v tem primeru bolj drži trditev o samoumevnosti takšnega početja, to pa dokazujejo tudi pri nas najbolj razširjeni priimki, kot je Novak. “To so bili ljudje, ki so v časih srednjeveškega fevdalizma zasedli nova ozemlja in si na njih naredili neko krčevino oziroma očiščeno zemljišče,” ponazori. Nekoč je bilo namreč samoumevno, da si določen prostor, ki je bil tako rekoč prost, zasedel, danes pa je ta samoumevnost izginila. “Danes nekako domnevamo, kot da je ves prostor, ki ga imamo, že zaseden in ga ima nekdo ne samo v lasti, ampak tudi v posesti, kar pa je seveda čista iluzija.”

O skvotih, ki so bolj podobni tem, ki jih poznamo danes, lahko govorimo v kontekstu skupnih bivališč oziroma komun, ki so jih okrog 60. in 70. let prejšnjega stoletja v praznih in zapuščenih objektih predvsem v Nemčiji in na Nizozemskem ustvarjali člani alternativnih in študentskih gibanj. Eden od preostankov takšnega kulturnega in socialnega centra oziroma cone je še danes obstoječa skvoterska skupnost Christiania v Köbenhavnu (na fotografijah spodaj), ki je bila ustanovljena z zasedbo in naselitvijo območja zapuščene vojašnice in tovarne streliva.

Christiania
Soseska Christiania na Danskem, 2006. Foto: PROFIMEDIA
Christiania
Soseska Christiania na Danskem, 2022. Foto: PROFIMEDIA
Christiania
Soseska Christiania na Danskem, 2011. Foto: PROFIMEDIA

Medtem ko so bili skvoti v izhodišču bolj namenjeni reševanju stanovanjskega vprašanja, je danes vedno večja tudi potreba po prostorih za druženje ali kulturno dejavnost. Prostorov, ki bi bili namenjeni skupnostim – kot smo jih včasih poznali v obliki mladinskih centrov in krajevnih skupnosti – namreč skorajda ni več.

“V Ljubljani je danes, kar zadeva to, huda revščina. Skupnostni prostori, v katere lahko ljudje pridejo, se srečujejo, posedijo, si pomagajo, se spomnijo, da bi kaj naredili oziroma skupaj ustvarili … tega sploh nimamo,” opiše predavateljica na Fakulteti za družbene vede dr. Srna Mandič. Prav takšni posegi, kot je danes Plac, so po njenem mnenju edini, ki to stanje v Ljubljani problematizirajo.

Sogovornica je bila pred desetletji tudi sama del skupine študentov, ki so leta 1977 po vsaj desetletjih propadanja zasedli vilo na Erjavčevi ulici v Ljubljani. Skvot, ki ga je skupina vzpostavila za štirinajst dni, se je v zgodovino zapisal kot prvi večji skvot v Sloveniji.

Zasedba je bila nekakšen poskus skupnega bivanja študentov, obenem pa so v prostorih, ki so bili v lasti Ljubljanske banke, organizirali tudi številne dogodke. “Spominjam se, da je banka proti nam vložila ovadbo in smo šli na sodišče. Takrat je sodnik rekel, da smo storili dejanje minimalne družbene nevarnosti, in kazni ni dobil nihče.”

Srna Mandič
Dr. Srna Mandič. Foto: osebni arhiv

Načini, kako se vzpostavijo tovrstni alternativni prostori, so si vedno znova podobni. Začne se s skupino ljudi, ki si deli določene interese ali aktivnosti in za skupno delovanje oziroma bivanje potrebuje prostor. “Potem takšne skupine vselej uporabijo prostor, ki je vnemar, za katerega lastnik nikakor ne skrbi, saj ga običajno ohranja za neke drugačne namene,” opiše sociologinja. Pri tem izpostavi, da številni lastniki kopičijo zemljišča oziroma nepremičnine za špekulativne namene in le čakajo na priložnost, da lahko dobro unovčijo menjalno vrednost objekta, medtem ko jim za njegovo uporabno vrednost ni mar.

