"Zakaj te živa radost mine?" Kaj se zgodi s Sočo v Italiji

Slaba tretjina toka našega alpskega bisera – krasne hčere planin, kot jo je poimenoval Simon Gregorčič – teče po italijanskem ozemlju. Velikokrat se zgodi, da sploh ne priteče do morja.

Soča na svoji 138 kilometrov dolgi poti izpod Vršiča proti morju, na kateri pade za kar tisoč višinskih metrov, večkrat popolnoma spremeni obraz.

V zgornjem toku velja za eno najlepših alpskih rek in turistični biser. V srednjem toku, od Tolmina, se v glavnem spremeni v zalogo vode za vrtenje turbin v hidroelektrarnah in hlajenje proizvodnega procesa v cementarni Salonit v Anhovem.

Ko po 96 kilometrov toka med hribi priteče čez mejo v Italijo, spet zamenja identiteto. Reka Isonzo, kot jo imenujejo Italijani, v prvi vrsti postane zalogovnik vode za kmetijstvo.

Jez v Gorici, v ozadju cestni in železniški most. — Jez v Gorici, v ozadju cestni in železniški most (Foto: Denis Sadiković/N1)

Do morja po strugi, ki je na italijanski strani dolga 42 kilometrov, pogosto priteče precej manj vode, kot je pri Solkanu zapusti Slovenijo. V sušnih obdobjih se lahko zgodi, da voda iz Soče morja po strugi ne doseže, saj jo že prej ali preusmerijo v namakalne kanale ali ponikne v prodnata tla.

V videoposnetku na vrhu članka si lahko iz ptičje perspektive ogledate pot Soče od meje do morja.

Dve dodatni umetni reki

Prvo zajetje, ki rečno vodo iz struge preusmeri v namakalni kanal, najdemo že kmalu po prehodu Soče na italijansko stran. Zajetja vodo praviloma zajemajo tako za namakanje kot tudi za proizvodnjo elektrike v manjših hidroelektrarnah, ki izkoriščajo padec vode vzdolž kanalov.

Kot nam je razložil predsednik Konzorcija za namakanje Furlanije – Julijske krajine Enzo Lorenzon, voda iz Soče večinoma namaka vinograde in polja z žiti. Do njih pride po odprtih kanalih, potratno škropljenje vode pa postopoma zamenjujejo s kapljičnim namakanjem. Vodo za okoli 9 tisoč hektarjev kmetijskih površin zajemajo na dveh mestih, in sicer v Gorici in Zagraju (Sagrado).

Na goriškem jezu iz Soče “vzamejo” do 18 kubičnih metrov vode na sekundo. Večina te vode sicer v prvi vrsti poganja turbine malih hidroelektrarn, nato pa se vrne v glavno strugo. Trije kubični metri vode na sekundo pa gredo za zalivanje polj in vinogradov.

Na jezu pri Zagraju iz Soče odvzamejo do 16 kubičnih metrov vode, ki pot nadaljuje po kanalu De Dottori in se v naravno strugo nikoli več ne vrne. Ko voda v kanalu oskrbi vse hidroelektrarne in zalije približno 3.000 hektarjev kmetijskih površin, za kar gre običajno do 2,5 kubičnega metra vode na sekundo, se v bližini Tržiča (Monfalcone) izlije v morje.

Soča v Solkanu, kjer vstopi v Italijo (Foto: Denis Sadiković/N1)

Soča v okolici Turjaka (Foto: Denis Sadiković/N1)

Jez v Gorici (Foto: Denis Sadiković/N1)

Krminski namakalni kanal (Foto: Denis Sadiković/N1)

Jez v Zagraju (Foto: Denis Sadiković/N1)

Soča pri Zagraju (Foto: Denis Sadiković/N1)

Namakalni kanal De Dottori (Foto: Denis Sadiković/N1)

Denis Sadiković/N1

Izliv Soče v Jadransko morje (Foto: Denis Sadiković/N1)

Poleti, ko so potrebe kmetov po vodi največje, tako po Lorenzonovih besedah za potrebe namakanja načrpajo do 5,5 kubičnega metra na sekundo. Tako je bilo tudi ob lanskem izjemno suhem poletju, ko so kljub močno upadli Soči namakalni sistemi delovali skoraj nemoteno. “Storitev namakanja smo prekinili le za en dan in pol,” nam je povedal Lorenzon.

Bleda senca smaragdne reke

Fotografije upadle Soče iz lanskega poletja, ki nam jih je pokazal Lorenzon (celotno fotogalerijo najdete proti koncu članka), so neverjetne.

Zelena voda, ujeta v majhnih tolmunih, v ničemer ne spominja na smaragdno Sočo, ki je, podkrepljena s snežnico in nedavnimi padavinami, ob našem obisku v aprilskem dopoldnevu drla čez zagrajski jez.

Soča pri Zagraju letos in lani — Denis Sadiković/Daniele Luis

Med lansko sušo je marsikje na plan pogledalo tudi rečno dno, kar pa ni tako redek pojav. Tok reke se v delu med Zagrajem in Turjakom (Turiaccom) večkrat letno popolnoma prekine.

Kot je dejala Daniela Iervolino z Urada za vodne vire dežele Furlanije – Julijske krajine, je razlogov za to več. Kot nam je pojasnila, je v tem delu teren precej bolj prepusten, zato kar nekaj vode iz reke tudi ponikne. “V ta del porečja priteče tudi manjša količina vode, predvsem zaradi neenakomernih izpustov iz solkanskega jezu in več vodnih zajetij na italijanski strani,” je dodala.

Soča napaja Trst, delno pa tudi Kras in slovensko obalo

Soška voda, ki v italijanskem delu porečja ponikne, napaja podtalnico, iz katere se s pitno vodo oskrbuje Trst. “Tržaški vodovod se napaja iz podzemnega vodonosnika reke Soče, saj vodnjaki ob reki Soči pri Tržiču napajajo Trst – ena velika transportna vodovodna cev do Trsta teče po kopnem, druga, novejša, pa pod morjem,” nam je povedal dr. Primož Banovec, strokovnjak za vodarstvo in poznavalec problematike Soče s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.

Nekaj podzemne vode iz Soče sicer predvsem ob sušnih razmerah priteče tudi do vodnega zajetja Klariči ob meji z Italijo, iz katerega se napaja Kraški vodovod.

Vodo iz Soče tako lahko pijejo tudi na slovenski obali, saj Kraški vodovod poleti del vode pošilja tudi v Rižanski vodovod. Letos bo soška voda lahko do slovenske obale pritekla tudi prek tržaškega vodovoda, saj sta Slovenija in Italija letos zaradi večje zanesljivosti vodooskrbe obudili vodovodno povezavo tržaškega in rižanskega vodovoda na mejnem prehodu Sv. Barbara pri Ankaranu.

Kako čista je Soča v Italiji?

Soča v svojem spodnjem toku teče mimo velikih kmetijskih površin, na katerih uporabljajo tako gnojila kot škropiva. Kljub temu se to ne odraža na kakovosti vode, ki jo na deželni agenciji za varstvo okolja ARPA ocenjujejo kot dobro. Kot nam je pojasnil Enrico Bressan, ki se na agenciji ukvarja z analizo voda, so po zadnjih merjenjih kemijsko stanje Soče ocenili kot dobro, ekološko pa kot zadostno. “Slabša ocena ekološkega stanja je predvsem posledica neenakomernega pretoka,” je pojasnil.

Reko po Bressanovih besedah najbolj obremenjujejo človeške aktivnosti in posegi v rečno strugo. Med temi je izpostavil razne pregrade in zajetja, pa tudi vpliv neenakomernih izpustov iz solkanskega jezu. Prav na neenakomernost pretoka pa naj bi bilo treba biti pozoren tudi v prihodnje, saj Soča po njegovih besedah ob minimalnih pretokih ne more odplakniti snovi, ki reko onesnažujejo.

