Menu Item
Družbena omrežja so preplavljena s slikami in posnetki otrok. Starši objavljajo fotografije svojih otrok na rojstnih dnevih, med igro, na dopustu … In tudi otroci vse pogosteje objavljajo svoje fotografije in posnetke. Omrežja so tako polna podob otrok, včasih tudi pomanjkljivo oblečenih ali celo golih. Vzor staršem, ki objavljajo svoje otroke na spletu, so tudi spletni vplivneži, ki na objavah svojih otrok krepijo ali celo gradijo svoj poslovni model. Strokovnjaki poudarjajo, da objava slik otrok na spletu prinaša številne pasti. Od slabše samopodobe do duševnih stisk, od medvrstniškega nasilja do kraje identitete.
Otroci vse mlajši dobivajo v uporabo ali celo v last pametne naprave in začenjajo vse prej uporabljati družbena omrežja in vse prej objavljati fotografije sebe, vendar pa takšne objave pogosto ustvarjajo tudi starši. Pogosto se starši ne zavedajo, da gre za objavo občutljivih osebnih podatkov, nad katerimi bodo, ko so enkrat objavljeni in javno dostopni, povsem izgubili nadzor.
Slovenski otroci v povprečju prej začnejo uporabljati družbena omrežja in jih uporabljajo pogosteje, kot je povprečje v Evropski uniji (EU), kažejo raziskave. Dr. Bojana Lobe s Fakultete za družbene vede (FDV), ki je leta 2010 vodila veliko slovensko raziskavo Mladi na netu, v katero so vključili 700 otrok in mladih od 8 do 18 let, je ugotovila, da je že takrat več kot 95 odstotkov uporabljalo družbena omrežja, a večinoma niso bili aktivni uporabniki. Pretežno so jih začeli uporabljati po 10. letu. “Takrat je bil zelo priljubljen Facebook, uporabljali pa so ga zato, da so bili v stiku s svojo skupino vrstnikov, denimo za to, da so gledali fotografije s šolskega izleta, ki so bile objavljene tam.”
Od takrat celostnih raziskav na reprezentativnih vzorcih ni bilo. Manjša raziskava Kids digital life in corona time (Digitalno življenje otrok v času korone), ki je bila izvedena v prvem valu zaprtja leta 2020, je pokazala, da je uporaba družbenih omrežij pri velikem deležu otrok ostala približno enaka kot pred zaprtjem, a kot poudarja Lobe, ne moremo vedeti, kako so se stvari spremenile v naslednjih lockdownih.
Se je pa že takrat pokazalo nekaj odstopanj. Precej se je povečal delež otrok, ki so družbena omrežja uporabljali za sledenje tako imenovanim spletnim vplivnežem (influenserjem), občutno je poraslo tudi gledanje video posnetkov na družbenih omrežjih. V času lockdowna je 40 odstotkov otrok in mladih tudi bistveno pogosteje objavljalo nove vsebine, kar po mnenju sogovornice lahko kaže na zdolgočasenost in povečano potrebo po komuniciranju v tem obdobju.
Psiholog in psihoterapevt dr. Albert Mrgole, soavtor knjige Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, nam je razložil, da družbena omrežja nagovarjajo eno od temeljnih človekovih potreb – da pripadamo. “Pripadamo seveda različnim skupinam, mladim pa je najpomembnejše, da pripadajo med vrstniki. Biti priljubljen v njihovem kulturnem kodu pomeni, da si ’fejmič’, da imaš ’lajke’ in ’foloverje’. To je zamenjalo neke prejšnje načine, ko so mladi težili k priljubljenosti v razredu, na šoli, v klubu, …”
Youtube, Instagram, Tiktok, Snapchat, Viber; Facebooka pa med mladimi praktično ni več
V Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout se večinoma ukvarjajo z mladimi, ki poiščejo pomoč zaradi igranja videoiger, a Tilen Hočevar, svetovalec v Logoutu, meni, da iz tega vzorca ne gre sklepati na razsežnost dejanskih težav v družbi. “Težave, povezane z rabo družbenih omrežij, so zagotovo bolj subtilne in težje prepoznane,” opozarja.