S tem pa v mestih delajo veliko družbeno škodo, saj je prostor v njih omejen, opozarja dr. Mandič. “Omenjene skupnosti pa po drugi strani delajo nekaj koristnega, ker s svojimi načini kulturne proizvodnje, aktivizma in družbenega delovanja mesto zelo bogatijo. Take skupnosti se ne oblikujejo pogosto in kar tako. To so redke priložnosti, ki dajejo prostoru in mestu nekaj zelo pomembnega in dragocenega,” opiše sociologinja.

Tudi gradbišča kot skvoti

Mandič ponazori, da lahko v Ljubljani vidimo tudi cel kup “skvotov”, ki nastanejo, ko gradbinci s pomožnimi objekti mesece in leta zasedajo javne površine. Izpostavi območje v središču mesta, na katerem se gradi Center Šumi (prikazano na fotografijah spodaj). “Gre za javno površino (pločnik), ki mora pešcem kot šibkejši strani v prometu nuditi varnost. To veliko površino že leta zaseda korporacija, ki ni lastnik te površine in jo uporablja kot pomožni objekt za gradnjo ogromnega objekta,” opiše. “Prisvojila si je prostor, ki ni njen, in še huje, pri tem dela družbeno škodo, saj pešce pošilja na prometno cesto, potnike, ki izstopajo iz avtobusa, pa direktno na kolesarsko stezo.”

Šumi
Gradnja Šumija. Foto: Denis Sadiković/N1
Šumi
Gradnja Šumija. Foto: Aljaž Uršej/N1

Avtonomne skupnosti v skvotih nase pogosto prevzamejo tudi socialno vlogo, ki bi jo morala učinkoviteje opravljati država, denimo s pripravo in nudenjem skupnostnih obrokov ali zbiranjem oblačil za tiste, ki jih potrebujejo. Za delovanje tovrstnih prostorov je značilna kultura samoiniciative in participacije ter demokratičnega odločanja o skupnostnih vprašanjih, nam razloži Peter. Ker v zasedenih prostorih svoj prostor pogosto najdejo (tudi) najranljivejše družbene skupine, številni vzpostavljanje skvotov, bivanje in delovanje v njih razumejo tudi kot način prerazporeditve bogastva od najbogatejših k najrevnejšim.

“Tovrstne družbene skupine največkrat jemljem kot eksperiment, v katerem poskušamo pokazati, da je mogoče živeti onstran oziroma onkraj kapitala in pa države. Torej da te po eni strani ne regulira v celoti država s svojimi pravnimi akti in pričakovanji in da te na drugi strani kapital sam ne prisili v to, da boš proizvajal dobiček zaradi dobička samega,” razmišlja profesor za kulturno antropologijo Muršič.

Med lastnino in posestjo

Pravno gledano se o položaju skvoterjev razmišlja na relaciji med lastnino in posestjo. Medtem ko lastnina pomeni, da je nekaj pravno formalno tvoje, posest pomeni, da imaš nad določeno lastnino oblast in jo nadziraš.

“Tudi skvoterji so po tem, ko imajo določen čas vzpostavljeno posest nad stvarjo, varovani kot posestniki. Če lastnik ne ukrepa v trenutku neposrednega napada na svojo lastnino, lahko proti njim ukrepa le s pravnimi sredstvi, torej s tožbami. Tudi če je posest pravno neutemeljena, se nadzorstva nad stvarjo ne sme nasilno spreminjati,” razlaga pravni vidik redni profesor na pravni fakulteti dr. Miha Juhart. Poudari pa, da posestniški položaj skvoterja ne more prerasti v lastninsko pravico. “Lahko pa subjekti javnega prava (kot so občine) svojo lastnino namenijo tudi za javne cilje, in potem se pokaže neka pot legalizacije teh razmerij,” opiše in kot primer tovrstne ureditve navede Metelkovo.

