"Zgolj kljukica na seznamu udeležencev!"

Pripadnice in pripadnike romske etnične skupnosti se pogosto, vse, po ključu stigmatizacije, nacionalizma, rasizma, stereotipizacije in posploševanja, meče v isti koš. Za razliko od oseb slovenske narodnosti se denimo, ko eden od članov romske skupnosti zagreši kaznivo dejanje, pogosto kar vse pripadnike skupnosti označi za kriminalce in za brezdelneže, ki, namesto da bi si zagotovili ustrezno izobrazbo in s tem delo, zgolj izkoriščajo dobrobiti socialne države. Melisa Gutmann in Sandi Horvat, oba prihajata z Goričkega, kot se imenuje del Prekmurja, ki meji na Avstrijo in Madžarsko, dokazujeta, da je to daleč od resnice.

Melisa Gutmann je magistrirala iz socialnega dela in ima licenco supervizorke za storitve socialnega varstva. Sandi Horvat je magister kulturnega menedžmenta, novinar, urednik, voditelj na RTV Slovenija, fotograf, motivacijski govorec in predavatelj. V pogovoru govorita o zgrešenih predstavah in pristopih državnih in lokalnih institucij do reševanj izzivov v romskih skupnostih, pa tudi o nerealnih pričakovanjih slednjih. Pojasnita, kako sistem požira denar, namenjen Romom, in kje so vzroki, da so ti v Prekmurju večinoma uspešno integrirani v družbo, medtem ko na Dolenjskem številni nimajo zagotovljenih niti osnovnih bivanjskih pogojev. Kakšna je vloga in položaj ženske v romski skupnosti ter zakaj dogovorjene in prisilne poroke niso del romske kulture, kot je tudi pogosto zmotno slišati v javnosti. Povesta pa tudi, kakšne bitke sta morala biti kot visoko izobražena Roma; ne le znotraj romske skupnosti, temveč tudi v družbi nasploh.

Podati vsaj osnovno znanje o Rominjah in Romih

RAK je letos prejel najvišje nacionalno priznanje s področja vseživljenjskega učenja, ki ga podeljuje Andragoški center Slovenije. V klubu se združujejo pripadnice in pripadniki romske skupnosti, ki šele pridobivajo ali so že pridobili univerzitetno izobrazbo. "Naš primarni cilj je že vse od ustanovitve preko svojih dejavnosti in različnih delavnic Romom in Sintom predstaviti pomen izobrazbe. Zadnjih sedem, osem let smo se tudi zelo osredotočili na usposabljanje dijakov, študentov, strokovnih delavcev na socialnem delu in izobraževanju za delo s pripadniki romskih skupnosti. Želja je podati jim vsaj neka osnovna znanja o tem, kdo so Rominje in Romi, ki živijo v Sloveniji," pove Horvat.

Koliko članov šteje Romski akademski klub (RAK)?

Sandi Horvat: Na začetku delovanja nas je bilo aktivnih približno dvajset članic in članov, zadnja leta se je ta številka skrčila na štiri, pet posameznikov, pri čemer se v naše aktivnosti občasno vključi še kakšen član, dva. Zdaj se bo vsak, ki bo to prebral, vprašal, kaj se je zgodilo, da se je število aktivnih članov tako zmanjšalo? Zgodilo se je življenje. V prvem desetletju delovanja smo bili vsi še študenti. Po zaključku študija so prišle na vrsto druge prioritete; zaposlitev, družina, nekateri so se odselili v tujino, saj so tam s svojim znanjem lažje dobili službo. Mladih, ki še študirajo, ali so študij zaključili pred kratkim, tovrstno delo v nevladni organizaciji ne zanima ali se ne želijo izpostavljati. Popolnoma jih razumem, saj jim nimamo kaj za ponuditi, v smislu, da bi jim zato, ker so dejavni na tem področju, lahko nekoliko lažje zagotovili študentsko sobo ali štipendijo. Zaradi financiranja preko projektov, kjer smo kot romska nevladna organizacija zelo omejeni, bi jim celo težko zagotovili plačilo potnih stroškov na različne delavnice in usposabljanja, ki jih izvajamo. V zadnjih letih, denimo, smo opravili 30 strokovnih usposabljanj, za kar smo prejeli skupno dobrih tri tisoč evrov, kar pomeni približno sto evrov na posvet. Pri tem je moral član, ki je izvajal usposabljanje v Ljubljani ali Novem mestu, vzeti dopust v službi, si plačati gorivo, kupiti malico in se pripraviti na strokovna predavanja … Toliko je vredno naše znanje.