Je Slovenija kriva za pomanjkanje vode?

Na italijanski strani ob pomanjkanju vode v Soči hitro začnejo s prstom kazati na Slovenijo kot glavnega krivca. Natančneje, za vse naj bi bil po mnenju številnih v Italiji kriv jez hidroelektrarne Solkan, ki stoji le dober kilometer pred državno mejo.

“Ko nastanejo težave s pomanjkanjem vode, je treba pogled usmeriti navzgor po reki,” so julija lani zapisali pri spletenem mediju FriulliOggi. “Pomanjkanje vode, ki jo spuščajo čez jez, je vse bolj očitno.”

V članku so navajali ugotovitve italijanske okoljevarstvene organizacije Legambiente, da od začetka julija v Italijo ni priteklo več kot 20 kubičnih metrov vode na sekundo, kar da je “popolnoma nezadostno za zagotovitev vseh ekoloških in gospodarskih funkcij, ki jih zagotavlja reka”.

V družbi Soške elektrarne (SENG), ki upravlja solkanski jez, morajo razburjenim Italijanom neprestano pojasnjevati, da je Slovenija v skladu z meddržavnim sporazumom na meji z Italijo dolžna neprestano zagotavljati minimalni pretok 12,5 kubičnega metra vode na sekundo. In tega se, tako zatrjujejo, strogo držijo.

Tudi lansko poletje, ko je dotok Soče na solkanski jez upadel pod 12 m³/s in ko je bila elektrarna zaradi pomanjkanja vode kar 20 dni zaustavljena, so v Italijo spuščali predpisano količino. “Ko je bil naravni dotok Soče pod predpisanim minimumom, je SENG to razliko zagotavljal z nižanjem višjeležečih akumulacij,” je lani jeseni za Primorske novice povedal takratni direktor družbe Radovan Jereb.

Za pripravo tega članka nam v SENG niso uspeli zagotoviti sogovornika, v kratkem pisnem odgovoru pa so zapisali, da HE Solkan deluje skladno s koncesijsko pogodbo (na spodnji sliki). “V njej je točno predpisan vodni režim, ki mora biti vzpostavljen na meji z Italijo. Ta med drugim obsega tudi stalno zagotovitev ekološko sprejemljivega pretoka v višini 12,5 m3/s. Družba SENG dosledno zagotavlja najmanj predpisano količino pretoka in do sedaj predpisanega vodnega režima nikoli ni kršila.”

Koncesijska pogodba SENG

Nihajoči pretok mori ribe

Težave na italijanski strani povzroča ne samo občasno pomanjkanje vode, temveč tudi njen neenakomeren pritok. Ta lahko v razmiku desetih minut zaniha za desetkrat.

Razlog je v obratovalnem režimu solkanske hidroelektrarne, ki je namenjena pokrivanju viškov v porabi elektrike. To pomeni, da turbine dopoldne in pozno popoldne, ki jo poraba največja, praviloma delujejo s polno močjo in velikim pretokom vode, ko se potrebe po elektriki zmanjšajo, pa pretok zmanjšajo na minimum in pustijo, da se akumulacija spet napolni.

Obratovalni režim solkanske hidroelektrarne je dobro razviden iz spodnjega grafa pretoka na hidrološki merilni postaji Solkan, ki je postavljena pod jezom.

Tak odtočni režim, ki mu s tujko rečejo hydropeaking, v Italiji povzroča kopico težav. Zaradi nestalnih pritokov je oteženo zajemanje vode za namakanje, reka pa v delih struge pogosto presahne, kar povzroča pomore rib.

