"Pravo se zoper novinarje uporablja kot pištola"

Pravo običajno razumemo kot orodje za zaščito pravic in demokracije. Toda vse pogosteje ga centri moči – tako politični kot ekonomski – uporabljajo za utišanje kritičnih glasov. Kako na to gledate kot pravnica in kot nekdo, ki si prizadeva za svobodo izražanja, svobodo medijev in demokracijo? Kje je meja, ko uporaba prava postane njegova zloraba?

Obstajajo različni načini zastraševanja novinarjev in njihovega utišanja. Govorimo o umorih, fizičnih napadih, uničevanju novinarske opreme. Danes pa opažamo tudi nove metode, ki se uporabljajo proti novinarjem. Osredotočili se bomo predvsem na SLAPP tožbe, vendar bi rada omenila tudi verbalne napade in diskreditacijo novinarjev, zlasti s strani tistih na položajih moči.

Če bi se o tem pogovarjali pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, bi seveda lahko našli primere, ko je kdo na ulici kaj zabrusil novinarju ali pa se je razjezil posameznik, o katerem je novinar poročal. Ni pa bilo običajno, da bi svetovni voditelji in voditelji držav uporabljali mikrofon, s katerim naj bi obveščali javnost o svojem delu, za napadanje novinarjev. To se mi zdi zelo nevarno, ker novinarje dehumanizira. Sporočilo je: "Poglejte, kaj si zaslužijo. Ne zaupajte njim, zaupajte nam." To je ena od oblik pritiska. Druga pa je zloraba zakonodaje.

Osnovna ideja prava in sodišč je, kot ste dejali, da se lahko v primeru, ko vam nekdo stori krivico, obrnete na sodišče in zahtevate pravico. Toda danes vplivni ljudje – politiki, poslovneži in drugi posamezniki z velikim družbenim vplivom – pravo uporabljajo tudi drugače. Odvetnike in pravna sredstva uporabljajo za zastraševanje novinarjev.

To se lahko začne že pred objavo članka. Novinar denimo pripravlja preiskovalno zgodbo in se obrne na osebo, o kateri poroča. Namesto odgovora oziroma predstavitve njihove plati zgodbe prejme ostro pismo odvetnikov: "Tožili vas bomo. Ne objavite tega." Za novinarje, še posebej tiste brez pravnega znanja, je lahko takšno pismo zastrašujoče. Pomislijo, da na sodišču lahko izgubijo, da morda lahko izgubijo celo hišo, če takšen članek objavijo. Tak pritisk ima zelo močan učinek.

Druga strategija je, da se od novinarja ali medija zahteva zelo visoka odškodnina. To seveda še ne pomeni, da bo tožnik takšno odškodnino tudi dobil. Toda učinek na novinarja nastopi že prej. Mislim, da se bo vsak odgovoren novinar v takšnem položaju vrnil k svoji preiskavi in vse še enkrat, dvakrat ali trikrat preveril. In to je za odgovornega novinarja zelo neprijeten občutek. Seveda je prav, da ponovno preverite svojo zgodbo, vendar zato, ker želite biti natančni, ne zato, ker vas je strah, da boste zaradi tega utrpeli hude posledice.

Po Evropi se tako dogaja, da se pravo uporablja kot pištola, kot orožje, včasih skoraj kot kalašnikov. Če je proti novinarju vloženih več tožb z zelo visokimi odškodninskimi zahtevki, je to zelo močno orožje, neposredno usmerjeno proti novinarju. Hkrati pa pošilja opozorilo tudi drugim: poglejte, kaj se je zgodilo temu novinarju, in predstavljajte si, kakšne posledice bi lahko doletele vas.

Povod je bil umor malteške novinarke, zoper katero je teklo 47 sodnih postopkov

Ste strokovnjakinja za SLAPP tožbe – strateške tožbe, katerih namen je novinarjem in drugim kritičnim glasovom preprečiti opravljanje njihovega dela oziroma sodelovanja v javnem življenju.

Večkrat ste povedali, da ste se s tem področjem začeli ukvarjati leta 2017, po umoru malteške novinarke Daphne Caruana Galizia, ki je preiskovala korupcijo v državi. V času njene smrti je proti njej teklo 47 sodnih postopkov zaradi obrekovanja.

Drži, vendar naj povem nekaj tudi o sebi. Sem nekdanja begunka. Ko je bila na Kosovu vojna, sem bila stara štirinajst let. Naša hiša je pogorela. Pogosto pomislim, da smo danes živi tudi zato, ker smo takrat, ko smo pomoč potrebovali, dobili veliko podpore mednarodne skupnosti, Nata in drugih. Mislim, da ima zato veliko ljudi na Kosovu občutek, da se moramo odzvati, ko se nekomu nekaj zgodi. Poskušamo pomagati, narediti nekaj. Mislim, da je tudi to razlog, da sem ostala v nevladnem sektorju in da prava ne opravljam kot klasičen odvetniški poklic.

Ko je bila Daphne umorjena, nisem vedela, kdo je. Nisem poznala njenega dela. Odpotovala sem na Malto, in to že zelo kmalu po njenem umoru. Tam sem začela spoznavati, kdo je bila. Seveda smo preživeli nekaj časa z njeno družino. Njen mož nam je povedal, da v zadnjih dneh svojega življenja praktično ni mogla več normalno opravljati svojega dela, ker se je morala nenehno ukvarjati s tožbami.

Takrat se nas je majhna skupina začela spraševati: Je to nekaj običajnega? Se to dogaja tudi drugim? Ali pa je šlo samo za Daphne, morda zaradi njenega posebnega položaja na Malti, kjer je bila ena redkih novinark, ki so se ukvarjale s takšnimi preiskavami?

Ugotovili smo, da gre za širši evropski pojav. Od številnih novinarjev smo slišali, da so bile njihove vsebine umaknjene s spleta zaradi pravnih groženj. Zato smo ustanovili Koalicijo proti SLAPP tožbam v Evropi (CASE). Na začetku nas je bilo štiri ali pet, pobuda pa se je razvijala tudi med pandemijo. Danes je to velika organizacija s približno 120 člani. Mislim, da gre za eno najuspešnejših zagovorniških kampanj, pri katerih sem sodelovala. Evropski parlament, Svet Evrope in Evropsko komisijo smo prepričali, da so se začeli resno ukvarjati s tem vprašanjem.

K temu se bova še vrnili, vendar bi se rada najprej ustavila pri posledicah. Glavni cilj SLAPP tožb je novinarja utišati. Toda posledic je več. Kaj opažate, ko delate z novinarji, ki so bili tarče SLAPP tožb - kakšen vpliv imajo takšni postopki na njihovo počutje, zdravje, na delo, ki ga opravljajo?

Če pogledamo proces, skozi katerega gredo novinarji, lahko precej dobro razumemo tudi vpliv, ki ga imajo nanje tovrstne tožbe.

Seveda obstajajo velike in finančno močne medijske hiše, ki imajo svoje pravne ekipe, ki prispevke pregledajo že pred objavo. Tudi v teh primerih so takšni postopki za novinarje zelo stresni, vendar imajo vsaj ustrezno podporo.

Mi (Evropski center za svobodo tiska in medijev oz. ECPMF, op. a.) smo pomagali pri več sto primerih in večina tistih, ki jim pomagamo, takšne podpore nima. Prva reakcija je pogosto tesnoba. Novinar ne ve, ali je naredil kaj narobe. Nima odvetnika in ne ve, kaj naj stori. Ne ve niti, koliko bo vse skupaj stalo oziroma kako bo financiral pravno pomoč. Najprej je torej šok in spraševanje, kaj zdaj.

Nato začne razmišljati o finančnih posledicah. Če nekdo od njega zahteva milijon evrov, si misli: "To pomeni, da bom moral prodati hišo. Za vedno bom zadolžen. Lahko izgubim vse, kar sem ustvaril, in s tem prizadenem tudi svojo družino."

Tretja posledica je vpliv na duševno zdravje. Ne trdim, da to velja za prav vsak primer, in za to nimam znanstvenih dokazov, toda že dejstvo, da mora človek o takšni tožbi nenehno razmišljati, ima psihološke posledice. Ne samo za novinarja, ampak tudi za njegove družinske člane.

Tožba vas odvrača od dela, ki bi ga morali opravljati. Odvetniku morate posredovati ogromno informacij: kaj ste naredili, s kom ste govorili, kako ste prišli do določenih podatkov. Poiskati je treba kontakte virov, zapiske, dokumentacijo. Vse to zahteva ogromno časa. Veliko časa vzamejo tudi sami postopki pred sodiščem.

Potem se pojavi tudi etična dilema. Če vas neko podjetje toži, ali boste o njem še naprej poročali? Veliko novinarjev se odloči, da ne bo. Sama menim, da bi morali še naprej poročati, toda novinarji pogosto pravijo: "Nočem, da bi javnost mislila, da zdaj pišem o njih iz maščevanja."

Tisti, ki uporabljajo tovrstne strategije, na to tudi računajo in si s tem kupijo čas. Če ste denimo predsednik vlade in sprožite takšen postopek, veste, da sodni postopki lahko trajajo več let. To je bila v preteklosti zelo učinkovita metoda utišanja in močno upam, da se bo to spremenilo.

Posledice so torej na številnih ravneh – osebni in poklicni. Prizadenejo tudi družinske člane pa tudi sodelavce. Drugi novinarji se lahko zaradi tega začnejo določeni temi izogibati.

Končno posledica pa je pravzaprav posledica za demokracijo. Zakaj? Ker kot družba vemo manj. Če se novinarji začnejo izogibati določeni temi, posamezniku ali podjetju, je javnost o tem slabše obveščena. In to škoduje demokraciji.

"Obstoj teh instrumentov je velika zmaga za Evropo"

Leta 2024 je EU sprejela direktivo proti SLAPP tožbam, ki so jo morale države članice prenesti v svojo nacionalno zakonodajo. Vi ste to področje vrsto let raziskovali in analizirali, kot članica strokovne skupine Evropske komisije pa ste sodelovali tudi pri pripravi predloga direktive. Ste bili zadovoljni z njeno končno različico?

Danes imamo dva instrumenta. Imamo direktivo EU in priporočilo Sveta Evrope. Direktiva EU se osredotoča samo na čezmejne primere. Če ste torej tarča SLAPP tožbe, tožnik pa vas toži v drugi državi, vam direktiva lahko pomaga, sicer pa ne. Priporočilo Sveta Evrope pa je širše, saj se nanaša tudi na notranje tožbe.

Idealno bi direktiva zajemala oboje. Vendar sem glede tega morda nekoliko bolj razumevajoča kot nekateri moji kolegi aktivisti, saj ta dva instrumenta vidim kot celoto. Če država pri prenosu direktive upošteva tudi priporočilo Sveta Evrope, lahko nacionalna zakonodaja zagotovi širšo zaščito. Nacionalna zakonodaja je namreč vedno lahko ambicioznejša od minimalnih zahtev. Slovenija je primer dobre prakse, saj je v svojo zakonodajo prenesla tudi priporočilo Sveta Evrope.

Zadovoljna sem z odzivom Evropske komisije. Resnično bi se rada zahvalila Věri Jourovi (nekdanji podpredsednici Evropske komisije, op. a.). Menim, da imamo danes direktivo tudi zaradi njenega dela in dela njene ekipe. Prav tako so veliko prispevali pri Svetu Evrope, med drugim Dunja Mijatović (nekdanja komisarka Sveta Evrope za človekove pravice, op. a.), oddelek za svobodo izražanja, Usmerjevalni odbor za medije in informacijsko družbo (CDMSI) in druga telesa.

Če bi me nekdo, ki ni pravnik, vprašal, kaj se je pravzaprav spremenilo od leta 2017, ko je bila Daphne tarča tožb, bi odgovorila takole: takrat je lahko trajalo več let, preden je sodišče odločilo, da se neka zadeva zavrže. Nova evropska pravila pa sodnikom omogočajo, da tovrstne postopke zavrnejo že bistveno prej.

Mislim, da bomo s tem prihranili ogromno časa. Hkrati upam, da bo to odvračalo tiste, ki želijo vlagati SLAPP tožbe. Če bodo videli, da takšna strategija ne deluje in da je lahko zadeva zelo hitro zavržena, bo motivacije za takšne postopke manj.

Poleg tega v nekaterih državah, denimo na Poljskem, obstajajo tudi posledice za tiste, ki vlagajo SLAPP tožbe. Lahko jih denimo doleti denarna sankcija. Ponekod se lahko podatki o ugotovljenih SLAPP primerih znajdejo tudi v javnih evidencah. Če je neko podjetje prepoznano kot vlagatelj SLAPP tožbe in je to javno zabeleženo, ima lahko tudi to odvračajoči učinek.

Zato menim, da je obstoj teh instrumentov velika zmaga za Evropo. Zdaj potrebujemo predvsem politično voljo držav članic EU in Sveta Evrope, da se ti standardi dejansko prenesejo v nacionalno zakonodajo.

Težava je v tem, da je direktivo obvezno prenesti v nacionalno zakonodajo, medtem ko priporočilo Sveta Evrope, ki se nanaša na nacionalne, ne le čezmejne tožbe, ni zavezujoče.

To drži. Vendar ima Svet Evrope različne mehanizme, s katerimi lahko države spodbuja k spoštovanju teh standardov.

Nekatere države bodo seveda naredile samo minimum. Toda številne države Sveta Evrope so se odzvale pozitivno in prav te bi morali izpostavljati kot dobre primere. Poleg tega imamo Evropsko sodišče za človekove pravice. Tudi zato je za države koristno, da sprejmejo ustrezne zaščitne ukrepe: v nasprotnem primeru lahko takšne zadeve na koncu pristanejo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Kakšne so zaenkrat izkušnje pri prenosu teh instrumentov v nacionalne zakonodaje?

Kolikor razumem, se večina nagiba k temu, da bi zakonodaja zajemala tako čezmejne kot domače SLAPP tožbe. Mislim, da je to deloma tudi posledica pozitivnega pritiska znotraj Evrope.

Žal imamo tudi slabe primere, na primer Malto. Zdi se nerazumljivo, da je Malta v nacionalno zakonodajo vključila samo direktivo, torej zaščito v primerih čezmejnih tožb. Če bi bila Daphne danes živa, ji takšna nacionalna zakonodaja ne bi nič pomagala – čeprav se je celotno evropsko gibanje proti SLAPP tožbam začelo prav z njenim primerom.

Mislim, da kritike tovrstnih primerov vplivajo na druge države, ki se zato raje odločajo za višje standarde.

Če nekdo meni, da mu je bila povzročena škoda, ima pravico iti na sodišče. Če sodni sistem ugotovi, da je postopek zlorabljajoč, mora imeti možnost, da ga zavrne

Ste bili deležni kakšnih pritiskov in nasprotovanja, ko ste pripravljali anti-SLAPP zakonodajo?

Pravzaprav ne veliko. Bili smo pripravljeni na nasprotovanje. V ZDA so namreč obstajali lobiji proti zakonodaji proti SLAPP tožbam, zato smo pričakovali, da bi se lahko kaj podobnega zgodilo tudi v Evropi. Nekateri pravniki so denimo trdili, da bi takšna ureditev lahko posegala v pravico do dostopa do sodišča.

Zato smo veliko časa namenili pojasnjevanju, zakaj ukrepi proti SLAPP tožbam te pravice ne omejujejo. Naše stališče je bilo zelo preprosto: če nekdo meni, da mu je bila povzročena škoda, ima pravico iti na sodišče. Toda če sodni sistem ugotovi, da je postopek zlorabljajoč, mora imeti možnost, da ga zavrne. Kje je torej tukaj kršena pravica do dostopa do sodišča?

To smo zelo intenzivno pojasnjevali vsem. Šlo je za resnično velik podvig. Obrnili smo se praktično na vsakogar, za katerega smo menili, da bi lahko imel kakršen koli vpliv: "Kaj počnete glede tega? Nam boste pomagali? Ne? Zakaj ne? Kdaj boste?"

Věra Jourová mi je - in sama to jemljem kot kompliment - pozneje dejala, da ob sprejetju direktive ni bila več prepričana, ali je bolj vesela zaradi same direktive ali zato, ker se me je končno znebila. Rekla mi je: "Tako močno ste pritiskali name!"

Prenos direktive v nacionalne zakonodaje še vedno poteka, vendar sem za zdaj zadovoljna. Mislim, da v EU ni novinarja, ki ne bi vedel za SLAPP. In če vedo novinarji, ve tudi javnost.

Eden od izzivov je, da sodišča oziroma sodniki prepoznajo, da gre v konkretnem primeru za SLAPP tožbo. Kako je s tem danes? Se po vaših izkušnjah zavedanje med sodniki povečuje in postajajo boljši pri prepoznavanju SLAPP tožb? Kajti če sodniki ne prepoznajo, da imajo pred seboj SLAPP, potem tudi vsa nova zakonodaja in zaščitni mehanizmi ne morejo biti v pomoč.

Med pripravo predloga direktive in priporočila smo opravili veliko pogovorov s sodniki. Ti so nas spraševali: "Kako naj prepoznam razliko med legitimno tožbo zaradi obrekovanja oziroma posega v ugled in zlorabo prava?" Zato smo oblikovali kazalnike za prepoznavanje SLAPP tožb, ki jih najdemo tako v direktivi kot v priporočilu Sveta Evrope. V priporočilu Sveta Evrope so ti kazalniki še posebej jasno opredeljeni.

Če jih sodnik pravilno uporablja, ima zelo dobre možnosti, da SLAPP tudi pravilno prepozna. Gre za vprašanja, kot so: Ali obstaja neravnovesje moči? Kdo toži koga? Če ste majhen medij, toži pa vas večmilijardno podjetje, je to zagotovo okoliščina, ki zahteva posebno pozornost. Pomembna je tudi višina zahtevane odškodnine. Ali ima tožnik zgodovino vlaganja tožb proti novinarjem? Ali je pred tožbo uporabil druge možnosti za popravek oziroma odziv?

Če denimo novinar nekaj objavi in ga podjetje takoj toži, ne da bi prej zahtevalo popravek ali uporabilo druge razpoložljive mehanizme, je to zame že znak možne zlorabe. Če je njihov resnični cilj popraviti napačno informacijo, bi bilo namreč smiselno najprej uporabiti mehanizme, s katerimi je mogoče doseči popravek. Če bodo ti kazalniki vključeni v nacionalno zakonodajo in bodo sodniki nanje pozorni, je verjetnost, da bodo SLAPP pravilno prepoznali, zelo velika.

Toda tukaj bi rada nekaj posebej poudarila – in upam, da bodo to prebrali tudi predstavniki vaše vlade in institucij, pristojnih za izobraževanje sodnikov: zelo pomembno je sodelovanje s Svetom Evrope. Ta ima poseben oddelek za področje svobode izražanja in zagotavlja usposabljanja za sodnike. V ECPMF smo skupaj s Svetom Evrope pripravili približno 300 strani obsežen program usposabljanja s konkretnimi primeri.

Ta izobraževanja so bila zelo učinkovita. V nekaterih državah so nam sodniki na začetku usposabljanja rekli zagotavljali, da nimajo takšnih primerov, po koncu pa so ugotavljali, da jih imajo kar nekaj.

Države morajo pravzaprav samo zaprositi Svet Evrope za strokovno pomoč in to se v številnih državah že dogaja. Poljska in Estonija denimo organizirata redna izobraževanja. Države jugovzhodne Evrope so bile na tem področju zelo dejavne. Kosovo, Albanija, Severna Makedonija in Črna gora so z usposabljanji o SLAPP tožbah začeli že leta 2022, zato so tamkajšnji sodniki s problematiko zelo dobro seznanjeni.

Mislim, da je treba okrepiti zmogljivosti, in resnično upam, da bodo izobraževalne akademije, ki imajo na podlagi teh instrumentov določene obveznosti, usposabljale sodnike, tožilce, odvetnike pa tudi policiste, saj se lahko kot SLAPP zlorablja tudi kazensko pravo. Na primer z vlaganjem lažnih kazenskih ovadb. Tudi tožilci in policisti morajo vedeti, da gre lahko v takšnih primerih za SLAPP, zato je pomembno, da se tudi oni izobražujejo na tem področju.

EU bi morala narediti več"

Zadnje letno poročilo partnerskih organizacij Platforme Sveta Evrope za zaščito novinarstva in varnost novinarjev nosi naslov On the Tipping Point in opozarja, da je svoboda medijev v Evropi na prelomni točki zaradi vse večjih pravnih pritiskov, zlorab moči in nekaznovanosti napadov. V letu 2025 je bilo zabeleženih 344 resnih groženj svobodi medijev – skoraj 30 odstotkov več kot leto prej. Kako vi vidite stanje medijev v Evropi?

Mislim, da glede svobode medijev na vsej evropski celini ni dobrih novic. Vsaj v zadnjih desetih letih, odkar sem bolj dejavna v mednarodnih forumih, opažam stalen upad. In mislim, da je to izjemno zaskrbljujoče.

Po eni strani politična situacija po Evropi jasno kaže, da potrebujemo več preiskovalnih, neodvisnih in odgovornih novinarjev. Hkrati pa so izpostavljeni zelo velikim pritiskom, ki so zelo očitni. Ti pritiski so pogosto neposredno povezani z vladami in podjetji.

Živeti v državi, kjer lahko še vedno bereš preiskovalne članke, žal postala razkošje, ki ga nima veliko držav v Evropi. Mislim, da je to zaskrbljujoče.

Hkrati menim, da Evropska unija in še posebej Svet Evrope – veliko ju omenjam, ker kljub vsem težavam, izzivom in včasih tudi pristopom, s katerimi se ne strinjam, verjamem v obe instituciji in njune mehanizme – veliko naredita. Vendar mislim, da bi morali narediti več, še posebej EU.

Mislim, da bi EU morala biti bolj glasna. Morala bi vložiti veliko več denarja v svobodo medijev. Ne morejo govoriti, da je to eden od stebrov demokracije, potem pa ne zagotoviti dovolj financiranja, posebej za preiskovalno novinarstvo. Mi na primer izvajamo odlične programe v okviru ECPMF in vemo, kakšen učinek je mogoče doseči s financiranjem.

Zame je zelo pomemben tudi odnos politikov. Morda je to zelo nizek standard, toda če si politik in ne napadaš novinarjev, si pri meni že na belem seznamu. Še toliko bolj, če obsodiš napade na novinarje in o tem javno spregovoriš. Mislim, da to zelo pomaga. Novinarji niso odvisni od politikov, vendar javna podpora pomaga vzpostaviti ravnotežje. Če je eno sporočilo volivcem: "Ne zaupajte jim, lažejo," drugi politik pa reče: "Ne, zaupajte jim, od njih smo odvisni," to ustvarja določeno ravnotežje.

Potrebujemo vse, še posebej politike, ki imajo moč, da ne napadajo novinarjev in jih podprejo, kadar lahko. To lahko storijo z dobro zakonodajo in s finančno podporo.

Težava je, da se vse več vlad v Evropi nagiba (skrajno) desno in kaže avtokratske težnje.

Vidimo tendence po nadzorovanju informacij, prevzemanju nadzora nad javnimi mediji, nad medijskimi regulatorji in tudi nad institucijami, pristojnimi za dostop do informacij javnega značaja.

Zame so to institucije, ki zagotavljajo medijski pluralizem. Če prevzamete nadzor nad njimi, bo medijski pluralizem ogrožen. Kako izrazito je to, je odvisno od posamezne države, vendar mislim, da se na ta način napada medijski pluralizem. In seveda je to povezano tudi z vzponom skrajne desnice v številnih državah.

"V Srbiji odpovedal sistem zavor in ravnovesij"

Ena ključnih groženj novinarski svobodi, medijskemu pluralizmu in neodvisnemu novinarstvu - kot je izpostavljeno v najnovejšem evropskem poročilu o svobodi medijev - je takoimenovana medijska ujetost (media capture); poročilo tu med drugim omenja tudi politična podrejanja javnih medijev, dominacijo nad regulatornimi telesi, nadzor nad finančnimi tokovi medijev in pa strateške nakupe zasebnih medijev ...

Trenutno smo priča prevzemu N1 in drugih medijev skupine Adria News Network s strani družbe Alpac Capital, pri kateri mediji, nevladne organizacije in medijski strokovnjaki opozarjajo na povezave z nekdanjim madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom in s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem. Novinarji, profesorji in mednarodne organizacije za svobodo medijev so izrazili resne pomisleke, zlasti zaradi poročil, da je Alpac Capital dejansko prevzela nadzor nad nekaterimi podjetji, še preden je bila operacija zaključena in še preden so bila pridobljena regulatorna dovoljenja. Jedro problema je v Srbiji, kjer je N1 tako rekoč zadnji večji neodvisni medij v državi, kjer so bili vsi drugi večji mediji podrejeni interesom oblasti. Kako komentirate to? Kako pomembno se vam zdi to, kar se trenutno dogaja v Srbiji?

Poročilo o svobodi medijev, ki ste ga omenili, poleg Ukrajine, ki je v vojni, kot posebej problematični izpostavlja vsaj dve državi, in sicer Gruzijo in Srbijo. V Gruziji vemo, kaj se dogaja. Razmere postajajo vse slabše. Razlika pa je v tem, da situacija v Srbiji traja že veliko predolgo. Mislim, da v Srbiji ni več sistema zavor in ravnovesij. Morda obstajajo posamezni strokovnjaki, ki se še vedno trudijo opravljati svoje delo profesionalno, vendar zavor in ravnovesij tam ni več.

Z najnovejšim primerom prevzemanja medijev nisem dovolj dobro seznanjena. Menim pa, da je v državi, kjer so institucije pod nadzorom oblasti, kot je to v Srbiji, izjemno težko še naprej delovati neodvisno.

Za novinarje in aktiviste to pomeni tudi vse večje tveganje. V zadnjem času smo videli primere nasilja, ki se je zelo stopnjevalo. Zanje je postalo tudi fizično nevarno poročati. Soočajo se tudi s številnimi drugimi pritiski. Zame je še posebej odvratno, da se medije uporablja za napade na novinarje.

V primeru Srbije lahko kot nevladna organizacija predvsem glasno opozarjamo na dogajanje in izražamo solidarnost. Žal ne moremo narediti veliko več. Mislim, da gre predvsem za problem, ki mora svojo rešitev najti skozi volitve, odzvati pa se morajo tudi EU in druge institucije. Včasih vidimo odločne odzive, včasih ne.

Srbija je ena glavnih prednostnih nalog Evropskega centra za svobodo tiska in medijev. Ko se tam nekaj zgodi, praktično ustavimo vse drugo in se začnemo ukvarjati s tem konkretnim primerom. Tudi ta primer je nekaj, s čimer se ukvarjamo.

Vemo, da je Srbija v procesu približevanja Evropski uniji. Ali je EU po vašem mnenju naredila dovolj, tako v smislu jasnega opozarjanja na te probleme kot tudi ukrepanja? Kajti pri takšnih procesih gre za postopno erozijo svobode medijev in demokracije, Evropska unija pa ves ta čas spremlja, kako se razmere razvijajo.

To, kar je EU naredila za neodvisne novinarje, predvsem z rednim financiranjem, podporo in omogočanjem, da lahko opravljajo svoje delo, je izjemno dobrodošlo in zelo potrebno. Brez evropskega financiranja svojega dela ne bi mogli nadaljevati. To velja tudi za novinarska združenja. Zaradi tega financiranja danes bolje vemo, kakšne so razmere v jugovzhodni Evropi.

Ali bi morali biti pri opozarjanju bolj glasni in odločni? Vedno. Razumem, da ne morejo vsak dan opozarjati in obsojati prav vsega, vendar mislim, da bi morali biti glasnejši, zlasti glede dogajanja v določenih državah. Morda ne v vseh državah jugovzhodne Evrope, toda Srbija bi morala biti redno v središču pozornosti vseh institucij EU, še posebej kadar prihaja do nasilja, kot se dogaja zdaj.

Vložila ovadbo zaradi nadlegovanja

Pred časom ste bili tarča dolgotrajne kampanje nadlegovanja. Začelo se je leta 2021, potem ko ste izrazili zaskrbljenost zaradi političnega vpliva na imenovanja v upravni odbor kosovske javne radiotelevizije. Več let vas je na spletu napadal podpornik vladajoče stranke na Kosovu Mentor Llugaliu, napadi pa so se sčasoma razširili tudi na vašo družino. Kaj natančno se je takrat zgodilo? Zakaj ste se odločili vložiti kazensko ovadbo zoper Llugalija?

Na Kosovu imamo vladajočo stranko, ki je prišla na oblast pred približno šestimi leti z največjim številom glasov, kar smo jih videli po vojni. Na oblast je prišla s številnimi obljubami. Gre za socialdemokratsko stranko in na papirju je vse izgledalo zelo dobro. Toda takoj ko so prišli na oblast, so začeli napadati vse, ki se z njimi niso strinjali in so si to upali tudi javno povedati.

Sem ena redkih aktivistk na Kosovu, specializirana za medijsko pravo. S kolegi smo opazovali postopek izbire novih članov upravnega odbora javne radiotelevizije. Eden od kandidatov je bil ta človek. Ni bil izbran.

Sama sem precej glasna in sem postopek komentirala tudi v televizijskih razpravah. On pa je za to, da ni bil izbran, okrivil mene, saj naj bi jaz prepričala 120 poslancev, naj ne glasujejo zanj. Lahko sklepate, kakšno domišljijo ima.

Nato je objavil na stotine objav, pod katerimi se je pojavilo na tisoče komentarjev. To sem takrat razumela kot nadlegovanje in tako mislim še danes. Podala sem kazensko ovadbo, vendar je tožilstvo mojo prijavo zavrnilo tako na prvi stopnji kot po pritožbi. Rekli so mi, da sem javna oseba in da moram, če javno nastopam, sprejeti kritiko.

Toda težava je bila v tem, da to ni bila kritika. Ta oseba je osebno napadala mene in tudi mojo mamo. Med drugim je objavila zapis o tem, da bo mojo mamo spolno napadla. To ne sodi v javno razpravo.

Svetovali so mi, naj o tem ne govorim javno, ker naj bi to povzročilo še več nadlegovanja. Ta oseba je nato nekaj mesecev napade stopnjevala na način, kakršnega še nisem doživela. Hkrati pa mislim, da ni bilo niti enega medija, ki ne bi poročal o moji ovadbi zoper njega. Danes je na spletu prepoznan predvsem kot nekdo, ki me je nadlegoval. Potem je prenehal.

Nad našim tožilstvom sem izjemno razočarana, vendar to ni nič novega. To je nekaj, kar ženske doživljajo po vsej Evropi: ko prijavijo takšne primere, jih preprosto ne jemljejo resno. Če pa enako prijavo poda politik, takšne ljudi aretirajo v 24 urah.

V mojem primeru so se napadi sicer končali. Toda problem ostaja, saj vladajoča stranka na Kosovu še vedno uporablja javno diskreditacijo kot način zastraševanja in utišanja ljudi. In žal je bila pri tem do določene mere uspešna.

Tu vidim določeno vzporednico s SLAPP-i. Kot ste namreč opozorili pri Evropskem centru za svobodo tiska in medijev, je bil njegov cilj izriniti vas iz javnega življenja. Bi bilo spletno nadlegovanje lahko vaša naslednja kampanja, podobno kot so bili SLAPP-i?

Mislim, da smo prvi korak že naredili. Naš program pravne podpore pomaga novinarjem predvsem takrat, ko so toženi. A ena prvih sprememb, ki smo jih uvedli v naša pravila, je bila, da smo novinarkam, ki so tarče zastraševanja, omogočili, da najamejo odvetnika in same sprožijo sodni postopek. To je izjema. Česa takega običajno ne najdete v drugih programih. Vesela sem, da smo to uvedli, še preden sem sama doživela nadlegovanje, saj bi bila sicer moja odločitev lahko videti subjektivna. Toda že pred sedmimi ali osmimi leti sem razmišljala: če bi se to zgodilo meni, kaj bi si želela? Seveda bi si želela imeti denar, da bi lahko sprožila sodni postopek.

Zdaj torej to počnemo in te primere tudi dokumentiramo. Mislim pa, da je najboljši odgovor na to problematiko na nacionalni ravni: da se takšni primeri obravnavajo učinkovito, da se ženske ne zasmehujejo, ko gredo na policijo, in da so kazni dovolj visoke. Ustvariti morate nekaj precedensov z visokimi kaznimi, ki bodo ljudi odvrnile od takšnega ravnanja.

Rada bi omenila še eno precej zapleteno zgodbo, ki se trenutno odvija na Kosovu. Vladajoča stranka je znana po tem, da ima na spletu veliko podpornikov z lažnimi računi, ki ljudi diskreditirajo na način, ki si ga je težko predstavljati. Običajen človek si verjetno sploh ne more predstavljati, da bi nekdo lahko pisal takšne stvari.

Eden od novinarjev na Kosovu je razkril osebo, ki je stala za enim od teh lažnih računov. Zdaj primer obravnava posebno tožilstvo. In veste, kaj se je zgodilo? V enem tednu je bilo zaradi strahu zaprtih več kot sto takšnih računov. Mislim, da je prav to tisto, kar potrebujemo. Lahko pišemo pravila in predpise, toda če tožilstvo začne takšne ljudi dejansko preganjati in enega ali dva primera izpelje odločno in odmevno, ima to lahko velik učinek. Če ne govorimo o botih ali umetni inteligenci, so za temi računi vendarle ljudje. Trenutno je zato na Kosovu precej mirno obdobje.

Kako pa je novinar ugotovil, kdo je ta človek?

Dobil je njegovo ime, priimek, fotografijo. To je fascinantna zgodba. Lažni račun je uporabljal ime, ki je bilo sestavljeno iz besed "roža" in "petelin". Vir se je s tem človekom srečal in ga fotografiral. Ta človek se je sicer vedel precej nenavadno in govoril, da sodeluje s tajnimi službami. Bil je zelo sumljiv.

Novinar je nato fotografijo objavil na Facebooku in vprašal, kdo je ta oseba. Ker je to eden najbolj spremljanih novinarjev na Kosovu, so mu ljudje začeli pisati in povedali, kdo je človek na fotografiji. Ta moški je nato trdil, da to ni on, hkrati pa je izbrisal okoli tisoč svojih objav. Mislim, da se je bal.

Resnično upam, da bo zoper njega vložena ovadba. Učinek pa je vsekakor že viden – več kot sto lažnih računov je bilo zaprtih.