Zgodba CNN: Dipali Roy si ni mogla privoščiti hrane. Ona in njen mož Pradip Roy sta bila tekstilna delavca v Bangladešu, ko se je lansko pomlad začela pandemija covida-19, kar je povzročilo množična odpuščanja v njuni tovarni.
Tako kot milijoni ljudi po vsem svetu sta oba izgubila službo v glavnem mestu Daka, kjer sta leta izdelovala hlače, srajce in jakne. In tako kot nešteto drugih migrantov sta se bila prisiljena preseliti domov na podeželje, da bi znižala stroške. Svetovna banka ocenjuje, da je 97 milijonov ljudi po vsem svetu zaradi pandemije leta 2020 zapadlo v revščino in živijo z manj kot 1,7 evra na dan.
Od takrat se razmere skoraj niso izboljšale. “Globalno povečanje revščine, ki se je leta 2020 pojavilo zaradi covida-19, še vedno ostaja. V letu 2021 je še vedno revnih 97 milijonov ljudi,” so na začetku tega leta v blogu objavili ekonomisti Svetovne banke. Ugotovili so, da bi se morala splošna revščina letos zmanjšati. “Komaj sva imela dovolj za vrnitev domov,” je v intervjuju v bengalščini povedala Dipali Roy, ki živi v kontejnerski koči v vasi na severu Bangladeša.
Ko sta z možem iskala nove načine zaslužka, sta se s težavo prilagajala. Poskušala sta dobiti posojilo za ustanovitev podjetja, a sprva nihče ni mogel ali želel pomagati. Nekatere lokalne neprofitne organizacije so zahtevale zavarovanje, ki ga nista imela. V upanju, da bo službo dobil v kmetijstvu, se je Pradip Roy obrnil na nekatere kmete. Toda odslovili so ga kot “moža iz Dake”, ki ne bo kos težkim vremenskim razmeram, je pripovedovala njegova žena.
Predvsem pa je bila “hrana največja težava,” je povedala 20-letna Dipali Roy, ki je bila takrat noseča in je včasih dobila samo en obrok na dan prek javnega programa za hrano. “Nisem vedela, kaj naj naredim … Morala sva samo sedeti in čakati, da bodo prinesli hrano.”
Leto 2020 je privedlo do zgodovinskega nazadovanja v boju proti svetovni revščini, saj se je po podatkih Svetovne banke število najrevnejših na svetu povečalo prvič po več kot 20 letih. Carolina Sánchez-Páramo, direktorica za revščino in pravičnost pri Svetovni banki, je pandemijo primerjala z naravno katastrofo, ki bi se hitro lahko razširila zunaj svojega epicentra v vzhodni Aziji. “Vedeli smo, da prihaja cunami,” je povedala za CNN Business. “Vprašanje ni bilo, ali bo ta gospodarski šok dosegel druge regije v razvoju, ampak kdaj.”
Vse večja neenakost
Čeprav je bilo na desetine milijonov ljudi potisnjenih v revščino, so ultra bogati postali bogatejši. Lani so milijarderji po podatkih Laboratorija za merjenje svetovne neenakosti uživali v največjem povečanju svojega premoženja. In čeprav je 1.000 najbogatejših ljudi na svetu med pandemijo potrebovalo le devet mesecev, da si je povrnilo bogastvo, bi lahko minilo več kot desetletje, preden si bodo najmanj srečni opomogli, piše letno poročilo Oxfam Internationala o neenakosti, objavljeno januarja.
Shameran Abed, izvršni direktor BRAC Internationala, neprofitne organizacije, ki si prizadeva lajšati revščino v Aziji in Afriki, je opozoril na naraščajočo vrzel v premoženju in dejal, da bi lahko “trije najbogatejši ljudje na svetu” verjetno izničili najhujšo revščino na Zemlji. “To ni le njihova odgovornost,” je dodal. “Ampak samo pravim, da je na splošno dovolj sredstev za reševanje problema.”
V zadnjem času je bil en odstotek najbogatejših pod pritiskom, da se vključi v humanitarna vprašanja. Novembra je direktor Svetovnega programa za hrano Združenih narodov pozval milijarderje, vključno z dvema najbogatejšima človekoma na svetu, Jeffom Bezosom in Elonom Muskom, naj “ukrepajo zdaj, le enkrat”.