Njihovi uporabniki so večinoma stari od 12 do 18 let, se pa nanje obračajo tudi starši mlajših otrok, ki potrebujejo podporo ali pomoč. “V zadnjem letu se uvodno srečanje običajno začne s stavkom: Vse se je začelo s korono,” pravi Hočevar. “V času šolanja na daljavo so mladi počeli vse mogoče. Ugotovili so, kaj je tisti minimum, ki je potreben, da so stvari narejene, medtem pa so drsali po družbenih omrežjih, igrali igre, klepetali s prijatelji, …”
Dober vpogled v digitalno življenje otrok in najstnikov imajo tudi pri Safe.si, kjer izvajajo delavnice za osnovne in srednje šole. V zadnjem času ugotavljajo, da med družbenimi omrežji, ki jih mladi najpogosteje uporabljajo, prevladuje Youtube, Instagram, TikTok, Snapchat in Viber. Facebooka med mladimi praktično ni več. Uporablja se tudi Discord, na določenih območjih tudi Whatsapp, pojavlja pa se tudi Omegle, aplikacija, ki omogoča pogovarjanje s tujci.
Instagram – otrokom privzgaja slabo samopodobo
Na vprašanje, kaj se zdi najbolj problematično z vidika neuporabnih ali celo škodljivih vsebin, Tilen Hočevar iz Logouta izpostavi dva: TikTok zaradi izjemno učinkovitega algoritma, ki nas lahko – kljub kratkim in praznim vsebinam – priklene na ekran za dolgo časa, ne da bi se tega prav dobro zavedali, z vidika slabega vpliva na duševni razvoj in samopodobo mladih pa Instagram.
Ta namreč s svojimi nerealnimi lepotnimi ideali, ki jih določajo spletni vplivneži z objavo obdelanih fotografij, mladim postavlja previsoke norme in pričakovanja o tem, kako bi morali izgledati. “Če je razkorak med tem, kako bi “moral” izgledati, in tem, kako dejansko izgledam, prevelik, bo to vplivalo na mojo samopodobo,” opozarja Hočevar.
Čeprav Instagram, kot večina drugih družbenih omrežij, določajo starostno omejitev 13 let, uporabniki ta “varnostni mehanizem” z navajanjem drugačne starosti zlahka zaobidejo. Kako torej na neko 11-letno uporabnico vpliva vsakodnevno sledenje lepotnim trendom, ki jih določa odrasla ženska s strategijo za dosego idealnega videza in obdelavo fotografij? “Zelo verjetno tudi influencerka ne izgleda tako idealno, kot prikazujejo njene obdelane fotografije, a tega naša mladostnica ne ve. Ve le, da če želi biti “lepa”, mora izgledati kot ona,” opozarjajo pri Logoutu.
Generacija Z – digitalni domorodci: kakšni so učinki nanje?
Takšne podobe, ki jih mladostniki gledajo iz dneva v dan, lahko pustijo resne posledice. O drugih si ustvarimo nerealne predstave, do sebe in lastnega telesa pa zgradimo nerealna pričakovanja. Psiholog in psihoterapevt dr. Albert Mrgole pravi, da kot terapevt pogosto dela z dekleti, ki so prepričana, da so predebele in v povezavi s tem razvijejo motnje hranjenja – zaradi prepričanj, ki so si jih ustvarile ob spremljanju vsebin na družbenih omrežjih.