Kaj pravijo na policiji?

policija, marica
Foto: Generalna policijska uprava (GPU)

Na Generalni policijski upravi (GPU) pravijo, da policija v primeru oseb, ki so zasedle zapuščene prostore, najprej opredeli, za kakšno vrsto dogodka gre. “Pri sumu storitve kaznivega dejanja policisti preverijo tudi identiteto oseb, ki imajo v tistem trenutku v posesti prostor. Če se ugotovi, da ne gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, policija spremlja zasedbo prostorov kot varnostni dogodek, odvisno od varnostne ocene. Če varnostna problematika narekuje potrebo po navzočnosti policistov, se občasno opravljajo policijske naloge z različnimi oblikami dela, kot sta patruljiranje in opazovanje,” zapišejo. Dodajo, da pri tem na postopanje policistov ne vpliva, kdo je lastnik prostora in ali zasedbi prostorov nasprotuje oziroma ne.

Protest proti izselitvi tovarne Rog, 2021. Foto: PROFIMEDIA

Ob zasedbah prostorov policisti najpogosteje prepoznajo elemente kršitve nedotakljivosti stanovanja, ki jo stori tisti, ki neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani oziroma mu na drug način onemogoči njihovo uporabo. Policija lahko pregon tega kaznivega dejanja začne le na predlog lastnika oziroma upravičenca, ne glede na to, ali gre za posameznika, podjetje ali osebo javnega prava, dodajo na policijski upravi.

V času poostrenega boja za ohranitev skupnosti v tovarni Rog je več pravnikov opozarjalo, da lastninska pravica, ki jo ima ljubljanska občina v Rogu, ni enaka lastninski pravici zasebnikov oziroma pravnih oseb in da bi morala sodišča kljub lastninski pravici občine zaščititi posest rogovcev nad javno površino, ki so jo leta polnili z vsebinami.

Dr. Srna Mandič izpostavlja, da je treba pri obravnavi problematike skvotov presojati ne le o tem, ali je nek skvot formalno zakonit, ampak tudi o tem, koliko je s svojim siceršnjim delovanjem družbeno škodljiv oziroma koristen.

Tudi arhitekt in kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Miloš Kosec, ki se veliko ukvarja s problematiko javnega prostora, meni, da lahko na primeru skvotov v 20. in 21. stoletju preizprašujemo konvencionalne lastninske in uporabniške odnose v mestu. “Skvot vedno deluje izven ali pa ob – skratka v nekem nelagodnem odnosu do vzpostavljenih lastninskih, uporabniških, kulturnih in družbenih konvencij. Vidim jih kot priložnost tudi v arhitekturnem in družbenem smislu, da premislimo, kako mesto deluje v celoti.”

Arhitekt Miloš Kosec
Dr. Miloš Kosec (foto: Jan Gregorc/N1)

Obenem opozarja, da zakoni zasebne lastnine zelo radi povozijo druge, včasih celo ustavne pravice. “V ustavi imamo recimo zapisano eno sicer zelo široko definirano pravico do primernega stanovanja, ki pa je v praksi vedno podrejena pravici do zasebne lastnine.” Zato meni, da lahko na skvote gledamo tudi kot na poskus zaščite drugih podhranjenih in marginaliziranih pravic.

Tudi docentka na ljubljanski pravni fakulteti dr. Kristina Čufar meni, da bi bilo na primeru skvotov smiselno ustavno pravico do zasebne lastnine kdaj omejiti. “Prostori, kot so Plac, ki so nastali v zapuščenem in razpadajočem objektu, nam kot skupnostim dajejo priložnost, da razmislimo tudi o vlogi zasebne lastnine v naši družbi in o tem, ali lahko spreminjamo naš pogled nanjo in pravne omejitve, ki so z njo povezane.”

Utrinke iz Placa iz tega tedna pa si lahko pogledate v spodnjem posnetku:

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar