Cepljeni z vektorskima cepivoma Janssen in AstraZeneca proti okužbi z omikronom sploh niso zaščiteni, cepljeni z mRNK (Pfizer, Moderna) cepivoma, pa zgolj okrog 30-odstotno. Možnost, da ponovno zbolijo preboleli, je pri omikronu petkrat večja kot pri prejšnjih različicah. Poživitveni odmerek je nujen za vse, ki nočejo zboleti. O tem, kako bo omikron verjetno kot tornado zdivjal čez prebivalstvo in okužil skoraj vse, ki se mu bodo znašli na poti, smo se pogovarjali z imunologom, profesorjem dr. Alojzom Ihanom.
Različica omikron se je začela širiti tudi pri nas. Kdaj pričakujete, da bo začela prevladovati?
Izkušnje iz držav s trenutno največjim bremenom različice omikron, to so Danska, Norveška, Velika Britanija in Južna Afrika, kažejo izjemno, še nikoli vidno hitrost širjenja okužbe s sars-cov-2. Podvojitveno število okužb je samo dva dni, kar je komaj verjetno kljub zdaj že znani hitrosti razmnoževanja virusa na dihalni sluznici, ki je sicer več desetkrat večja kot pri delta različici, in že pri tej smo govorili o približevanju možnemu maksimumu, ki ga opazujemo pri ošpicah.
Možno je, da je nekaj od silovite rasti okužb v omenjenih državah tudi posledica njihovih izjemnih zmogljivosti za pospešitev testiranja na omikron, s katerim vsak dan zaznajo večji delež okužb, ki jih prej niso. Medtem diagnostično manj zmogljive države ne zmorejo loviti rasti okužb. V vsakem primeru pa omikron pospešuje svojo hitrost s silovitostjo tornada in glede na izkušnje omenjenih držav je prevlada nove različice povsod samo vprašanje kakšnega tedna.
Med štirimi primeri, ki ste jih najprej potrdili na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo, je bil en prebolevnik. Doslej so na NIJZ med skoraj kot 450 tisoč potrjenimi okužbami zaznali manj kot 1 % ponovnih okužb, kar pomeni, da je prebolelost tudi pri delti pomenila zelo dobro zaščito. Kaj pojav omikrona pomeni za prebolele?
Prebolevnost po prvih podatkih proti omikronu vsaj petkrat manj ščiti pred ponovno okužbo, kot je ščitila prebolevnost proti okužbi s prejšnjimi različicami. Pa tudi pri prejšnjih različicah so se prebolevniki v desetih do dvajsetih odstotkih lahko razmeroma hitro, v nekaj mesecih, spet okužili – to pomeni, da so imeli ponovno okužbo dihalne sluznice, pozitiven test PCR in so okužbo lahko prenašali naprej. Po drugi strani pa se je zgodilo zelo redko, da so prebolevniki resneje zboleli – bili so torej izvrstno zaščiteni pred lastnim težjim zbolevanjem, ne pa pred prenašanjem okužbe na druge. Eno je torej, kako hitro se zgolj okužiš, dobiš virus na sluznico in si epidemiološko “nevaren”, ker lahko prenašaš okužbo naprej. V tem pogledu so bili prebolevniki že do zdaj v prvega pol leta po bolezni epidemiološko manj varni kot na primer cepljeni z mRNK cepivi. S prihodom omikrona pa prebolevniki še mnogo manj lahko računajo na to, da v primeru izpostavljenosti okužbi te ne bodo prenesli naprej, na primer na svojce ali sodelavce. Pravzaprav ob omikronu niti malo ne morejo biti prepričani v svojo “epidemiološko varnost”, pridobljeno zgolj s prebolevanjem covida-19. Nasprotno temu pa postane mnogo bolj odporen proti okužbam prebolevnik, ki se nato še cepi in pridobi tako imenovano hibridno imunost. Značilna zanjo je izjemno velika koncentracija zaščitnih (nevtralizacijskih) protiteles.
Za cepljene velja podobno kot za prebolevnike. Vsa cepiva so trenutno narejena z originalno, vuhansko različico virusa, in zato po cepljenju nastajajo protitelesa, ki bi proti tej originalni različici povsem dobro ščitila pred okužbo vsaj osem ali devet mesecev. Že proti različici delta pa se je izkazalo, da mnoga protitelesa, ki nastanejo po cepljenju, pri spremenjeni delti zgrešijo cilj, zato je cepivo proti delti učinkovito ščitilo samo štiri ali pet mesecev. Po cepljenju namreč koncentracija zaščitnih protiteles v krvi precej hitro upada, precej hitreje, kot pada koncentracija protiteles po naravni okužbi. In čeprav se po cepljenju najprej ustvari v povprečju desetkrat večja koncentracija protiteles kot po naravni okužbi, se obe koncentraciji zaradi hitrejšega upada protiteles po cepljenju izenačita po petih ali šestih mesecih. Skladno s tem smo že pri delti ugotavljali, da po petih ali šestih mesecih cepljeni niso nič bolj epidemiološko varni pred prenašanjem okužb kot prebolevniki.
Zdaj, ko je prišel omikron, pa zaradi njegovih več kot 50 mutacij še mnogo več protiteles, nastalih s cepljenjem ali prebolevanjem okužbe, zgreši cilj in zato se niti cepljeni niti prebolevniki ne morejo zanašati na to, da jih omikron ne bo okužil. Pfizerjevo cepivo je, na primer, proti okužbi z delto v prvih treh mesecih ščitilo okrog 70-odstotno. Proti omikronu ščiti le še 30-odstotno, kar je zelo malo. Zaščita proti resnejši bolezni je seveda večja, proti delti je bila nad 90-odstotna, proti omikronu pa je, kot kaže, okrog 70-odstotna. Pri Moderni je morda vse skupaj nekaj odstotkov bolje, vendar bistvene razlike ni. Medtem pa je za cepljenje z vektorskimi cepivi treba priznati, da osnovno cepljenje proti omikronu praktično ne nudi zaščite pred okužbo.
Med prvimi 43 primeri okuženih z omikronom v ZDA je bilo 34 polno cepljenih, med njimi 14 tudi s poživitvenim odmerkom, in šest prebolelih.
Kako zaščito izboljša poživitveni odmerek?
S poživitvenim odmerkom se zaščita izrazito poveča. Če je po polnem cepljenju s Pfizerjem zaščita pred okužbo 30-odstotna, po poživitvenem odmerku naraste na 70 odstotkov, pred resno boleznijo pa nas trije odmerki ščitijo 90-odstotno. Poživitveni odmerek je torej dobra zaščita proti resnejši bolezni, ne pa, kot smo bili navajeni prej, tudi proti okužbi. Virus je enostavno tako drugačen, da bo za boljšo stopnjo zaščite pred okužbo treba izdelati novo cepivo.
Ta drugačnost različice omikron je tudi eden od vzrokov, zakaj je omikron tako nalezljiv. Vsak virus se vedno razširi tja, kjer ima možnost naselitve, in to so ljudje, ki nanj niso odporni. Ker se prejšnje različice niso mogle več uspešno naseljevati na prebolevnike in cepljene, jim je začelo počasi “primanjkovati ljudi”, primernih za naselitev. Zato se je njihovo širjenje upočasnilo. Omikron pa se nenadoma lahko naseli ne le na necepljene in neprebolele, ampak mu nudijo možnost naselitve tudi cepljeni in prebolevniki. S tem se je virusu silovito povečal človeški teritorij, ki ga lahko poseli in zato je omikron glede kuženja postal pravi tornado.
Drugi razlog za hitro širitev pa so mutacije, ki mu očitno omogočajo izjemno naglo razmnoževanje v naših celicah. Določeni podatki kažejo kar na 70-krat večjo zmožnost razmnoževanja v celicah nosnožrelne in bronhialne sluznice. To med okužbo ustvari ogromno količino virusnih delcev, ki se prek aerosolnih delcev prenašajo na druge ljudi. Hkrati pa se protein bodice S tudi močneje veže na celice sluznice, kar pomeni, da za okužbo zadošča že manjša količina virusa. Torej je že v drobnih aerosolnih kapljicah dovolj virusa za okužbo, in to pomeni, da te lahko okuži človek, ki je daleč stran v istem prostoru.
Vse to smo sicer opažali že pri delti, po eni strani mutacije za njeno hitrejše razmnoževanje, po drugi strani mutacije proteina bodice S za boljše pritrjevanje na sluznico. A kot kaže, sta se obe lastnosti, večje razmnoževanje in boljše pritrjevanje, pri omikronu še izpopolnili. Po drugi strani pa nekateri rezultati kažejo, da pa se omikron mnogo manj razmnožuje v pljučih. To dvoje bi lahko pomenilo, da je sicer mnogo bolj kužen, po drugi strani pa bi lahko povzročal manj težko bolezen. Seveda pa so ti rezultati še preveč preliminarni, da bi se jih lahko poprijeli in si oddahnili. Vzbujajo pa določeno upanje.
Kako se po poživitvenem odmerku odzove naš imunski sistem?
Zanimivo je, da so poživitveni odmerki mRNK cepiva zaščitni bolj, kot bi na to sklepali s preprostim izračunom povečane koncentracije protiteles. Kot kaže, pri poživitvenih odmerkih ne gre le za to, da spominske celice spodbudimo k tvorbi več protiteles, ampak poživitveni odmerki spominske celice tudi spodbudijo v nov razvoj kvalitetnejšega imunskega odzivanja. Po poživitvenem odmerku nastanejo bolj raznolike spominske celice, ki lahko širše zaščitijo tudi proti novim različicam virusa, po drugi strani pa nastanejo tudi protitelesa, ki se trdneje vežejo na novo različico virusa. Poživitveni odmerek s tem pripomore k dodatnemu zorenju protivirusne imunosti, da se ta kvalitativno približa imunosti, ki nastane po naravni okužbi. Seveda ne v celoti, kajti pri cepljenju gre še vedno samo za cepljenje enega samega proteina – proteina bodice S, pri naravni okužbi pa z imunskim sistemom pridejo v stik vsi virusni proteini in je s tem odziv imunskega sistema kvalitativno širši.
S poživitvenim odmerkom torej vsaj deloma nadoknadimo imunološko prednost zaščite z naravno okužno, pri kateri se virusi razširijo po organizmu, in zlasti v črevesnih celicah lahko, kot kaže, vsaj v sledovih vztrajajo še tedne in mesece. To nudi možnost imunskemu sistemu, da v trebušnih bezgavkah ves ta čas izpopolnjuje in “trenira” svojo obrambo proti virusu, podobno, kot bi človek dobil pet ali šest cepiv zaporedoma. Zato se po naravni okužbi razvije zelo široka pahljača protiteles proti virusu, ta protitelesa imajo zaradi dolgotrajnega dozorevanja tudi trdnejšo vezavo na virusne proteine. Zaradi tovrstnih, dobro natreniranih spominskih celic prebolevniki redko težko zbolijo po ponovni okužbi, izjema so starejši ljudje, katerih imunski sistem nima več zmožnosti kvalitetnega treniranja imunskega odziva. S poživitvenim odmerkom vsaj deloma nadomestimo čas, ki ga ima imunski sistem za organizacijo obrambe po naravni okužbi.
Po drugi strani pa prebolela okužba, kot rečeno, ne pušča tako velike koncentracije protiteles kot cepljenje. To je posledica agresivnega vdora virusa v sluznico, ki zaradi velikega vnetja tako poškoduje področne bezgavke, da te ne morejo tvoriti dovolj protiteles. Cepivo, zlasti mRNK, pa ne poškoduje bezgavk, pač pa v njih izjemno pospeši razmnoževanje imunskih celic, limfocitov B, ki tvorijo protitelesa. Zato je, kot sem že omenil, idealna zaščita v tako imenovani hibridni imunosti – naravna okužba po eni strani pripravi široko pahljačo zelo kvalitetnih spominskih celic, cepljenje pa povzroči močno ekspanzijo spominskih celic, ki jo virusna okužba sama po sebi celo zavira zaradi toksičnega delovanja na bezgavke.
Kaj je za zdaj znanega o simptomih bolezni, ki jih povzroča okužba z omikronom?
Po prvih podatkih in primerjalnih krivuljah okužb, hospitalizacij in smrtnosti iz Južne Afrike, Danske in Velike Britanije kaže, da je omikron mnogo bolj kužen, medtem ko njegovi ogromni kužnosti ne sledijo krivulje hospitalizacij in smrtnosti, kot smo bili vajeni pri prejšnjih različicah. To bi lahko govorilo v prid hipoteze, da je virus manj patogen, na kar namigujejo tudi podatki o njegovi manjši prisotnosti v pljučih.
Tudi prva klinična sporočila o bolezni z novo različico iz Južne Afrike so govorila o blažji bolezni, pri kateri prevladuje utrujenost, bolečine, boleče žrelo in občasna vročina. Vendar je treba biti pri tej oceni zadržan. Velika prebojnost okužbe (to, da zbolevajo tudi cepljeni in preboleli) lahko pomeni, da je v povprečju bolezen blažja tudi zaradi širokega zbolevanja prebolelih in cepljenih, ki pa seveda zaradi svoje obstoječe imunske zaščite ne zbolijo v hujši obliki, zato je statistično bolezen blažja. Blagost bolezni je torej lahko tudi statistični videz, ker omikron kuži vse po vrsti in ne gre več le za bolezen nezaščitenih. Poleg tega je v Južni Afriki tudi povprečna starost prebivalstva nižja kot v Evropi, covid-19 pa je izrazito težji pri starostnikih, in to je lahko še en vzrok statističnega vtisa o blažji bolezni.
Najbolj pomembno bo torej natančno analizirati, kako bolezen deluje na necepljene in neprebolele. To je tisto, kar bo odločilno za zdravstvene posledice pandemičnega tornada, imenovanega omikron. Pred težjo obliko bolezni bodo verjetno prebolevniki in tudi cepljeni v precejšnji meri zaščiteni. Toda če imamo virus, ki pljuskne čez državo, kot bi jo zalil s čebrom vode, se bo zgodilo nepredstavljivo veliko okužb v izjemno kratkem času. Takrat bo še kako pomembno, kako bo okužbo prestalo tistih nekaj sto tisoč Slovencev, ki z virusom še niso imeli izkušnje niti prek cepljenja niti prek prebolevanja. To je glavno tveganje, ki ga še ne poznamo. Za tiste, ki smo preboleli ali cepljeni, je zelo verjetno, da bomo zboleli v blažji obliki in večidel ne bomo potrebovali obiska zdravnika ali bolnišnice.
V Združenem kraljestvu po pojavu različice omikron epidemija narašča, te dni so dosegli rekord dnevnega števila okuženih v vsem obdobju epidemije (840 na milijon prebivalcev v 7-dnevnem povprečju). Omikron predstavlja okrog 20 % primerov v državi in okrog 45 % v Londonu. Delež omikrona se hitro povečuje.
V Sloveniji smo rekord dnevnega števila okuženih zabeležili 10. novembra (1607 na milijon prebivalcev v 7-dnevnem povprečju). Trenutno epidemija upada. Prvi primeri omikrona so s konca novembra.
V Sloveniji smo ob rekordu zabeležili dvakrat več potrjenih primerov kot v Združenem kraljestvu. Število potrjenih primerov je odvisno tudi od dostopnosti testiranja.
Ali torej za cepljene z vektorskimi cepivi, torej enim odmerkom Janssena oziroma dvema AstraZenece, velja, da je praktično enako, kot če ne bi bili cepljeni?
Če ostanejo zgolj pri tem, zaščite ni, sploh, ker je od množičnejšega cepljenja z vektorskimi cepivi minilo že precej mesecev. Pač pa je tudi to cepljenje dobra osnova za poživitveni odmerek, ki tudi v tem primeru ustvari učinkovito imunsko zaščito.
Bi se morali torej cepljeni z Janssenom, ki so dobili en odmerek, zdaj cepiti še z dvema odmerkoma?
Ne, en poživitveni odmerek zadošča. Vsako cepljenje, ko je registrirano, je registrirano na nek zaželen učinek. Vsako naslednje cepljenje s katerimkoli cepivom se šteje za poživitveni odmerek, ki je samo eden.
Je bolj pomembno, kdaj smo se cepili nazadnje ali koliko odmerkov smo dobili?
Pri zaščiti pred različicami, ki imajo znaten “imunski pobeg”, je pomembno oboje, vendar je pomembnejše dejstvo, da dobimo tretji odmerek, ki ustvari ne le več več protiteles, pač pa tudi kvalitetnejša protitelesa. Seveda s časom od cepljenja koncentracija protiteles pada, in to je toliko bolj pomembno, če cepivo ni proti različici, ki je aktualna glede kuženja. Zato bi bilo proti omikronu veliko bolj ugodno, če bi imeli cepivo, prilagojeno zanj.
Cepljeni prebolevniki pa so dobro zaščiteni tudi pred okužbo z omikronom?
Ja, oni so edini, pri katerih se odstotki zaščite pred okužbo gibljejo okrog 90 odstotkov.
Tudi vi ste preboleli in cepljeni. Je ob tej kombinaciji smiseln poživitveni odmerek?
Ne, dodaten odmerek ni potreben. Se pa za to odločijo nekateri, ki imajo doma koga iz ranljivih skupin in jih želijo zaščititi ter zvišati količino protiteles, da ne bodo prenašali okužbe.
Borut Živulović/BOBO
Farmacevtske družbe niso izdelale cepiv, prilagojenih na različico delta. Jih bodo za omikron?
Pri delti ni bilo toliko imunskega pobega (okužb cepljenih in prebolelih) in je bilo bolj enostavno dati poživitveni odmerek, ki je bil učinkovit. Pri omikronu samo s poživitvenim odmerkom kaže malo slabše. Vprašanje je tudi, koliko mesecev drži poživitveni odmerek.
Zato se oba proizvajalca mRNK cepiv trenutno pripravljata na tri možne odzive. Prvi je poživitveni odmerek z morebitno povečano količino mRNK, pri Moderni to pomeni standardni odmerek namesto dosedanjega polovičnega. S tem bi dosegli dovolj veliko koncentracijo protiteles, ki bi zadoščala v primeru, da se omikron ne bi bistveno razlikoval od delte glede imunskega pobega. Drugi odziv je kombinirano cepivo dosedanjih različic, to cepivo je tudi že klinično pretestirano in mutacije, proti katerim deluje, obsegajo tudi večji del mutacij omikrona. Tretja možnost je priprava novega, omikron cepiva. Glede na to, kakšen se za zdaj kaže omikron, se zdi, da je priprava novega cepiva najbolj vabljiva ideja. Vendar je vprašanje, ali bo mogoče dohiteti tako nalezljiv virus, kje bo omikron, ko bodo izdelali cepivo proti njemu.
Številni starši oklevajo glede cepljenja otrok. S kakšnim argumentom bi jih prepričali v odločitev zdaj, ko kaže, da so cepiva proti omikronu manj učinkovita?
Izdelava cepiv za otroke se je zdela najbolj nujna nam, ki se ukvarjamo z otroki z imunskimi pomanjkljivostmi in oni ga nujno potrebujejo. Pomembno je, da skušamo otroke zaščititi, saj cepivo aktivira odziv proti sars-cov-2, zlasti celična imunost se ob cepljenju široko aktivira in prepreči hujše zbolevanje. Okužba, tudi če nastane, ni klinično težka, kar bi pri otroku z imunskimi pomanjkljivostmi sicer bila. Zato so otroke na bioloških terapijah splača cepiti tudi s sedanjimi cepivi, ker jim s tem zagotovimo, da jih covid ne bo huje prizadel. Ista logika seveda velja tudi za zaščito ostalih otrok.
Američani so pocepili milijone otrok in niso opazili hujših neželenih učinkov. Pri otrocih bi praktično vsak hujši neželen učinek ustavil cepljenje, kriteriji za varnost so pri otrocih še posebej visoki.
Slišali smo, da pediatri zaradi izkušenj z zapleti covida-19 pri otrocih cepljenje priporočajo. Če bi v Sloveniji pustili, da vsi otroci prebolijo covid, bi jih okrog 200 dobilo multiorganski vnetni sindrom. To je veliko preveč v primerjavi z nepomembnimi stranskimi učinki, ki so jih opazili. Dejstvo je, da je prebolevanje covida bistveno bolj tvegano kot cepljenje in smo v epidemiji, kjer bo pravzaprav vsak prebolel. Velika večina pediatrov otroke cepi, to nam veliko pove.
PROFIMEDIA
Nekateri strokovnjaki so menili, da je koronavirus z različico delta dosegel največjo nalezljivost, pa je omikron še bolj nalezljiv. Veliko strokovnjakov pravi, da so jih mutacije omikrona presenetile. Tudi vas?
Nastanek novih različic je zelo zanimiv. Delta se je deloma bolj širila zaradi večje vezljivosti proteina bodice S, kar pomeni, da že manjša količina virusov zadošča, da se primejo sluznice in povzročijo okužbo. To pomeni, da je človek lahko dlje stran in ga okužimo oziroma da en človek okuži več ljudi. Delta pa ima tudi mutacije notranjih virusnih proteinov, ki omogočajo hitrejše sestavljanje virusa. Tvorjenje virusa se pri delti močno pospeši. Zato simptomi nastanejo prej. Inkubacijska doba se za dva dni skrajša. In človek proizvaja tisočkrat več virusa v kapljicah. Ne le, da je virusa več, ampak je zaradi večje vezljivosti virusa na celice tudi manj virusa potrebnega, da se človek okuži. To sta dva mehanizma delte, ki delujete sinergistično v smislu večje prenosljivosti.
Zelo nas zanima, kaj bomo ugotovili v naslednjih tednih, kaj je tisto, kar omikronu omogoča, da je še učinkovitejši od delte. Verjetno sta izpopolnjena oba prej omenjena mehanizma, ali pa je v igri še kaj tretjega.
Glavno vprašanje pa ostaja, kako patogen je virus pri necepljenih neprebolevnikih in predvsem starejših. Tu se bodo pokazale razlike po državah, saj smo precej različno precepljeni, tako skupno kot po strukturi. Ključna je precepljenost starejših od 50 let.
Kdaj bomo to vedeli?
Glede na to, kako omikron divja, smo sredi dogajanja. V tednu, dveh bomo jasno vedeli, kaj se nam obeta. Na srečo imamo modele iz drugih držav. V Združenem kraljestvu so šli namenoma najprej v visoko precepljenost in nato v zelo odprto družbo. Tam se bo v tednu, dveh, najhitreje videlo, kaj se bo med in po praznikih zgodilo nam.
Dodatna težava je, da je v Združenem kraljestvu veliko ljudi cepljenih z AstraZeneco.
Ja, po tem so na slabšem, saj je polovica ljudi cepljenih z AstraZeneco, ki je kar zadeva zadrževanje epidemije popolnoma neuporabna. Zato zelo spodbujajo tretji odmerek, saj se bo virus med cepljenimi z AstraZeneco obnašal, kot bi bili necepljeni.
Pojava ADE (antibody-dependent enhancement), ki se ga nekateri zelo bojijo, in pomeni, da se telo prebolelih ali cepljenih pri novi okužbi odzove s hudo reakcijo, tudi pri omikronu ni?
O ADE smo številni strokovnjaki razpravljali in predavali že kmalu po ideji o proizvodnji cepiv (spomladi 2020), saj je bil ADE opažen pri sorodnih virusih (SARS, MERS), in tudi pri nekaterih drugih (eboli, flavivirusih, gripi, ošpicah, RSV, HIV). Fenomen ADE, kot vemo, povzročajo ne-nevtralizacijska protitelesa, ki nastanejo po prvi okužbi ali po cepljenju. Pri ponovni okužbi ali po okužbi cepljenega (prebojna okužba; angl. “breakthrough infection”) protitelesa z virusi naredijo imunske komplekse, ki pospešijo prehod virusa v makrofage (ebola) ali aktivirajo komplement in nevtrofilce (bolezen imunskih kompleksov – npr. RSV). Klinična slika je težka (citokinski vihar) in zelo značilna, tako da tega pojava klinično pravzaprav ne moremo zgrešiti, če se zares pojavi. Nastane veliko sistemsko vnetje in ljudje morajo takoj na intenzivno nego. Toda na srečo se to pri omikronu ne dogaja. Če bi se, bi bilo zlasti pri omikronu tega ogromno prav zato, ker omikron tako okužuje cepljene in prebolele, a nič ne kaže na to.
Ali delta in omikron trenutno tekmujeta med sabo in ali je smiselno, da kot družba poskušamo z omejitvenimi ukrepi čim bolj zadrževati širjenje omikrona?
Imamo srečo, ker imamo pred sabo nekaj držav, ki so glede omikrona nekaj tednov pred nami in zelo pozorno spremljajo okužbe in bolezni in bomo seveda opozorjeni, če se bo začelo dogajati kaj hujšega. Seveda pa je vprašanje, kaj bomo lahko storili. Omikron je med nami, že naša osnovna precepljenost ni najboljša, naša epidemiološka učinkovitost je tudi precej nizka, tako da lahko predvsem upamo, da se ne uresniči kakšen od težjih scenarijev.
Kdaj bo tega konec?
Napovedovanje epidemije je težje celo od dolgoročnega od napovedovanja vremena, saj so epidemije redkejši zgodovinski dogodki kot vremenske ujme. Osebno še vedno mislim, da od februarja naprej ne bomo več imeli hudih problemov. Videli pa bomo, ali je ta moja napoved nastala preveč pod vplivom želja, saj smo epidemije res že vsi siti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje