Vsako leto zasejana koruza, vsako leto suša, vsako leto odškodnine zaradi škode. Tako bi lahko opisali kmetijski cikel, ki je s podnebno krizo postal stalnica. "Čas je, da začnejo kmetovalci razmišljati o nadomestnih posevkih, ki niso tako dovzetni za podnebne spremembe," je prepričana Irena Rotar iz društva Ekoci, ki kmete spoznava s sortami poljščin in pasmami živali, ki so jih poznali naši predniki in bi omogočile, da bi bili v Sloveniji preskrbljeni s hrano, pridelano pri nas. Naša ekipa je obiskala kmetijo Mlinar pri Žalcu, na kateri se z novo podnebno realnostjo uspešno spopadajo. Med drugim so namesto dela koruze zasadili konopljo, s katero krmijo prašiče - kako navdušeni so nad novostjo, si lahko ogledate v video reportaži.
Letošnje poletje je tudi največjim dvomljivcem o podnebnih spremembah zaprlo usta. Huda vročina, suša, toča, neurja in požari so prizadeli kmete, škodo že popisujejo, saj jim je država obljubila odškodnine. Zgodba se ponavlja iz leta v leto, suša pa v Sloveniji vsako leto na približno istih površinah prizadene predvsem posevke koruze. “Vedno znova kmetje pošiljajo zahtevke in dobijo odškodnine, namesto da bi iskali še druge rešitve,” je dejala Irena Rotar iz Združenja za trajnostno prihodnost Ekoci, Eko civilna iniciativa Slovenije. Letos ni nič drugače. Kot je nedavno povedala kmetijska ministrica Irena Šinko, trenutno poteka popis ocene škode zaradi suše, ki jo popisujejo občinske komisije. “Delo morajo končati do 23. septembra, nato bo uprava za zaščito in reševanje podala vladi skupno oceno škode po suši, na tej podlagi pa bo kmetijsko ministrstvo pripravilo program pomoči.”
Kako ta začarani krog prekiniti? V Eko civilni iniciativi kmetovalce spodbujajo, naj namesto na sušo občutljive koruze začnejo saditi alternativne poljščine. “Med njimi industrijsko konopljo, lan, sojo, volčji bob in vrste, ki jih požanjejo do junija in potem naredijo drugo setev, na primer grah,” je naštevala Rotar. “Tako bi bili celo leto bolje preskrbljeni s hrano in ne bi bili tako dovzetni za podnebne spremembe.”
K temu bi sicer, po njenem mnenju, kmete moralo – tudi finančno – spodbujati predvsem kmetijsko ministrstvo. Kmetje pa imajo pogosto raje bolj “kapitalistične” prilagoditve. “Tuja podjetja zelo propagirajo koruzo, ki je odporna proti suši, ampak kmetje pozabljajo, da ko kupijo tako seme, so sočasno odvisni od pripadajočih gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, da dobijo obljubljeni hektarski donos. S temi sredstvi uničujejo tla, zato morajo vanje vedno znova vnašati hranila. Rastline so bolj dovzetne za sušo, saj je zemlja gola in ima manjšo absorpcijo vode, temperatura golih tal pa je še nekaj stopinj višja. Prav tako morajo vsako leto znova kupovati semena, saj hibridna semena polno obrodijo le prvo leto. Če pa koruzo naslednje leto uporabijo kot seme, je pridelek praviloma čedalje manjši,” je opisala Irena Rotar.
Konoplja proti koruzi
Na kmetiji Mlinar v Gotovljah pri Žalcu so se odločili drugače. So ena od sodelujočih kmetij v projektu ‘Ekomale’, v katerem z inovativnimi, sonaravnimi rešitvami povečujejo pridelavo na malih kmetijah v času podnebnih sprememb. V zadnjih letih so začeli rediti avtohtono slovensko pasmo krškopoljskih prašičev, ki jih krmijo tudi z industrijsko konopljo. Prašiči (tako krškopoljski kot ‘klasični’) so nad novostjo navdušeni, kar si lahko ogledate v videoreportaži na vrhu članka. “Vidite, da je, kot bi jim dal sladico. Radi jedo tako svežo, v poletnem času, kot seme v jesenskem času. Tako jim pospešimo tek, pridobijo veliko mineralov in vitaminov,” je dejal gospodar kmetije Miran Rotovnik. S konopljo so nadomestili približno petino njihove krme. Poleg nje še vedno jedo tudi koruzo, pšenico, ječmen, tritikalo in sončnice. “Sama konoplja ni dovolj, lahko pa zmanjšamo stroške na račun tega, da poleg koruze uvedemo še kaj drugega,” je pojasnil Rotovnik. V nasprotju s koruzo je s konopljo tudi manj dela. “Je samo setev in žetev, to je to. Ni treba ne gnojiti ne škropiti, cenovno je ugodnejša in še seme ostane za naslednje leto. Nekaj ga prihranimo za setev, z ostalim pa pokrmimo živali.” Meso je bolj polnega okusa, je še dodal, in manj mastno kot pri običajnem krmljenju s koruzo.
Letošnje poletje ni prizaneslo niti Rotovnikovi kmetiji. “Vročina je bila res ekstremna, padavin pa ni bilo. Po eni strani imamo srečo, da imamo parcele razkropljene po vsej vasi in so več kilometrov narazen. Kjer imamo vinograd in mlade nasade hmelja, nam je toča stolkla popolnoma vse, v okolici domačije pa, hvala bogu, toče ni bilo, je bila pa tu hujša suša, saj so tu tla peščena,” je dejal Rotovnik, ki nima nobenega dvoma o podnebnih spremembah, saj jih občuti “v prvi bojni vrsti”. Tudi zato so na del njiv že pred leti namestili kapljični namakalni sistem.
Da bodo zaradi letošnje suše najbolj na udaru živinorejske kmetije, je ob oceni škode pred dnevi dejal predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič, saj morajo nadomestiti izpad krme, ki pa jo letos težko dobijo – tako pri nas kot v tujini – saj je suša opustošila vso Evropo.
Pozabljene poljščine naših prednikov
Na delavnicah, za katere je zanimanja vse več, kmete učijo metod, s katerimi so naši predniki na naraven način plemenitili zemljo in zadrževali vodo ob sušah. “Podnebne spremembe so tu in zelo veliko je metod, ki lahko pripomorejo, da si pomagamo sami,” je dejal Rotar. “V kmetijski politiki sicer vedno znova spodbujajo le stvari, ki stanejo, so povezane s kapitalom, podpirajo globalizem in korporacije. V Sloveniji in svetu pa so poznane metode permakulture, ki so jih obvladali že naši predniki: travne mulde, zastiranje, sejanje visokodebelnih sadovnjakov, pravilno oranje – tako da je na vsaki strani njive jarek, s katerim se uravnava podtalnica – zbiralniki vode, močvirja, mejice … Vse to smo imeli, a je Agencija za kmetijske trge to prepovedala oziroma odštevala od subvencij, kmetje so vse to uničili, zato tudi imamo tako stanje in dodatne težave z vodo,” je prepričana.
Ne le stare metode, bolj bi se morali zanašati tudi na stare slovenske pasme živali in sorte rastlin. “V času podnebnih sprememb je prav, da uvajamo slovenske pasme oziroma pri rastlinah sorte, saj so prilagojene na naše okolje skozi stoletja, zato se tudi lažje prilagajajo na ekstremne razmere, ki jih prinašajo podnebne spremembe, in prinašajo bolj konstanten pridelek,” je dejala Nataša Ferant, vodja projekta Ekomale z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Med živalmi je to že omenjeni krškopoljski prašič, med poljščinami pa volčji bob oziroma lupina, pira, ajda in druge sorte.
Volčji bob je stročnica, ki so jo poznali naši predniki. Ima, podobno kot soja, velik delež beljakovin, do 45 odstotkov, zato bi ga lahko uporabili za številne prehranske izdelke. “V Nemčiji semena volčjega boba pražijo in naredijo kavo. Ljubitelji kave pravijo, da je odličnega okusa, čeprav nima kofeina,” je razlagala dr. Darja Kocjan Ačko, profesorica z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki kmetom predava o možnostih sonaravne pridelave. “Iz volčjega boba bi lahko pripravili kulinarične posebnosti, ki so znane kot azijske. Volčji bob je lahko sestavina za tofu, pa tudi za razne omake, ki jih imenujemo tempeh. Poleg tega lahko iz volčjega boba zmeljemo moko, ki je uporabna podobno kot žitne moke. Lahko pa volčji bob jemo tudi kuhan, kot vse stročnice,” je pojasnila Kocjan Ačko. Medtem ko so naši predniki poznali grenke sorte volčjega boba, zdaj razdeljujejo semena užitnih sladkih vrst.
Stročnice namesto dragih umetnih gnojil
Te kulture pa imajo še eno uporabno vrednost. “Volčji bob je vsestranska kultura, ki ima zmožnost biološke fiksacije dušika in obogati tla.” V času pomanjkanja in draginje gnojil, za proizvodnjo katerih je neobhoden vse dražji zemeljski plin, so to pomembne informacije. “Volčji bob v kolobarju pomeni za tla in za druge rastline hrano. Ima globoke vretenaste korenine in drenira tla (ohranja njihovo vlažnost), zato je primeren tudi za sušna območja,” je svetovala profesorica.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) je v preteklih letih s subvencijami že spodbujalo kmete k sajenju stročnic. Toda te žal niso bile zastavljene tako, da bi hrana končala na policah trgovin, kjer bi bila dostopna slovenskim potrošnikom. “Kmetje so dobili res visoke subvencije, kupili seme in ugotovili, da stročnice dobro oplemenitijo tla. Kar veliko jih je rastline rajši podoralo, uporabilo za plemenitenje tal, namesto da bi stroke pobrali in jih prodali na slovenskem trgu,” je opozorila Irena Rotar. “Kmetje so bili kljub temu na profitu, večje samooskrbe s stročnicami pa nismo dosegli.”
Bi pa nam ta koristila, je poudarila. “Stročnice so pomembne za prehrano ljudi, saj imajo ogromno beljakovin, vitaminov, vlaknin, so sestavni del sodobne brezmesne hrane in tradicionalnih jedi slovenskega podeželja. Toda na policah slovenskih trgovin večinoma najdemo zgolj uvožene iz Kitajske in Italije, od velikih korporacij,” je dejala Rotar. “Zato smo veseli, da vsaj nekaj kmetov zdaj prideluje fižol, pojavljajo pa se tudi plahi poskusi pridelave soje in graha.” Ker so stročnice tudi pomembno krmilo za živali, pa bi, tako sogovornica, po katastrofalni suši pričakovali, da bi kmetijski svetovalci in ministrstvo spodbudilo kmete, naj posejejo še grah, ajdo, facelijo, industrijsko konopljo kot drugi posevek. “Zdaj, ko spet dežuje, bi lahko kmetje te pridelke koristno uporabili,” je prepričana.
Je ekološko z drugega konca sveta res ekološko?
Pa imajo kmetje posluh za spreminjanje starih praks? Naše sogovornice pravijo, da je zanimanja vse več, sploh pri mladih, ki so se preselili (nazaj) na podeželje in prevzeli kmetije. “Zelo so učljivi, prisluhnejo, drugi pa pogosto rečejo, kaj pa ekonomski vidik, kaj pa naj naredim s tem pridelkom,” je dejala Kocjan Ačko in dodala, da ne gre pričakovati, da bomo pri uvajanju novih starih kultur uspehe dosegli čez noč. “Pred leti so za ajdo kmetje govorili, da se pridelava ne izplača, a je bil potreben le čas. Zdaj imamo v Sloveniji zasajenih 4.000 hektarjev ajde, na kar smo lahko ponosni.”
Ne le kmetje, svoje navade bi morali v času prehranske krize spremeniti tudi potrošniki. “V globaliziranem svetu obilja, ko lahko brez težav dobimo pridelke in izdelke z drugih koncev sveta, smo pozabili na kulture svojih prednikov, med njimi so številne poljščine in vrtnine. Potrebujemo verigo pridelave, predelave in prodaje,” je prepričana Kocjan Ačko. “Potrošnike je treba naučiti, da imamo neko kulturo in da jo imamo tu pri nas, v Sloveniji, ter da ni treba kupovati izdelkov iz tujine. Naši kmetovalci lahko to dosežejo s pomočjo strokovnjakov za živilstvo, ki bi lahko na primer iz volčjega boba izdelali tofu in tempeh. To bi bil pozitiven znak in prepričljiv dokaz, da so ti projekti obrodili sadove.”
Irena Rotar pa je dejala, da se moramo potrošniki zavedati razlike med, “ekološkim, pripeljanim z drugega konca sveta, in ekološkim, pridelanim doma”.
Kaj pa računica? “Na kratek rok je konvencionalno kmetijstvo seveda bolj donosno, a se malokdo zaveda dolgoročnih posledic. Tudi kmetje bodo morali ugotoviti, da je sistem, ki zahteva vsakokratne tretmaje s fitofarmacevtskimi sredstvi, nakup novih semen in vedno novo mehanizacijo, vzdržen le za nekatere velike kmetije, ki si to lahko privoščijo, saj lahko z nizkimi cenami nato konkurirajo na svetovnih borzah. Na drugi strani ima sonaravno kmetijstvo nižje vhodne stroške in dosega višje cene na trgu. Ker imamo v Sloveniji dve tretjini malih kmetij in da 60 odstotkov prebivalcev živi na podeželju, je potencial za razvoj tovrstnega kmetijstva velik,” je prepričana Rotar. “Slovenija je raj na Zemlji, kjer bi lahko rasle čudovite rastline, zdravilne rastline, lahko bi oskrbovali sebe in Evropo. Manjka pa nam skupna platforma, na kateri bi lahko te pridelke in izdelke prodali po višji dodani vrednosti,” je še dodala Rotar in odločevalce pozvala, naj za to poskrbijo.
Oglejte si video reportažo ekipe N1:
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje