Kako prepoznati lažnivca? Tako boste lažje ugotovili, ali vam nekdo govori resnico

Ko želimo ugotoviti, ali nam nekdo govori resnico, pogosto najprej opazujemo njegovo vedenje. Ali se izmika pogledu? Je nemiren? Se dotika obraza? Govori drugače kot običajno?

Toda prav takšno iskanje znakov je lahko zavajajoče. Strokovnjaki opozarjajo, da so številni priljubljeni "triki" za prepoznavanje laži precej nezanesljivi. Če želimo bolje oceniti, ali je neka zgodba verodostojna, bi morali veliko več pozornosti nameniti besedam, podrobnostim in odgovorom na vprašanja, piše Science Focus.

Razlog je precej preprost: prepričljiva laž zahteva veliko razmišljanja.

Laž je treba ves čas držati skupaj

Človek, ki si izmišljuje zgodbo, se mora spomniti, kaj je že povedal, paziti, da si ne bo nasprotoval, in po potrebi dodajati nove podrobnosti.

Pri resnejših lažeh je lahko zgodba celo vnaprej pripravljena. Oseba si lahko predstavlja različne scenarije, razmišlja o možnih vprašanjih in poskuša predvideti odziv sogovornika.

Psihologinja Sharon Leal z univerze v Portsmouthu opozarja, da je pri tem prisotnega veliko miselnega napora. Oseba mora namreč hkrati nadzorovati svojo zgodbo, spremljati lastno vedenje in opazovati reakcijo človeka, ki jo posluša.

Prav zato pa lahko pričakujemo, da se bodo znaki neiskrenosti prej pokazali v sami pripovedi kot v posamezni kretnji.

Pozabite na pravilo o očeh

Eden najbolj razširjenih mitov pravi, da človek, ki laže, težko gleda drugega v oči.

V resnici za takšno pravilo ni dobrih znanstvenih temeljev. Nekateri ljudje med laganjem res pogledajo stran, drugi pa lahko storijo ravno nasprotno – sogovornika namerno gledajo v oči, ker vedo, da bi se sicer lahko zdeli sumljivi.

Podobno velja za nemirnost, mežikanje, dotikanje obraza in druge telesne gibe.

Človek je lahko nemiren zato, ker je pod stresom, mu je neprijetno, je utrujen ali preprosto tako komunicira. Nič od tega samo po sebi ne pomeni, da laže.

Še več, nekateri ljudje, ki se zavedajo, da jih opazujejo, lahko svoje vedenje zelo dobro nadzorujejo.

Veliko več lahko razkrije način pripovedovanja

Namesto da bi gledali, kam oseba usmerja pogled, je zato bolj koristno poslušati njeno zgodbo.

Je odgovor jasen? Ali vsebuje dovolj konkretnih informacij? Se zgodba ob ponovnem pripovedovanju spreminja? Ali se oseba izogiba določenim vprašanjem?

Pomembno je tudi, ali lahko posamezne trditve preverimo.

Pri eni od metod ocenjevanja verodostojnosti izpraševalec pozna določene informacije, vendar jih sogovorniku ne razkrije. Namesto tega mu omogoči, da sam predstavi podrobnosti.

Oseba, ki govori resnico, bo praviloma lažje ponudila konkretne informacije o dogodku. Tisti, ki želi nekaj prikriti, pa se lahko bolj previdno drži splošnih in težko preverljivih trditev.

Bodite pozorni na podrobnosti

Zanimiva metoda temelji tudi na večkratnem pripovedovanju istega dogodka.

Ko resnično doživeto izkušnjo človek pove še enkrat, se lahko spomni novih podrobnosti. Zgodba se zato lahko nekoliko razširi.

Pri izmišljeni zgodbi je položaj drugačen. Človek se pogosto drži različice, ki jo je že pripravil, saj bi lahko dodajanje novih informacij povečalo možnost, da se bo kasneje zapletel.

Prav zato so lahko pomembna nepričakovana vprašanja.

Če nekoga vprašamo nekaj, česar ni pričakoval, mora odgovor oblikovati sproti. Za osebo, ki pripoveduje resničen dogodek, je takšno vprašanje lahko neprijetno, vendar ima na voljo lastne spomine. Pri izmišljeni zgodbi pa mora sogovornik novo informacijo šele ustvariti in jo vključiti v že pripravljeno pripoved.

Še težje je zgodbo povedati v obratnem vrstnem redu

Raziskovalci pri ocenjevanju verodostojnosti včasih uporabijo tudi nekoliko nenavadno nalogo: človeka prosijo, naj dogodek opiše od konca proti začetku.

To zahteva precej več miselnega napora kot običajno pripovedovanje.

Pri resničnem dogodku lahko človek svoje spomine sestavlja na različne načine. Pri izmišljeni zgodbi pa je lahko takšna sprememba vrstnega reda precej zahtevnejša, saj je bila zgodba pogosto ustvarjena v določeni obliki.

Podobno lahko pomagajo tudi vprašanja o majhnih, na videz nepomembnih podrobnostih, ki jih je mogoče pozneje preveriti.

Laž ni vedno neposredna izmišljotina

Še ena pomembna stvar je, da neiskrenost ni nujno sestavljena iz popolnoma izmišljene zgodbe.

Včasih človek pove nekaj, kar je tehnično resnično, vendar namerno izpusti pomemben del informacije.

Nekdo lahko na primer pove, da je večer preživel pri prijatelju. To je lahko res, vendar ne pove, da je bil pred tem za kratek čas še nekje drugje.

Takšnemu načinu prikrivanja je težje slediti, saj oseba ne izreče neposredne laži. Vendar se lahko tudi tukaj pojavijo nejasni odgovori, izogibanje določenim podrobnostim ali neskladja v zgodbi.

Zanimiv preizkus: zagovarjanje nasprotnega mnenja

Raziskovalci so preučevali tudi, kako ljudje govorijo, ko morajo zagovarjati stališče, s katerim se v resnici ne strinjajo.

Ljudje, ki so iskreno zagovarjali svoje prepričanje, so bili praviloma bolj zgovorni in prepričljivi. Ko so morali zagovarjati nasprotno mnenje, se je njihova sposobnost argumentiranja zmanjšala.

Pri ljudeh, ki so že na začetku govorili neresnico, pa ta razlika ni bila tako izrazita. Njihov način argumentiranja je ostal bolj enakomeren.

To kaže na še eno zanimivo značilnost laganja: oseba lahko poskuša ves čas ohranjati enak način nastopanja, saj se zaveda, da bi nenadna sprememba lahko vzbudila sum.

Največja napaka je iskati en sam znak

Če želimo oceniti, ali nam nekdo govori resnico, zato ni smiselno iskati ene same geste, ki bi nam dala odgovor.

Pogled stran ni dokaz. Nemirnost ni dokaz. Pogostejše mežikanje ni dokaz.

Veliko pomembnejša je celotna slika.

Ali se zgodba logično ujema? Ali so odgovori konkretni? Ali oseba na nepričakovana vprašanja odgovarja smiselno? Ali se njena pripoved pri ponavljanju bistveno spreminja? Ali so njene trditve preverljive?

Pri tem je pomembna tudi naša lastna presoja. Če smo že vnaprej prepričani, da nekdo laže, lahko vsako njegovo nenavadno gesto razumemo kot potrditev svojega suma. Takšno razmišljanje pa lahko hitro vodi v napačne zaključke.

Zato je morda najboljši nasvet precej preprost: manj opazujte, kako se človek premika, in bolj poslušajte, kaj vam dejansko pove.

Tudi takrat seveda ne moremo z gotovostjo vedeti, ali nekdo laže. Lahko pa precej bolje ocenimo, ali je njegova zgodba dosledna, konkretna in preverljiva – kar je veliko boljši začetek kot iskanje "krivde" v njegovem pogledu ali govorici telesa.