V vodah ob New Yorku lovili "Sharkzillo"

V oceanskih vodah ob New Yorku so raziskovalci lansko jesen naleteli na grbastega kita, ki je imel na telesu sled ugriza s premerom okoli 60 centimetrov.

Le nekaj dni kasneje so opazili sivega tjulnja s približno enako veliko svežo rano. Kmalu so odkrili še razmesarjenega približno 180 kilogramov težkega tuna.

Jasno je bilo, da ob obali preži skrivnostni plenilec.

Lokalni strokovnjak za morske pse Craig O'Connell je menil, da bi lahko napadi nakazovali vrnitev ogromnih plenilcev, morskih psov, za katere so domnevali, da so iz tega območja že zdavnaj izginili.

Pojavila pa se je še bolj skrb vzbujajoča možnost, piše portal Mail Online.

"Sharkzilla" - jedrski mutant?

"Konec šestdesetih let so v Hudsonov kanjon odvrgli 15.000 sodov jedrskih odpadkov," je povedal O'Connell. "Deset let pozneje so preverili njihovo stanje in ugotovili, da vsi puščajo."

To pa bi lahko pomenilo, da bi radioaktivno sevanje lahko vplivalo na morsko življenje v velikanskem podvodnem kanjonu ob obali.

Ena od teorij, ki so se pojavile ob poročanju o napadih na velike morske živali, je bila, da se je v morju pojavil gensko spremenjeni morski pes, ki je hitrejši, močnejši in smrtonosnejši od ostalih vrst morskih psov.

"Če so živali izpostavljene jedrskim odpadkom, lahko to povzroči genske mutacije in nenormalno rast. Če je ta plenilec gensko spremenjen, bi lahko bil hitrejši, močnejši in smrtonosnejši od katerega koli drugega plenilca na Zemlji. Poimenovali smo ga Sharkzilla (kombinacija angleške besede za morskega psa, "shark" in imena fantazijske pošasti "Godzille" (slovensko: Godzila; op.a.)," je dejal O'Connell.

Ob tem je poudaril, da je teorija o povezavi med odpadki in gensko spremenjenim plenilcem sporna ter ni znanstveno dokazana.

Lov na "Sharkzillo" se začne

Kljub temu se je O'Connell z ekipo odločil, da bodo teorijo preverili.

Na območje Hudsonovega kanjona so nastavili vabe in podvodne kamere z upanjem, da se bo skrivnostni plenilec pojavil,

Ogromna podvodna soteska, ki se začne na globini približno 275 metrov in nato strmo pade do okoli 1.220 metrov, je namreč potencialno skrivališče nekaterih največjih plenilcev Atlantskega oceana.

"V preteklosti je bil to kraj, kamor si prišel lovit orjaške morske pse," je povedal O'Connell in dodal, da so v zadnjih desetletji veliki morski psi na tem območju izginili.

"Vse te velikanske morske pse so popolnoma izlovili," je dejal.

"Toda vsi ti novi dokazi mi govorijo, da so se ti veliki morski psi morda vrnili. Vem, da so tam zunaj," je dejal.

Namen njegove odprave je bil, da bodo "Sharkzillo" ali druge morske pse privabili dovolj blizu, da jim bodo lahko namestili sledilne oznake in odvzeli vzorce tkiva.

Sledilne oznake bi razkrile, kam živali potujejo, laboratorijske analize pa bi pokazale, ali njihova telesa kažejo znake radioaktivne kontaminacije.

"To je Sharkzilla!"

Po nekaj urah so podvodno kamero potegnili na površje in pregledali posnetke, nastale več kot 180 metrov pod gladino v slabo osvetljenem območju, znanem kot oceanski "somrak".

Iz teme se je nenadoma pojavila ogromna čeljust in skušala ugrizniti kamero.

"To je izjemno velik beli morski pes,"je po ogledu posnetka dejal O'Connell in žival prepoznal kot veliko samico.

Kmalu zatem se je pojavil še en mogočen plenilec – morski pes mako.

Maki veljajo za najhitrejše morske pse na svetu in lahko dosežejo hitrost več kot 64 kilometrov na uro, zato je O'Connell posumil, da bi Sharkzilla lahko pripadala prav tej vrsti.

Zato so uporabili še vabo, umetnega delfina z imenom Hudson, na katerega so pritrdili velik kos tune, da bi plenilca privabili bližje.

Iz globin sta priplavala dva maka, kar je nenavadno, saj gre praviloma za samotarske lovce. A kmalu sta nenadoma izginila, kar je sprožilo bojazen, da ju je pregnalo nekaj precej večjega.

Čez čas se je prikazala ogromna senca, zaplavala mimo ekipe in izginila v temo, še preden so jo lahko prepoznali.

Zato so raziskovalci izdelali novo past, ki je posnemala mrtvega kita na morski gladini in sproščala vonjave, ki bi lahko privabile morske pse.

In res, ni minilo dolgo, ko je proti vabi planila velikanska samica maka.

"To je Sharkzilla!" je vzkliknil O'Connell.

Skoraj 3,7 metra dolga samica je delovala dovolj mogočno, da bi lahko povzročila ogromne ugrize, odkrite na živalih ob Long Islandu.

Po nekaj poskusih ji je ekipa uspela pritrditi sledilno oznako in odvzeti vzorec tkiva.

Teorija o jedrskem mutantu je padla v vodo, a razkrila pomembno dejstvo

Laboratorijske analize na koncu niso pokazale nobenih dokazov o radioaktivnih mutacijah, s čimer je najbolj zaskrbljujoča teorija ekipe padla v vodo.

Preiskava pa je pokazala, da so te vode pomembno območje za razmnoževanje morskih psov makov, kar ponuja precej bolj naravno razlago za sled pokola: plenilci so lovili, da bi nahranili svoje razvijajoče se mladiče.

Sharkzilla torej ni bila radioaktivni mutant, temveč ogromna breja samica morskega psa mako – izjemno hiter in mogočen plenilec, ki patruljira v vodah ob obali New Yorka, članek zaključuje Mail Online.