Melisa Gutmann: Znanje, ki smo ga dobili ne le skozi lastne izkušnje odraščanja in življenja v romski skupnosti, temveč tudi kot strokovnjaki na svojih področjih. Kdo lahko več pove o tem, kakšne stiske doživlja otrok, ki odrašča v romskem naselju, ki obiskuje razred, v katerem so samo otroci romske narodnosti, kot je to bilo v mojem primeru, kdo lahko bolj poglobljeno govori o ženskah in izzivih, s katerimi se soočajo Rominje tako v romski skupnosti kot v družbi nasploh?

Horvat: Pogosto nas iz državnih institucij vabijo na različne posvete, razprave, namenjene oblikovanju različnih strateških dokumentov, vezanih na romsko skupnost, in ko vprašamo, ali nam bodo pokrili vsaj potne stroške, se čudijo vprašanju, saj so vsi navajeni udeleževati se tovrstnih dogodkov v okviru svojih služb oziroma funkcij, ki jih opravljajo. Ob tem že leta opozarjamo, da smo Romi, predstavniki različnih romskih organizacij, ne glede na to, ali smo formalno izobraženi ali ne, najpogosteje na teh dogodkih zgolj kljukica, ki jo potrebujejo na seznamu udeležencev. Naša mnenja vnesejo v zapisnik, pri oblikovanju strateških dokumentov in rešitev pa jih upoštevajo bolj malo ali nič.

Omenili ste strokovna usposabljanja za tiste, ki se bodo prek svojega dela srečevali tudi s člani romske skupnosti. Kakšen je interes zanje?

Horvat: Velik, saj nobena romska organizacija v Sloveniji nima tako velikega nabora visoko izobraženih posameznic in posameznikov kot prav mi. Če smo na začetku delovanja RAK morali klicati, da smo lahko prišli kam predavat, zadnja leta ne moremo zadostiti povpraševanju. Najpogosteje predavamo na fakultetah, saj izobraževalni sistem, z izjemo fakultete za socialno delo, bodočim diplomantom ne ponuja nikakršnega znanja o tem, kdo so Romi, od kod prihajajo, da imajo svojo kulturo, kaj šele, da bi vedeli, kako pristopiti, jih nagovoriti.

Gutmann: Nihče jim ni razložil, da smo tudi mi državljani Slovenije in da smo etnična, ne narodnostna manjšina. Nihče jim ni pojasnil, da nimamo nobenih dodatnih pravic, temveč zgolj tiste, ki jih imamo vsi državljani.

Horvat: Študenti imajo tako še veliko ponotranjenih predsodkov in stereotipih predstav o Romih in prav je, da vsaj tiste, ki bodo aktivni v sociali in v pedagoških poklicih, seznanimo z osnovnimi informacijami, da ne bodo, ko bo kakšen pripadnik romske skupnosti naredil kaj slabega, to enačili z romsko kulturo, kot se je v preteklosti že dogajalo.

Gospa Gutmann, ste imeli sami podobno izkušnjo med svojim študijem socialnega dela?

Gutmann: Da, večina mojih sošolk in sošolcev ni imela veliko znanja o romski skupnosti. To se je začelo izboljševati šele, ko sem se sama začela izpostavljati. Preko RAK sem v okviru romskega meseca – Romani Čhom, ki je letos potekal že , izvajala predavanja o tem, kdo smo Rominje in Romi v Sloveniji, od kod smo prišli, da nismo tujci. Na predavanjih sem imela tudi do sto študentov. Po tem, ko sem že diplomirala in magistrirala, so me začeli profesorji iz Fakultete za socialno delo vabiti tudi na predavanja za že zaposlene strokovne delavce.

V institucijah, ki naj bi pomagale, je še veliko predsodkov

Kaj opažate skozi ta predavanja, koliko je znanja, volje, želje pomagati in nenazadnje, koliko manevrskega prostora imajo sami v sistemu?

Horvat: Sam študentom običajno poskušam dati kakšen praktični izziv in je, prav zaradi nepoznavanja dinamike v številnih romskih okoljih, včasih prav osupljivo, kako formalno razmišljajo. Ob vprašanju, kako bi romskega starša privabili na govorilno uro, najpogosteje odgovorijo, da bi jim poslali pisno vabilo. In jim pojasnim, da je mogoče povprečen romski starš na Dolenjskem nepismen, da skoraj zagotovo ne bo prišel, ker zanje ni samoumevno, da bi hodili na šolo. Da najverjetneje nikoli niso bili z otrokom v šoli, ker slednjega pobere šolski kombi pred romskim naseljem. Pogovarjamo se tudi o tem, da se romski starši bojijo, da ne bodo razumljeni in da mogoče tudi ne bi razumeli, kaj jim želi učiteljica dopovedati, saj govorijo mešanico romščine in slovenščine. Vse to so izzivi, o katerih razpravljamo na takih predavanjih.

Gutmann: V institucijah, kjer naj bi ljudem pomagali, je še veliko predsodkov. Skozi predavanja za socialne delavke vidim, da se ne čutijo kot del sistema, ki naj bi delal v dobro in korist človeka. Razumem, da ni prijetno, ko pride do tebe star gospod, ki ni v najnovejših oblačilih in morda nima najbolj prijetnega vonja. A je tudi do njega treba imeti spoštljiv odnos, imeti posluh zanj, ga povprašati, kaj potrebuje, kako lahko pomaga, ne pa zgolj izpolniti formalne obveznosti in ga čim prej odpraviti. Ne želim posploševati, številne socialne in druge strokovne delavke se izredno trudijo pomagati, vendar je tudi veliko projektov, ki se izvajajo iz leta v leto, a so zaradi napačnih pristopov neučinkoviti.

Horvat: Projekti, ukrepi, programi države oziroma njenih institucij temeljijo na kazalnikih, pri čemer se izvajalci radi pohvalijo, da se je nekega predavanja udeležilo dvesto oseb. Ja, in kaj potem, če se jih je toliko udeležilo, če so po zaključku šli nazaj v svoje naselje ali dom in tam tudi ostali. V RAK se nikoli ne hvalimo z usposabljanji. Sam sem ravno zaključil večmesečno usposabljanje za brezposelne in dolgotrajno brezposelne v naselju Brezje Žabjak pri Novem mestu. Zame je uspeh, že če uspem v enem posamezniku zanetiti iskrico in začne delovati proaktivno. Ne želim generalizirati, vendar sem kot novinar in nevladnik obiskal večino romskih naselij v Sloveniji in lahko rečem, da se na Dolenjskem Romi bojijo Neromov in Neromi Romov, ker slednji večinsko ostajajo v svojih naseljih, in ker ni komunikacije, s tem pa tudi ni možnosti, da bi premagovali strahove, predsodke ... Zaradi sistema financiranja raznih projektov tudi ni interesa po njihovem združevanju. Naj navedem primer. Pred časom sem imel v Novem mestu identično delavnico za brezposelne Rome in brezposelne Nerome. Ko sem organizatorje vprašal, zakaj te delavnice ne združijo, saj bi to bila odlična priložnost, da se začnejo spoznavati, so rekli, to pa ne, saj sta projekta financirana iz različnih virov. In potem se vprašaš o smiselnosti vsega.

"Spet milijoni evrov za Rome" - "Kje je ta denar, mi ga nismo dobili!"