David Beasley je v intervjuju z Becky Anderson iz CNN dejal, da bi lahko 5,3 milijarde evrov ali približno dva odstotka Muskove neto vrednosti, pomagalo rešiti lakoto na svetu. “To je 5,3 milijarde evrov za pomoč 42 milijonom ljudi, ki bodo umrli, če jih ne bomo dosegli. Ni tako zapleteno,” je dodal. Musk je na poziv neposredno odgovoril in na Twitterju dejal, da bi, če bi organizacija lahko razložila, “kako točno” bo financiranje rešilo težavo, “takoj prodal delnice Tesle in to storil.” A se izvršni direktor Tesle (TSLA) ni javno odzval, ko so Združeni narodi novembra objavili načrt.
Kaj je treba narediti
Abed, ki je nedavno sodeloval s člani parlamenta v Združenem kraljestvu, da bi razglasil “izredne razmere” glede tega vprašanja, trdi, da je “revščina politična izbira”. “Imamo znanje, da veliko ljudi izvlečemo iz revščine,” je dejal vodja neprofitne organizacije, čigar ekipa je družini Roy pomagala s posojilom, za katero sta zakonca dejala, da ju je postavilo na noge. “Veliko dokazov obstaja, kaj deluje in kaj ne.”
Strokovnjaki pravijo, da je prva naloga osredotočenje na cepljenje. “Zagotoviti moramo, da imajo vsi dostop do cepiv ali zdravljenja covida-19, kajti dokler nam ne uspe nadzorovati zdravstvenih razmer, je zelo težko razmišljati o gospodarskem okrevanju,” je rekla Sánchez-Páramo. “To je skoraj nujen pogoj, da se lahko zgodi kaj drugega.”
Neenakost v globalnem procesu cepljenja je postala velika težava, saj številne najbogatejše države na svetu kopičijo zdravila, kupujejo dovolj odmerkov za večkratno cepljenje svoje populacije in ne izpolnijo svojih obljub, da jih bodo delile z državami v razvoju. Vlade bi se morale osredotočiti na ponovno aktiviranje gospodarske dejavnosti, ki bi ustvarila delovna mesta, na primer v storitvenem sektorju, meni Sánchez-Páramo.
V zadnjih dveh letih so vlade po vsem svetu uvedle pakete spodbud, da bi pomagale podpirati svoja gospodarstva. Sánchez-Páramo je opozorila, da je bilo, čeprav so se mnogi od takrat znašli pod “davčnim pritiskom” glede tega, koliko so porabili, pomembno, da programov varnostne mreže ne umaknemo prehitro. “Počakati bi morali, da se trg dela obnovi, preden umaknejo podporo nekaterim najranljivejšim gospodinjstvom,” je dejala. “Ker če prehitro konsolidiramo in zmanjšamo podporo, lahko dejansko opazimo drugi val povečanja revščine, ker delovnih mest še ni.”
Žarki upanja
Družina Roy v Bangladešu preživlja boljše dni. Potem ko sta si zagotovila 40.000 tak posojila (411 evrov), sta si kupila kombi in kozo, da bi se preživljala. Pradip Roy zdaj dela kot voznik kombija in prevaža potnike za dobrih pet evrov na dan. Povedal je, da se družina ne namerava vrniti v mesto, zdaj pa varčuje za nakup krave in kmetijskega zemljišča.
Medtem ko sta se tehnično povzpela iz revščine, so stiske zaradi koronske krize pustile svoj pečat. Dipali Roy, ki je lakoto med nosečnostjo opisala kot “najbolj boleč” čas v svojem življenju, je dejala: “Če se spomnim na te čase, mi od žalosti poči srce.”
“Zdaj imamo zelo lepe dneve,” je dodala in povedala, da se ji je povrnilo upanje v prihodnost in sanje, da bo njun šestmesečni sin nekoč magistriral. Kljub temu imata opomnik za mednarodno skupnost – ne pozabite na tiste, ki so še ostali. “Veliko ljudi, kot sva midva, je padlo na dno,” je dejal Pradip Roy. “Torej, če jim daste podporo, si lahko tudi oni počasi opomorejo, tako kot smo si mi.”
Avtorica: Michelle Toh/CNN
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!