Ljudstvo s "supermočmi" kljubuje ekstremnim razmeram, v čem je skrivnost njihovega preživetja?

Ljudstvo Turkana iz severozahodne Kenije se je prilagodilo življenju na enem najbolj sušnih območij na Zemlji, pri čemer se skoraj povsem zanaša na mleko, meso in kri svojih kamel in koz.

Čeprav zelenjava ni pogosto na njihovih krožnikih, prehrana z malo vlakninami ne škoduje njihovemu zdravju. Če bi Evropejci prevzeli njihove prehranske navade, bi zelo hitro zboleli za boleznimi ledvic.

Znanstveniki so se dolgo spraševali, kako je to mogoče, nazadnje pa so vendarle našli odgovore. Nova raziskava je tako razkrila edinstvene gene, ki tej nomadski populaciji omogočajo, da ostaja zdrava kljub zelo omejenemu dostopu do užitnih rastlin.

Kar 80 odstotkov prehrane ljudstva Turkana namreč predstavljajo živalski proizvodi, in tako je že več generacij, zato so se njihovi geni sčasoma prilagodili, piše Punkufer.

Hrana, bogata z beljakovinami, vendar z malo kalorijami

Z dovoljenjem skupnosti in njenih starešin je genetičarka Amanda Lea z univerze Vanderbilt s sodelavci zbrala laboratorijske vzorce pripadnikov ljudstva. Ugotovili so, da je velika večina turkanskih živinorejcev kronično dehidrirana, vendar imajo večinoma zdrave vitalne funkcije.

S primerjavo njihovih genov z geni drugih avtohtonih skupnosti v regiji so znanstveniki odkrili pomembne razlike, med drugim tudi v genu STC1, ki spodbuja ledvice, da zadržijo več vode. Znanstveniki domnevajo, da to pomaga zaščititi ledvice pred stranskimi produkti, kot so purini, ki nastajajo, kadar zaužijemo preveč mesa.

Prevelika količina purinov pogosto povzroča protin, vendar te bolezni med ljudstvom Turkana skorajda ni. To kenijsko ljudstvo je razvilo tudi genetske predispozicije, ki telesu pomagajo varčevati z vodo v ekstremni puščavski vročini.

Ženske iz ljudstva Turkana pogosto prehodijo od pet do deset kilometrov na dan, pri tem pa po neznosni vročini na glavah nosijo posode z vodo. Pogosto kopljejo več metrov globoke luknje, da bi našle vodo zase in za svoje črede.

Njihova prehrana je bogata z beljakovinami, vendar vsebuje razmeroma malo kalorij. Kljub temu njihova telesa uspešno prenašajo težke telesne napore v hudi vročini. Sposobnost zadrževanja vode je natanko tisto, kar potrebujejo ljudje, ki vsak dan prehodijo deset kilometrov pri temperaturah okoli 40 stopinj Celzija.

Iz puščave v mesto

Sčasoma se je življenje ljudstva Turkana še kako spreminjalo. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja so zaradi suš in lakote številni opustili nomadski način življenja in se preselili v mesta. Spremenila se je tudi njihova prehrana. Namesto mesa in mleka so začeli uživati žita in predelano hrano z moko ter sladkorjem.

Znanstveniki so prav tako analizirali razlike med mestnim in podeželskim prebivalstvom. Rezultati so pokazali, da imajo prebivalci mest slabše delovanje ledvic v primerjavi s tistimi, ki živijo na podeželju.

Poleg tega je njihova kri kazala povečano aktivnost genov, povezanih s stresom in vnetji, kar pogosto povezujejo z boleznimi srca in ožilja. Raziskovalci menijo, da lahko v razmerah, v katerih ljudje niso več dehidrirani, in prevladuje prehrana, bogata z ogljikovimi hidrati, ista genska različica, ki jim je nekoč pomagala, zdaj obremenjuje ledvice in presnovo.

Veliko srce

Večina ljudstva Turkana ne obdeluje zemlje in so povsem odvisni od proizvodov svoje živine: mleka, mesa, krvi in kože. Z denarjem od prodaje živine kupujejo osnovne potrebščine, kot so koruzna moka, sladkor, tobak, čaj, gumijasti sandali in tkanine.

Zaradi nepredvidljive količine padavin se kakovost in količina paše med posameznimi sezonami in leti močno razlikujeta. Ena ključnih strategij preživetja je reja različnih vrst živine, saj se vsaka prehranjuje z drugačnim rastlinjem.

V težkih časih se pripadniki ljudstva zanašajo na prijatelje in sorodnike, v stiski pa so drug do drugega izjemno solidarni. V njihovi kulturi je treba hrano s sorodniki deliti, če s tem ni ogrožena družina tistega, ki jo daje. Premožnejše družine tako skrbijo za člane skupnosti, ki potrebujejo pomoč, kar povečuje skupno število ljudi, ki lahko živijo od omejenih virov v nepredvidljivem puščavskem okolju, še piše Punkufer.