Sami ste se kot novinar poglobili v financiranje romske skupnosti. Kaj ste ugotovili, za kaj se denar dejansko namenja? Vemo, da je 25 občin, v katerih živi romska skupnost, do lanskega leta denar za reševanje izzivov na tem področju usmerjalo tudi v druge projekte, med drugim v krožišča na cestah, mostove, in ne le v tiste, ki naj bi prispevali k napredku romske skupnosti …

Horvat: V desetih letih je država namenila za različne ukrepe, vezane na romsko skupnost, 120 milijonov evrov za domnevno 12.000 ljudi. Toliko se jih je na popisu leta 2001 opredelilo za pripadnike romske skupnosti, zato dejanske številke ne poznamo. To so zgolj ocene. V letu 2024, ko sem naredil temeljito analizo, je bilo za romska vprašanja namenjenih 23 milijonov evrov. Ko mediji to objavijo, Neromi rečejo, spet denar za Rome, Romi pa se vprašajo, kje je ta denar? Mi ga nismo dobili? Številke so pokazale, da je v letu 2024 le dva odstotka omenjenega zneska prejela neposredno romska skupnost. Največji delež je šel za vzgojo in izobraževanje, za plače romskih pomočnikov, pri čemer vsi niso Romi, za dodatke za dodatne učne ure z romskimi učenci, najemnino za prostore za posamezne projekte, ki jih vodijo različne organizacije. Seveda je v to številko bilo vključenih še osem milijonov evrov za lokalne skupnosti, v katerih živijo Romi. Ko sem vse te številke predstavil na enem od posvetov, so bili predstavniki posameznih ministrstev osupli, saj sploh niso vedeli, koliko denarja gre z njihovih proračunskih postavk. Zastavlja se vprašanje, komu koristi tak način financiranja, komu koristi ponavljanje enih in istih projektov, ki ne dajejo rezultatov, in zakaj se kljub vsem tem silnim milijonom že desetletja ukvarjamo z enimi in istimi izzivi v romskih skupnostih? Kot sem že povedal, tiste, ki poznamo izzive, težave, neposredne izkušnje ter imamo strokovno znanje, se kvečjemu vljudnostno vpraša za mnenje, upošteva pa se ga bore malo. Še več. Ob vseh omenjenih milijonih evrov v vsem tem času pristojni med Romi niso prepoznali niti enega posameznika kot potencial, ki bi ga izobrazili in mu ponudili zaposlitev. Prav tako niso uspeli najti delovnega mesta niti za enega visoko izobraženega Roma v institucijah, ki se ukvarjajo z vprašanji romske skupnosti. Kvečjemu jih zaposlujejo na nekajletnih projektih? Zakaj denimo Melise ne bi mogli zaposliti na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve? Zakaj so Aljoši Rudašu, ki je magistriral iz predšolske vzgoje, ponudili zgolj delovno mesto pomočnika vzgojitelja in je odšel na Nizozemsko, kjer zdaj piše strategije predšolske vzgoje za vso Evropo? In zakaj se za izobražene Rome najdejo zgolj delovna mesta, kjer bi lahko delali zgolj z Romi ne pa tudi z drugimi prebivalci? Vse to so vprašanja, na katera v desetletju in pol dela nisem dobil odgovorov.

Tudi vi, gospa Gutmann, ste se z družino odselili v Avstrijo?

Gutmann: Res je. V Sloveniji sem želela delati na področju posvojitev, a sem slutila, da te možnosti ne bom dobila. V Avstriji opravljam delo socialne delavke. Delam na terenu, kjer nudim pomoč na domu družinam, kar vključuje tako pogovore s starši kot spodbudo otrokom. Pri tem ne delam z romskimi družinami, saj zakon veleva, da strokovni delavci, če so člani manjšin, ne smejo delati s pripadniki svoje skupnosti.

V Avstriji vaše poreklo ni bila ovira za zaposlitev?

Gutmann: V življenjepisu sem imela zapisano, da je moj materni jezik romščina, čemur so sicer moji starši nasprotovali, saj so vedeli, koliko težav bi mi to lahko povzročilo, a sem najprej vztrajala pri tem zapisu, saj sem ponosna na to, kar sem, in na vse, kar sem dosegla. Kasneje sem ta zapis umaknila, a je moja delodajalka prebrala še staro verzijo življenjepisa. Na razgovorih sem običajno dobila le vprašanje, kako se bom odzvala, če bi me otroci zaradi mojega porekla zbadali, sicer zadržkov niso imeli. Je pa tudi res, da svojega otroka z možem nisva naučila romsko, in ne želiva, da se izpostavlja kot Rom, da ne bi imel težav. Seveda je tudi on obravnavan kot tujec, a ker sva oba z možem zaposlena in vedo, da sem socialna delavka, je odnos nekoliko drugačen, kot je sicer do tujcev v Avstriji.

Sanje otroka se končajo pri izhodu iz naselja

Oba prihajata iz Prekmurja, hkrati zlasti vi, gospod Horvat, zaradi svojega dela zelo dobro poznate tudi položaj romske skupnosti na Dolenjskem. Čeprav vemo, da tudi v Prekmurju položaja pripadnikov romske skupnosti ne gre idealizirati, pa vendarle, zakaj so razmere na teh dveh koncih Slovenije tako bistveno drugačne? Na Dolenjskem denimo, kot ugotavlja v svojem posebnem poročilu Zagovornik načela enakosti, le desetina otrok zaključi osnovno šolo, medtem ko v Prekmurju velik delež nadaljuje izobraževanje v srednjih šolah in tudi naselja so komunalno in infrastrukturno urejena.

Horvat: Najprej je treba povedati, da v Sloveniji romska skupnost ni ena, temveč so vsaj štiri velike.

Gutmann: Že v Prekmurju se delimo na Rome z Goričkega in vse druge.

Horvat: Res je, ampak v grobem imamo romsko skupnost v Prekmurju, katere pripadniki so pred stoletji prišli iz Madžarske, medtem ko lendavski Romi izvirajo predvsem iz Hrvaške. Potem so Romi na Dolenjskem in v Beli Krajini, ki prav tako izhajajo iz Hrvaške, ter Romi, ki živijo v Mariboru in Ljubljani ter prihajajo večinoma iz Kosova in Albanije in so za razliko od nas islamske vere. Četrta skupina so Sinti na Gorenjskem.

Sam rad razliko med Prekmurjem in Dolenjsko ponazorim na primeru svoje babice. Ta je že kot najstnica hodila na njive delat h kmetom, da je zaslužila nekaj denarja ali dobila hrano. S tem ko je šla iz naselja, je komunicirala z večinskim prebivalstvom, spoznavala njihov jezik, navade, kulturo, način življenja. In vse to, kar je videla, je nevede prinesla s sabo. Spremembe je začela uvajati v lastni družini znotraj romskega naselja. Posledično je prišlo do sprememb tudi znotraj samega naselja, zato jaz vedno pravim, naselje je treba spreminjati od znotraj. Namesto da bi poiskali v skupnosti posameznika, ki bi bil vzornik in bi začel voz vleči naprej ter bi poskušal pritegniti druge k spremembam, se na Dolenjskem vedno poskuša vsiliti spremembe od zunaj. Tako ni mogoče doseči premikov na bolje.

V Prekmurju je vedno, ne glede na to, ali je Rom živel v romskem naselju, na vasi ali v mestu, komuniciral z večinskim prebivalstvom, medtem ko na Dolenjskem Romi, razen redkih, ostajajo v svojih naseljih. Predstavljajte si otroka, ki živi v naselju, v katerem nihče ni izobražen, nihče ni zaposlen. Vse, kar pozna, je pot od naselja do šole, mogoče gre še dvakrat na mesec s staršem v trgovino. Kako naj tak otrok razmišlja o čem drugem, razen o tem, kar vidi v naselju. Sanje takega otroka se končajo pri izhodu iz naselja.

Gutmann: Zato so tako pomembni vzorniki, kar sem ugotavljala tudi skozi svojo magistrsko nalogo, v kateri sem preučevala dejavnike uspeha in omejevanja v izobraževanju prekmurskih romskih otrok in mladine. Prvi dejavnik uspeha je družina. Če imajo starši delo, če so vsaj malo izobraženi, če je poskrbljeno za osnovne dobrine, je velika verjetnost, da bo tudi otrok uspešnejši. Če podpora doma ni močna oziroma je drugačne vrste - romski starši so, denimo, zelo zaščitniški in že ob slabem vremenu otroku dovolijo, da ostane doma in ne gre v šolo, je pomembno, da otrok vzor najde drugje, bodisi v učiteljici, socialni delavki, nekomu izven naselja, da ko pridejo ovire, vztraja; in ne obupa, ko se sooči s prvimi ovirami.

V Prekmurju je vsa minula desetletja veliko Romov odhajalo delat v Avstrijo, zato pri njih celo bolj kot izobrazba šteje materialni status družine. Da si lahko privoščijo nekaj več. Posledično je prišlo zavedanje, da je z višjo izobrazbo mogoče tudi več zaslužiti, zato ima več prekmurskih Romov tudi srednješolsko ne le osnovnošolsko izobrazbo. Vedno je bilo tudi veliko druženja med Romi in večinskim prebivalstvom. In ko je druženje, pa naj gre za veselice, kino, nogomet, tudi otroci se vabijo na rojstne dneve, je komunikacija in s tem možnost sobivanja. Romi in Rominje si ne želimo posebnih pravic, želijo si le enakopravne obravnave in spoštljivega odnosa.

Država, občine, večinsko prebivalstvo, Romi in mediji -vsi morajo opraviti svojo nalogo

Horvat: To ne pomeni, da v Prekmurju ni težav. So, a se je izkazalo, da če je župan posamezne občine dovzeten za izboljšave in bo težil k napredku celotne lokalne skupnosti, si bodo tudi drugi prizadevali za to, tako Romi kot drugi prebivalci. V moji vasi Vadarci, ki sodi pod občino Puconci, smo bili prvo romsko naselje v državi, ki je imelo optiko in solarno učlino razsvetljavo, in to še pred možnostjo pridobivanja evropskih sredstev. Če si že prejšnji župan ne bi prizadeval, da smo Romi enakopravni občani, ne bi dobili ne asfaltirane ceste ne vodovoda. Podobno je v občini Cankova, kjer je kar nekaj Romov zaposlenih preko javnih del, medtem ko denimo v Dolgi vasi, v občini Lendava, del romskega naselja še vedno ni legaliziran, pa dobijo letno kar nekaj denarja za izboljšanje položaja romske skupnosti. Možnosti in priložnosti je veliko, a mora biti tudi interes, tako lokalne skupnosti kot posameznikov. Ne glede na retoriko, menim, da na Dolenjskem te volje v lokalni skupnosti ni. Vedno se samo razpravlja o posledicah, namesto da bi se odpravljalo vzroke za nastale razmere. In tako je tudi na državni ravni. Ko pride do posamičnih incidentov med pripadniki romske skupnosti in večinskega prebivalstva, se poskuša gasiti posledice, sprejema se kaznovalne ukrepe, brez tehtnega in strokovnega razmisleka, da bi se pomirilo večinsko prebivalstvo. To smo videli tudi v primeru tako imenovanega Šutarjevega zakona. Ne razmisli se o vzrokih, ki so privedli do določenih nesprejemljivih dejanj, in kako jih začeti odpravljati.

Vedno ponavljam, da je pet deležnikov, ki so odgovorni za izboljšanje položaja romskih skupnosti v Sloveniji; država, občine, večinsko prebivalstvo, Romi sami in mediji. Država se ne sme izgovarjati na občine in slednje ne na državo. Vsak mora prevzeti svoj del odgovornosti. To velja tudi za romsko prebivalstvo. Zanje veljajo in morajo veljati enaka pravila kot za vse druge prebivalce in pristojne institucije morajo ukrepati pravočasno, ne šele, ko se težave nakopičijo. Zakaj, denimo, so pristojni dovolili, da so si posamezniki nakopičili velike dolgove pri plačilu komunalnih storitev, zakaj niso ukrepali, ko so se ti šele začeli nabirati? Tudi mediji pogosto pozabljajo, kako velik vpliv imajo pri tem, kako prikažejo določene težave, izzive, ali posplošujejo, generalizirajo, stvari prikazujejo enostransko. Nedavno smo lahko v enem od časopisov v naslovu prebrali, da so se po koncu projekta Romski vzor, ki so ga izvedli na zavodu za zaposlovanje v Kočevju, od osemnajstih zaposlile le tri Rominje. Razumem, da naslov "Zaposlile so se tri Rominje", najbrž ne bi tako pritegnil, a morate vedeti, da je zaposlitev treh dolgotrajno brezposelnih oseb velik uspeh. Te ženske imajo zdaj delo, imele bodo svoj denar in otroci bodo videli, da mame zjutraj vstanejo in gredo v službo.

Gospa Gutmann, vi ste v svoji diplomski nalogi preučevali položaj žensk v romski skupnosti. Do kakšnih ugotovitev ste prišli?

Gutmann: Čeprav bo Sandi rekel, da je v njihovi družini vladal matriarhat, saj je imela glavno besedo babica, ki je hitro ovdovela …

Horvat: Tudi pri mojih sestričnah je podobno in so one tiste, ki skrbijo za finance.

Gutmann: V romskih skupnostih so stvari še vedno razumljene bolj patriarhalno. Ugled družine je odvisen od tega, ali je ženska v družini dobra žena, skrbna mati, pridna gospodinja. Pa vendarle je tudi v romskih družinah opazno, da postajajo ženske, govorim za Prekmurje, samostojnejše, kar nekaj se jih zaposli, imajo svoje bančne račune in razpolagajo s svojim denarjem. Marsikatera si je tudi pridobila vozniško dovoljenje, nekatere imajo tudi svoje avtomobile. Ženske so se začele postavljati zase. Ko so žrtve družinskega nasilja, poiščejo pomoč, prihaja tudi do ločitev. Danes imajo manj otrok, največ tri. Včasih je bilo povsem sprejemljivo imeti sedem, osem otrok, kot je to veljalo tudi sicer za Prekmurje. Otroke rojevajo nekoliko kasneje, pri 17., 18. letih. Res pa je, da prihaja tudi do najstniških nosečnosti, pa ne zato, ker bi si to želele, temveč, ker ne uporabljajo kontracepcije, čeprav vedo, da obstaja. Tudi zato bi bilo treba v romska naselja pripeljati več vsebin, ki bi jih opolnomočila, jim dala potrebna znanja. Soočajo se s podobnimi izzivi in težavami kot vse druge ženske, in tako tudi one potrebujejo strokovne nasvete in pomoč.

Horvat: Ženska je lahko vse, kar želi, in nekatere to tudi dokazujejo, a se še vedno dogaja, da me moški čudno gledajo, ko jim povem, da ženski ni treba biti le mati, žena in gospodinja.

V javnosti se velikokrat omenjajo prisilne in dogovorjene poroke v romskih skupnostih.

Horvat: Prosim, napišite z velikimi krepkimi črkami, da TO NI DEL ROMSKE KULTURE.

Gutmann: Iz spoštovanje do žrtev tovrstnih porok, teh ne moremo zanikati. Se dogajajo, vendar jih konkretno v naši skupnosti ne poznamo. Pri nas se, tako kot to velja za večino ljudi v Sloveniji, par sam odloči za poroko.

Breme pričakovanj, breme dokazovanja

Omenila sta že, da v državnih institucijah ni veliko posluha za vsebinske predloge, ki jih dajete. Koliko pa vam prisluhnejo v različnih romskih organizacijah. V Svetu romskih organizacij, ki je, denimo, sogovornik države?

Horvat: RAK ni član nobene zveze, smo pa bili šele lani povabljeni, da bi kot zunanji člani sodelovali pri Svetu romskih skupnosti, a sem predsedujočemu, Jožeku Horvatu, povedal, da dokler ne bo spremembe zakona o romski skupnosti, s katero bi spremenili sestavo Sveta, ne bomo sodelovali. Bilo je že več neuspešnih poskusov, da bi se sestava spremenila, zato ne vidimo smisla sodelovati v delovnem telesu, kjer lahko Zveza Romov Slovenije, ki jo prav tako vodi Horvat, zaradi večinske zastopanosti, preglasuje še tako dober predlog. Smo pa vselej, ko smo povabljeni, pripravljeni povedati svoje mnenje. Nenazadnje je tudi iz preteklih izkušenj jasno, da je tudi krovna romska organizacija podala veliko predlogov za izboljšanje položaja romskih skupnosti – ni mogoče imeti enakih pristopov za izzive v Prekmurju in na Dolenjskem – pa ni posluha pri državi. Pred dnevi je tako Horvat ponovno pozval vlado k drugačnim pristopom, saj zgolj represivni in varnostni ukrepi, ne bodo prinesli pravih rešitev ne za izboljšanje položaja romskih skupnosti ne za sobivanje z večinskim prebivalstvom.

Gutmann: Politiki tako na državni kot lokalni ravni bi morali nehati z rasističnimi in diskriminirajočimi izjavami, ki posegajo v pravice vseh Romov in bodočnost romskih otrok, in namesto tega energijo vložiti v reševanje nakopičenih problemov, ki jih ni malo. Pri tem bi morali na enakopravni ravni vključili tudi Rominje in Rome, še posebej izobražene. Princip bi moral biti "nič o Romih brez Romov". Čas bi tudi že bil, da bi dobili možnost izvolitve svojega poslanca v državnem zboru, saj bi na ta način lahko podobno, kot to velja za predstavnika narodnostnih manjšin, uveljavljali svoje interese.

Uvodoma sta povedala, da se številni mladi in izobraženi Romi ne želijo izpostavljati, zaradi negativnih izkušenj. Zakaj sta se vidva odločila za ta korak?

Gutmann: Sama sem se sicer ravno s selitvijo v Avstrijo želela odmakniti od vsega, obrniti nov list v življenju, a sem se tudi zaradi nenehne komunikacije s Sandijem o vsem, kar se dogaja, tako dobrega kot slabega, odločila, da bom še vedno zraven in se bom izpostavljala in si tudi na ta način prizadevala za pravice Rominj in otrok.

Horvat: S tem ko se izpostavljava, kot izobražena Roma želiva prispevati k dobrobiti romske skupnosti. Obenem želiva mladim Romom biti vzgled. Da sva to, kar sva danes, sva morala predelati veliko stvari, tudi osebno, kdo sem, kaj sem, kaj želim.

Gutmann: Mene osebno moti, da se vselej daje pridevnik romski. Romski otrok, romski starš, romsko naselje. To je nepotrebno. Meni v osebni izkaznici ne piše, da sem Rominja. To je samo del moje identitete, sem veliko več od tega.

Horvat: Sam nikoli ne izpostavljam, da sem Rom, a je to v očeh javnosti očitno bolj pomembno, kot vse moje delo v minulih petnajstih letih. Najina izobrazba je dvorezen meč. Ko sva jo dosegla, sva imela občutek, da morava nenehno pred družino, sorodniki in prijatelji, dokazovati in potrjevati, da se zato nisva spremenila, in da sva še vedno del romske skupnosti. Hkrati nama je lasten občutek veleval, da morava tudi večinski družbi nenehno dokazovati, da sva zato, ker sva izobražena, lahko enakovreden član družbe. Danes razumeva, da sva si ta pritisk ustvarila sama, in da je najpomembneje, da sama veva, kdo sva in kaj nama je uspelo, a da sva prišla do tega spoznanja, je bilo treba veliko dela na sebi. Ko sva se začela izpostavljati, tudi nisva pričakovala, da bo na naju padlo breme pričakovanja, da bova midva tista, ki bova rešila težave Romov. To je povsem zgrešeno razmišljanje. Ne morem jaz reševati težav, ki so na Dolenjskem in v Beli Krajini, saj ne živim tam. To morajo početi tam živeči ljudje. Vprašajte tamkajšnje Rome, kje vidijo težave in kaj si želijo, čeprav bi po desetletjih enih in istih razprav že vsakomur moralo biti jasno, kakšni so izzivi. In skupaj začnite reševati nakopičene težave. Sam lahko samo povem, kaj je delovalo v Prekmurju. Mi smo dokaz, da so spremembe na bolje mogoče, a le, če vsi sodelujejo na enakopravni ravni in brez fig v žepu.