Kulturna psihologinja Hana Hawlina, doktorska raziskovalka z Univerze Neuchatel v Švici za N1 opozarja, da se pri pripadnikih generacije Z, ki se jih je prijelo tudi ime ’digitalni domorodci’, saj so od malih nog odraščali z internetom, težave s samopodobo in s tem povezane motnje hranjenja kažejo pogosteje, prav tako se pogosteje spopadajo z anksioznostjo, depresivnostjo, celo s samomorilskimi mislimi. “Dejavnikov je seveda več, vendar pa k temu prispevajo tudi družbena omrežja. Ko so žvižgači objavili interne Facebookove dokumente, se je izkazalo, da je tudi podjetje samo izvajalo raziskave o učinkih platform in da so jasno vedeli, da imajo zelo škodljive učinke na telesno samopodobo pri uporabnikih. Več kot tretjina deklet je poročala, da se zaradi Instagrama počuti slabše. Določen odstotek posameznikov, ki so imeli samomorilne misli, je poročal, da so se te pojavile prav ob spremljanju družbenih omrežij.” Facebook kljub razkritju teh podatkov ni ukrepal, opozarja Hawlina.
Center Logout in Mladinska zveza Brez Izgovora sta v partnerstvu pri projektu Brez izgovora 2020-22, zaradi škodljivih posledic uporabe Instagrama na duševno in telesno zdravje mladostnikov podala pobudo o zakonski ureditvi tega področja. Zavzemajo se za to, da bi morale vse obdelane fotografije vsebovati jasen pripis oziroma oznako, da ne prikazujejo resničnega stanja, ampak so obdelane s programi za obdelavo slik. Pobuda pa zajema tudi področje zakonske ureditve sodelovanja med spletnimi vplivneži in podjetji, pri čemer so otroci in mladostniki pogosto žrtve prikritega oglaševanja.
Do takrat pa je edina zaščita – samozaščita, poudarja Tilen Hočevar. “Mladi naj si vzamejo kakšno minuto oziroma uro manj za omrežja. Vprašajo naj se, kakšne občutke jim sprožajo in kako se bodo s tem spoprijeli. Če bodo odstranili ljudi in vsebine, zaradi katerih se ne počutijo dobro, bo to zagotovo korak v pravo smer.”
Kaj se lahko zgodi, ko si najstniki pošiljajo gole fotografije
Mladi družbena omrežja pogosto uporabljajo tudi za izmenjevanje fotografij, tudi takšnih, ki prikazujejo njihova gola telesa ali dele teles. Po naši zakonodaji to ni prepovedano, če je prostovoljno in se dogaja med dvema posameznikoma, pravi vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto na Upravi kriminalistične policije pri Generalni policijski upravi Robert Tekavec. A vse pogosteje se zgodi, da takšna fotografija “uide” iz pametne naprave enega od teh dveh udeležencev. “Lahko se zgodi, da se eden od njiju pohvali in sliko pošlje svojim prijateljem ali pa gre za maščevanje ob razhodu,” pojasni Tekavec.
“Mladi se ne zavedajo posledic in velikih težav, ki jih takšna fotografija lahko povzroči najstniku. In ne zavedajo se, da bo to ostalo na internetu, ne glede na to, kako hitro bomo takšno fotografijo izbrisali.” Po besedah sogovornika je trajni izbris mogoč samo v primeru, če jo omejimo na dveh ali treh telefonih. Če pa se razširi na tisoč naslovov, kar se s pomočjo sodobne tehnologije lahko zgodi v sekundah ali minutah, je to praktično nemogoče, dodaja. Daljši intervju s Tekavcem, ki staršem jasno razloži, na kaj vse naleti pri svojem delu, bomo objavili jutri v rubriki Poglobljeno.
Medvrstniško nasilje se seli tudi na splet – fotografije in posnetki kot orodje nasilništva
Razširjanje takšnih fotografij je samo ena od oblik medvrstniškega nasilja, ki je s spletom dobilo nove in drugačne razsežnosti. Med drugim se zdi, da je občutek za to, kaj doživlja žrtev nasilja, še bolj zbledel. “Na podlagi izkušenj s predavanj in delavnic o spletnem nasilju lahko rečemo, da mladi o tem ne vedo dosti, hkrati pa vztrajno pozabljajo, da na drugi strani ekrana stoji prava oseba. Načeloma sicer vedo, da lahko vplivajo na čustva drugega, a ko so nasilni do nekoga na spletu, si ne predstavljajo, kako bo to vplivalo nanj,” pravi Tilen Hočevar iz Logouta, kjer izvajajo tudi program za pomoč žrtvam spletnega nasilja Logout&SpeakOut.