Te si namreč zavetišče pogosto poiščejo v vdolbinah rečnega dna, kjer je tok šibkejši, zaradi hitrega upada vodne gladine pa nato ostanejo ujete v tolmune, nam je pojasnila Daniela Iervolino z deželnega urada za vodne vire. “V sušnem obdobju v teh tolmunih začne zmanjkovati vode in kisika, ujete ribe pa začnejo umirati.”
Med lansko sušno pomladjo in poletjem se je zgodilo kar nekaj pomorov rib, še več pa so jih preprečili prostovoljci in ribiške organizacije, ki so ujete ribe iz usahlih tolmunov selili na območja z več vode.

Mrtve ribe med lansko sušo — Med lansko sušo in presihanjem Soče se je zgodilo več pomorov rib (Vir: ARPA FVG)

V italijanskem delu Posočja lahko od deželnih institucij in civilnih združenj slišimo pozive, da bi moral solkanski jez vodo spuščati bolj enakomerno in skušal preprečiti pojavljanje hydropeakinga.

Vendar bi težave lahko rešili tudi sami, z gradnjo pregrad, ki bi zadržale presežke vode ob velikih izpustih iz elektrarne in jih nato enakomerno spuščale ter zagotavljale stalen pretok. Tak je bil sprva tudi načrt čezmejnega upravljanja reke.

“Slovenija ni kriva, da se Italija ni držala dogovora”

Na slovenski strani vlada prepričanje, da Slovenija v zvezi s Sočo dosledno izpolnjuje meddržavne dogovore, za težave na drugi strani meje pa da so si Italijani pretežno krivi sami.

Razmerja med državama, kar zadeva Sočo, so začrtali Osimski sporazumi. Ti so predvideli tudi skupna vlaganja obeh držav (“joint ventures”) za energetsko izrabo Soče na obmejnem odseku. “Vendar je potem Italija odstopila od takšnega pristopa,” nam je povedal dr. Primož Banovec, ki je bil nekaj časa tudi član slovensko-italijanske komisije za vodno gospodarstvo, v okviru katere poteka meddržavno dogovarjanje o Soči. “Dogovorili so se, da Slovenija oziroma takrat Jugoslavija zgradi elektrarno, za blaženje hydropeakinga pa bo Italija v bližini Gorice zgradila izravnalni bazen, ki bi skrbel za izravnavo pretoka naprej do morja.”

Tega izravnalnega bazena na italijanski strani nikoli niso zgradili. “Torej lahko ugotovimo, da italijanska stran ni izpolnila svojega dela dogovora,” je opozoril dr. Banovec. “S tega vidika je zahtevati od slovenske strani, naj HE Solkan spremeni obratovalni režim in omili učinek hydropeakinga, neprimerno.”

Kot je razvidno iz arhiviranega odloka, je gradnjo dodatnega jezu italijanska oblast odobrila leta 1978 in pri tem tudi rezervirala potreben denar. Vendar ga ni nikoli zgradila. Razlog za to je bilo nasprotovanje lokalnih prebivalcev, ki so jih skrbeli vplivi na okolje.

Ideja o gradnji zadrževalnikov sicer ni zamrla, novejši načrti pa predvidevajo gradnjo več manjših rečnih pregrad in akumulacijskih jezer ob strugi.

“Na minimalne pretoke smo že navajeni”

Ko smo o načrtih za gradnjo pregrad povprašali različne deželne institucije v Furlaniji – Julijski krajini, so te s prstom pokazale na konzorcij za namakanje. Tam pa o gradnji pregrad, ki bi rešile problem hydropeakinga, ne razmišljajo.

Kot je dejal predsednik konzorcija Lorenzon, bi si seveda želeli idealnega pretoka, ki bi stalno znašal vsaj približno 20 kubičnih metrov na sekundo. “Vendar se lahko znajdemo tudi v težkih trenutkih, ko tečejo po strugi minimalne količine vode,” nam je povedal.

“Tudi ko so lani v Solkanu ustavili proizvodnjo elektrike in se je akumulacijsko jezero zaradi suše praznilo, smo z dogovorjenimi minimalnimi izpusti 12 m³/s še vedno lahko namakali. Ugasnili smo svoje hidroelektrarne in vodo zajemali samo za namakanje.”

Gradnji rečne zapornice ne nasprotuje, vendar bi ta po njegovih besedah služila le izboljšanju naravnega pretoka reke. “Mi smo se minimalnega pretoka že navadili,” je dodal Lorenzon.

“Jasno je, da bo vode zmanjkalo”

Dolgoletna želja italijanske strani je, da bi v Solkanu zagotavljali kar se da stalen pretok, ki bi znašal vsaj 25 m³/s. Takšen pretok naj bi namreč zadovoljil potrebe namakalnih sistemov in omogočal normalen ter neprekinjen naravni tok Soče.

A kot je opozoril dr. Banovec, so apetiti Italije po vodi preprosto preveliki za naravo vodotoka, kot je Soča. “To je hudournik, in če dolgo časa ne dežuje, potem ko se enkrat sneg v višinah stali, postane pretok tako nizek, da na neki način skoraj izgine. Soča se je lani poleti spremenila skoraj v potok.”

Soča med lansko sušo v Zagraju (Vir: Daniele Luis)

Skoraj prazen kanal De Dottori lani poleti (Vir: Daniele Luis)

Soča med lansko sušo v Zagraju (Vir: Daniele Luis)

Jez v Zagraju lani poleti (Vir: Daniele Luis)

Soča med lansko sušo v Zagraju (Vir: Daniele Luis)

Tudi solkanski jez po njegovih besedah ne predstavlja neskončne zaloge vode. “Solkanski jez je razmeroma majhen. Dinamični volumen akumulacije, ki je predpisan za obratovanje hidroelektrarne Solkan, znaša samo dober milijon kubičnih metrov vode. Ob normalnem obratovanju takšna količina vode odteče v nekaj urah. Če voda ne priteka v zadostnih količinah, je hitro zmanjka.”

Kot je dejal Banovec, so se v okviru mešane komisije za vodno gospodarstvo večkrat pogovarjali in ugotavljali, da mora italijanska stran svojim ljudem bolje pojasniti dejstva in vsebino meddržavnih sporazumov. “Slovenija je dolžna na meji zagotavljati pretok 12,5 kubičnega metra vode in lani poleti je bil celo naravni pretok blizu te meje ali celo nižji. Ob tem je na italijanski strani podeljenih za več kot 25 kubičnih metrov vodnih pravic za odvzem vode iz Soče. Jasno je, da bo vode ob nizkem pretoku zmanjkalo.”

Ustje Soče se je zaradi nanosov proda skozi zgodovino večkrat prestavilo, po drugi svetovni vojni so Italijani njen izliv v morje obdali z nasipi in območje izsušili za potrebe kmetijstva. “Velik del ustja Soče je bil spremenjen v polderje, po nizozemskem sistemu, torej v izsušena območja, ki ležijo nižje od gladine morja, namenjena pretežno kmetijski rabi,” je pojasnil dr. Banovec.

Denis Sadiković/N1

Vsaj 30 odstotkov vode je treba pustiti v strugi. Razen če …

Daniela Iervolino z deželnega urada za vodne vire opozarja, da bi bil tudi stalni pretok 25 m³/s zadosten samo za pokrivanje potreb po namakanju in proizvodnji elektrike in ne za normalen tok reke.

Tega trenutno skušajo zagotavljati s posebnim uzakonjenim določilom, ki pravi, da je treba v strugi Soče vedno pustiti vsaj 30 odstotkov povprečnega pretoka vode. Vendar lahko v obdobju hidrološke krize predsednik dežele ta delež z odlokom zmanjša in s tem omogoči nadaljevanje izrabe vode za kmetijske namene.

Predsednik Massimilano Fedriga je ob pogoju, da tok Soče do Zagraja ostane neprekinjen in se zavaruje ribe pred pomori, tak odlok konec lanskega julija tudi podpisal. Veljal je vse do jeseni.