Kako si je arhitektka uredila svojo hišo na Krku (FOTO)

Arhitekta Barbara Turčić Gajzler, ki že 20 let živi in dela na hrvaškem otoku Krk, je lastnica podjetja Marconico, specializiranega za projektiranje stanovanjskih objektov. V zadnjih 15 letih so jih na Krku in v okolici zasnovali več kot 350, a eden od njih ima zanjo poseben pomen, saj jo je prenovila zase.

Gre za hišo v Vantačićih, zgrajeno leta 1967, ki od takrat ni doživela nobene prenove. "Čas pusti sled na vsaki hiši in prav te sledi so pogosto njena največja vrednost. Hiša, ki stoji skoraj šest desetletij, že nosi svojo identiteto in menim, da je ni treba izbrisati, da bi postala sodobna," je za srbski portal Zadovoljna povedala arhitektka. Dodala je, da najboljše prenove nastanejo takrat, ko spoštujemo vse, kar je hiša že doživela, in na tem zgradimo njeno novo poglavje.

"Moj cilj ni bil ustvariti nove hiše, temveč obstoječi vdihniti novo življenje, prilagojeno sodobnemu načinu bivanja, pri tem pa ohraniti njen značaj in odnos do prostora," je pojasnila.

Kot je še dejala, prenove ne dojema kot kompromisa v primerjavi z novogradnjo, temveč kot projekt, ki pogosto zahteva še več premisleka. Vsak poseg mora namreč spoštovati obstoječe in hkrati prostoru dati novo kakovost. "Ko najdemo to ravnovesje, nastanejo prostori z globino in pristnostjo, ki ju je težko doseči, če začnemo s praznim listom papirja," je sklenila Barbara Turčić Gajzler.

Ko arhitekt ustvari dom zase

Po njenih besedah se vsak projekt začne z razumevanjem ljudi, ki bodo v prostoru živeli. V večini primerov to pomeni pozorno poslušanje investitorja, njegovih potreb in življenjskega sloga, a tokrat je bilo drugače, saj je bila investitorka ona. "To mi je dalo redko priložnost, da sem prostor oblikovala popolnoma svobodno, brez kompromisov in od začetka do konca sledila lastni viziji," je pojasnila za portal Zadovoljna.

Kot je dodala, ni želela ustvariti hiše, ki bi naredila vtis, temveč dom, v katerem bi bilo prijetno živeti. "Arhitektura je zame vedno orodje, cilj pa je čustveni odziv. Zato so vse odločitve – od razporeditve prostorov do izbire materialov in povezave med notranjostjo ter zunanjostjo – izhajale iz vprašanja, kako želim v tej hiši živeti in kako želim, da se ljudje v njej počutijo."

Po njenem mnenju se dober projekt ne začne z risanjem hiše, ampak z razumevanjem prostora. Prav to je bil tudi največji izziv pri prenovi, saj parcela premaguje skoraj deset metrov višinske razlike, okolica pa je bila dolga leta povsem zanemarjena.

"Namesto da bi arhitekturo vsiljevala terenu, sem želela, da hiša naravno sledi njegovi konfiguraciji. Vsaka terasa, vsak zunanji prostor in vsak pogled so nastali kot odgovor na to, kar je prostor že ponujal," je dejala za portal.

Enako pozornost je namenila tudi ureditvi okolice. Kot je pojasnila, je prvič v sodelovanju s španskimi drevesnicami pripravila celovit projekt hortikulturne ureditve. Želela je namreč, da vrt postane sestavni del arhitekture in ne nekaj, kar se uredi šele po končani gradnji hiše.

Projektiranje lastnega doma je bilo po njenih besedah posebno doživetje, saj odločitve sprejemaš ne le kot arhitekt, temveč tudi kot človek, ki bo v tem prostoru živel vsak dan. "Prav zato takšni projekti najbolj iskreno povedo, v kaj kot arhitekt verjameš. Zame je bila to priložnost ustvariti prostor, ki odraža moje razumevanje arhitekture – ne kot sredstva za ustvarjanje vtisa, temveč kot okvir za kakovostnejše življenje," je dejala Turčić Gajzler.

Poudarja tudi, da materialov nikoli ne izbira zgolj zaradi njihovega videza, temveč zaradi odnosa, ki ga ustvarjajo s krajem, kjer stoji hiša. "Pomembno mi je, da arhitektura deluje naravno in spoštuje lokalni kontekst. V zunanjosti prevladujejo kamen, les in naravne teksture, značilne za sredozemsko okolje, enak pristop pa se nadaljuje tudi v notranjosti z naravnimi materiali, nevtralno barvno paleto ter preprostimi, brezčasnimi oblikami."

Trendi prihajajo in odhajajo

Hiša je po prenovi ohranila svoj sredozemski značaj, hkrati pa dobila sodobnejši izraz. Arhitektka ni želela spreminjati njene identitete, temveč jo prečistiti, poudariti njene kakovosti in jo prilagoditi sodobnemu načinu bivanja. Enak pristop je ubrala pri vrtu, ki ni zasnovan kot ločen element, ampak kot naravno nadaljevanje hiše.

"Vedno si prizadevam ustvarjati prostore, ki ne bodo zanimivi le danes. Trendi prihajajo in odhajajo, dom pa ostane. Zato iščem rešitve, ki se jih človek ne naveliča hitro, ampak z leti pridobivajo vrednost. Menim, da je prav brezčasnost ena največjih kakovosti, ki jih lahko ima arhitektura," je pojasnila.

Po njenem mnenju univerzalnega recepta za popolno ravnovesje med tradicionalnim in sodobnim ni. Vsak projekt zahteva svoj odgovor, ta pa vedno izhaja iz prostora, časa in ljudi, za katere nastaja.