Spremenila se je tudi časovna komponenta nasilja, pravi sogovornik. “Prej je bil lahko nekdo žrtev nasilja v času pouka, potem pa je bil preostanek dneva v varnem okolju svojega doma. Zdaj je drugače, lahko je zasut z nasiljem v popoldanskem času in ponoči, lahko se zjutraj zbudi in je že soočen z goro žalitev, groženj, izsiljevanj, trpinčenja.” Takšna oblika nasilja pa se običajno prenaša tudi v fizično okolje in obratno, dodaja Hočevar. Raziskave tudi kažejo, da so bili povzročitelji pred tem pogosto tudi sami žrtve nasilja in da se pogosto ustvarja začaran krog nasilja.
Starše zanima šola, kaj pa medsebojno zaupanje?
Posebej zaskrbljujoče pa je dejstvo, da starši in šolska svetovalna služba pogosto niso tisti, kamor se mladostniki, ko doživijo nasilje, obrnejo po pomoč. “Mladostniki pogosto povedo, da v šolski svetovalni službi ne prepoznavajo varnega prostora, seveda pa ne velja za vse šole. To ni edini razlog; za oboje, tudi za starše, pravijo, da so oddaljeni od njihovega življenjskega sveta in se zanj tudi ne zanimajo. Ne prepoznavajo jih torej kot osebe, na katere se lahko obrnejo in ki jim bodo po njihovem mnenju znale pomagati,” še pravi Hočevar.
Do neke mere gre to razumeti, saj starši pogosto rečejo, da sploh ne vedo, kaj njihovi otroci počnejo na pametnih napravah. Po drugi strani starše tehnologija tudi straši, zato jo vlečejo stran od otrok, a ravno s prepovedovanjem ustvarjajo še večjo privlačnost, dodaja Albert Mrgole. “S tehnologijo ni nič narobe, mladim omogoča ogromno ustvarjalnosti. To je tudi del mladinske kulture danes.” Z odrekanjem dostopa do družbenih omrežij se bodo mladi lahko počutili izključeni in manjvredni, dodaja sogovornik.
Bivši fant poslal njene gole fotografije prijateljem, za to ve cela šola
Prav vloga staršev in drugih pomembnih odraslih je pri varnosti na spletu ključna, opozarja Mrgole. “Velika ovira je, da so starši zelo fokusirani na uspehe in dosežke v šoli, in v tem odnosu izpadejo kot težaki, ki težijo, priganjajo, kaznujejo. Zato se ne vzpostavi občutek varnosti in zaupanja. Otrok nima občutka, da ko zabrede v težave, lahko pride k staršem, in da ga ti ne bodo obsojali.”
Pomoč zato poiščejo drugje, denimo na Tom telefonu, kjer so svetovalci posebej usposobljeni tudi za pomoč v takšnih primerih. Kličejo jih večinoma mlajši najstniki, stari med 13 in 16 let, ki so zabredli v težave. “Njihove zgodbe so povezane s tem, da se srečajo s posledicami svoje naivnosti. Dekle je poslalo gole fotografije fantu, ki je zdaj že bivši, ta jih je razposlal svojim prijateljem, ona je ugotovila, da vsa šola ve za to. Neredka so tudi izsiljevanja na osnovi fotografij in posnetkov,” našteje Mrgole, ki je tudi predsednik Tom telefona.
Starši, objavljate čim manj fotografij otrok
Razširjanje golih fotografij mladoletne osebe je sicer kaznivo dejanje, vendar pa žrtve pogosto spremlja občutek sramu ali celo občutek, da so same prispevale k nastanku svojih težav. Za uspešno zajezitev širjenja takšnih slik pa je nujno čimprejšnje ukrepanje. “Največji problem pri tem je, da ko se takšna fotografija razširi, žrtev tega ne bo prijavila, ker jo je sram. Zato to dolgo ostaja v krogu najstnikov, ki pa zelo dobro vedo, kaj se dogaja. Ko takšna fotografija pride do odraslega, je običajno že zelo razširjena in jo je veliko težje odstraniti oziroma zamejiti,” opozarja Robert Tekavec in poudarja, da je takšne zlorabe pomembno prijaviti čim prej.
Tekavec, ki se med drugim ukvarja s preiskovanjem spletnih spolnih zlorab otrok oziroma mladoletnikov, ob tem opozarja, da je pri nas kar precej tudi primerov, ko se otroci sami posnamejo in to vede ali nevede objavijo. “Vse mlajši uporabljajo internet, vse mlajši imajo v lasti pametne naprave. Imajo tudi nenadzorovan in neomejen dostop do interneta. Prek aplikacij, ki ponujajo zabavne vsebine, se posnamejo in to objavijo,” pravi Tekavec in doda, da jim te aplikacije naložijo starši, odprejo pa jim tudi profile na družbenih omrežjih.
Pri preiskavah pedofilije so na zaseženih elektronskih napravah po njegovih besedah našli tudi precej fotografij otrok, ki so jih objavili starši, ne da bi otroci za to sploh vedeli. O teh preiskavah v Sloveniji podrobneje v jutrišnjem intervjuju s Tekavcem. “Starši, ki objavljajo marsikaj na svojih družbenih omrežjih, so tukaj zelo slab zgled svojim otrokom,” je kritičen kriminalist.
Njegovo priporočilo staršem je: če že objavljate slike na družbenih omrežjih, naj bo med njimi čim manj fotografij otrok, nikakor pa naj ti ne bodo pomanjkljivo oblečeni ali celo goli.
Večina staršev že delila podatke o svojih otrocih
Starše so medtem družbena omrežja, kot kaže, očarala. Raziskava ameriškega raziskovalnega centra Pew iz leta 2020 je pokazala, da je med starši, ki uporabljajo družbena omrežja, že dobrih 80 odstotkov objavilo fotografije, posnetke ali druge podatke o svojih otrocih. Gre za fenomen starševstva, ki se ga je v ZDA prijelo ime “sharenting”, takšnih staršev pa “sharents” (v grobem prevodu starši delilci).
Otrokom to ni nujno všeč. V raziskavi EU Kids Online 2020 (Otroci iz EU na spletu 2020) je v povprečju tretjina otrok povedala, da so starši objavili nekaj o njih na družbenih omrežjih, ne da bi jih prej vprašali za dovoljenje.
Hana Hawlina opozarja, da takšno vedenje staršev za otroke prinaša več tveganj. “Prva težava je zagotovo digitalni odtis. Dobro dokumentirana življenja otrok, že od zgodnjega otroštva naprej, ostanejo na spletu, dostopna vsem. Kako bo to vplivalo nanje, ne vemo. Po drugi strani to lahko vodi tudi v zlorabe in kraje identitete. Po nekaterih indikatorjih bo več kot tretjina kraj identitete v naslednjem desetletju vsaj deloma posledica te prakse, tako imenovanega ’sharentinga’.”
Otroci v objavah svojih influenserskih staršev
Da pri vzgoji za varnost na spletu starši niso vedno najboljši učitelji, je še posebej očitno pri nekaterih spletnih vplivnežih. Dr. Benjamin Lesjak, pravnik, ki sodeluje s točko ozaveščanja Safe.si, opozarja, da se je tudi v Sloveniji že pojavil primer, v katerem bo predvidoma sodišče odločalo o omejitvi starševske skrbi zaradi prekomernega objavljanja slik in posnetkov otroka.
“Poznamo primer staršev, od katerih je en influenser in svojega otroka v poslovne namene veliko objavlja na družbenih omrežjih, drug pa se s tem ne strinja. Zadeva bo predvidoma obravnavana na sodišču, ki lahko v nepravdnem postopku odloči, da se enemu staršu na predlog drugega delno odvzame starševsko skrb,” pravi Lesjak.
Če se bo to zgodilo, bo moral omenjeni starš pridobiti soglasje drugega, preden bo v imenu otroka sklenil pogodbo, s katero se bo zavezal k objavi njegovih fotografij in posnetkov. “Ta institut se uporablja tudi v primerih nesoglasij, denimo, glede nošenja maske v šoli ali pa glede prekomerne vključitve otroka v obšolske dejavnosti. Gre za to, da se poskrbi za največjo otrokovo korist,” pojasnjuje Lesjak.
Sogovornik je do spletnih vplivnežev tudi sicer izjemno kritičen, saj to področje zakonsko ni regulirano in pod pretvezo osebnih objav se pogosto skriva oglaševanje, še posebej promocijsko umeščanje izdelkov (ang. product placement). Vplivneži z uporabo svojih otrok širijo svoj doseg, saj so zanimivi za širšo javnost, poleg tega pa postanejo zanimivi za prodajnike, ki tržijo otroške izdelke. Starši tako v imenu otrok z oglaševalci sklepajo pogodbe, s katerimi se zavežejo, da bodo otroci posneli določeno število videov na teden za določeno finančno korist (starša).
“S tem ko starši otroka pehajo v takšno delo, v bistvu izkoriščajo otroško delovno silo. Po mojem mnenju bi to lahko preverjala tudi delovna inšpekcija,” še pravi Lesjak.
V omenjenem postopku gre za spor med dvema staršema, od katerih eden razmišlja zdravorazumsko, še pravi sogovornik. Kaj pa v primeru, ko oba starša to pričakujeta in zahtevata od otroka? Lesjak je prepričan, da bi se v takšnem primeru moral na lastno iniciativo vmešati celo center za socialno delo.
Starši: objavljamo, ker objavljajo tudi drugi
Če imajo starši vplivneži oziroma starši vplivnežev (zvezde so včasih tudi otroci, med najbolj uspešnimi na Youtubu imajo nekateri več deset milijonov sledilcev) za deljenje slik in videov neposredno finančno korist, pa “običajno” starši to počnejo iz manj očitnih vzgibov. Med razlogi, zakaj torej “običajni” starši objavljajo fotografije in posnetke svojih otrok na družbenih omrežjih, starši najpogosteje navajajo željo, da z drugimi delijo slike in druge podatke, pa tudi dejstvo, da tudi drugi starši pač objavljajo.
Hana Hawlina opozarja, da se je z množičnostjo objavljanja, v veliki meri pa tudi zaradi influenserjev, ta praksa normalizirala, okrepil pa se je tudi pritisk po tem, da smo na omrežjih. “Pritisk, da smo vidni, je vse večji. Pravzaprav na nak način obstajamo, samo če smo vidni na spletu, če objavljamo. To krepi našo vrednost.” Influenserstvo kot skrajna oblika tega je dodatno razširilo idejo, da so vidnost, priljubljenost, slava dostopni komur koli, še pravi sogovornica.
Na družbena omrežja po dopaminske bombone
Upiranje pritisku je še toliko težje zaradi vzvodov, na katerih ta digitalna okolja delujejo. Hawlina opozarja, da so platforme zasnovane na način, da delujejo proti našim poskusom samodiscipline. “Podjetja, ki ponujajo spletne platforme, v ekonomiji pozornosti tekmujejo v tem, kako bodo ljudje na teh platformah preživeli čim več časa. Narejene so tako, da zaobidejo naše zadržke, kar je še posebej velik problem pri otrocih. Zasvojljive so tudi prek sporočil, ki jih dobivamo, tudi ko nismo na teh omrežjih. Študije so pokazale, da tudi ta obvestila spodbujajo naš dopaminergični sistem, ki povzroča občutek zadovoljstva. Torej, tudi ko nismo na omrežjih, obstajajo elementi vedenjske zasvojenosti, ki nas spodbujajo, da gremo nazaj po dopaminske bombone.”
Platforme omejujejo empatijo in razčlovečijo
Sogovorniki se strinjajo, da se morajo starši – kljub morebitnim zadržkom ali celo strahu pred tehnologijo – izobraževati na tem področju in spoznavati družbena omrežja, ki jih uporabljajo otroci. Nenazadnje je to lahko stična točka, ki bo starše in najstnika zbližala, slednjega pa spodbudila, da bo pri starših poiskal pomoč, ko se mu bo na spletu zgodilo kaj slabega. Pomembno je tudi, da starši in šola otroke opolnomočijo glede zavedanja o mejah zasebnosti, o odgovornosti za dejanja in njihove posledice in da jih vzgajajo v empatiji.
Zdi se namreč, da mladi v interakcijah na spletu niso empatični in ne razumejo v celoti posledic svojih dejanj. O tem poročajo vsi sogovorniki. Vendar pa Hawlina krivde za to ne pripisuje toliko mladim kot zakonitostim delovanja družbenih omrežij. “Družbena omrežja na nek način spodbujajo objektifikacijo in razčlovečenje – drugih in tudi sebe. Sebe se naučimo predstavljati skorajda kot produkt in tudi druge ljudi dojemamo tako. Platforme same omejujejo empatijo.”
Ravnovesje zagotavljajo pristni medosebni odnosi izven digitalnega sveta, v katerih je možnost za vživljanje v drugega veliko večja, pravi sogovornica. “Se pa lahko seveda neempatični način, ki ga posvojimo na omrežjih, prelije v življenje izven digitalnih svetov in nas tudi tam naredi bolj stroge in krute.”
Težave družbenih omrežij so recept za njihov uspeh
Ti mehanizmi so pomembni, če o spletu razmišljamo kot o digitalnem panoptikonu, popolnem sistemu nadzorovanja, kjer smo vsi hkrati nadzorovani in nadzorovalci. Povsem prostovoljno pristajamo na takšna pravila igre: druge spremljamo, jih ocenjujemo, korigiramo, ko kršijo norme, in sankcije sprejemamo tudi sami, ocenjuje Hawlina. Podlago za to lahko najdemo v evolucijski biologiji, pojasnjuje sogovornica. “Ljudje smo izrazito družabna bitja. Svoje vedenje v veliki meri uravnavamo glede na to, kako se vedejo drugi, sploh tisti, ki imajo visok status – na družbenih omrežjih so to influenserji. Ves čas opazujemo, kaj je nagrajevano in kaj stigmazirano. To se kaže na vsakem koraku, od lepotne industrije, do moralnih korekcij prek Twitterja in kulture odpovedi (angl. cancel culture).”
Prav zato, ker nagovarjajo naše temeljne potrebe in vzorce delovanja, so družbena omrežja poslovni modeli, ki ustanoviteljem prinašajo enormne dobičke. Njihove “težave”, ki vplivajo na zdravje uporabnikov, predvsem otrok in mladostnikov, niso pomanjkljivost ali naključje, ampak samo gonilo njihovega uspeha. Hana Hawlina opozarja, da v tem kontekstu ni prav, da je pritisk po premoščanju teh pasti individualiziran. “Na ravni zakonodaje bi bilo potrebno regulirati tako tehnološki dizajn teh platform, ki posameznike drži v vzorcih zasvojenosti, kot tudi njihovo škodljivo vsebino.”
Kaj so spletni izzivi?
S Tiktokom se je med mladimi razširil trend nevarnih spletnih izzivov, zaradi katerih je po pisanju tujih medijev že več otrok moralo poiskati zdravniško pomoč, nekateri pa naj bi zaradi izvajanja izzivov tudi umrli. Med najbolj nevarnimi je bil izziv dušenja, ki je od sodelujočih zahteval, da ne dihajo, dokler ne izgubijo zavesti. V Sloveniji je policija po navedbah Dnevnika pri preiskavi smrti 14-letnice, ki jo je lani povozil vlak, ugotavljala tudi morebitno povezanost s spletnimi izzivi. Tudi zaradi takšnih stvari je izjemnega pomena osveščenost in zaupanje, koristne nasvete o pasteh TikToka je za mlade na za njih primeren način opisal Časoris. Najdete jih na tej povezavi: TikTok je kul, če ga znaš varno uporabljati.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!